Tiskane izdaje
Kontinent je prevelik, da bi ga lahko opisal. To je pravi ocean, drugi planet, neverjetno raznovrsten in neznansko bogat kozmos, ki eksistira sam zase. Samo zaradi priročnosti in z največjo mero simplifikacije lahko tej celini rečemo Afrika. V resnici razen kot geografski pojem Afrika sploh ne obstaja.
Misel Ryszarda Kapuścińskega iz njegove knjige Srce kobre bi prav lahko uporabili tudi zgolj za delček Afrike, za Republiko Južno Afriko. Že geografsko jo je nemogoče spraviti na skupni imenovalec, saj se pokrajina od puščav dviga v planote, se spet spušča v savane in se prek Zmajevih gora izteče v mrzel Atlantski in topel Indijski ocean. Kar se tiče flore in favne, je država na šestem mestu na svetu po biotski raznovrstnosti, ima enajst uradnih jezikov in tri uradne prestolnice in je ne nazadnje – z izjemo nekaterih proizvajalk nafte – edina afriška država z omembe vredno ekonomijo in razvito infrastrukturo.
Poseben unikum pa je seveda njena zgodovina zadnjih nekaj stoletij, ki še danes temeljno določa njen ustroj. Skoraj četrt stoletja po padcu apartheida – kot bi dejal južnoafriški pisatelj hrvaških korenin Ivan Vladislavić, apartheid pravzaprav ni padel, temveč se je le zleknil v naslonjač – je položaj vse prej kot idiličen; prevladuje občutek, da so bolj ali manj nezadovoljni vsi. Temnopolti zato, ker je večina bogastva in zemlje še vedno v rokah belcev, ki predstavljajo le slabih deset odstotkov prebivalstva, belci se pritožujejo zaradi nasilja (notranji minister Nathi Nhleko uporablja kar izraz »kultura nasilja«, saj je to postal nekakšen socialni in družbeni vzorec obnašanja), Indijci – njihova diaspora v Južni Afriki je največja zunaj matične države – pa se počutijo diskriminirani in zapostavljeni od obeh drugih rasnih skupin. Poleg tega so v zadnjem času najhujši obračuni med emigranti iz drugih afriških držav in črnimi domačini, ki prišleke krivijo za večino kriminalnih dejanj.
Slogan Nelsona Mandele o mavričnem narodu ter spravi in sožitju tako vse bolj bledi, statistika pa je tukaj dovolj zgovorna. Skoraj polovica Južnoafričanov le redko ali nikoli ne komunicira s pripadniki drugih ras, le slaba petina pa jih je pripravljena povabiti k sebi domov. Prav tako večina ni pripravljena živeti v soseskah, kjer bi prevladovali stanovalci druge polti, dvajset odstotkov – tukaj gre za skoraj enak odstotek tako pri belcih kot črncih – pa jih še vedno meni, da medrasna socializacija, skupno šolstvo in mešani zakoni niso sprejemljivi.
Ne nazadnje tudi aktualni predsednik države Jacob Zuma ni ravno človek, ki bi vzbujal posebno zaupanje. To je mož brez vsakršne formalne izobrazbe, za njim je kopica škandalov, z obtožbami o korupciji in posilstvih vred, poleg tega daje zelo nepremišljene izjave, pa najsi gre za politične nasprotnike, geje in lezbijke ali najstniške matere. Sicer pa naj bi po njegovem mnenju Afriški nacionalni kongres (ANC) vladal Južni Afriki do »ponovnega prihoda Jezusa Kristusa«, saj je od Boga izvoljena politična stranka.
Kakor koli že, obiskovalec se ne sme preveč obremenjevati z vso kompleksnostjo južnoafriške politične scene, sicer zbledi vsa magičnost potovanja. Če so že pogledi odraslih bolj zadržani ali občasno tudi sovražni, pa so nasmehi mladine še vedno tako široki kot drugod po Afriki. Ne nazadnje je skoraj polovica prebivalcev tako mladih, da diskriminacije iz obdobja apartheida sploh ne poznajo. In izkušnja sopotnika turneje zbora Carmina Slovenica, ki ga vodi Karmina Šilec, je seveda tudi povsem drugačna od klasičnega turističnega popotovanja, tukaj so najrazličnejše interakcije stalnica, kljub zadržanosti večine sogovornikov pa si je mogoče o deželi ustvariti veliko bolj prepričljiv vtis, kot če zgolj pohajkujemo naokoli in si ogledujemo znamenitosti.
Sedemnajst spalnic
Res je opaziti številne novogradnje, vendar so med njimi tudi povsem sesuta naselja, ki se prav nič ne razlikujejo od slumov Lagosa ali Mumbaja. Začuda je opaziti tudi nekaj razkošnih vil, ki stojijo na vzpetinah; to so domovanja bogatašev Soweta. Med njimi je tudi hiša kontroverzne Winnie Mandela s sedemnajstimi spalnicami, kar vodnik poudari z neprikrito ironijo. Osrednja točka romanja je seveda Mandelova hišica, kjer je z Winnie bival pred aretacijo. Zdaj je spremenjena v muzej, ki jasno kaže, da je lik Mandele prerasel v ikono, napol mistično figuro, ki sicer dominira kot nesporna avtoriteta, vendar zgolj v abstraktnem smislu, za njegove maksime o prihodnosti države se skoraj nihče več ne zmeni.
Prvi koncert v dvorani Musaion univerze v Pretoriji. Mesto ima zdaj tudi novo ime Tshwane (Mala opica, kakor je bilo ime enemu od zulujskih poglavarjev iz 18. stoletja), vendar ga nihče ne uporablja. Impresivni univerzitetni kompleks, ki spominja na Cambridge, je bil povsem prazen, zaradi protestnikov, ki želijo brezplačen študij in so že požgali nekaj univerzitetnih stavb v Johannesburgu, študij že nekaj mesecev poteka samo po medmrežju. Dvorana je bila zvečer kljub temu polna. Zbor Carmina Slovenica je nastopil z izborom slovenskih (Lojze Lebič, Jakob Jež, Marjan Šijanec, Alojz Srebotnjak, Uroš Krek) in slovanskih skladb ter naborom iz njihovega projekta Scivias, ki združuje napeve različnih tradicij in sodobnih kompozicij.
Foto: Peter Rak
Odziv je bil tipičen za afriško okolje, kar pomeni stoječi aplavz, vzkliki in skandiranje. Vendar so bili enako navdušeni tudi glasbeniki. Christo Burger, ki velja za prvo ime južnoafriške zborovske scene in je tudi eden najpomembnejših sodobnih skladateljev tako imenovane afriške avantgardne glasbe, ki združuje pripovedništvo tradicionalnih afriških kultur s sodobno zahodno kompozicijsko tehniko, je bil očaran. »Še nikoli nisem bil priča tako koreografsko in dramaturško domišljenemu in discipliniranemu nastopu, ne da bi bila pri tem glasbena izvedba kakorkoli okrnjena. Za uro in pol sem bil v stanju takšne zamaknjenosti, kot da bi bil uročen. Popolna preciznost v kombinaciji s čustveno komponento in muzikalično magičnostjo je bila takšna, da sem ostal brez besed.« In Burgerjeva ocena je seveda zelo relevantna, ne nazadnje je njegov zbor Akustika med številnimi drugimi priznanji prejel tudi tako imenovani Pavarrotijev pokal in naziv prvi zbor sveta.
Večerja po koncertu v restavraciji je še en dokaz segregacije, ki zdaj seveda ni več normirana, temveč spontana. Na vprašanje enemu od gostov omizja – njegov pradedek je bil duhovnik, ki je posvetil Paula Krugerja ob njegovi inavguraciji za predsednika Južnoafriške republike leta 1883 –, zakaj so v lokalu samo belci, se najprej nekoliko previdno spreneveda, da vzroka ne pozna, saj je tudi veliko premožnih črnih Južnoafričanov, ki obiskujejo restavracije. Nato se vendarle nekoliko omehča in prizna, da se bolj ali manj natančno ve, kam kdo hodi ob večerih, interakcije med rasami je malo ali nič, če ni posebnih napetosti, pa prevladuje indiferentnost. K čemur po njegovem mnenju veliko pripomore uraden vladni program black economic empowerment (BEE), ki preferira črnsko populacijo – ta ima prednost pri vseh delovnih mestih, racionalni argumenti o strokovnosti pa so povsem preslišani. »Danes imajo črnci vedno prav, belci nikoli,« pravi nekoliko ironično, vendar tudi z resigniranim podtonom.
Zakaj zamere, postane bolj jasno naslednji dan, ko smo na poti do mesta Potchefstroom. Nepregledne planjave so vzorno obdelane, črede živine se izmenjuje s čredami zeber, gazel in gnujev, vse pa je strogo ograjeno in zastraženo. Kar osemdeset odstotkov vseh kmetijskih zemljišč je v lasti belcev, ki so tudi večinski lastniki največjih podjetij, rudnikov, bank in zavarovalnic. Po mnenju vladajoče ANC je treba postopke redistribucije bogastva pospešiti, ne manjka pa niti radikalnih političnih strank, kot je denimo Najprej črnci (Blacks first), ki zahtevajo takojšnjo konfiskacijo vsega belskega premoženja brez odškodnin. Tudi nasprotna stran ima svoje argumente. Kot lep primer zgrešenosti takšne politike navajajo Zimbabve, kjer je nasilje nad belimi farmerji in podjetniki državo pripeljalo v kaos, neobvladljivo inflacijo in popoln gospodarski zlom.
Rojstni kraj gospodarja prstanov
Ozračje na koncertu na univerzi v Potchefstroomu je bilo skoraj identično tistemu v Pretoriji, z burnimi ovacijami vred. Infrastruktura za študente je izjemna in povsem neprimerljiva z evropskimi razmerami, pa najsi gre za študij glasbe na konzervatoriju ali športne poligone, ki obkrožajo kampus. Po koncertu, ki se zaključi z energičnim jam sessionom članic slovenskega zbora z lokalnimi zboristi in ob spremljavi bobnov, poklepetam z mladim črnim flavtistom. Študentje imajo prost vstop na vse prireditve in to tudi zavzeto izkoriščajo, tukaj so željni vsake nove izkušnje prezentiranja glasbe. Glasbeniki so tudi njegovi starši in brat, sicer pa si želi najprej v Cape Town, ki je nesporni južnoafriški kulturni center, in nato – tako kot mnogi drugi, le vzroki so različni – v Evropo. V London ali Berlin.
Naslednja postaja je mesto Bloemfontein, tretja uradna prestolnica države, saj je tukaj sedež pravosodne oblasti, medtem ko v Pretoriji domuje izvršna, v Cape Townu pa zakonodajna oblast. Dekleta se spet namestijo pri družinah, kar je nedvomno izjemna izkušnja, ki presega še tako poučna predavanja in oglede, drugi se znajdemo v hotelu Hobbit. Gre za nekakšen hommage slavnemu britanskemu pisatelju J. R. R. Tolkienu, ki se je rodil v tem mestu. Hotel spominja na podeželsko hišo, prepolno starin, sobe imajo imena po junakih Gospodarja prstanov, gost pa ima na razpolago tudi knjižnico in očarljiv vrt. Zvečer nas obiščejo dirigentke in dirigenti različnih zborov, a se za Tolkiena ne zanimajo preveč; pri nekaterih imam občutek, da ga sploh ne poznajo.
To se namreč zdi zanje vse preveč profana, pravzaprav kar banalna oblika kulture, tukaj prevladuje konservativizem, ki ga verjetno v takšni potencirani obliki ni mogoče srečati več nikjer na svetu. Vzrok je najverjetneje v občutku popolne izolacije in tudi zapostavljenosti; nekoč so bili absolutni gospodarji, danes pa so v povsem podrejeni vlogi. »Sin prijateljice študira pravo – le zakaj, tukaj noben belec ne more postati sodnik,« pravi ena od sogovornic. In ta konservativizem se navsezadnje kaže tudi v strogi pobožnosti. Po stari navadi pred večerjo sklenemo roke in eden izmed njih zmoli zahvalo Bogu za obed, ki ga bomo prejeli. Vendar tukaj religija ni obravnavana kot zasebna stvar posameznika, vključena je v vse pore in sloje družbe in je povsem naravni del vsakdana. Morda tudi zato, ker nobena institucija ne prevladuje in tako nima dominantnega vpliva. Res so belci oziroma afrikanerji predvsem člani Nizozemske reformirane cerkve, vendar je protestantskih ločin še nekaj deset, poleg tega pa še okoli štiristo tako imenovanih avtohtonih krščanskih afriških cerkva, ki združujejo najrazličnejše verske prvine.
Foto: Peter Rak
Lovec na talente
Druga presenetljiva zadeva tukaj je nenavadna zamera do Angležev. Medtem ko se v Evropi skoraj nihče več ne spomni britansko-burske vojne pred več kot stoletjem, je v Bloemfonteinu to še vedno zgodovinska tema številka ena. Vsak obiskovalec mora obiskati muzej in spominsko obeležje, ki stoji tam, kjer je bilo nekdaj taborišče za ženske in otroke, med eksponati pa prevladujejo podobe epopejskega junaštva Burov in trpljenje njihovih družin. Nedvomno umesten opomin; moti le sporadična navedba, da je v taboriščih zaradi bolezni in slabih razmer umrlo tudi nekaj deset tisoč črncev, ki so bili na burskih kmetijah zaposleni kot delavci in služinčad.
Koncert se spet zaključi s skupnim nastopom z lokalnimi zbori. Zborovska glasba je namreč v Južni Afriki izjemno popularna, dirigent oziroma zborovodja je po besedah dirigenta in skladatelja Michaela Barretta eden najbolj iskanih poklicev. Kar ima globoke korenine. Kot poudarja Karmina Šilec, ima zborovska glasba tukaj tristoletno tradicijo, dolgo je predstavljala dodatno obliko segregacije in hkrati tudi krepitev etničnih identitet, šele v zadnjem času se z vzpostavitvijo večnacionalnih oziroma multietničnih pevskih ansamblov pojavlja v vlogi povezovalca in skupne identifikacijske točke.
In to se najbolje kaže v Drakensbergu. Ekskluziven internat pod slikovitimi Zmajskimi gorami je domicil Deškega zbora Drakensberg (Drakensberg Boy Choir ali DBC), kjer je vse podrejeno vrhunskemu pevskemu izobraževanju. Vsako leto direktor te institucije Bernard Kruger s sodelavci prečeše Južno Afriko in sosednje države na lovu za talenti, pred komisijo se jih zvrsti tisoč šeststo, med njimi izberejo trinajst najboljših. Zato ni nenavadno, da sodijo v sam vrh svetovne zborovske glasbe. Od drugih deških zborov jih loči tudi to, da so edini na svetu, ki imajo soprane in base, kar njihov repertoar še razširi. Šolnina znaša deset tisoč evrov na leto, stroške pomagajo pokriti tudi številni sponzorji, sicer pa je po Krugerjevih besedah njihov namen ne samo vzgojiti vrhunske glasbenike, temveč tudi celovite, odgovorne in samozavestne osebnosti, ki so uspešne v življenju, pa četudi se kasneje odločijo za povsem drugačen poklic.
Večerni koncert v veliki dvorani internata poimenujejo Saturday Night Extravaganza, nastop obeh zborov posamično in skupaj pa ima res pridih odrske ekstravagance. Deški zbor predstavi izbor iz njihovega najnovejšega projekta, s katerim se odpravljajo na japonsko turnejo, ko nastopijo skupaj z dekleti iz zbora Carmina Slovenica, pa je to prava parada vrhunskega petja, izjemne koreografije in predvsem neverjetne energije. Vse skupaj se nadaljuje na prostem s spontanim petjem in plesom pod zvezdnatim nebom in obrisom nočnega Zmajskega gorovja v ozadju.
Sledita kratek predah in safari. V Južni Afriki je nekaj ducatov zasebnih naravnih parkov, Nambiti sodi med večje, deset tisoč hektarjev velik kompleks pa je v celoti ograjen z električno ograjo. Kljub skepsi, ali bomo na tako velikem ozemlju naleteli na velikih pet, se v treh urah mimo podaljšanega toyotinega terenskega vozila sprehodijo levi, bivoli, sloni in nosorog z mladičem, le leopard ostane skrit. Prenočevanje v šotorih se zdi nekoliko nenavadna izkušnja, pa četudi je okoli njih napeljana še dodatna električna ograja, zlasti ker rangerji nonšalantno navržejo, da tukaj srečati pitona ali kobro ni nič nenavadnega. Vendar noč poteka bolj ali manj mirno, zbudi me le topotanje kopit. Zjutraj mi po odtisih v blatu razložijo, da se je okrog šotora potikala antilopa kudu, ki sodi med največje v rodu antilop, te živali pa zvečer pogosto preskočijo ograjo, saj so tukaj vso noč varne pred levi in drugimi plenilci.
Še pot do Durbana in polet s pisanim letalom družbe Mango Airlines do Cape Towna. Menda najlepše južnoafriško mesto in eno najbolj spektakularnih mest na svetu sploh, vendar je njegova lepota nekako prikrita. Kar se tiče naravne kulise, to nedvomno drži; peščeni zalivi izjemno razčlenjene obale in ikonična Mizasta gora v ozadju zagotavljajo sijajen okvir, medtem ko arhitektura, nenavadna in precej amorfna zmes ostankov starega in modernističnega, nima pravega čara. V nasprotju z impozantnim avditorijem Huga Lambrechta, ki je prizorišče zadnjega nastopa zbora Carmina Slovenica, kjer se turneja zaključi v klasičnem koncertnem slogu.
V Cape Townu menda živijo najbolj liberalni in najbolj konservativni afrikanerji; bliže ko je tvoja hiša Mizasti gori, bolj si bogat in ugleden. Če pa živiš onstran, si izločen. Tudi Cape Town ima svoje obubožane townships, zato denimo pesnik Thabiso Mohare v eni svojih pesmi sugerira, da bi morali goro odstraniti, da bi lahko meščani končno zaživeli kot skupnost in da bi vsi iz svojih verand videli ocean. To se seveda ne bo zgodilo, Cape Town in Južna Afrika bosta še dolgo razdeljena. Pravzaprav vedno bolj; belska oziroma afrikanerska skupnost je vse bolj ujeta v svoja domovanja, štiri metre visoka ograda je dodatno zaščitena z električno ograjo, alarmnimi napravami, infrardečimi senzorji gibanja in vsaj enim gumbom za paniko v vsaki sobi, ta pa je povezan z enoto za hitro posredovanje ene od brezštevilnih zasebnih agencij za varovanje. Nekdanji kreatorji getov so zdaj sami pristali v njih, pa četudi so to razkošne zlate kletke.
Čeprav obe največji etnični skupini druga drugo nedvomno potrebujeta, brez lažne politične korektnosti, je dovolj točna ugotovitev, da bi se z izbrisom belske skupnosti gospodarstvo in tudi ustroj države in družbe lahko usodno spremenila. To je pred smrtjo dal vedeti tudi Nelson Mandela, ko je svoje črnske rojake opozoril, da »nimajo nobenega občutka za čas in za izpolnjevanje svojih obveznosti, zato tudi ne znajo rešiti nobenega od socialnih problemov, dve desetletji po padcu apartheida pa so tovrstni izgovori postali jalovi«.
Morda pa lahko majhen premik predstavlja glasba, ki je tukaj popularnejša od športa. Karmina Šilec opozori na citat južnoafriške antropologinje Mary Robertson, da je glasba jezik, s katerim se standardizira identiteta, saj je integralni del ideološkega sistema. Kot takšna lahko igra izjemno pomembno vlogo v formaciji nove nacionalne kulture ter spodbuja zavedanje skupne izkušnje. In to na obeh straneh Mizaste gore – tudi z majhnim slovenskim prispevkom.
