V labirintih sveta: To se pri nas ne more zgoditi

Ameriške volitve so v resnici imele močan pridih nenavadnosti. Morda celo ščepec znanstvene fantastike. Zakaj? Ker je bilo dogajanje v marsičem na las podobno fikciji. Kakor da bi njihovi režiserji iz ozadja namenoma posnemali nekatera najbolj znana ameriška literarna dela. V prvi vrsti znamenito knjigo nobelovca Sinclairja Lewisa z zgovornim naslovom To se pri nas ne more zgoditi. It Can't Happen Here. Pa se, žal, je. Tako kot se je tudi v omenjenem romanu. Gledališče iz Berkeleyja v Kaliforniji je priredbo te mojstrovine postavilo na oder prav v času najsrditejše predvolilne bitke, a tudi tovrstno svarilo ni preprečilo apokaliptičnega razpleta.

Čeprav je Lewisov roman nastal že sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, je danes aktualen bolj kot kdaj prej. Sinclair Lewis ga je napisal v času, ko sta Evropo že pretresala nacizem in fašizem. Američane je hotel opozoriti, da tudi oni niso varni pred tovrstnimi gibanji, kajti v takšnem surovem, nesvobodnem svetu ni prav veliko romanc s srečnim koncem. Roman je napisal v pičlih štirih mesecih in v knjigarnah so ga tako rekoč čez noč prodali v četrt milijona izvodih.

Osrednji junak romana je časopisni urednik Doremus Jessup iz Fort Beulaha v Vermontu. Doremus je bil, podobno kot mnogi drugi liberalni meščani, trdno prepričan, da je fašistični udar senatorja Berzeliusa Buzza Windripa popolnoma nemogoč. Toda zgodi se prav to. Windrip postane predsednik ZDA, ukine vse demokratične svoboščine, postavi koncentracijska taborišča, začne preganjati črnce, Mehičane, Žide. In kajpak ženske odločno pahne nazaj za štedilnik … Združene države postanejo totalitarna, fašistična država. Takšen režim je Lewis dobro poznal. Njegova žena Dorothy Thompson je namreč v tridesetih letih intervjuvala firerja in o tem napisala knjigo Videla sem Hitlerja, v kateri je zelo kritično spregovorila o nacizmu.

Doremus Jessup, ki v romanu tudi sam konča v zaporu, a se mu nato uspe prebiti v Kanado, se ne more načuditi rojakom, da so s takšno neznosno lahkoto nasedli lažnivcu in demagogu Windripu. Podobno razmišlja tudi Herman Roth, glavni junak še enega podobnega romana Zarota proti Ameriki (The Plot against America) Philipa Rotha, ki v knjigi zastoka: »Kako se kaj takšnega lahko zgodi v Ameriki? Če vsega tega ne bi videl z lastnimi očmi, bi celo mislil, da imam privide …«

Podobna vprašanja si je po zmagi Donalda Trumpa postavljala vsaj polovica šokiranih Američanov. Fiktivni predsednik Buzz Windrip je v Lewisovem romanu v svojem programu v eni od točk denimo zapisal, da bo vsem črncem prepovedano voliti in biti v javnih službah. Takšne izjave je po Ameriki trosil tudi Trump, ki je javno govoril o »razčrnitvi« Amerike in »deamerikanizaciji« Baracka Obame. Zato je temnopolta pisateljica in nobelovka Toni Morrison po objavi volilnih izidov brez dlake na jeziku vprašala, kaj so belci tistega dne pravzaprav počeli na voliščih. Izbrali so namreč sramoto. Volili so kandidata, ki ga je država tožila zato, ker njegovo podjetje ni hotelo oddajati stanovanj črncem. Moža, ki je odobraval pretepanje črncev na ulicah in ki v svojih kazinojih ni hotel zaposlovati temnopoltih Američanov. In volili so politika, ki ga podpira zloglasni Ku Klux Klan in njihov veliki čarovnik David Duke. Se bodo zdaj spet začela linčanja in javna obešanja? Morda novi procesi proti salemskim čarovnicam?

William Faulkner, še en veliki ameriški nobelovec, je ta odnos belih Američanov do temnopoltega prebivalstva razumel bolje kot večina drugih piscev. V njegovi izvrstni knjigi Absalom, Absalom je incest za ameriški zgornji sloj manjše zlo kakor pa morebitno mešanje bele in črne krvi. Zato se družina Thomasa Sutpena, okoli katere se vrti zgodba in ki sama konča nadvse tragično, raje odloči za umor, kakor pa da bi izgubila svojo »belo čistost«.

Kdo je torej v resnici volil Donalda Trumpa? Kdo je kriv za to ameriško tragedijo (naslov romana Theodorja Dreiserja), kot je volilni razplet v New Yorkerju opisal David Remnick? In dodal, da to, kar se zdaj dogaja v ZDA, sicer še ni fašizem, toda ta se tako začenja. Kar seveda še zdaleč ne velja samo za Združene države, ampak tudi za dramatičen preporod desnice v Evropi. Torej za porajajoči se fašizem tudi na naši strani Atlantika.

Bill Moyers, ugledni politični komentator, pravi, da je Amerika 8. novembra preprosto umrla. Storila je volilni samomor. Na desetine milijonov belih Američanov je z enim samim stavkom – »Trump pravzaprav govori to, kar jaz mislim!« – surovo priznalo, kakšno je njihovo mnenje o sodržavljanih. In kajpak sosedih. Razkrili so, da so privolili v stereotipe, da so rasisti, da so za nasilje in ekstremizem. Zato se po teh volitvah ni več mogoče pretvarjati, da so ZDA še vedno nekaj izjemnega in nenadomestljivega, da je to dobra, napredna in enotna država. Tega zdaj preprosto ni več. Ali kot bi dejal veliki John Dos Passos: Amerika ni ena, Ameriki sta pravzaprav že od nekdaj (vsaj) dve …

Ta volilni zasuk je logična posledica zatona ameriškega sna, ki je povzročil populistični revolt seizmičnih razsežnosti. Bistvo problema predstavljajo stagnacija realnih plač in vse manj možnosti za napredovanje, saj je (pre)drago izobraževanje že zdaj nedosegljivo za mnoge. O tem zgovorno pričajo tudi številke. Med letoma 1948 in 1973 je produktivnost ameriškega gospodarstva narasla za 96,7 odstotka. Plače so ji z 91,3-odstotno rastjo ves ta čas zvesto sledile. Z globalizacijo in vzponom neoliberalizma, ki je pravzaprav edini pravi vzrok za volilno zmago Donalda Trumpa, kot pravi Zygmunt Bauman, pa je sledil šok. V oddobju od leta 1973 do 2015 je produktivnost zrasla za 73,4 odstotka, plače pa so se v vsem tem času povečale le za pičlih 11,1 odstotka.

Leta 1965 so bile plače menedžerjev v povprečju za dvajsetkrat večje od delavskih. Danes so večje za tristokrat. So za takšne dramatične spremembe res krivi ilegalni priseljenci, ki da Američanom kradejo delovna mesta in posiljujejo njihove hčere, kot razlaga Donald Trump? Še zdaleč ne. Kriva je neoliberalna politika, ki je ameriška delovna mesta ves ta čas pokvarjeno selila v Mehiko (kjer bo zdaj zid, kajti zidov nihče ne gradi bolje od mene, pravi Trump), na Kitajsko in sploh v tretji svet. Kajti kapitalistov ne zanima dostojno življenje svojih zaposlenih, ampak vselej samo profit. Ne le v ZDA. Tudi v Sloveniji.

Bernie Sanders, ki bi v boju s Trumpom zagotovo imel več možnosti kakor Hillary Clinton, pravi, da so Američani hoteli spremembe. Pravilno. Toda kakšne spremembe jim lahko ponudi Donald Trump? Glas zanj je bil v resnici glas proti establišmentu. Toda ali se bo milijarder Trump, ki je doslej že šestkrat bankrotiral in zato ne plačuje davkov, res boril proti establišmentu, katerega del je tudi sam? Se bo res postavil po robu Wall Streetu in finančnim inštitucijam, ki so prevelike, da bi padle? Nikoli, saj bi se s tem seveda postavil tudi proti samemu sebi. Toda takšnega scenarija njegov »trumpenproletariat« v nepojmljivi volilni vročici žal seveda ni zmogel predvideti.

Zmaga Donalda Trumpa v mnogočem spominja na junijski brexit. V obeh zgodbah je šlo za »vstajo razočaranih, nezaščitenih in okradenih«. Stara politika se je izpela. Volivci ji ne zaupajo več. Hillary Clinton je v predvolilni bitki na svojo stran resda dobila premožnejše, toda izgubila je ponižane delavce. Britanski laburisti lahko dobijo bogati London, delavskega podeželja pa že ne več. Ko sta Hillary in Bill Clinton januarja 1993 uradno vstopila v Belo hišo, nista bila posebej premožna. Danes njuno premoženje ocenjujejo na vsaj 300 milijonov dolarjev. Tudi Tony in Cherie Blair ob prevzemu premierskega položaja nista bila ravno bogataša. Danes sta skupaj vredna okrog 75 milijonov dolarjev. Tisti Američani in Britanci, ki so takrat volili Clintona in Blaira, so v ogromni večini primerov zanesljivo veliko revnejši, kakor so bili takrat.

Razočarani in ponižani delavci pravzaprav nikoli niso zahtevali prav veliko. V glavnem delo in kruh. Oblast pa si je vselej rezala izključno potico, zapiše Sinclair Lewis v zgoraj omenjenem romanu. Kako torej iskati pravičnost (in bolj pošteno delitev bogastva) v svetu, ki tako sovraži pravičnost? Američani bodo imeli popravni izpit čez štiri leta. Razpadajoča elitistična Evropska unija bi ga morala imeti že včeraj.