V času selfijev me lahko vznemiri samo še skrivnost

Na Trgu republike je pristal skrivnosten črn planet, DarkStar – nekaj med Kubrickovo Odisejo 2001 in Lucasovo Vojno zvezd, nekaj med znanostjo in pop kulturo.

Objavljeno
11. december 2015 13.06
Vesna Milek
Vesna Milek
Na Trgu republike je pristal skrivnosten črn planet, Temna zvezda, DarkStar – nekaj med Kubrickovo Odisejo 2001 in Lucasovo Vojno zvezd, nekaj med znanostjo in pop kulturo, nekaj med starodavno potrebo po magičnih objektih, ki so jih uporabljale megalitske kulture, in nekaj med črno snovjo, ki srka vase vesolje, nas, vse.

Ravnikarjev prostor je nadgrajen, ziritiran z instalacijo multimedijskega umetnika Martina Briclja Barage, ki ji je dal ime Moonolith, spomenik Luni in zvezdam, ki odseva zvezde, oddaljenost Lune od Zemlje, Lunine mene. Interaktivni monument na svoji bleščeči črni površini odslikava Luno in konstelacije zvezd ter se zvočno in vizualno odziva na obiskovalce v njegovi bližini. Zato je posvečen urbanemu sprehajalcu, pravi Bricelj Baraga. »Pa tudi poklon temni tvari, če hočete, praznini, vmesnemu prostoru, hitrosti, času in njegovemu minevanju.«

Občutek na otvoritvi je bil z igro svetlobnih laserjev, z zvokom, neverjeten, vesoljski, instalacija je v svojo orbito pritegnila vsaj petsto ljudi.

Rojstvo Temne zvezde

Ideja se je rodila že pred začetkom prestolnice kulture v Mariboru 2012, kamor so ga povabili h kreaciji nove prostorske instalacije, a se potem stvari niso realizirale. »Zato sem se sprva ukvarjal z idejo Evrope in s simboliko zvezd na zastavi, ki v resnici ne pomenijo nič. Zato temna zvezda, ki zasveti,« se nasmehne Baraga. »Pet let smo z ekipo preizkušali različne verzije, tudi to, da sva s kolegom v kroglo lovila vse šume, vse pogovore in mobilne signale in jih prevedla v svoj jezik … Poskušala sva tudi, da bi recimo več sto ljudi v DarkStar poslalo svoje zvoke in bi se v njej vse zlilo v neko kompozicijo, v tem procesu smo poskušali vse mogoče.« Pri projektu DarkStar je od leta 2011 sodelovalo več kot deset mednarodnih umetnikov in ustvarjalcev, ki so svoje ideje razvijali na rezidenčnih gostovanjih in različnih delavnicah. Prva verzija je bila predstavljena na festivalu Sonica v Ljubljani 2011, naslednje leto na festivalu Kinetica Art Fair v Londonu, na festivalu TodaysArt v mestni hiši v Haagu kot modularna skulptura, zgrajena po principu geoidne kupole ameriškega neofuturističnega arhitekta, oblikovalca in izumitelja Buckminster-Fullerja.

Leta 2013 je zanjo dobil prvo nagrado festivala svetlobnih instalacij Glow Next v Eindhovnu, ki ga vsako leto prirejajo v prostorih nekdanje tovarne Philipsa.

Denar so porabili za nadaljnje raziskovanje, dokler se ni sestavil Moonolith, ki se zdaj odziva na pozornost sprehajalcev na trgu nasproti parlamenta.

* * *

Ko se usedeva za mizo kavarne Union in odpre laptop ter z nalezljivim navdušenjem otroka razlaga o prihodnjih projektih, razmišljam, kako iz vseh teh mozaikov, instalacij, nagrad, projektov, festivalov sestaviti verodostojen portret. Nemogoče ga je ujeti, ker je tako kot njegovi projekti poln nasprotij. Je torej medijski umetnik, kurator, direktor MoTA – Muzeja tranzitorne umetnosti in ustanovitelj mednarodnega festivala Sonica. Raziskuje nove tehnologije, odnos med človekom in strojem, med umetnostjo in znanostjo, hkrati pa zase pravi, da v resnici retro tip, da ga vse bolj zanima odnos človeka in narave. V resnici je, ko ga gledam, kako nasmejan, rdečelas in poln življenjske sile sedi pred mano, res prej videti kot keltski bojevnik ali viking kot avdiovizualni umetnik, ki ga zanimajo prostor, čas, svetloba, zvok in energija med ljudmi. Komunikacija, ki ji sam pravi communi-action. To obvlada.

Razstavljal je v številnih galerijah in umetniških prostorih po svetu, med drugim v ICA v Londonu, v pariški Galerie Fernand Leger, Sonar v Barceloni, na Columbia University v New Yorku, Fact v Liverpoolu, v Centro Cultural Recoleta v Buenos Airesu, v Kunsthausu v Gradcu, Kaapelithas v Helsinkih, v Museums Quartier na Dunaju, njegova dela so predstavljali Wired, boingboing.net, Pecha Kucha, New York Art Magazine, Harper Collins, El Pais, Actar,...

Most med visoko in pop kulturo

MoTA Point Muzej tranzitorne umetnosti na vogalu Gosposvetske, je skrivnostni prostor, laboratorij, kjer nastajajo projekti, ne samo festival Sonica, ki je prerastel v koncertno serijo, kjer je tudi sodobna klasika s filmsko muziko, imajo umetniške rezidence, predavanja, lastno produkcijo, delavnice za umetnike Šola prihodnosti ...

»MoTA preprosto zrcali moje prepričanje in prepričanje mojih sodelavcev,« pravi Baraga. »Hoteli smo zgraditi organizem, znotraj katerega lahko raziskujemo stvari, ki nas zanimajo, nekakšen most med tako imenovano visoko in pop kulturo. Hkrati raziskujemo povezave med umetnostjo in tehnologijo, umetnostjo in znanostjo.«

»Že s projekti, kot so Everlandija in Memory, je vzbudil zanimanje tuje javnosti, hoteli so ga povsod,« pravi Neja Tomšič, producentka in vodja projektov pri MoTA, ki z njim sodeluje deset let. »Pred projektom Memory sem si zadal neko petletko, da bi s svojimi instalacijami nekako razgradil pop kulturo, razrezal površino popa in poskušal prodreti v tisto, kar je zadaj, za fasado.«

Fake Up

Vsi takratni projekti so v hipu pritegnili pozornost domače in mednarodne javnosti: Porno gobelin, Everlandija, videoigrice in spomin. A to ga več ne vznemirja, razen projekta Fake Up, ki sta ga naredila leta 2003 skupaj s prijateljem, z letos preminulim fotografom in režiserjem Juretom Breceljnikom kot odgovor na bombardiranje Iraka, pove. »Pred ameriškim napadom na Irak sva skreirala serijo portretov, ki na obrazih nosijo posledice biokemičnih napadov.« Vse sta preštudirala s profesionalci in ustanovila lažno Združenje žrtev biokemičnih napadov, ki je opozarjalo na podobe groze na ljubljanskih ulicah. »Imeli smo tudi fake predsednika v New Yorku, ki se je oglašal novinarjem. Bistvo je bilo: sprožiti pozornost javnosti, medijski hack, kar se je v resnici zgodilo, dokler niso novinarji Studia City izvohali, da gre za umetniški projekt.«

»Ja, z Juretom sva bila brata po energiji, po vizijah,« reče in za hip obmolkne. »Imel je izjemen vpliv na vrstnike in na mlade. Divjak z velikim srcem. Prav danes sem se dobil z njegovim sodelavcem, ki mi je prinesel nekatere njegove nedokončane projekte, da jih bomo dokončali skupaj.«

RoboVox

Eden medijsko najodmevnejših Baragovih projektov pri nas je bil RoboVox, osemmetrski robot, ki je stal na Slovenski cesti, sprejemal tekstovna sporočila mimoidočih in jih izgovarjal na glas, kot glas posameznika, izgubljenega v šumu množice. RoboVox je ponujal eno opcijo demokracije, možnost, da se ljudje izrazijo na kreativen način skozi robota, ki artikulira njihova sporočila. »Zanimivo je bilo opazovati, kako v različnih mestih govori z različnimi jeziki, s specifičnimi vsebinami. Sploh na Dunaju so ga posvojili predvsem mladi, s pomočjo enozložnic in kletvic, ki so se ritmično ponavljale, so ga spremenili v nenavaden rap koncert.«

»Všeč mi je, da Bricelj Baraga operira na ravni ideje, subverzije,« pravi vizualni umetnik in kolumnist Arjan Pregl. »Da vzame neki obstoječi vizualni material in ga obrne. Pa naj gre za obstoječi plakat za šampon, ki ga spremeni v nadrealistično podobo, ali ko vzame pornografsko podobo z interneta in jo spremeni v gobelin ali pa tlorise držav in iz jih naredi maskirni vzorec za vojaško uniformo. Tu najdem sorodnost s svojim delom.«

»Delo Martina Briclja Barage nekako sovpada s sodobno generacijo umetnikov, ki se izrazito umešča v križišče med sodobno umetnostjo, ki sama sebe bolj resno motri znotraj svojih okvirjev, in umetnostjo, ki se spogleduje z mehanizmi pop kulture in je na ta način bolj komunikativna in dostopna za različne odjemalce, nagovarja nas skozi več medijskost,« pravi Luka Zagoričnik, kurator serije in festivala Sonica v galeriji/muzeju MoTa. »Hkrati Bricelj Baraga uporablja elemente neke igrivosti in komunikativnosti. Morda je zaradi tega v kontekstu sodobne umetnosti pri nas namerno spregledan, medtem ko ga v tujini zelo cenijo.«

Kako torej sobivata producent, promotor skupaj z umetnikom, ga vprašam. Na široko se nasmeje. »Mislite na kuratorja? Kot kurator se posvečaš predvsem drugim umetnikom ...« Mislim predvsem na producenta in umetnika v eni osebi, rečem. Mar ne veljate za sposobnega producenta in samopromotorja, in vam to nekateri celo očitajo? »Samo v Sloveniji,« se nasmehne, »in še to samo nekateri.« »In če že hočete: Ja, producent in umetnik se nikoli ne razumeta najbolje. Umetnik hoče biti stoodstoten, potopljen v svoje projekte, kot producent pa skrbiš za to, da jih sploh lahko realiziraš, da to omogočiš tudi drugim.«

»Res je, da mu domača scena sodobne umetnosti ne daje pravega prepoznanja tudi v smislu, da je Baraga močen kulturni producent in ne nazadnje iniciator določenih trendov in pobud za mlajše umetnike, ki jim daje prostor in se posveča tudi njim, ne samo lastnemu delu,« pravi tudi Luka Zagoričnik.

Tudi Matjaž Manček, vodja glasbenega programa v Kinu Šiška, ki je koproducent festivala Sonica, poudarja pomen delovanja Martina Briclja Barage kot kulturnega producenta, »ki prek svojih platform, projektov in sodelovanj odpira možnosti za predstavljanje domačih eksperimentalnih glasbenih in avdiovizualnih projektov na referenčnih tujih festivalih, hkrati pa zagotavlja redno ponudbo tovrstnih vsebin tudi v našem prostoru«.

»V tem je tudi ključen pomen Sonice za ta prostor, saj daje mestu Ljubljana pridih, da je v sotočju trendov, ki se vzpostavljajo drugod po svetovnih metropolah,« dodaja Zagoričnik.

Instalacije kot inštrumenti

Zadnje čase ga mika odmik od tehnologije. Če je prej stvari videl kot mašine, zdaj stvari okrog sebe vidi kot živa bitja, kot organizme. Kozarec nikoli ni samo kozarec, lahko postane karkoli. Instrument, recimo. Tako kot večina njegovih instalacij. Kot otrok je bil obseden z inštrumenti. Ne samo to, da bi igral nanje, zanimala ga je njihova oblika. Kot petletnik je naredil knjigo, v kateri je narisal vsaj dvajset inštrumentov, oboa, violončelo, fagot, kazu ... Ne, ne igra nobenega inštrumenta zares, pravi, čeprav se je učil in igral kitaro. Zdaj inštrumente ustvarja. Poleg skulpture je vedno tudi zvok. In tehnologija. Morda ga je oče Janez Bricelj, montažer številnih slovenskih filmov, preveč vozil na jazz koncerte ali sta v določenem obdobju gledala preveč filmov predolgo v noč. Najbolj ga je vznemirjala znanstvena fantastika, sploh Vojna zvezd in Kubrickova Odiseja 2001, in ne ve, zakaj bi zanikal, da podobe vstopajo v njegovo delo. In še nekaj je. Ko je imel devet let, je šel z očetom na koncert Laibachov Life is Life in se je zdelo, da se je odprl svet. Avdiovizualen šok. Estetika in specifičen zvok, ki ga ne bo pozabil.

Doba selfi kulture

Kako nove tehnologije, prevlada družabnih omrežij, youtuba, vpliva na naše možgane – to ga zanima, to raziskuje. Kako spreminjajo način našega čustvovanja, obnašanja, razmišljanja sploh. S tem se ukvarja že nekaj časa, išče primerno formo za raziskovanje. »Kaj nam to dela? Scvre nam možganske celice, kar ni nujno samo slabo. Tako kot elektrika,« se nasmehne.

A še vedno ne more ponuditi pravega odgovora, pravi. Lahko bi se izognil z moralističnim, 'fotrovskim stavkom', da so mlade generacije čisto asocialne, a bi bilo to preveč banalno, pravi. Pa tudi res ni. »Drug način socializacije imajo, drug način komunikacije, ki se morda spreminja tako hitro kot nove tehnologije, zato je te spremembe težko definirati.

Če pogledamo myspace, ki je bil tako aktualen pred leti in je že dolgo v zatonu, podobno se zdaj dogaja s facebookom, ki ga bolj uporablja naša generacija in generacije pred nami, medtem ko mladi posegajo po drugih družabnih omrežjih, kot je recimo snapchat ali drugi. Short video loop, pogovarjaš se z videom, s tvojim posnetim pogledom na svet. To jih morda bolj določa kot kaj drugega.«

»V času selfi kulture, ko je vse, kar je, oblika samopromocije, vseprisotnosti informacij, kakofonije čisto vsega, je samo skrivnost tista, ki me vznemiri,« nenadoma reče. »Skrivnost v drugem. Ali skrivnost, ki jo vzpostaviš z objektom.«

Že leta 2001 je rekel, da je branje interaktiven proces, ki ohranja možgane v kondiciji. In to še vedno misli. Čedalje bolj. »Ker ima linearni način branja prednosti pred hyper tekstom. Ko bereš, obstaja možnost, da zares dojameš temo, da se preseli v tvoje možgane in tam ostane, da tam ostane podoba, atmosfera. Pri vsej kakofoniji podob in zvokov, info grafike, vsega je to dragoceno.«

In kaj se v tem času dogaja z umetnikovimi možgani? Kaj registrirajo? Kako zaznavajo duha časa? Zaznavajo tesnobo, vakuum. In potrebo po pogledu proti nebu, proti naravi.

Neunundneunzig (99)

Oktobra letos se je na Mednarodnem bienalu digitalnih umetnosti Némo v Parizu predstavil s kinetično zvočno skulpturo Neunundneunzig (99), ki sta jo ustvarila z Olafom Benderjem in je ime dobila po hitu iz osemdesetih nemške pevke Nene, ki med vrsticami izraža protest proti jedrskemu oboroževanju.

Črni baloni, napolnjeni s helijem, ki ždijo pod stropom, skupaj z zvočnimi učinki in svetlobo dajejo občutek, da vdihujejo in izdihujejo, pulzirajo v prostoru, ustvarjajo občutek klavstrofobične, psihofizične izkušnje, ki odseva stanje naše družbe, pravi Baraga. Morda je 99 njegov najbolj temačen, zadušljiv projekt v zadnjem času, čeprav je čudno lep hkrati.

»Lahko rečem, da je nor v svojih vizijah in sanjah, a je hkrati sposoben sanje speljati do konca, jih umestiti v prostor, kjer lahko potem njegove sanje živimo vsi mi,« o njem pravi Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo na Mestni občini Ljubljana, s katero sodelujejo vrsto let. »Nikoli ne miruje, vedno nadgrajuje, raziskuje, sploh raziskuje, to je pri njem ključna beseda. Z njegovimi intervencijami prostor postane nekaj drugega, izzivalnega, kar nas, ki vstopimo vanj, potiska k premisleku.«

Meriti modrino neba

Kljub temu kakofoničnemu, spreminjajočemu se svetu miti in simboli ne bodo kar tako padali, niti ne občutek za skupnost, enotnost, pravi Baraga. »Verjamem, da smo še vedno živali, biološka bitja, zato me ne zanima več samo tehnologija in urbani prostor, ampak kako organizme postaviti v ruralni prostor, v naravo.«

Kot recimo Cyanometer, nov projekt, ki ga je s kolegom Igorjem Vukom začel razvijati že pred časom in ga bo marca naslednje leto v sodelovanju z Zeleno prestolnico postavil na Slovensko cesto. Idejo za Cyanometer je navdihnil preprost merilec modrine neba, ki ga je že v 18. stoletju izumil Horace-Bénédict de Saussure, med drugim utemeljitelj alpinizma. Zato se Baragi zdi še posebej zanimivo, da bo instalacija stala na Slovenski cesti, od koder se ob lepem dnevu s posebej modrim nebom ponuja pogled na Alpe. Tudi sicer je ideja, da bo v najbolj urbanem središču mesta pogled mimoidočih usmerjal proti nebu, pravi in našo pozornost iz urbanega preusmeril v naravo. »V tem svetu, ki ga obvladuje i-cloud, bomo spet usmerili pozornost v tiste oblake na nebu,« se nasmehne. Cyanometer bo dnevno meril onesnaženost zraka in periodično zbiral podobe neba in tako ustvarjal poseben arhiv, ki bo meril in dokumentiral spremembe okolja. Potem podoben projekt lahko postaviš v nekem drugem evropskem mestu in opazuješ, kako se odzivajo ljudje, ali se začenjajo zavedati, kaj nam v teh časih sploh pomeni modrina neba.

Zdaj v »laboratorijih« MoTe razvijajo Aethronome – manjše modele perpetuum mobile, ki delujejo v procesu osmoze, ustvarjajo lastno svetlobo. Rad bi jih postavil na jezera, reke, v morje, pravi in opazoval, kako se glede na različne vode spreminja njihovo gibanje.

Moonolith

Ta temna zvezda, torej Moonolith, ki je pristala pred parlamentom, na Trgu republike, je prepotovala različna mesta, galerije, se med drugim lani jeseni spet ustavila v Ljubljani v atriju ZRC SAZU, zdaj si je zaželela še bolj odprtega prostora. Baraga je Turizmu Ljubljana sam predlagal trg z Ravnikarjevim pečatom, ker že sam po sebi predstavlja zanimivo presečišče. »Tam imaš NLB simbol kapitala in na drugi strani parlament, pa Maxi in na drugi strani Tršarjevo delo Spomenik revoluciji, kultura s Cankarjevim domom je v undergroundu, torej pod zemljo, zgoraj je nebesni svod in vmes je krogla, Moonolith, ki vse to odseva,« se nasmehne Baraga.

Meni se podnevi zdi še lepša, reče nenadoma s skoraj nežnim tonom. »Ker na svojih trikotnih črnih ploskvah zrcali okolico in spreminja zavest mimoidočih.«

Spreminja zavest, vprašam. »Seveda. Že če prideš v njeno bližino, spremeniš emocijo. Tudi če ni zvoka. Ponoči, ko se zgodi še zvok in ko se krogla začne odzivati na tvoje premike, še bolj. Geodezična struktura je že sama po sebi znanost, hkrati izraža vero v humanost, v univerzum, v povezanost vsega z vsem. Medtem ko ji sama tehnologija izdelave, precizni rezi z laserjem, vojaška estetika, da povsem drugo noto. To nasprotje in napetost sta zame najbolj vznemirljiva.«

Saj. Če iz Vojne zvezd odstraniš Dartha Vaderja, če odstraniš temo, ni več tenzije, ni napetosti. Potrebujemo en del teme, da se lahko obrnemo proti svetlobi, da sploh znamo razlikovati, pravi. Zato je na začetku kroglo poimenoval DarkStar, ker odseva tisti temni del v nas. In temno ni nujno zlo; kreativnost prihaja tudi iz sence, ne samo iz svetlobe.

Prostor kavarne Union se začne pripravljati na večer svinga, natakarji drsajo in odnašajo stole in mize; Martin Bricelj Baraga zapre prenosnik, jaz ugasnem diktafon. Na poti domov v Rožno dolino se bo seveda ustavil na Trgu republike, pri svoji Temni zvezdi, pravi. Jutri (v četrtek) so tam napovedane demonstracije, Moonolith bo treba zaščititi. »Tako, da pozdravim varnostnika, da pogledam, ali je vse ok. The beast has to be taken for,« se nasmehne. Treba je nenehno bedeti nad zverjo.