Tiskane izdaje
Menuet za kitaro je tako dobra knjiga. Kako lepo v njej Zupan opisuje naravo in svoj notranji svet. Tako preprosto in elegantno je napisana, kot film se nam odvrti pred očmi. V njej je čudovit odlomek o branju. Ko je bil partizan v gozdovih, ni ničesar bolj pogrešal kot knjige, zato je listal gozd, in ko je želel razložiti, kaj je zanj branje, je pisal o ljubezenskem odnosu. »Segel sem s prsti v hrastovo vejevje ... ki je postalo knjiga ... tisto, kar mi je poleg ženske najprivlačnejše na svetu ... pravzaprav ne knjiga; pisana, tiskana beseda, ki odkriva dno, pokrito z videzom; čar spoznanja; varljiva pijača; igra s spoznanjem je podobna ljubezenski; izzivanje, umik, vabljenje, beg, naskok, obkoljevanje, polaščanje, izguba; tako mislim, tako berem, tako se pogovarjam, tako jemljem knjigo za knjigo v roke; upanje, začaranje, zamislek, tehtanje, izguba, pozaba, nov spomin; nekje v reviji odkrijem misel nekega daljnega človeka ... ki mi je nekaj pojasnil ... V neki knjigi najdem stavek, ki bi ga jedel ... jedel ko slastno jed ... da, to je tisto! Tako se odkriva resničnost ... navdušuje, opijani ... ves svet zažari v novi luči ... zdaj zdaj se bo vse pojasnilo ... in čez čas spet »jovo na novo« ... beseda, knjiga lahko tudi odbija, vzbuja posmeh, lahko me ujezi ... Napihnjena knjiga je taka kot debela mogotnica v dragi obleki brez spolnosti ... Ta knjiga, izpisana v vejevju gozda, kjer še nikoli nisem bil in morda nikoli več ne bom ... je polna na pol razkritih skrivnosti nas vseh ... čutim jih, vem jih ne, a to je v tem trenutku dovolj.«
Drago Ivanuša, glasbenik in skladatelj
Katere knjige, ki ste jih prebrali lani, so vam najbolj ostale v spominu?
Med lani prebranimi knjigami bi posebej omenil To ni zgodba in druge zgodbe Denisa Diderota, zbirko zgodb, ki jim je skupno satirično, a precizno opazovanje odnosov in odločitev posameznika v družbi, seveda iz perspektive razsvetljenstva. O glasu, knjiga Mladena Dolarja, ki je bila navdih za moj projekt Dviganje glasu, Stare mojstre, zadnji roman mojega priljubljenega avtorja Thomasa Bernharda, pesniško zbirko Anje Golob Didaskalije k dihanju, Minima impossibilia Miklavža Komelja, Zima vezilja Svetlane Makarovič, znova Orlando Virginie Woolf …
Že imate seznam knjig, ki bi jih radi prebrali letos?
Pravega seznama nimam, imam pa nekaj nagledanih naslovov: Zgodbe Davida Fosterja Wallacea, biografijo jazz pianista Billa Evansa How My Heart Sings, Očetovino Philipa Rotha, Otroštvo Mihe Mazzinija, Kronosovo žetev Mojce Kumerdej … Ob knjigah se veselim tudi branja not, pričakujem drugi del zbirke Françoisa Couperina.
Knjiga, h kateri se vedno vračate?
Če moram izpostaviti samo eno delo, naj bo to umetnostnozgodovinski roman Renesančna kultura v Italiji Jacoba Burckhardta. Knjiga opisuje dogajanje v času renesanse kot temačno obdobje konfliktov pa tudi kot rojstni kraj individualizma, skepticizma, političnega boja… Je vizija modernizma in moderne Evrope, napisana v 19. stoletju. Zanjo me je navdušil pokojni mariborski profesor Vasja Sterle. Spremlja me od mladostnih let, je knjiga, ki se je za zmeraj usedla v moje življenje. Bral sem, da jo nekateri po pomembnosti enačijo z Darwinovo O nastanku vrst.
V katerega literarnega junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
V Cyrusa Smitha, junaka romana Julesa Verna Skrivnostni otok. Prvič sem knjigo bral poleti 1979 ali 1980. Izšla je v dveh delih v zbirki Mladinske knjige, ki se je v tistih časih kupovala na metre. Nikoli ne bom pozabil; na platnicah je bil naslov SKRIVNOSTNI OTOK I, in ker je bila rimska ena skoraj preblizu naslova, sem mislil, da je naslov knjige Skrivnostni otoki … Veselje ob odkritju drugega dela je bilo nepopisno.
Literarni junak, ki vam je najbolj podoben?
Prvoosebni pripovedovalec iz romana Sečnja Thomasa Bernharda. Pogosto se zalotim, da dogajanje v družbi, v različnih situacijah v povezavi z ljudmi iz javne pa tudi zasebne sfere, opazujem in doživljam podobno kot pripovedovalec iz Sečnje, torej Bernhard. Seveda se je od nastanka romana marsikaj spremenilo, a če hočete sarkastičen, morda ciničen, a natančen in prefinjen pogled, je glede na določene podobnosti našega okolja in okolja iz romana to klasika, ki je ne bi smeli spregledati.
Knjiga, ki vas je najbolj nasmejala?
Nedvomno nekateri deli Diderotove To ni zgodba in druge zgodbe. V nekaterih delih zbirke se pojavijo situacije, ki so neverjetno smešne, tako smešne, da so iz mene izvabljale glasen smeh. Ponavadi se sicer smejem bolj navznoter.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
S Shakespearjem. Povedal bi mu, da se glede človekove narave ni skoraj nič spremenilo, da vse, kar je napisal, še zmeraj drži in da so dvomi o njegovem avtorstvu popolnoma nepomembni. Da je sporočilo najpomembnejše in da me teorije zarot okoli tega sploh ne zanimajo. Zamenjal bi temo in poskušal naročiti čim več jedi, da bi druženje trajalo karseda dolgo.
Valentina Smej Novak, založnica (založba Totaliteta)
Katere knjige, ki ste jih prebrali lani, so vam najbolj ostale v spominu?
When Breath Becomes Air Paula Kalanithija; po založniški deformaciji sproti sledim knjigam, ki vztrajajo na lestvicah, redkokatera me potegne ali pretrese in pogosto omagam po nekaj straneh. To sem prebrala v enem zamahu: možganski kirurg in filozof na začetku poklicne in življenjske poti pri sebi odkrije neozdravljivo obliko tumorja in to dokončno izkušnjo dosledno, razmišljujoče in skrajno ganljivo popiše v obliki dnevniških zapiskov.
Kar dolgo je tičala na mojem bralniku Elena Ferrante. Kot bi se bala, da se bo zgodilo to, kar se je: knjige neapeljskega cikla sem hlastala eno za drugo – s tiste vrste bralnim užitkom, ki meji na slabo vest zaradi zanemarjanja okolice, te fenomen Ferrante zasvoji, skoraj obsede, nato guglaš Neapelj in iščeš hiše in ulice, dokler ne spoznaš, da je edina odrešitev, da po proustovsko odkriješ svoj neapelj kar v domačem Prekmurju.
Knjiga Listi z roba s spremno študijo Alenke Puhar in uvodnim esejem Irene Mislej povzema povojno dopisovanje Vena Pilona in Izidorja Cankarja. Kot pravita avtorici, je zanimivo prebrati, kaj sta si pisala, pomenljivo pa je tudi, kaj sta v pismih zamolčala. Čeprav prebiranje pisem drugih zmeraj spremlja nekaj nelagodja, sta se glede na čas in okoliščine pisanja pisca gotovo zavedala, da ne pišeta samo za svoje oči. Ker sem knjigo prebirala med prazniki, nisem mogla mimo posvetne podrobnosti, da je selfi Vena Pilona, ko je na silvestrovo 1949 skiciral družbo pri pariški mizi, po perspektivi podoben selfiju, ki ga je na božični večer pri mizi stisnila najstniška hčerka.
Dober dan, žalost je zgodba o divjajočih ženskih hormonih, ena od tistih knjižic, ki bi jih morala prebrati vsaka (mama) najstnica/e, tudi glede na to, da jo je napisala takrat še najstnica Françoise Sagan.
The Dorito Effect raziskovalnega novinarja Marka Schatzkerja je prelomna knjiga za sodobno prehransko teorijo: osredotoči se na fenomen izgubljenega okusa primarnih živil, posledično pa prehranska industrija ustvarja hrano, ki ima okus po vsem drugem, le po sebi ne – prav v razkoraku med okusom in prehransko vrednostjo je vzvod številnih prehransko pogojenih bolezni.
Mathias Rambaud pa je v tenkočutni raziskavi svojega domotožja v eseju O bivanju in krajih podal sto strani odgovora na vprašanje, kaj neki počnem tukaj, in mi odprl drugačna obzorja doživljanja pokrajine in domovine.
Že imate seznam knjig, ki bi jih radi prebrali letos?
Letos sem spet odkrila taktilnost tiskanih knjig; v zadnjih letih sem namreč podlegla privlačni anonimnosti elektronskega branja, kjer ni mogoče soditi niti knjige niti bralca po platnicah, pa še ponoči ne potrebuješ bralne lučke. Hkrati pa elektronsko kupljenih knjig nikoli zares nimaš: niti na polici kot materialnih opomnikov prebranega niti pod polico kot fizičnih opornikov. Pravkar so na kupu tri: Mojca Kumerdej, Kronosova žetev, če je ne bi že imela na polici, bi me gotovo k temu vzpodbudil intervju, ki ga je z avtorico naredila Vesna Milek; David Graeber, Dolg, o zgodovini dolžništva v preciznem in živem prevodu Branka Gradišnika ter How to Be a Conservative, Roger Scruton, ki je ena od tistih, ki kljub priznanemu avtorju obsedi na policah knjigarne in je žrtev svojega naslova.
Knjiga, h kateri se vedno vračate?
Dostojevski, Ponižani in razžaljeni; v njej je nekaj pasusov, ki imajo prečiščevalno moč; Vojna in mir, kjerkoli začnem, se počutim kot med znanci, ki jih zmeraj znova odkriješ v novi luči, prav tako je nikoli ne preberem do konca; Marxov 18. Brumaire, ko skušam razumeti aktualne dogodke in prepoznati, ali gre za tragedijo ali farso; Massimo Montanari, Lakota in izobilje, da lahko umestim prehranske trende in diskusije v širšo zgodovinsko perspektivo; Nora Ephron, Moj vrat mi gre na živce, ko potrebujem navihano uteho za vsakdanje tegobe.
V katerega literarnega junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Ne zaljubljam se v literarne junake: če so površinsko opisani, niso dovolj človeški, če so poglobljeni, so preveč človeški za zaljubljanje.
Literarni junak, ki vam je najbolj podoben?
Zmeraj te spreleti srh, ko se prepoznaš: malo Grušenjke iz Karamazovih, malo Lenu iz Ferrante … težko nadaljujem, vsak bi se najraje prepoznal v pozitivnih junakih, kajne?
Knjiga, ki vas je najbolj nasmejala?
Prigode dobrega vojaka Švejka, iz nje sem se naučila kar nekaj o srednjeevropskem karakterju. Žižkovi vici letos, prav potruditi se moram, da jih ne razlagam naprej ob vsaki priložnosti in v vsaki družbi.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
Velika izguba za vse nas je, da nikoli več ne bomo mogli zares na večerjo z Alešem Debeljakom.
Tina Košir, knjigoljubka in voditeljica
Katere knjige, ki ste jih prebrali lani, so vam najbolj ostale v spominu?
Najprej naj omenim monumentalni knjigi, ki ju še nisem prebrala v celoti, ju pa že več mesecev listam malo tu in malo tam, osupla nad bogastvom, ki je zbrano v njima in privre na dan, kjerkoli ju odpreš: to sta Mandale: Tajni vrtovi razsvetljenja Zmaga Šmitka in Iz nevidne strani neba Pavla Medveščka - Klančarja. Šmitkova študija je edinstvena ne le v slovenskem, ampak tudi v svetovnem merilu, zdi se mi prav kot mandala, ki bralca vodi skozi različne dimenzije spoznanja – od ogromne količine zanimivih dejstev o azijski kulturi do odstiranja globljih skrivnosti, ki jih simbolizirajo mandale. O Medveščkovem raziskovanju posoškega staroverstva je bilo v medijih že kar nekaj zanimivih objav, preden bomo znali prav ovrednotiti dragocenost dediščine, ki jo razkriva, pa bo najbrž preteklo še kar nekaj Soče.
Od leposlovja me je močno posrkal v svoj svet roman francoske pisateljice Muriel Barbery Življenje vilinov. Pri tej knjigi bi težko napovedala, kakšnim bralcem bi lahko bila všeč, jo je pa v Nedelu kot eno najljubših knjig lanskega leta priporočil tudi Dušan Jovanović.
Prevzela me je knjiga, ki bi ušla moji pozornosti, če ne bi globoko očarala moje mame in bralne navdihovalke Mance Košir: Evangelij bližine Dejana Kosa. Poetično filozofsko izrekanje se obrača k izvoru spoznanja, k odgovoru, ki je bil v začetku, »preden so vprašanja ločila obstoj od neobstoja«.
Fascinirana sem tudi nad študijo Ane Jelnikar Universalist Hopes in India and Europe: The Worlds of Rabindranath Tagore and Srečko Kosovel, ki je lani izšla pri Oxford University Press.
Že imate seznam knjig, ki bi jih radi prebrali letos?
Ni načrten seznam, je pa dosti knjig, ki jih želim prebrati, a zahtevajo posebno razpoloženje in večji kos posvečenega časa … Gotovo Kronosova žetev Mojce Kumerdej, Laurus Jevgenija Vodolazkina in Zbiralec svetov Ilije Trojanowa, ki bi jih recimo vzela na dopust v kakšno zasneženo brunarico, če bi se mi kaj takega obetalo.
Knjiga, h kateri se vedno znova vračate?
Jih je veliko, a če moram izbrati eno, potem I, Lalla, izbor izrekov kašmirske mistikinje in pesnice Lalle (znane tudi kot Lal Ded) iz 14. stoletja v angleškem prevodu Ranjita Hoskota.
V katerega literarnega junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
V literarnega junaka (še) ne, sem se pa v dvajsetih usodno zaljubljala, kot bi bilo življenje literatura, kar je bilo dokaj naporno za vse vpletene. Po tridesetem za drame nimam več energije, bolj kot vznesenost usodne zaljubljenosti me tako v življenju kot v literaturi navdihuje razpoložljivost duha, ki jo je v pesmi čuječa upesnila ljuba mi pesnica Mary Oliver (prev. Tanja Ahlin, Mladinska knjiga, Ljubljana 2015): »Vsak dan / vidim ali slišim / kaj takega, / od česar me // skoraj raznese / od radosti, / da se počutim / kot igla // v kopici / svetlobe. / Za to sem rojena – / da gledam, poslušam, // se izgubim / v tem mehkem svetu – / da se poučim / spet in spet // o veselju / in navdušenju. / Ne govorim / o izjemnih, // strašnih, grozljivih, / nadvse nenavadnih rečeh – / marveč o običajnih, / navadnih, povsem dolgočasnih // predstavah vsakdana. / O, dobra učenka, / si pravim, / kaj drugega ti preostane, // kot da postaneš modra / ob naukih, / kot je ta – / neukrotljivi svetlobi // sveta, / lesketanju oceana, / molitvah, stkanih / iz trav?«
Literarni junak, ki vam je najbolj podoben?
Z junaki se težko identificiram. A z vidiki svoje osebnosti, ki jih najmanj maram, lažje shajam, če si jih predstavljam kot like iz zgodb o medvedku Puju: preplašenega, zaskrbljenega Pujska, melanholičnega Sivčka in pretenciozno Sovo. Da pa v tem gozdu ne postane turobno, skrbi enigmatična prezenca, ki jo najbolje pooseblja Mačka Režalka iz Alice v čudežni deželi – v kritičnih trenutkih poskrbi za perspektivo lucidne ironije, ščepec prismuknjene, nekonvencionalne modrosti, pojavlja se in izginja, ko jo Alica sreča, pravi: »Ta je pa dobra! Že velikokrat sem videla mačko brez režanja – ampak režanje brez mačke …« Z leti jo vedno jasneje čutim v sebi, a niti kot jaz niti kot nejaz. Režanje brez mačke, prav res.
Knjiga, ki vas je najbolj nasmejala?
Moje velike knjižne ljubezni iz otroštva, ki so to še danes: Medved Pu, Hiša na Pujevem oglu, Pika Nogavička in Alica v čudežni deželi.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
Z Vitomilom Zupanom, ki se kvalificira v obeh kategorijah, kot pisatelj in literarni junak … Bil je tudi oče mojega očeta. Raje kot na večerjo bi šla z njim na dolg sprehod, tako dolg, da bi najprej izpuhtel literarni junak, nato pa bi umolknil še pisatelj. Ostala bi, tako si predstavljam, tišina in v njej utrip resničnega človeškega bitja. Mimobežno, samo za hip bi mu stisnila roko. Vedel bi, da sem dobro. Zato.
Katere knjige, ki ste jih prebrali lani, so vam najbolj ostale v spominu?
Clara škotske pisateljice Janice Galloway. Sicer sem potrebovala nekaj časa, da sem se naravnala na personalno pripoved in neobičajne pripovedne registre, vendar je bilo začetno neudobje bogato poplačano. Vstopila sem v paralelno resničnost, čisto tako kot od književnosti tudi pričakujem. Clara ni hermetična knjiga, je pa daleč od tega, da bi se dala na razpolago kar vsakemu, ki ima zanjo minuto pozornosti. Poleg tega se roman posveča glasbi, in ker glasbo obožujem, nisem mogla ostati hladna.
Že imate seznam knjig, ki bi jih radi prebrali letos?
Nedavno sem se posvetovala z dobrimi ljudmi facebooka in se med predlogi odločila za Očiščenje Sofi Oksanen, Jezusovo družbo Jiržija Šotole in za Olava Sigrid Undset. Trenutno me zanimajo velike pripovedi, postavljene v čas pred implozijo heksenšusov od prekomernega sedenja pred računalnikom. Protireformacija, vojne, obedi iz sočivja (pa tudi nekaj pornografije, seveda). Pa še enkrat bom prebrala Things Fall Apart (Chinua Achebe). Ne vem pa, kaj bo prinesla pomlad.
Knjiga, h kateri se vedno vračate?
Svetloba v avgustu Williama Faulknerja. Všeč mi je, kako avtor svoje like plast za plastjo slači. Neverjetno potrpežljiv je. Če se na začetku zdijo malodane gnili in jih je izjemno težko ljubiti, stoji na koncu pred bralcem samo še njihov občutek izkoreninjenosti in želja po pripadnosti. Liki postanejo ljudje, ki prosijo, naj jih nekdo vendarle ljubi. Tako naj bi operirala vsa velika književnost, jaz sem na Svetlobo samo močno navezana.
V katerega literarnega junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
V Hadrijana. Glej spodaj.
Literarni junak, ki vam je najbolj podoben?
Sem veseli miks med Patty iz Franznove Svobode in Človekom iz podtalja Dostojevskega.
Knjiga, ki vas je najbolj nasmejala?
Morda Beli zobje Zadie Smith. Žal pa je njen novi Swing Time ukradel šalo in zapacal lepe spomine na krohot.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
Odvisno od tega, za kakšno večerjo bi šlo. Če bi bila večerja zgolj uvod v karnevalsko noč, potem bi se sestala z Brunom iz Osnovnih delcev. Najbrž si ne bi imela kaj dosti povedati, prepričana pa sem, da bi se bilo z njim mogoče res brezglavo zabavati. Če bi bila večerja uvod v romantično razmerje, pa bi se odločila za Hadrijana iz Yourcenarinega romana. Rada imam modre ljudi, ki svojo modrost uveljavljajo zunaj salonov, torej takšne, ki vedo, kako se aktivirati v ljubezni in v vojni.
Boštjan Gorenc - Pižama, igralec, komik in prevajalec
Katere knjige, ki ste jih prebrali lani, so vam najbolj ostale v spominu?
Cel kup slikanic, ker jih znam že skoraj na pamet, ko jih dan za dnem prebiram sinu. Za kvihtanje so tu album Zvonka Čoha Čoharije in Svet je kakor ringa raja Anje Štefan, od tanjših pa Ropotarnica Petra Svetine in Damjana Stepančiča ter O kravi, ki je lajala v luno Ide Mlakar in Petra Škerla. Ne morem niti mimo prismuknjenega dvojca slikanic o voščenkah The Day the Crayons Quit in The Day the Crayons Came Home pisatelja Drewa Daywalta in ilustratorja Oliverja Jeffersa. Od odraslih Mazzinijeva Otroštvo in Zemljevidi tujih življenj, po dolgo časa pa sem se vrnil k Škotu Christopherju Brookmyru, ki v Dead Girl Walking in Black Widow še vedno meša kriminalko z ostro satiro, sploh sodobnega novinarstva. In odkril sem, da obstaja reč, ki se ji reče bizzaro fiction. Rekel bom samo Carlton Mellick III.
Že imate seznam knjig, ki bi jih radi prebrali letos?
Seznam obstaja vedno in vedno je predolg za odmerjeni čas. Najvišje na seznamu je Kronosova žetev Mojce Kumerdej, ki sem se je že lotil, pa je bila v novembrskem in decembrskem vrvežu pregost in prekrepek zalogaj za mojo prekurjeno sposobnost osredotočanja. Zdaj čaka, da bom imel nekaj dni časa, da se ji posvetim, kot se spodobi. Takoj za njo so kratke zgodbe Davorina Lenka Postopoma zapuščati Misantropolis. Poleg njiju je na seznamu cel kup Cankarjevih krajših del, ki jih moram predelati za scenarij za strip o njegovih otroških letih, pa tudi ustvarjanje drugega dela Klasikov mi pod nos moli dolg pildek z naslovi, ki bi jih rad vključil.
Knjiga, h kateri se vedno vračate?
Karkoli, kar je spesnil Janez Ramoveš. Na dosegu roke sta vedno Staroselski ciklus in Skuz okn strejlam kurente za pesem na hitro. In moja mladostna knjižna obsesija Terry Pratchett. Pri njem imam srečo, da mi ni treba vsakič ponovno prebirati istega romana, ampak izbiram izmed množice prigod s Plošče.
V katerega literarnega junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Ni bila ravno zaljubljenost, ampak prej navezanost. Ko sem prevedel odstavek iz Krive so zvezde, v katerem izvemo, da je Augustus umrl, me je tako zvilo, da sem sebi očital njegovo smrt, in tistega dne nisem mogel prevesti ničesar več.
Literarni junak, ki vam je najbolj podoben?
Samwell Tarly iz Igre prestolov. Okroglolični tolsti knjižni molj, ki zna zbrati pogum, ko je to potrebno. Edino z Belimi hodci upam, da se ne bom nikoli bodel. A nikoli ne reci nikoli, dokler nisi doživel jedrske zime.
Knjiga, ki vas je najbolj nasmejala?
Karkoli avtorja Roberta Rankina, ki z žmohtnim slogom ubira metafikcijske postmodernistične strune. Recimo The Witches of Chiswick.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
S Kosovelom. Da bi izvedel, kaj vse se mu je še podilo po prezgodaj ugaslem briljantnem umu.
Katere knjige, ki ste jih prebrali lani, so vam najbolj ostale v spominu?
Prebrano, ki odmeva iz lanskega leta: Jevgenij Vodolazkin: Laurus, Faruk Šehić: Knjiga o Uni, Boris A. Novak: Čas očetov, Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti, Thomas Bernhard: Stari mojstri, Mary Oliver: Zakaj se zbujam zgodaj, Ko Un: Pišem v zrak.
Že imate seznam knjig, ki bi jih radi prebrali letos?
Rada imam bralni seznam; čeprav je zmeraj daljši in vem, da ne morem vsega prebrati, ga neprestano dopolnjujem. Letos se bom najprej lotila trilogije Marguerite Yourcenar Labirint sveta, čaka me Galimbertijevo premišljevanje O ljubezni, prav tako iz lanskega leta še Will in svet, brala bom pesniške zbirke slovenskih in tujih avtorjev. Gotovo pa še kakšno delo Vladimirja Bartola in Aldousa Huxleyja, Alamut in Krasni novi svet sta namreč predpisana za maturo.
Knjiga, h kateri se vedno vračate?
Na poseben način me je zgodaj zaznamovalo Sveto pismo, zdaj se vračam k njemu po drugih poteh.
V katerega literarnega junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Že dolgo traja in vse močnejša je ljubezen do Bubija, ki je zrastel v Lojzeta Kovačiča.
Literarni junak, ki vam je najbolj podoben?
Lahko bi rekla: »Giovanni Drogo, to sem jaz.« (Dino Buzzati: Tatarska puščava)
Knjiga, ki vas je najbolj nasmejala?
Smeh ima več obrazov, eden se mi na primer pokaže v Durrellovem romanu Moja družina in druge živali, drugi v Harmsovih zgodbah Zakon linča.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
S Simone Weil in z Etty Hillesum; občutljivi, do skrajnosti preizkušani ženski bi mi znali povedati, kako se v tem času da polno živeti.
Katere knjige, ki ste jih prebrali lani, so vam najbolj ostale v spominu?
Plotin, Zbrani spisi (I. del), to je knjiga, ki sem jo v minulem letu uredil za Slovensko matico, prevedla pa je te čudovite filozofske meditacije dr. Sonja Weiss. Med literarnimi deli pa mi je iz lanskega leta najbolj ostalo v spominu branje sicer starejše knjige: Cees Nooteboom, Stranpoti v Santiago.
Že imate seznam knjig, ki bi jih radi prebrali letos?
Letos bom poleg Plotina (II. del), ki ga nadalje pripravljava s Sonjo, predvidoma največ bral japonske avtorje, od mojstrov haiku poezije (Bašo, Buson, Issa idr.) do najbolj znanega modernega japonskega filozofa Kitara Nišide.
Knjiga, h kateri se vedno vračate?
Že vrsto let se vračam h knjigi Emily Dickinson The Complete Poems.
V katerega literarnega junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Najbolj »usodno« (in, žal, tudi narcisoidno) sem se zaljubil v svojega lastnega junaka (iz tetralogije Štirje časi), podeželskega svetovljana »mojstra Bruna«.
Literarni junak, ki vam je najbolj podoben?
Če izvzamem tistega gospoda iz točke 4, mi je najbližji Michel de Montaigne, namreč kot knjižni junak svojih lastnih Esejev (ne vem pa, ali mi je resnično tudi podoben).
Knjiga, ki vas je najbolj nasmejala?
Žal berem premalo smešnih knjig, bolj kislo pa sem se nasmihal ob listanju knjige Žižkovi vici.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
Če bi bilo mogoče, bi najrajši šel na večerjo z renesančnim veseljakom Françoisom Rabelaisom ali s katerim njegovih junakov, saj bi se na tej večerji gotovo dobro jedlo, pilo in smejalo na vsa usta.
