Tiskane izdaje
Njegov brat dvojček Hasan je sedel v bližnjem šotoru. Ima prirojeno telesno okvaro, zato nikoli ne bo tekal kot brat. Malce lahko obrača glavo, sledi s pogledom, a na noge ne more vstati, ne more niti govoriti. Kaj točno je z njim narobe, v družini ne znajo povedati. Kljub temu imajo jasno prepričanje, zakaj je takšen. »Nekdo ga je omrežil s črno magijo,« je počasi in tiho dejala mati, zraven pa še bolj odprla oči, kot da razkriva največjo družinsko skrivnost.
Toda črna magija je v iranskem delu gorovja Zagros zelo močna, saj ni prizanesla niti sosednji nomadski družini. Starejši moški Baran že več desetletij živi v svojem nemem svetu. S širokimi očmi gleda naokrog, hodi v počasnem ritmu in postori vse, kar mu rečejo. Nahrani ovce, pomolze koze in pobere kokošja jajca. A ne spregovori nikoli.
V imenu obeh družin je govoril njegov nečak Mohamad Jamšidi. Skupaj z bratrancem Banhamom sta edina v družini, ki govorita angleško. Zdaj živita v mestu Širaz, dobrih sto kilometrov stran od sorodnikov v gorovju Zagros.
Mohamad se je poročil v najstniških letih, tedaj še kot nomad. Ženo pozna od njenega rojstva, saj je odraščala v njegovi bližini. »Moja žena je hčerka moje sestrične,« je povedal kmalu po prvem stisku rok. Na dodatno vprašanje je odgovoril, še preden ga je slišal. Dovolj je bilo, da je opazil začuden pogled. »Poroke med sorodniki so pri nas nekaj normalnega. Razlika je, da zdaj pred porokami s sorodniki naredimo krvni test, da se nam ne rojevajo zaostali otroci,« je rekel.
Krvnega testa kljub temu ne naredijo vsi. Slepo verjamejo ustnemu izročilu, da lahko otrokom škodi zgolj mešanje krvi po očetovi strani, ne tudi po materini. V ozadju je namreč prepričanje, da ima pravo vrednost le moška kri.
Sveže kozje mleko in kokakola
Nomadi imajo vse manj izbire za iskanje življenjskega partnerja. »Nimamo nobenih prepovedi za poroke z nomadi iz drugih plemen ali ljudmi iz mest, toda nomadi nimamo veliko stikov z drugimi ljudmi, zato si žene in može največkrat najdemo v lastnem plemenu,« je Mohamad navrgel nov razlog, zakaj poroka med družinskimi člani pri nomadih ni nič nenavadnega.
V njegovem plemenu je približno 100.000 ljudi. »Iranski nomadi se delimo na deset velikih plemen in precej manjših. Naše pleme je turškega izvora, blizu nas živijo manjše arabske družine. V Iranu so še plemena, ki so se naselila iz današnjega Azerbajdžana in Pakistana, nekaj je kurdskih plemen,« je govoril v počasnem in blagem ritmu.
Čeprav državna iranska oblast poveličuje islam celo v svojem imenu (Islamska republika Iran), na življenje nomadov verski predpisi nimajo bistvenega vpliva. Redki sledijo predpisom posta v času ramadana, skoraj nikoli v življenju ne gredo v mošejo. »Večina nomadskih plemen je islamske vere, a nihče ni preveč strikten. Nekaj islamskih običajev imamo pri porokah in pogrebih, drugače ne, pa tudi naša oblačila nimajo povezave z islamom.«
Nemi stric Baran je sedel zraven večji del pogovora. Pozorno je gledal v tuje obiskovalce, toda ko so se naši pogledi zaleteli, je sramežljivo povesil glavo. Vmes so prihajali in odhajali različni sorodniki in prijatelji. Z nasmehom so si segli v roko in ponujali, kar so imeli pri roki – sveže kozje mleko, debela sočna jabolka ali kokakolo in pepsikolo. Očitno je res, da nobena zahodna raketa nima tako daljnosežnega dometa kot prav ta temna gazirana pijača z rdečo ali modro nalepko.
Koliko sem star? Ne vem
Pri vseh nomadskih družinah v bližini je bil opazen pojav, da je več žensk kot moških. »Razlog je preprost: nomadsko življenje zapusti več moških. Starši pustijo v mesto na šolanje le sinove, ne pa tudi hčera, ker se bojijo za njihovo varnost. Prav zato nobena moja sestra nima narejene srednje šole, bratje vsi,« je povedal Mohamad in pristavil, da ima štiri brate in tri sestre. »Mama je rodila še štiri otroke, a so vsi umrli v prvem letu življenja. Ne spomnim se jih. Skupno je imela moja mama kar dvanajst otrok. Pri nomadih ni kontracepcije. Vse je naravno,« se je zasmejal.
V Mohamadovi družini so bile vse ženske poročene in starejše, vendar pri sosednjih dveh družinah tri ženske srednjih let še niso našle moža. »Problem je, ker ne spoznajo veliko novih ljudi. Največkrat se družijo s sorodniki, redka izjema so nomadske zabave,« je rekel.
Pri nomadih sicer ni prepovedano, da moški ne smejo imeti več žena, toda poligamiji se izogibajo. »Ni nam všeč. Možje v generaciji mojega dedka so resda imeli več žena, a zgolj če niso imeli moškega potomca. Če je imel moški šest ali sedem hčera in nobenega sina, se je potem poročil z novo žensko, da bi dobil moškega naslednika. Sinovi so nekoč predstavljali veliko moč za vsako družino.«
Za nomadske zabave je samo en razlog. Poroke. Pripravijo jih v bližini rek in potokov, zbere se več sto ljudi. »Rojstnodnevnih zabav nimamo. Starejši ljudje niti ne vedo, kdaj točno imajo rojstni dan, družine pa so velike, zato bi potrošili preveč družinskega bogastva, če bi imeli zabavo za vsakega od desetih otrok.«
Takšen primer je starejši sosed Amam Gholi. »Ne vem, koliko sem star. Vem le, da imam več kot osemdeset let, kajti niti moji starši niso vedeli, kdaj točno sem se rodil. Prvič sem dobil osebno izkaznico, ko sem imel približno dvajset let,« je starčeve besede prevajal Mohamad.
Pred obiskom je Amam delal zunaj pred šotorom. Sedel je na večjem kamnu in s sekiro obdeloval lesene palice, ki bodo v oporo pri novem šotoru. »Tako delamo mi. Ne uporabljamo nobenih strojev kot vi v Evropi,« je pokazal na svojo sekiro in se nasmehnil z rumenimi in redkimi zobmi.
Naslednji hip je odložil orodje, vstal in pospremil obiskovalce v največji šotor. Zaklical je naokrog in v nekaj trenutkih se je zbrala vsa družina. Moški so se usedli skupaj z gosti v šotor, žena in hčerka sta zunaj kuhali čaj. Notri je debelejša perzijska preproga, a kdor ne more sedeti na tleh s prekrižanimi nogami, se lahko usede na debelejšo in tršo blazino. Miz in stolov ni. »Vsako pleme ima drugačne šotore. Naše ima črne, narejene iz kozjih kož. Odprta je samo ena stran šotora, oblika je kvadratasta,« je Mohamad spet prevzel besedo in kazal v različne konce skromnega domovanja.
Ponoči je v te kraje že zarezal mraz, a tudi čez dan ni bilo več kot dvajset stopinj. Če te greje le nekaj živalskih kož, kmalu občutiš, da je prišel čas selitve. Mohamadovi nomadski sorodniki so odšli na jug Irana, približno 300 kilometrov stran proti Perzijskemu zalivu.
»Vsako pleme ima poletno in zimsko območje. Včasih so šli peš, zdaj v najem vzamejo tovornjake, saj se določena plemena selijo po 600, 700 kilometrov daleč. Nekoč so se nomadi selili po dva meseca, skupaj z njimi so hodile še vse živali,« je povedal. In za primerjavo: 600 kilometrov je več, kot znaša razdalja med Ljubljano in Milanom.
Selitev ni poceni. Samooskrba zadostuje za poletno in zimsko življenje, toda brez denarja se ne bi mogli preseliti. Zaslužijo ga s prodajo ovčjega in kozjega mesa, mleka, volne, sira, jajc, medu … Sadje in zelenjavo dobijo z blagovno menjavo. Vodo zajemajo iz rek in potokov, in če je v sušnih poletnih mesecih ni dovolj, jo dostavi oblast. »Obstaja poseben oddelek za nomade, ki nas oskrbuje z vodo. Ta voda je zastonj,« je pokazal na plastični sod pred šotorom.
Hladilnik je kosmat
Nomadi živijo iz dneva v dan, vendar tudi takšno življenje potrebuje red in strukturo. Posamezna družina ne zasede nekega ozemlja povsem naključno, ampak ima vnaprej dogovorjen prostor. »Plemena in oblasti se dogovorijo, kje je zemlja za nomade. Na tej zemlji ne smejo nič graditi, lahko jo samo obdelujejo za prehrano in živali. Večja ko je družina, večji kos zemlje dobijo. Prve dogovore so sklepali na podlagi številčnosti živali,« je razložil. »Nomadi imajo ovce, koze, konje, osle, piščance, pse in včasih čebele. Vsak družina ima dva ali tri pse. Zelo so mirni in neagresivni. Izogibajo se ljudi, vendar podijo plenilce stran od ovac in koz.«
Toda ravno v noči pred pogovorom so volkovi ubili dve ovci nekaj korakov stran od šotora. »Ker je več deset ovac in koz zelo glasnih, je jasno, da psi ne morejo slišati vsega,« je povedal neustrašni Mohamad. Bil je brezskrben, saj je napadov volkov vajen. Strah ga ni niti strupenih kač, skritih v travi in za skalami. »Nomadi znamo živeti z naravo,« odvrne z nasmehom.
Vendar »živeti z naravo« ni zgolj prazno leporečenje. Nomadi imajo kuhinjo, shrambo, stranišče in kopalnico nekaj metrov stran od šotora, kjer se sprehajajo vse živali. Za stranišče izkopljejo manjšo jamo, čez postavijo kovinsko ploščo z odprtino za telesne izločke. Ko se luknja skoraj napolni, čezenj namečejo pesek in novo luknjo izkopljejo drugje.
Okoli ognjišča je nizko obzidje, ki omogoča zavetrje za prižig ognja. Krožnike in kozarce odstavijo na tla v pesek, če je v njih še kaj ostankov hrane, jih pozobajo kokoši. In preden gospodinjske pripomočke ponovno uporabijo, jih splaknejo z vrelo vodo in pomažejo z golimi rokami, zato so povsod vidni prstni odtisi. »Morda se vam zdi naša higiena neustrezna, toda noben naš gost nima želodčnih težav,« je ponosno pripomnil Mohamadov bratranec Banham. Objel je svojo mamo Manzar: »Poglejte jo, kako je vitalna. Zdravnikov ne obiskuje, ampak se vedno pozdravi doma. Tudi moja babica je imela več kot 90 let, pa ni bila nikoli resneje bolna. Rodila se je in umrla v šotoru.«
Zatem se je obrnil in pokazal novo posebnost – nomadski hladilnik. Ta je kosmat, saj gre za sešito kozličkovo kožo, notri je mrzla voda. Ker kozličkova koža zadrži nizko temperaturo, pod njo hranijo sadje, zelenjavo in druga živila, ki morajo biti na hladnem. Ohlajeno vodo iz kozličkovega kosmatega hladilnika pijejo brez vseh zadržkov.
A če bi ženica hotela k zdravniku, gre lahko brezplačno. Poleg zemlje in vode je iranska oblast omogočila nomadom tudi vključitev v državni zdravstveni sistem. »Vsako pleme ima svojega zdravnika in ga lahko obišče v mestu. Če so težave večje, pride zdravnik do nomadov,« je rekel Mohamad.
Najmlajši otrok ostane v družini
Novi nomadski rodovi znajo pisati in brati, nekateri se učijo celo tujih jezikov in vedo, kdaj imajo rojstni dan. »Šolski sistem za nomade obstaja približno petdeset let. Zanj je poskrbel eden bogatejših nomadov Mohamad Bahmanbeigi. Šola je v šotoru in se seli skupaj z nomadi, po osnovni šoli pa gredo lahko otroci v srednjo šolo v Širaz. Prebivajo v brezplačnih internatih, za konec tedna in počitnice pa se vrnejo k nomadskim družinam,« je Mohamad opisoval podrobnosti.
»Pred petdesetimi leti je imela vsaka družina deset otrok, zdaj enega ali dva. V posameznem razredu je le pet ali šest otrok nomadov. Ko sem jaz hodil v šolo, smo imeli po dva razreda z več kot dvajsetimi učenci,« je povedal. »Ker otroci v Širazu pridejo v stik z mestnim življenjem, jih veliko zapusti nomadsko življenje. Starejši te možnosti nimajo, zato raje do smrti živijo kot nomadi.«
Še najmanj izbire ima najmlajši otrok v družini. Po nomadskih običajih mora poskrbeti za starše, potem ko njihove moči usahnejo. Do konca življenja bo skupaj z nomadsko družino ostal tudi Hasan z začetka zgodbe. »Zanj bomo poskrbeli vsi sorodniki,« je zaščitniško dejal ded Amam in ga objel. Okoli Hasana sta se usedla še brat dvojček in mlajši brat. Malce ste ga ščipala in drezala, brat jima je odgovoril s širokim nasmehom. Prostor sta napolnili spokojnost in mirnost. Sonce je grelo bose noge, rahel vetrič je božal lase, misli je omamljal črni čaj. Čas se je ustavil. In nobenega priganjal.
