Tiskane izdaje
Vstopil sem v zatemnjen prostor in sedel na pripravljen stol. Pred mano sta viseli dve robotski roki. Svetloba je postala še nekoliko šibkejša in roki sta oživeli. Iztegnili sta se proti mojemu obrazu in ga začeli otipavati. Presenetil me je nežen dotik mehanskih prstov, ki ga – nezavedno – nisem pričakoval od rahlo strašljivega para rok in brenčečih elektromotorčkov. Ko se je slepi robot v nekaj minutah spoznal z mojo obrazno krajino, sta se roki odmaknili, obviseli in počakali na nov obraz.
Čeprav so na slepega robota že čakali drugi obiskovalci linškega sejma Ars Electronica, sem še nekaj časa obsedel in razmišljal o izkušnji. Je bila prijetna? Mi je vzbudila nelagodje? Sem se za kak trenutek ustrašil, da bosta robotski roki podivjali in me zmečkali, ker sem videl že toliko filmov o morilskih strojih? Bi zaupal takšnim rokam, če bi jih srečal nekje drugje in ne na razstavi tehnološke umetnosti? Vse te občutke sem znova doživel skoraj pet let pozneje, ko sem pred velikim singapurskim arhitekturnim lokvanjem – muzejem umetnosti in znanosti – čakal na avtorja slepega robota. Kanadskega umetnika in robotika Louisa-Philippa Demersa.
Demers ima med tehnološkimi umetniki podoben status kot drugi pionirski raziskovalci prepletanja tehnologije in družbe: avstralski posthumanist Stelarc, japonski robotik Hiroši Išiguro ali začetniki internetne umetnosti iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. V zadnjih dvajsetih letih je za galerije, gledališča, nacionalne razstave, muzeje, predstave in koncerte ustvaril skoraj štiristo različnih robotskih naprav. Njegove postavitve so prepričale žirijo na številnih umetniških festivalih po vsem svetu in med drugim pritegnile britanskega glasbenika Petra Gabriela ter cirkuško skupino Cirque du Soleil. V zadnjih letih pa se je z družino preselil v Singapur in se zaposlil na tehnični univerzi Nangjang.
Singapurska zlata mrzlica
Zakaj ravno Singapur? »Pred približno desetimi leti so voditelji mestne državice sklenili, da se ne morejo več zanašati samo na pristanišče, trgovino in bančni sektor, ampak bodo morali načrtno pritegniti in razviti tudi druga področja,« mi je razloge za selitev opisal Demers. »Najprej so privabili industrijo računalniških iger in posebnih filmskih učinkov, zdaj se trudijo postati svetovno središče za medicinske in biotehnološke znanosti. Znanstvenikom, raziskovalcem in podjetnikom namreč ne ponujajo samo velikih finančnih spodbud in davčnih olajšav. V Singapurju je mogoče brez omejitev raziskovati tudi človeške zarodne celice, kar je v ZDA in Evropi prepovedano ali vsaj zelo omejeno. Podobno odprti so za druga področja, zato lahko v zadnjih nekaj letih spremljam pravo zlato mrzlico.«
V mesto se je zato priselilo na tisoče iskalcev poslovnih priložnosti, nove kariere, dobrega zaslužka in možnosti za delo. Tudi umetnikov.
Louis-Philippe Demers je v šestmilijonsko mesto pripotoval med prvimi umetniškimi zlatokopi. V Singapurju so odprli prvi umetniški študijski program in ga umestili na tehnično univerzo Nangjang. V mestu je mogoče najti daleč največ futurologov in prihodnostnih svetovalcev na prebivalca, mi je povedala direktorica muzeja umetnosti in znanosti Honor Harger. Zato so mestni oblastniki zelo resno upoštevali priporočila oznanjevalcev družbe znanja, ki med drugim predpisujejo povezovanje znanosti in tehnologije z umetnostjo. Ker da so prav umetniki tisti, ki lahko inženirjem pomagajo razvijati inovativne izdelke in rešitve.
Načrtovalci mestne izobraževalne politike so sklenili, da bodo teorijo prenesli v prakso. Pobudo so prepustili razvojni agenciji, ki je začela v razpise vključevati tudi zahtevo po sodelovanju z umetniki. Ker v Singapurju zaradi zgodovinskih razlogov niso imeli močnega kulturnega sektorja, so izvajalce poiskali v tujini in Demers – mednarodno uveljavljeni umetnik in predavatelj z doktoratom iz računalniških znanosti in strojništva – se je zdel logična izbira. Zelo dobro je poznal tehnologijo robotike, znal je sodelovati z inženirji in lahko je svetoval novemu muzeju znanosti in umetnosti, kjer so potrebovali eksponate za stalne in tematske razstave. Toda kanadski profesor na singapurski univerzi ni dobil samo službe in dobro opremljenega laboratorija, ampak se je lahko od blizu srečal tudi z družbo, ki je morda še bolj radikalna od njegove umetnosti.
»Singapur deluje kot velika korporacija. Vse je podrejeno učinkovitosti, poslovnemu načrtu in iskanju konkurenčnih prednosti. Za umetnika je to zelo neobičajna izkušnja, saj smo vajeni ustvarjati v čisto drugačnem okolju umetniških akademij, galerij in drugih ustanov, ki jih večinoma financirajo kulturna ministrstva. Tu pa sem se moral naučiti prijavljati umetniške projekte na znanstvene ali razvojne razpise – kako utemeljiti konkretne učinke in uporabnost umetnostnih praks,« je povedal Demers. V Singapurju namreč razmišljajo predvsem o praktični uporabi umetnosti. Kako polepšati izdelek z oblikovanjem, kako izboljšati turistični obisk s koncerti in festivali in kako ustvariti trg umetnin za ljudi, ki so si že privoščili vse druge materialne dobrine.
»To velja tudi za moje študente. Umetnost je zanje predvsem oblikovanje ali prijetno preživljanje prostega časa – ogledovanje Picassa ali poslušanje glasbenikov na pomladnem festivalu džeza. Na našem oddelku se zato ne pogovarjamo o angažirani, kritični ali radikalni umetnosti. Naša naloga je drugačna. Poskrbeti za konkurenčne prednosti Singapurja, prodati izdelke z višjo dodano vrednostjo in poskrbeti za dobro počutje prebivalcev,« je samokritično pripomnil sogovornik. »In normalizirati tehnologije, ki jih že množično uvajajo singapurski politiki.«
V Singapurju mestu razvijajo različne tehnološke rešitve, s katerimi bi starejšim omogočili daljše samostojno bivanje (e-zdravje, e-asistenca …) in preverili, ali bi bili pripravljeni sprejeti robotskega negovalca. Foto: Reuters
Izkustvena ekonomija
Občutki, ki sem jih doživljal med spoznavanjem Demersovega slepega robota, imajo v Singapurju zelo konkretno uporabno vrednost. V mestu, ki se lahko pohvali z najvišjimi kazalniki osebnega in zdravstvenega standarda, razvitim izobraževalnim sistemom ter vrhunsko javno infrastrukturo, imajo vse več demografskih težav. Veliko žensk ostaja samskih, pari se zaradi delovne preobremenjenosti ne odločajo za otroke, prebivalstvo se stara in stroški skrbi za ostarele so vse višji. Zato v mestu razvijajo različne tehnološke rešitve, s katerimi bi starejšim omogočili daljše samostojno bivanje (e-zdravje, e-asistenca …) in preverili, ali bi bili pripravljeni sprejeti robotskega negovalca.
Ko pripravljajo interaktivne razstavne eksponate za muzej umetnosti in znanosti, ne upoštevajo samo velikega navdušenja azijskih obiskovalcev nad interaktivnimi napravami, ampak tudi preizkušajo, kako se ljudje odzivajo na stroje. »S slepim robotom sem hotel pokazati, da nas bodo morda že kmalu tipale mehanske roke. To bodo negovalci v domu za ostarele, kirurški roboti, hišni pomočniki in kibernetske spolne igrače. Inženirji, antropologi in psihologi veliko raziskujejo odnose med človekom in strojem. Česa se bojimo, kakšne občutke nam vzbujajo, kako jih narediti kar najbolj sprejemljive? Od tega ne bo odvisna samo prodaja domačih negovalnih robotov, ampak tudi prihodnje javne politike,« je prepričan Demers.
Takšen primer je – poleg zdravja in negovanja ostarelih – tudi promet. V ZDA in Evropi je mogoče na cestah videti vse več električnih avtomobilov. V Singapurju pa so zaradi prostorskih omejitev prisiljeni temeljiteje premisliti idejo javnega in osebnega prevoza.
»Kaj menite, s katerim prevoznim sredstvom se v Singapurju vsak dan prepelje največ ljudi? Ne morda metro ali avtobusi, temveč osebna dvigala po stanovanjskih in poslovnih stavbah,« je pojasnil sogovornik. Mesto je zraslo v višino in prometna infrastruktura ne bi nikoli prenesla šest milijonov osebnih avtomobilov, če bi hotel imeti vsak prebivalec svojega. Morebitna menjava bencinskih avtomobilov za električne ne bi rešila ničesar. »Zato je tukaj že mogoče naročiti popolnoma avtonomen robotski taksi, ki so ga preizkusno uvedli pri singapurskem upravljavcu javnega prevoza. Postopoma bodo poskusili zmanjšati število osebnih avtomobilov in izločiti človeške voznike. Kar spet pomeni množično uporabo robotov in vozniških algoritmov.«
Pred množično uporabo robotov ne bo treba normalizirati samo strojnih dotikov – kar je Demers poimenoval kot »izkustveno ekonomijo« –, ampak tudi vseh podpornih tehnologij, ki spremljajo ideje o pametnih mestih in internetu stvari. Skrbniških, vozniških in drugih robotov ne bo mogoče uporabljati brez strojnega vida, povezanih tipal, umetne inteligence in podatkovne analize. Kar pomeni, da se bodo morali državljani najprej sprijazniti z družbo, v kateri ne bo prostora za zasebnost.
Odnos singapurske družbe do zasebnosti in svobode izražanja zelo zgovorno pokažejo nizke uvrstitve mestne države na lestvici človekovih pravic, svobode tiska in državljanskih svoboščin. A so tudi to slabost znali prikazati kot konkurenčno prednost, saj so v mestu namestili in preizkusili skoraj vse tehnologije elektronskega nadzora, ki jih ponujajo tehnološka podjetja. Predstavniki mestnih oblasti so se pohvalili, da bodo lahko v prihodnjih nekaj letih v realnem času spremljali vse podatke o delovanju mesta. Povezana tipala in kamere bodo nameščeni v vsaki ulici, na vsakem vozilu in celo v notranjosti vseh poslovnih in bivalnih zgradb. Celotna država bo dejansko postala velik računalniški model, v katerem bo mogoče spremljati, izmeriti in ovrednotiti vsako človeško dejavnost.
Družba robotov
Ali lahko Singapur dejansko postane takšna tehnokratska utopija? Državljani Singapurja so se bili doslej pripravljeni odreči zasebnosti in številnim državljanskim svoboščinam v zameno za visok življenjski standard in varnost, je potrdil Demers, ki se je med pogovorom previdno izogibal komentiranju političnih razmer v gostiteljski državi. Raziskovalci pa so ugotovili, da so v azijskih kulturah ljudje precej bolj naklonjeni strojem kot v Evropi ali ZDA. »Pri stroju nimaš občutka, da ga obremenjuješ, da se mu smiliš ali da te pomiluje, ker od blizu vidi tvojo bolezen, starost in nemoč. Zato bi se marsikdo bolje počutil v družbi robotskega kot človeškega negovalca ali skrbnika.«
Psihološke, kulturne in družbene razsežnosti avtonomnih strojev so za Demersa bistveno pomembnejše kot strah pred množično izgubo delovnih mest ali uničenjem človeške civilizacije, ki ga napovedujejo nekateri vidni kritiki umetne inteligence (Stephen Hawking, Elon Musk …). Toda nanje je danes zelo težko opozarjati, ker je mogoče izjemno vplivne nove tehnologije poceni kupiti na spletu ali v sosednjem supermarketu. »V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo razmeroma preprosto presenečati ali šokirati s tehnologijo. Vse je bilo še zelo novo in daleč od množične dosegljivosti. Če si poznal laboratorijske prototipe in bral znanstvene članke, si jih lahko hitro nadgradil v umetniške instalacije. Takrat je bilo tudi zanimivo razmišljati o odvečnosti biološkega telesa, kar je počel Stelarc, ali podvomiti, da smo ljudje še vedno najbolj inteligentna življenjska oblika na planetu. Danes imamo umetniki drugačen izziv: kako razmišljati o tehnologijah, ki se zdijo normalne in samoumevne.«
Prva takšna samoumevnost je hitrost in nujnost tehnoloških sprememb. Spremembe so v resnici veliko počasnejše, saj je velika večina sedanjih tehnologij zelo starih. Računalnike in internet so razvili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, veliko ključnih inovacij za današnje pametne mobilnike in družabna omrežja je prav tako starih več desetletij. »Hitrost in novost sta nujni predvsem za tehnološka podjetja. Odvisna so od kapitala, ki išče visoka tveganja in možnost velikega zaslužka, zato ga ne zanimajo zrele gospodarske panoge s predvidljivimi donosi. Ves čas si je treba izmišljati nova imena za stare tehnologije in zatrjevati, da je prihodnja velika revolucija oddaljena še kakih dvajset let – naj je robotska, biotehnološka ali algoritemska. Dvajset let ne pomeni realne napovedi. Je ravno pravo obdobje, ki še pritegne investitorje – le kdo bo vlagal v nekaj, kar se bo morda povrnilo čez sto let – in se zdi dovolj oddaljeno, da nas preveč ne prestraši.«
Druga takšna samoumevnost pa je prepričanje, da postajajo stroji vse pametnejši. »Če se vam zdijo današnji računalniki pametnejši kot nekoč, potem morate najprej pomisliti, da smo mi postali neumnejši,« je zapisal ameriški pionirski razvijalec virtualne resničnosti Jaron Lanier v manifestu You Are Not A Gadget. In dodal, da smo se v resnici samo ljudje postopoma prilagodili zahtevam strojev. Z osebnimi elektronskimi asistenti se pogovarjamo še bolj potrpežljivo in poenostavljeno kot z otrokom. Robotom smo v proizvodnji prilagodili celoten proces, da lahko opravljajo delo. Podobno bo treba najprej prepovedati vožnjo človeškim voznikom, preden bodo lahko ceste varno prevzela avtonomna vozila. Roboti postanejo zares učinkoviti šele, ko jim mi postanemo podobni, je razmišljal Demers.
Singapur zato morda postaja prvo robotsko mesto. Ko je vse merljivo in nadzorovano, ko poskušamo ustvarjalnost predvideti in programirati, ko hočemo inovativnost standardizirati in jo načrtovano spodbujati z umetnostjo, največkrat dosežemo nasproten učinek. »Težko si predstavljam bolj inovativen proces, kot je evolucija: neskončen niz poskusov in napak, nepredvidljivih posledic in nelinearne zgodovine, ki bi bila ob vsakem novem poskusu čisto drugačna. Napake so zato največja konkurenčna prednost človeka pred stroji. Lastnost, zaradi katere smo postali izjemno prilagodljiva vrsta, ki ves čas – namenoma ali po pomoti – preizkuša nove možnosti,« je svoje prihodnje umetniške projekte napovedal kanadski ustvarjalec. V mestu, ki je evolucijo že pred šestdesetimi leti nadomestilo s skrbno načrtovanim družbenim inženiringom.
