V Junckerjevem svetu

Luksemburžan je nedvoumno nakazal, da se bo v EU po desetih letih neprepričljivega Barrosa začelo novo obdobje.

Objavljeno
12. september 2014 17.08
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Jean-Claude Juncker je zadnja dva dneva preživel v družbi prihodnjih evropskih komisarjev v razkošnem hotelu Château du Lac v bližini Bruslja. Bolj sproščeno druženje Junckerjeve »zmagovalne ekipe« v slikovitem okolju, daleč od vrveža v središču evrokracije okoli bruseljskega Schumana, se je uradno imenovalo seminar. Manj kot dva meseca po izvolitvi je Luksemburžan s svojo izbiro komisarjev, strukturo komisije in programskimi cilji nedvoumno nakazal, da se bo v EU po desetih letih neprepričljivega Joséja Manuela Barrosa začelo novo obdobje.

Vsem, ki bentijo čez bruseljsko evrokracijo, je z imenovanjem Nizozemca Fransa Timmermansa za svojo desno roko sporočil, da bo bitka s pretirano birokracijo pri vrhu nalog. Ključne projekte EU je strukturiral okoli sedmih podpredsednikov komisije, ki bodo vsak na svojem področju vodili in usklajevali delo z drugimi komisarji. Čas, ko je vsak komisar živel v svojem slonokoščenem stolpu in razveseljeval Evropejce s svojimi predlogi, ne da bi imel pred očmi širšo sliko, naj bi se končal. Najbrž bodo morali miniti dolgi meseci in leta, preden se bo pokazalo, ali je bil načrt uspešen.

Junckerjeva zamisel, po kateri bi politično izkušeni podpredsedniki vodili projekte, lahko postane past. Nimajo vsi dovolj izkušenj, da bodo kos »navadnim« komisarjem iz vplivnih članic. Glede na strukturo komisije se bodo pristojnosti prekrivale. Tudi močno in visoko usposobljeno uradništvo v generalnih direktoratih evropske komisije (v bruseljskem žargonu poimenovani didžiji), od katerega je komisar odvisen, pogosto deluje po svoji logiki. Zato morajo komisarji brez dovolj avtoritete porabiti veliko časa, da se uskladijo z njimi.

Neznanka je evropski parlament. Takoj po predstavitvi komisije pravega ogorčenja nad Junckerjevimi izbranci še ni bilo. Za kočljivega velja, denimo, Britanec Jonathan Hill, prihodnji komisar za finančne trge, ker je bil prej povezan z bančnim lobijem. Tudi Alenka Bratušek bo pred parlamentarci morala temeljito pojasniti okoliščine imenovanja in predvsem prepričljivo povedati, kako si predstavlja delo pri vzpostavljanju energetske unije, ki je po izbruhu ukrajinske krize in čedalje večjih težav v odnosih z Rusijo postala eden od glavnih projektov EU.

Veliko bo odvisno od visoke politike. Parlamentarci radi razkazujejo mišice in vsaj na simbolni ravni ima za njih nezanemarljiv pomen, da dosežejo kakšno menjavo v komisarski ekipi, zlasti če so preveč očitne šibke strani kandidata. To se je zgodilo pred petimi in desetimi leti. Toda Juncker se je - drugače kot Barroso, ki so ga izbrali voditelji članic v zakulisnih kadrovskih kupčijah - približal parlamentarcem. Sistem spitzenkandidatov, s katerim so bili voditelji prisiljeni, da za predsednika komisije predlagajo zmagovalca volitev Junckerja, so zasnovali v parlamentu.

Tudi s kadrovsko izbiro je Juncker zadovoljil interese treh političnih skupin (ljudske stranke, socialistov in liberalcev). Tako je najbrž težko pričakovati, da bodo v parlamentu spodkopavali njegovo ekipo, razen če bo izbruhnil kak škandal ali se bo kdo od kandidatov res pokazal kot neprimeren. Nakazujoča naveza med parlamentom in Junckerjem sicer utegne načeti ravnotežje v bitki med institucijami EU. Evropska komisija kot varuhinja pogodb bi namreč morala biti nevtralna. To utegne izzvati voditelje članic, ki imajo še vedno v rokah glavno moč odločanja.

Junckerjeva prednost je, da je v dolgih letih sodeloval na nešteto vrhih EU in da je bil na čelu evrske skupine v dramatičnih časih reševanja Grčije & co. Pozna način razmišljanja in delovanja voditeljev. Zna sklepati kupčije v zakulisju. Kot politik iz Velikega vojvodstva, stisnjenega med Nemčijo, Francijo in Belgijo, ima občutek za kovanje kompromisov med Berlinom in Parizom. Ker je na komisarski položaj za ukvarjanje s proračuni članic imenoval francoskega socialista Pierra Moscovicija, ki se je postavljal po robu varčevalni logiki Berlina, bo takega dela več kot dovolj.

Obdobje, v katerem Juncker prevzema vodenje komisije, je dramatično. Unija še išče odgovor na geopolitične izzive na vzhod in jugu. Iz agresivnega ravnanja Rusije v Ukrajini utegne na dolgi rok nastati še večje tveganje za stabilnost stare celine. Posledice gospodarske krize so nepredvidljive in brez trdnejšega okrevanja ne bo preobrata. V komisiji bodo (kljub Moscoviciju) prevladovali zagovorniki varčevanja in reform. V ospredju prihaja še reševanje britanskega vprašanja. Čeprav je David Cameron odločno nasprotoval njegovemu imenovanju, mu je Juncker ponudil roko.

Upanje, da se bo EU v bitki z izzivi in z novimi vodilnimi kadri v Bruslju rešila dolgoletne letargije, še obstaja.