V krogu, ki ga ne bo

Absolutni zmagovalec prvega kroga predsedniških volitev 2017 je od vseh volilnih upravičencev prejel več kot neverjetnih 56 odstotkov glasov. To je bil tisti slovenski državljan, ki se volitev ni udeležil. Navadno je veljalo, da se »odsotneži« odpovedujejo aktivni možnosti soustvarjati zadeve demokracije in države. Tokrat bržkone ni bilo tako. Tokrat, se zdi, je bila prevladujoča volilna abstinenca bolj oblika aktivne politične prisotnosti kot odsotnosti. Ko je zmagovalec prvega kroga volitev Borut Pahor uradno prejel nekaj nad 47 odstotkov udeleženih glasov, se je bolj kakor teza o njegovem uspehu izpostavilo vprašanje, kakšne so globine slovenskega družbenega in političnega močvirja, da so se predsedniške volitve lahko odvile praktično mimo premisleka o državniških konceptih. So bile te volitve res praznik demokracije?

Izbili so mu zmago v prvem krogu

Deveterica predsedniških kandidatov je odražala razmerje med strogo strankarskimi kandidati in tistimi, ki zajemajo iz širšega nabora civilnodružbenih udejstvovanj. Borut Pahor se je postavil vmes: po eni strani je bil nekoč predsednik stranke naslednica KPS, bil je celo slovenski premier, po drugi strani se hoče razumeti za sproščenega in vsem dostopnega nestrankarskega slehernika. Drugouvrščeni Marjan Šarec je zajemal iz iste logike, toda brez prtljage političnih ali funkcionarskih porekel. Uspešnost obeh, Pahorja in Šarca – uvrščata se namreč v drugi krog volitev –, dokazuje, da formula sproščene neobveznosti do česar koli strogo političnega, odgovornega ali zahtevnega brez dvoma deluje pri tistem preostanku volilnega telesa, ki se je volitev udeležil. In ta je odločal in odločil.

Kot pomembne kaže zaznati tiste volivce, ki imajo razvito »partijsko« oziroma strankarsko zavest in zato tudi privzgojen občutek odgovornosti in dolžnosti do volitev. Vzporedno vprašanje je, kaj pomeni podatek raziskav, ki so jih objavili na nacionalni televiziji kmalu po razglasitvi rezultatov, namreč da je za Pahorja volilo več žensk kot moških (razmerje 60:40), medtem ko je bilo pri Šarcu narobe (razmerje 55:45 za moške). Prav tako, če iz istega vira (Episcenter) omenimo starostni kriterij, je znotraj tega za Pahorja volilo prek polovice volivk oziroma volivcev, starih prek 55 let, medtem ko so Šarca prav tako krepko prek polovice volili volivci oziroma volivke od 55 let navzdol, vse do skoraj 8 odstotkov mladih (18–24 let), ki jih je Pahor nagovoril le nekaj pod 3 odstotke.

Toda vrnimo se h glavnim obrisom »partijske discipline« oziroma strankarski odgovornosti. SD, ki je podprla Pahorja, mu je tudi namenila četrtino svojih pripadniških glasov. Pahorju se je očitno poznalo odklonilno mnenje nekdanjega predsednika Milana Kučana in nabora relevantnih intelektualcev, kajti tudi Šarec je prejel nad 18 odstotkov volivcev SD. Kontrolna bi tu seveda lahko bila volilna baza Levice, ki pa je bila do Pahorja precej odklonilna, saj mu je namenila manj glasov (in to je zelo simptomatično) kot volivci Janševe SDS, zato pa so ti volivci Levice Šarcu namenili skorajda 14 odstotkov glasov. Druga omembe vredna baza volivcev pa je Desus, kjer je razmerje obratno in je precej bolj podprla Pahorja kakor Šarca, kar dodatno pojasni starostno strukturo volivcev obeh kandidatov. Vsi drugi kandidati so ves čas živeli v senci dveh favoritov.

Kaj pomeni druga liga

Naj se vrnemo k preostali sedmerici kandidatov z ugotovitvijo, da gesla oziroma volilni slogani kandidatov bržkone niso imeli nikakršnega vpliva na (s prisotnostjo) aktivne in očitno tudi ne tiste, ki so bili aktivni z odsotnostjo. Toda v resnici preostali kandidati, razen enega tudi kandidati političnih strank, prav zaradi političnega porekla niso imeli realnih možnosti za uspeh. Razlaga je preprosta. Stranke so jih v predsedniško tekmo poslale v očitnem prepričanju, da zoper Boruta Pahorja nimajo realnih možnosti, zato so kandidirali »drugo ligo«. Kot drugačno in pravilno koncipirano tu izpostavljamo kandidaturo Ljudmile Novak in stranko NSi, ki je postopala kot zrela in odgovorna stranka z zrelo in odgovorno kandidatko. Dosegla je rezultat, približno enak specifični politični teži stranke; ta sicer ni visok, vendar kaže dobro smer za naprej.

Če odmislimo Borisa Popoviča in njegovo širšo politično strategijo, ki verjetno ni bila namenjena predsedniški zmagi, in če odmislimo Andreja Šiška, ki je deloval kot folklorna izjema v pravilu, nam ostane četverica ženskih kandidatk, ki bi se upravičeno lahko počutile kot dvojne poraženke teh volitev. Romana Tomc je med njimi dosegla najboljši rezultat, vendar slabšega, kot ta trenutek meri stranka SDS. Njen slogan, klic po sodelovanju in spoštovanju, je bil vsekakor novost v duhovni okolici SDS. Deloval je toliko bolj kontrastno in, resnici na ljubo, kontradiktorno in mnogi so ga doživeli tudi kot precej neiskrenega. Angelca Likovič, Suzana Lara Krause in Maja Makovec Brenčič so prinesle volilna sporočila, ki jih bodo predlagatelji skupaj z javnostjo skušali čim prej pozabiti.

A celotna tehnologija kandidacijskega kadrovanja v skupnem seštevku stoji za večjim problemom suše konceptov in drž v strankarskih praksah. Slovenija si je na teh volitvah lahko izmerila specifično težo svoje demokracije, obrabo ter rigidnost gum na kolesih nacionalnega vozila, in se bo vprašala, kaj pravzaprav to pomeni v kontekstu njene evropske postavitve.

Misel, ki premakne močvirje

Zgodil se je prvi krog volitev, prihaja drugi, toda slovenska demokratična javnost se hoče ali pa bi se morala pogovarjati o tistem krogu volitev, ki ga ne bo. Nabor predsedniških kandidatov in odzivi na kandidaturo predsedniškega favorita Boruta Pahorja so pokazali na veliko, tiho in neartikulirano večino državljanov, ki taki državi, kot se kaže, več ne pritrjujejo. Tu ne gre več za narod, bi rekel teoretik države E. Renan, gre za državo, za nacijo, in ta ima razlog za obstoj, če se napolnjuje s skupnimi obnavljajočimi se smisli. Šel je še dlje. Že v 19. stoletju je zapisal, da nacija (država) pomeni vsakodnevni plebiscit. Ljudje vsak dan državi pritrjujejo, jo kritizirajo, jo premišljujejo, se nanjo odzivajo.

Težko bi rekli, da se ljudje niso odzvali na tako pomemben »plebiscit«, kot so predsedniške volitve 2017. Poziv intelektualcev je bila kritika Boruta Pahorja prav zato, ker je izpraznjeval in (po njihovem mnenju) končno izpraznil ta plebiscitarni bazen. Država je zanj postala »všečkanje«, problemi so postali tema za »težake« in koncepti za zamorjene »kakor da« intelektualce. Nekdanji predsednik Milan Kučan je javno ugotovil, kako je Pahor funkcijo predsednika vsebinsko izpraznil. Janez Janša ga je označil za fasadnega človeka, toda proti njemu v imenu SDS ni postavil reprezentativnega kandidata, na primer sebe. Nekateri menijo, da sta Pahorju zmago v prvem krogu preprečili omenjeni kritiki Milana Kučana in Janeza Janše. Prvi je skorajda zanesljivo pripomogel k temu, o drugem lahko dvomimo, tako prvič kaže obdukcija strankarskih preferenc pri posameznih kandidatih, drugič pa obotavljanje v podpori Pahorjevega protikandidata v drugem krogu.

Toda še vedno smo pri tihi večini, ki odpira načelno vprašanje prihodnosti slovenske demokracije in vprašanje »tiranije etablirane večine«, kakor bi z drugimi besedami to postavil Alexis de Tocqueville v svojem znamenitem razmišljanju o Ameriki. V svojem času je zapisal, da ne pozna dežele, kjer bi bilo manj neodvisnega duha in manj resnične svobode razpravljanja kot v Ameriki. V Evropi, je zapisal, je misel nevidna, neulovljiva sila, ki se igra z vsemi tiranijami. V Ameriki, je zapisal, vsi govorijo, dokler je večina negotova, a brž ko se ta izjasni, vsakdo utihne, sovražniki in prijatelji pod avtoriteto zakonodajne večine sedijo na istem vozu.

V Sloveniji, so pokazale volitve, je misel izostala v javni politični debati, pogreznila se je v bazen nedoločenosti in tja se je napotila tudi absolutna večina volivcev, ki niso hoteli voliti. Upati je, da gre za moment Evrope in de Tocquevillove nevidne misli kot neulovljive sile. Bilo bi slabo, če bi šlo zgolj za srečanje pasivnih ljudi s svojim družbenim močvirjem, in upanje ostaja, da ob Pahorjevih »ameriških« sporočilih stojijo tudi evropske misli, drže in nevidna neulovljivost svobodne misli.