V Sloveniji se na nogomet in črno kroniko spozna vsak

Dan policije, ki bo v torek, je čas za analizo stanja v slovenski policiji, predvsem pa pogovor o tem, kako se tudi slovenska policija spopada z rakavo rano, ki je že močno načela nekatere evropske države – terorizmom. Marjan Fank, prvi mož policije, pravi, da področje varnosti še nikoli ni bilo tako globalno, kot je danes.

Policija je, tako Marjan Fank, po letih zategovanja pasu vstopila v svetlejšo etapo, kar se materialnih in finančnih sredstev tiče. Še vedno pa je ponekod kronično pomanjkanje policistov, zato upa, da bodo odločevalci imeli posluh, da bodo morali zagotoviti tudi zadostno število policistov, če želi Slovenija še naprej ostati med najvarnejšimi državami sveta. Čeprav analize kažejo, da se državljani počutijo varne, je strah pred globalno grožnjo navzoč. Verjetnost, da bi teroristi udarili na naših tleh, je majhna, ni pa izključeno, da bi se pojavil samotni volk. In pri tem slovenska policija deli usodo evropskih kolegov. Širok spekter motiva in velik nabor potencialnih napadalcev varnostne službe pri pravočasni prepoznavnosti pojava terorizma precej hromi.

Pojav terorizma v Evropi je izrinil težavo, s katero so se prej ubadale evropske policije, in sicer množičen naval beguncev in migrantov. Terorizem res ni področje, ki se neposredno dotika državljanov Slovenije, pa vendar v tako turbulentnem času, kot ga svet doživlja zdaj, tega nikakor ne kaže zanemariti. Kako resno policija to obravnava, spremlja?

Begunska kriza nikakor ni za nami. Resda ni več množičnega zlivanja migrantskega vala čez Slovenijo. Od takrat skoraj ne pomnimo dneva, da na južni meji ali v notranjosti države ne bi izsledili prebežnikov. Res pa je, da ima kriza različne dimenzije. Pri množičnih migracijah smo v prvo vrsto postavili humanitarni vidik. Vse bolj pa se ilegalne migracije povezujejo tudi z varnostnim problemom, bodisi z organizirano kriminaliteto ali s pojavom terorizma. Teroristični dogodki niso več nekaj oddaljenega, ampak se dogajajo skoraj pred našimi vrati. Prostorska dimenzija igra pomembno vlogo. Če se zgodi v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, to poveča občutek ogroženosti tudi v naši družbi. Terorizem ni več vezan na dogodek, ampak ima širši pomen. V tem trenutku smo še kako vpeti.

Torej ste v rednih stikih z drugimi varnostnimi službami?

To je prioriteta tega prostora in časa, tudi za slovensko policijo. Skoraj pri vseh stikih z institucijami na evropskem nivoju in širše, tudi pri bilateralnem sodelovanju, je to prva tematika na dnevnem redu. Vse razprave potekajo v smeri krepitve sodelovanja, preventive in strateškega načrtovanja. Seveda se pri tem pojavlja druga težava, kar se je zdaj že večkrat pokazalo. Bistveno se širi nabor informacij in podatkov. Vse težje je izločiti prave informacije. V začetni fazi je težko ovrednotiti informacije in oceniti realno nevarnost. To se je zgodilo tudi pri zadnjem napadu v Manchestru, kjer so informacije o napadalcu obstajale, ampak so bile preveč splošne, da bi lahko pravilno ocenili, kakšno nevarnost predstavlja.

Terorizem v Evropi ni nič novega. Spomnimo na Eto, Iro, RAF, a je bil način izvedbe drugačen, predvsem pa je šlo navadno za jasno definirane tarče. Novodobni terorizem ne izbira; glavno je, da so žrtve in da je dejanje zelo odmevno.

Zagotovo ima terorizem zdaj povsem drugačno dimenzijo in pojavne oblike. Tisti, ki poznamo to področje iz preteklosti, lahko potrdimo, da je šlo prej za organizacije z jasnimi cilji, ni bilo tako širokega spektra motiva in oseb, ki to izvedejo. Vsi varnostni organi, ki se srečujejo s tem, so danes v velikih težavah, kako pravočasno prepoznavati pojavnost terorizma.

Stopnja ogroženosti Slovenije je nizka. Verjamem, da vseh podatkov ne morete deliti s širšo javnostjo, a vendar, je bila situacija kdaj tako resna, da je država že razmišljala, da bi jo dvignila?

Stopnje ogroženosti ne določa policija sama, res pa prispevamo k tistim, ki o tem odločajo. Gotovo se je stopnja pripravljenosti in ukrepov, ki jih izvajamo v zadnjem obdobju, bistveno spremenila. Sami veste, da smo okrepili aktivnosti glede javnih zbiranj, nadzora določenih oseb, preverjanja indikatorjev tveganja oseb v ilegalnih migracijah, polnjenja baze podatkov, tako nacionalne kot nadnacionalne. Potrdim lahko, da so aktivnosti okrepljene, in se bojim, da glede na razvoj dogodkov ne bo ostalo le na tej ravni.

Teroristi udarijo tam in tako, da ima po svetu največji odziv. Slovenija je s tega stališča verjetno varna. Težko si je predstavljati, da bi v Franciji uporabniki facebooka množično na profilni fotografiji objavljali slovensko zastavo, če bi se napad zgodil pri nas.

Vse naše analize in ocene kažejo na majhno verjetnost, da bi bila Slovenija tarča organiziranega napada tistih, ki v ozadju pozivajo k tej dejavnosti. Nobena država, niti Slovenija, pa ne more izključiti posnemovalcev, samotnih volkov. Ti so zdaj vsaj v Evropi izvedli že več kot polovico napadov. Problematične so tudi ideje, ki se pojavljajo na svetovnem spletu. Tam pa je tako velika širina teh možnosti, da je nemogoče zaznati ali predvideti vsak napad.

»Zagotovo ima terorizem zdaj povsem drugačno dimenzijo in pojavne oblike.« Foto: Jože Suhadolnik

Abstraktna verjetnost ni dovolj, da bomo posegali v pravice posameznika in ga izločili. So pa takšne osebe predmet naše povečane pozornosti. Meja se v zadnjem času bistveno premika bodisi navzgor ali navzdol pri posegu in spoštovanju človekovih pravic. Gotovo stopnja ogroženosti povečuje poseg v človekove pravice. V Sloveniji se na srečo ob naši ogroženosti to še ni zgodilo, če spremljate dogajanje v državah, ki so se s terorizmom neposredno soočile, pa so bistveno spremenili pogled na varovanje človekovih pravic, tako s spremembo zakonodaje kot s striktnostjo ukrepov.

Tudi v Sloveniji smo imeli primer trojice, ki je odšla na bojišče v Sirijo, pa je takrat javnost negodovala nad neukrepanjem policije.

Mi se absolutno gibljemo v zakonskih okvirjih in tega ne bomo prestopili. Smo varnostna služba, ki mora imeti za vsak ukrep zakonsko podlago. Rezultat našega dela ne more temeljiti na golih informacijah, ampak na dejstvih. Informacije, ki jih dobimo, pa izkoristimo maksimalno, saj se zavedamo, da ti ljudje lahko predstavljajo nevarnost. Ko govorimo o odhodih na tuja bojišča, je bila v zadnjem kazenskem zakoniku s tega področja dodana sprememba.

Zadnji preplah na letalu EasyJeta z Brnika v London je pokazal, kaj lahko naredi napačno razumevanje pogovora. Kako postaviti mejo med previdnostjo in varnostjo ter pretirano paniko na drugi strani?

Zelo smo veseli, da so ljudje čuječi in pozorni, da nas na takšne pojave pravočasno obveščajo. Za pravočasno detekcijo lahko največ storijo prav državljani. Odziv na takšne informacije pa mora biti premišljen in ga je treba ohraniti v razumnih mejah. Spomnimo tudi na odziv ob nedavni nogometni tekmi v Torinu. Dovolj je bil le stavek ali beseda, pa so bile posledice pretirane. Pri zaznavi informacij moramo biti stoodstotni, tako tisti, ki jih zaznavajo, kot tudi tisti, ki jih sprejemamo, odziv pa mora biti v okvirih, ki ne povzroči večjih posledic od nujno potrebnih.

Boj proti terorizmu je tako kot na splošno dobro delo policije povezan s sredstvi, je pa še toliko bolj ključno medsebojno policijsko sodelovanje in izmenjava informacij.

Najprej bi rad poudaril, da področje varnosti ni bilo še nikoli tako globalno, kot je sedaj, kar zahteva najvišjo stopnjo medsebojnega sodelovanja. Slovenija je članica vseh projektov in evropskih institucij za varnostna področja. Na Balkanu smo celo pobudniki in vodilni v teh projektih. Pri izmenjavi podatkov morata biti iskrenost in stopnja zaupanja med policijami. Ne gre le za izmenjavo informacij med državami, ampak tudi za medsebojno sodelovanje z varnostnimi in obveščevalnimi službami v državi in med državami. Tam pa se običajno lahko zaplete in to kažejo tudi primeri iz preteklosti.

Kako pomembna je Slovenija, glede na to, da leži na pomembni geostrateški poti, pri izmenjavi informacij?

Kot tranzitna država s specifično geostrateško pozicijo smo še kako pomemben partner in tudi spoštovan. Skoraj ga ni dogodka v tujini, da se za informacije ne bi obrnili na nas. Pri ukrepih, ki jih druge države razpisujejo, je Slovenija v velikem deležu udeležena z informacijami, bodisi z varnostnimi bodisi z obveščevalnimi.

Kot je nevaren terorizem, je nevarna tudi naraščajoča nestrpnost, po Evropi se širijo ideje populističnih strank. Kaj Slovenijo v tem hipu bolj ogroža?

Oboje bi postavil na isti nivo. Nestrpnost ni usmerjena samo v tiste, ki neposredno ogrožajo, ampak v vse, ki jih kakor koli lahko pridodamo zraven, naj bo to na verski ali nacionalni osnovi. To ni dobro, posledice so lahko popolnoma identične. V državah, kjer so se soočili s terorizmom, je terorizem res v ospredju, a so v ozadju gotovo tudi dejanja, ki jih ne bi bilo treba – gre za reakcijo družbe v določenih okoljih – in ki jih včasih podpihuje tudi politika.

Sistematični nadzor na schengenski meji ostaja. Vas je strah, kako bo to potekalo v času največjih turističnih migracij, in ali preigravate scenarije, če bo stanje na meji nevzdržno?

Nikakor nas tega ni strah. Popolnoma razumem in vedno več držav razume takšne ukrepe v tej regiji. Po prvih gnečah in prilagoditvi z občasnim opuščanjem sistematičnega nadzora s ciljno usmerjenim nadzorom ta sistem zdaj teče. Ni se prilagodil samo sistem, tudi ljudje so se prilagodili. Spremenili so potovalne navade. Treba se je zavedati, da so kolone na mejnih prehodih bile že prej v času turistične sezone ali praznikov, in temu se ne da izogniti. Če kolona teče čez celotno ozemlje naše države, potem je jasno, da so kolone tudi na meji. Preveč pozabljamo, da je Slovenija varuh zunanje schengenske meje – ravno to je bistvo schengenske meje, da skrbimo za varnost naše države in drugih držav EU.

Hrvaška zdaj prevzema schengenski informacijski sistem, vstop v območje pa se je precej zamaknil. Je morda znan že kakšen nov datum, kdaj bi Hrvaška lahko prevzela nadzor nad zunanjo schengensko mejo?

Konec junija res začnejo uporabljati schengenski informacijski sitem. Potem bo gotovo lažje, saj se bomo s hrvaškimi kolegi lahko dogovarjali, kdo bo nadziral določene potnike. Celoten vstop Hrvaške v schengen pa ni pogojen le s pripravljenostjo Hrvaške, ampak tudi s političnimi odločitvami na evropski ravni, zato težko to ocenim.

Panelne ograje in rezilne žice na meji ostajajo, dodajajo se celo nove. Je po vaši oceni to še potrebno, saj – vsaj po javno dostopnih informacijah – množičnega navala migrantov ni pričakovati, vsaj dokler ostaja dogovor med EU in Turčijo?

Ni je osebe v naši državi ali evropskem prostoru, ki bi lahko določila vizijo, kaj se bo dogajalo v prihodnjih mesecih. Če pustimo Turčijo, v Srbiji je ta hip med 6000 in 7000 ilegalnih prebežnikov, ki se domov ne bodo vrnili. Madžarska je močno zajezila možnost prehajanja meje, pritisk na našo južno mejo je vsakodneven, sicer ne množičen. Ograja nima le funkcije preprečevanja, ampak tudi boljšega nadzora nad prehajanjem državne meje. V današnji dobi svetovnega spleta bi se hitro razvedelo, da je prehod čez Slovenijo lahek, če ne bi izvedli nobenih ukrepov. Zato ima ograja tudi preventivni učinek, saj se prebežniki in tihotapci prilagajajo in gredo tam, kjer ni ovir.

V torek bo dan policije, čestitke ob tej priložnosti. Kako je policist danes zadovoljen v primerjavi z leti, ko se je tudi v policiji čezmerno varčevalo?

V zadnjih letih smo šli čez tri etape. Konec leta 2014 in 2015 smo začeli z opozorili zaradi kritičnega stanja v policiji. Na določenih področjih smo bili s kadri in drugimi resursi res že na kritični ravni, potem je sledilo obdobje boja za boljšo tehnično opremo, kjer ne smemo zanemariti boja in truda ožje ekipe notranjega ministrstva, in zadnje leto, ko smo vstopili v svetlejšo etapo polpretekle zgodovine. Rezultati se že kažejo, predvsem pri materialnih in finančnih sredstvih. Še vedno pa ostaja problem, saj ni bilo izobraževanj za poklic policista, zato na trgu delovne sile policistov ni.

Pred leti so bili obeti, da bo Hrvaška stopila v schengensko območje, varuhi meja pa se bodo premestili v notranjost države ...

To bi bistveno olajšalo kadrovsko situacijo. V naslednjih letih bomo morali zato vložiti veliko truda v organizacijske prilagoditve, da bomo lahko na terenu zagotovili toliko policistov, kot si želimo, predvsem pa kot to od nas pričakujejo državljani. V tem trenutku pa se zanašati na premik schengenske meje v letu ali dveh ni realno.

Zadnja etapa, ki ste jo omenili, je prinesla, kar je opaziti vsak dan, posodobljen vozni park, policisti dobivajo nove poletne uniforme. Je to signal, da se stanje v slovenski policiji izboljšuje, ali je to le začasno?

Upam, da je to začetek konstantnega procesa vlaganja. Poudariti je treba, da se v bistvu ne vlaga v policijo, ampak predvsem v varnost, ki vpliva na življenje vseh državljanov. Za zadovoljstvo delavcev in varnega opravljanja dela so to minimalni potrebni standardi, ki v preteklih letih niso bili izpolnjeni. Ko enkrat pade standard, traja več let, da si opomoremo.

Lani se je po več mesecih končala policijska stavka, a so že napovedi nove. Kako je lahko slabo plačan policist motivirano za kvalitetno in strokovno opravljeno delo?

Finančna stimulacija je pomembna, ni pa edina. Veliko je odvisno od odnosov znotraj sistema, od drugih dobrin, razmer za delo, varnosti, zakonodaje. Po stavki in pogajanjih se je status policistov izboljšal, nemogoče pa je pri kolektivu, ki šteje 8000 ljudi, pričakovati, da bodo zadovoljni vsi oziroma vse interesne skupine. Zdaj se znova pogovarjajo o možnosti stavke. To je zadnje, kar si želimo. Organizacija dela in strokovne aktivnosti so v času stavke izredno zahtevne, predvsem zaradi že omenjenega pomanjkanja kadra. Pri zadnji stavki smo le s težavo zagotovili ustrezno varnost državljanov.

Zdaj se govori o primerljivosti policistov s sorodnimi poklici. Osebno izhajam iz stališča, da trditve, da policijski poklic ni primerljiv z drugimi, niso ustrezne. Je primerljiv in mora biti, ravno primerjava pokaže na razlike. Zato je nemogoče postaviti na isti imenovalec vse tiste, ki opravljamo naloge varnosti. Tako glede zahtevnosti, nevarnosti, strokovne usposobljenosti in pričakovanj glede varnosti. Prav vsak, ki dela na področju varnosti, mora biti ustrezno ovrednoten in nagrajen za svoje delo. In poudarjam: ni naša želja, da bi ost naperili v naše kolege, ki z ramo ob rami pogosto opravljajo delo. Ost je treba naperiti v tiste sistemske pomanjkljivosti, ki so ostale, in v tiste, ki o tem odločajo. Upam, da bo tu na podlagi argumentov vladal razum in bo zavladal sistem, v katerem bomo vsi zadovoljni in ne samo mi.

Ste zagovornik tega, da bi zaradi specifike policijskega dela naredili izjemo pri plačilnih razredih?

Ne, smo za to, da se na podlagi že postavljenih kriterijev ovrednoti vrednost vsakega poklica.

Znotraj že zdaj sprejete zakonodaje?

Seveda. Težko privolimo v kakršno koli uravnilovko zaradi zadovoljevanja širšega kroga. Ne strinjam se niti z uravnilovko znotraj našega sistema.

Če prav razumem, bi moral biti policist na bolj obremenjeni policijski postaji tudi dodatno nagrajen, v primerjavi s tistim, ki nima takšnih obremenitev?

Absolutno je to moje izhodišče. Več obremenitev, večji prispevek, to mora biti dodatno stimulirano. Ne rečem, da je to lahko, saj je tu polno pogajanj med vodstvom, sindikati, vladno stranjo, ministrstvom za javno upravo in tako naprej. Je pa to pošten in stimulativen sistem. Kdor je bolj obremenjen, mora biti tudi bolje nagrajen.

Za gospodarsko kriminaliteto je nekoč veljalo, da je sistem dopuščal takšna ravnanja, da se je to nekako toleriralo. Se danes, ko sistem gotovo bolje deluje, še tako sproščeno, če povemo po domače, krade javni denar?

Ne bi rekel, da se je to toleriralo, lahko bi pa govorili o neustreznem in nepravočasnem odzivu države kot celotnega sistema. V zgodovini Slovenije smo imeli obdobja posameznih pojavnih oblik gospodarskega kriminala; lastninjenje, gradbeništvo, bančništvo. Tisti, ki to že leta spremljamo, vemo, da določeno obdobje gospodarskega kriminala traja nekaj let. Vse je odvisno od tega, kdaj se to pojavno obliko preseka z jasnim odzivom o kaznivosti. Dokler vse institucije ne reagirajo, ni rezultatov. Državljani ne gledajo, kaj dela policija, kaj tožilstvo, nadzorne institucije, sodišča, njih zanima predvsem epilog. Tudi mi nismo za to, da bi se zdaj bistveno povečalo število obsodilnih sodb, več poslanih v zapor, ampak sistem mora biti tako dober, da se tistega, ki stori kaznivo dejanje, kaznuje hitro in učinkovito. Šele tedaj se bo presekalo s takšnim početjem.

Nekoč je veljalo, da sistem dopušča kazniva dejanja, ker še noben tajkun ni bil obsojen. Danes je slika drugačna. Je to, čeprav policija preiskuje, ne obsoja, kanček upanja, da se povrne ugled pravne države?

Upam, seveda. Se pa nikakor nočem približati javnemu linču na podlagi pričakovanj javnosti. Postopki morajo biti izvedeni zakonito, transparentno in naj bo kaznovan tisti, ki si to zasluži. Vedeti pa je treba, da imamo zelo zapleten sistem, tako v predkazenskem, kazenskem in na koncu sodnem postopku, to pa močno podaljša reakcijo države.

Sistem pa se ni kaj dosti spremenil ...

Ni ravno enak, sistem se je v obdobjih bistveno spremenil, a vse rešitve žal niso šle v smeri poenostavitve in hitrejših postopkov. Procesno zakonodajo, denimo, smo v zadnjem desetletju tako zapletli, da verjamem, da imajo z njo tudi sodniki težave.

Kakšen sofisticiran poskus vplivanja na delo politike je že bil. Spomnimo na prihod komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb v prostore kriminalistične policije na dan hišne preiskave na sedežu največje opozicijske stranke. Ima danes politika še apetite po nadzoru in vplivu delovanja policije?

Politika vpliva in mora vplivati na naše delo, seveda v pozitivnem smislu. Z vlaganjem v varnost, da se jasno postavijo strateške usmeritve, z vlaganjem v kadre, materialna sredstva. Jasno je definirano, kaj je naloga politike. Seveda pa občasno obstajajo tudi negativni poskusi. Neposredno in posredno, včasih tudi s pomočjo medijev. Če smo pretirano izpostavljeni udeležbi na komisijah, odborih, kjer razlog ni jasno definiran ali ni v okviru pristojnosti, to gotovo vpliva na naše delovne procese. Prav je, da smo izpostavljeni nadzoru. Policija mora delovati strokovno in na podlagi zakonodaje, ne pa, če bi se komu zazdelo, da je to politično modro. Za politične modrosti v policiji ne sme biti prostora.

Kaj pa vpliv vsevednežev?

Ta je pa vedno. Večkrat sem že izpostavil, da se v Sloveniji na nogomet in črno kroniko spozna vsak. Ampak z leti postanemo odporni tudi na to in to sprejemamo kot del našega poklica.

Ne terorizem ne gospodarski kriminal nimata tako neposrednega vpliva pri ljudeh na občutek varnosti kot splošna in bolj razširjena kriminaliteta. Kakšni so ti kazalniki?

Ločimo lahko abstrakten in konkreten občutek varnosti. Teroristični napadi in konfliktnost v regiji – treba je povedati, da regija in svet že dolgo nista bila v tako napetem obdobju – vplivajo na občutek varnosti. Drugo je konkretna stopnja ogroženosti. Na njih vpliva to, kar neposredno čutijo; premoženjska kriminaliteta, kazniva dejanja zoper življenje in telo ... Tam so trendi pozitivni. Že drugo ali tretje leto je padec tovrstne kriminalitete. S tega stališča smo varni in v vsakoletni anketi, ki jo merimo pri državljanih, se državljani počutijo varne. Ravno v teh dneh so bili objavljeni rezultati analize Inštituta za ekonomijo in mir, kjer nas po varnosti med 163 državami uvrščajo na sedmo mesto, od lani smo pridobili še tri mesta. Mi se zavedamo – upam, da tudi tisti, ki vodijo državo –, kaj pomeni stopnja varnosti v državi. Tudi za razvoj varnega gospodarskega okolja, razvoj turizma, ki postaja paradna panoga Slovenije. Policija pa je prva odgovorna, da ta nivo varnosti vzdržuje.

Kaj pa prometna varnost?

Ta je skrb zbujajoča, predvsem v zadnjih dveh letih. Lahko izhajamo iz tega, da je prometna nesreča splet več nesrečnih okoliščin, vendar analize kažejo, da je največ nesreč s smrtnim izidom ali hudimi poškodbami posledica naklepnega kršenja predpisov. Seveda z mišljenjem tistega, ki krši, da se nesreča ne bo zgodila. Da vozijo prehitro ali pod vplivom alkohola, se odločijo naklepno. Ravno v to zavest bo treba bistveno poseči, sicer noben ukrep ne bo dober. Z agencijo za varnost prometa pa tudi številnimi drugimi partnerji izvajamo veliko preventivnih aktivnosti. A na žalost tudi, ko se v skupnih akcijah osredotočimo na določene kršitelje, jih ogromno izsledimo, čeprav so vsi državljani seznanjeni s poostrenim nadzorom. Čaka nas še veliko dela. Naša navzočnost in ukrepi pozitivno vplivajo na varnost, tudi stavka nam pri tem ni šla na roko.

Miselnost ljudi je področje za kakšne druge strokovnjake, a je brezbrižnost do sebe in drugih res nenavadna.

To je velik izziv sedanjosti in prihodnosti, začne se pri starših, šolskem sistemu, pridobivanju vozniških dovoljenj, gre za kompleksen proces. Nekako še razumemo, da neodgovorni vozniki nimajo empatije do drugih udeležencev v prometu, ampak da ne poskrbijo za lastno varnost, je pa težko razumeti.

V času krize in pomanjkanja denarja ni bil pravi čas za reforme. Se morda zdaj napovedujejo kakšne organizacijske ali druge spremembe, kot je bilo, recimo, pred leti združevanje policijskih uprav?

Absolutno sem nasprotnik reforme zaradi reforme, da bi nekdo v določenem časovnem obdobju pustil pečat. Tiste stvari, ki so dobre, je treba pustiti. A možnost za razvoj in izboljšanje vedno ostaja. Na žalost nas bo kadrovska situacija prisilila v modificiranje organizacije dela v policijskih enotah na lokalni ravni glede združevanja enot, a ne mislim v formalnem smislu. Nekatere manjše in srednje velike enote so na mejah zmogljivosti, vodstveni kader ima težave že z dnevnim razporejanjem, saj policistov enostavno ni. Borili pa se bomo do zadnjega policista, da ostane na terenu med ljudmi. Zavedamo se, da je to za pozitivno napoved zelo dobro. Če se nekoga iz lokalnega okolja umakne, je pot nazaj težka in dolga.

V zadnjih dneh je slišati govorice, da ne boste končali mandata generalnega direktorja policije in da boste prostovoljno odstopili. To drži?

Če končam ali ne, lahko odločajo tudi drugi, ne samo jaz. Če se bom odločil za ta korak, bo seveda to prva izvedela moja predstojnica, notranja ministrica, pravočasno pa tudi javnost. Ta hip je o tem preuranjeno govoriti.