V kraljestvu sredstev

Glede na Trumpovo orožarsko držo o streljanju v srednji šoli v Parklandu je nad njegovimi izjavami tega tedna treba izraziti presenečenje. V sredo je poslance pozval, naj glede dostopnosti do orožja v ZDA oblikujejo učinkovito reformno zakonodajo, in rekel je še, naj se pri tem ne bojijo močnega orožarskega lobija. Gre namreč za njegove podpornike.

Presenečen sem bil tudi, ko je Romana Tomc v imenu SDS na tiskovni konferenci predstavila programska izhodišča, med njimi univerzalni otroški dodatek, nižanje stopnje tveganja revščine, pravičen sistem socialne zaščite in povečanje učinkovitosti izvajanja socialnovarstvenih storitev.

Potem sem v roke vzel knjigo Carla von Clausewitza O vojni.

Ko nekdo razočara

Ko sledimo Trumpovi desni samoniklosti, naletimo na serijo posnemovalcev. Poleg našega Janše (Najprej Slovenija) je infekcijo America first dobil tudi Viktor Orbán, ki je že sredi februarja začel kampanjo Najprej Madžarska. V Guardianu so ta teden verjetno nedeljsko (jutrišnjo) vrnitev Silvija Berlusconija na italijansko vladno prizorišče komentirali kot simptom, ki kaže, da se Italija še vedno bori s fašistično preteklostjo. Morebiten nov desni val po Evropi in zahodnem svetu je očitno sindrom nečesa, vendar bi težko rekli, da povsem neznanega. Postavlja se vprašanje: kaj je načeloma in glede na svobodo izbire sploh narobe z alternativo svetovnih desnic? Zakaj ne bi one dobile priložnost, ki so jo leve ali liberalne etablirane politike že izkoristile in v očeh ljudi očitno ne upravičile?

Pri iskanju odgovora kaže postaviti nekaj kriterijev. Kot prvega, kot smo izpeljali prejšnji teden, pristnost konceptov. Kot drugega vidimo razmerje med besedami in dejanji. V sodobni politiki je postalo samoumevno, da so tehnike zapeljevanja volivcev legitimne, da so reklamni oglasi »strokovna« materija in da ni nič narobe, če nekdo prek javnih medijev ljudi psihološko zlorablja. In kot tretji kriterij, povezan z drugim, bi postavili sposobnost za razločevanje zasebnega (ali kapitalskega) interesa od javnega interesa.

Če po eni strani zlahka ugotovimo, da se politike in propagandne metode desnic ne izidejo in da v njih mrgoli neresnic, laži in zavajajočih taktik, po drugi strani seveda ugotovimo tudi to, da je neoliberalna, potrošniška družbena kultura podobne laži na vljuden, polikan in všečen način napravila za tako normalne, da jih ljudje več ne opazijo. Desnice se, ko nagovarjajo privržence, sprva ne vsiljujejo, le njihovo globoko nezadovoljstvo pojasnijo, ga naredijo razumljivega, in četudi kot bližnjice, postavijo enostavne in uresničljive rešitve. Naslednje poteze so bolj vsiljive.

Ko se približujejo aprilske volitve, Viktor Orbán na Madžarskem močno zaostruje protimigrantsko retoriko. Hoče zmagati in predvolilne ankete njemu in njegovi konservativni stranki Fidesz kažejo dobro. Obetala bi se naj mu več kot 35-odstotna podpora. V propagandi zaostruje tudi razmerje do človekoljubnih organizacij in jim grozi z novim obdavčenjem in prepovedjo gibanja na mejnih območjih.

Toda prišlo je tudi že do nasprotnih signalov. Pred tednom dni je njegova stranka na lokalnih volitvah, v bitki za županski položaj v mestu Hódmezővásárhely, doživela hud poraz. To je bil prvi šok. Drugi je bil, ko ga je visoki komisar ZN za človekove pravice Zeid Rad al Husein na zasedanju sveta ZN v Ženevi obtožil rasizma in ksenofobije. Tu so še male ostre pripombe pomembnih ljudi, na primer luksemburškega zunanjega ministra Jeana Asselborna, ki je Orbána preprosto označil za diktatorja.

Ko sediš na napačnem konju

Janševa stava na Orbána je v daljši in končni perspektivi torej obsojena na mednarodno blokado držav, ki stavijo na liberalne demokracije. Toda vera voždov nove dobe je, da se je svet nepopravljivo spremenil in da prihodnost pripada ultimativno močnim in čuječim. Prejšnji teden je Orbán v Budimpešti povedal, da se zaradi priseljevanja nad Evropo zgrinjajo težki oblaki, da bodo države prenehale obstajati, da bo Zahod »padel« in da Evropa ne razume, da je sredi invazije. Njegova vizija nove Evrope in seveda močne Madžarske je v nečem podobnem, kot je za Rusijo napravil Putin in za Turčijo Erdoğan. Temu ustrezajo nacional(istič)no navdihnjeni voditelji, ki jih je mogoče primerjati z desnimi karizmatičnimi politiki tudi v evropskih državah. Že na tem vzorcu je mogoče videti, kako pade večina kriterijev, ki se postavljajo pod zastavo liberalne demokracije. Pri teh voditeljih so koncepti predvsem maska pred povsem drugačnim, avtoritarnim obrazom. Razkorak med besedami in dejanji je zlasti glede na ustavne norme podoben prepadu, zelo pa so zanesljivi pri izpolnjevanju obljub, ki jim gredo v prid in utrjujejo njihovo moč. In končno, zanje je njihov zasebni interes edina prava oblika javnega interesa in to mislijo iskreno. Zato je zanje pojem vladavine prava povsem neobvezujoč, to mentaliteto pa vzpodbujajo tudi v svojih političnih držah in nagovorih. Zanje je država ozemlje, domačija, gostilna, kjer se natanko ve, kje je šank, kdo je na strani krčmarja in kdo ter pod kakšnimi pogoji na drugi strani lahko popije svoje šilce. Zanje so ljudje in država bojno polje, kjer si izboriš oblast in zagotoviš moč.

Gledano za Slovenijo po letu 1991 kakor da je med pogledom tedanje opozicije na minulo partijsko oblast in današnjim stanjem novih politikov prišlo do zamenjave vlog. Kar je ostalo od t. i. novih, v liberalno demokracijo obrnjenih in v temeljne človekove pravice verujočih politikov, danes samo sebe prepoznava v oznaki desnica. Ti politiki imajo danes praviloma težave s pojmovanjem temeljnih človekovih pravic, če te ne pripadajo pravemu nacionalnemu vzorcu, pogosto tudi pravi barvi kože. Paradoks je, da česa podobnega ni mogoče reči za levico, ki kakor da je izpuhtela ali pa je postala politično neoperativna.

Dobra plat tega pa je, da v Sloveniji ni več demokratičnega nesporazuma. Danes je oznaka desnice za desnico toliko bolj »uradna«, ker se v njej prepoznajo vse delujoče »stranke pomladi«. Nobena ne protestira, kot bi morala, ker pripada oznakam, ki bi bile za svoje pomembne člane še leta 1989 povsem nesprejemljive. V tem je pravzaprav več kakor prepoznava, v tem je definicija. Paradoks je, da nekdanji levici v vseh teh letih, ko se je poročila z neoliberalizmom in z njim spočela razne oblike privatizacij in posegov v javno dobro, ni uspelo priti niti do tovrstne definicije.

Z dvema biblijama v roki

Seveda se vprašamo, kaj ima vse to opraviti s Trumpom in njegovim nenadno spremenjenim stališčem do splošne dostopnosti do orožja. Med Trumpom in evropskimi populisti je bržkone veliko razlik, največja med njimi pa je, da Trump ne oponaša nikogar iz Evrope, narobe pa se je sprožil plaz populističnih posnemovalcev. »Hungary first«, »Slovenia first«, enako je bilo s proslulo taktiko Marine Le Pen in Geerta Wildersa. Četudi je Trump presenetil s stališčem, da se zakonodajalci ne smejo ustrašiti močnega orožarskega lobija, ga to pohvalno dejanje vendarle še ne kvalificira za načelnega politika. Njegova originalnost je, da je nepredvidljiv tam, kjer je sicer predvidljiv. Hkrati razkriva, da zanj zaveze ne veljajo niti tam, kjer so navadno najmočnejše – pri denarju in podpornikih. Toda to je druga tema, s predlogom SDS o univerzalnem otroškem dodatku, če se vrnemo k poanti, ga povezuje neustrašnost v politični inovaciji in popolno pomanjkanje sramu pred zgodovinskim spominom spodobnih ljudi. Tu je bržkone tudi najpomembnejša ločnica med populizmom in vladavino prava, ki pravila demokratične igre določa vnaprej in v njej ni tovrstnih presenečenj. Janševe vlade so v obdobju tik pred svetovno krizo (2004–2008) in v še eni naslednji vladi jasno izkazale neoliberalno usmeritev najslabše vrste in v tej usmeritvi se je prvič po letu 1991 na resničnem udaru znašel najmanj »pravičen sistem socialne zaščite«. Če bi to teoretično še lahko bil nesporazum – pač eden med preštevilnimi v zvezi s slovensko desnico –, pa zdajšnje Janševo posnemanje Viktorja Orbána pri mnogih ljudeh ne pušča nobenega dvoma, da gre v govorici socialne in pravne države za taktiko in mimikrijski projekt predvolilne propagande. Zato tako tu kot pri Trumpu res kaže v roke vzeti Clausewitzevo O vojni, mogoče še Sun Čujevo Umetnost vojne, dve bibliji vojskovodij, ki sta vedno mislila, da kot ljudje in kot družba živimo v kraljestvu sredstev za zmago in ne v kraljestev ciljev samih po sebi – kot bi se glede na dozdajšnja spoznanja človeštva spodobilo.