V svili in krznu v zaporu

Na prvi pogled ne, vendar so vsi tako ali drugače bili, so ali bodo – če sploh bodo – v zaporih. Zelo različnih zaporih.

Te dni nas je v Delu znova presenetil Breivik, norveški neonacist, ki je ubil 77 ljudi, večinoma mladenk in mladeničev, ki so žurirali na otočku Utøya pred Oslom. Tiste, ki so se skušali poskriti, je izbezal in hladnokrvno ubil. Človek zver. In, mimogrede, katere in kakšne pravice pripadajo zverem?

Breivik je namreč napovedal, da se bo zaradi nečloveških razmer v zaporu, kjer prestaja kazen, obrnil na evropsko sodišče za človekove pravice. Norveška sodišča so ga namreč v vseh pogledih zavrnila, zlasti glede osamitve v zaporu; s tem naj bi bile gospodu kratene človekove pravice.

In kako je videti ta osamitev? Breivik ima kar tri celice, v katerih lahko igra videoigre, gleda televizijo na dveh televizorjih, ima tudi računalnik brez internetne povezave, knjige in časopise, orodje za telovadbo. Kljub temu udobju je okrožno sodišče v Oslu lani presodilo, da zaradi osamitve država z njim ravna nečloveško in ponižujoče. Prizivno sodišče temu ni pritrdilo.

Nekdaj smo menili, da so pravice enake za vse ali vsaj primerljive. Če vas na Norveškem policisti zasačijo z več kot 0,00 alkohola v krvi, je kazen drastična. Vzeti si je treba 27 dni dopusta, kolikor jih potem preživiš v zaporu. Čeprav ti tam ni nič hudega: študentska sobica, televizor, računalnik, priročna knjižnica itd. O hrani se nisem pozanimal. Finančna kazen pa je enormna.

Kazni so le redko sorazmerne. Te dni so nekomu, ki je Banko Koper oropal za 5900 evrov, prisodili kar sedem let pržona, čeprav gre za relativno majhno »družbeno škodo«; Bavčarju so po opustošenju, ki ga je zapustil državi, prisodili bistveno manj, pa še to visi v zraku prav do svetega nikoli. Ampak ta »nesorazmernost« se na koncu izrazi šele v zaporih.

Slavnega Casanovo so v doževih ječah najprej malce »prevzgajali«, potem pa je dobil zapor, kot se šika (Beg iz beneške ječe). Za novo leto 1756 je dobil bogata darila: z lisičjim krznom podloženo domačo haljo, vatirano svileno odejo in obnožnik iz medvedje kože. »Plačo« za čemenje v zaporu so mu dvignili na več kot deset cekinov, da si je lahko po mili volji kupoval knjige. Naročil si je pohištvo, predvsem priljubljeni naslanjač, hrano, vključno z vinom, pa mu je ječar Lorenzo nosil iz najboljših beneških gostiln.

Ni znano, da bi se Casanova kdaj pritožil zaradi kratenja človekovih pravic.

Luštno, ne? Ker bo očitno tudi v Sloveniji treba kmalu definirati nove standarde za zapornike, tiste enake pred zakonom in tiste še bolj enake, verjetno ne bi škodilo, če navedemo še kak »pozitiven« primer. Napoleon Bonaparte. Ko je definitivno končal kariero, ga niso odpeljali nazaj na Korziko, ampak v južni Atlantik na otoček Sv. Helena. Tam se mu res ni godilo nič hudega.

Živel je še naprej kot neka živalska vrsta mini imperatorja, kajpak obkrožen s služinčadjo, ki je morala skrbeti za njegovo ugodje. Pravijo, da so ga naposled počasi zastrupili, ampak to je samo domneva v okviru verjetnega.

Prav nič ali skoraj nič pa ne vemo, kaj se je bilo skozi stoletja dogajalo v londonskem Towru, kjer so tudi čemele zgodovinske osebnosti – seveda pa ne v tako razkošnem subtropskem okolju kot Napoleon. Recimo Marija Stuart, ki so jo že kot deklico okronali za škotsko kraljico. Zgodovino bolj ali manj poznamo: njena sestrična, angleška kraljica Elizabeta I., jo je z ukano zvabila, da je naposled postala njena ujetnica v Towru. In jo dala obglaviti.

Menda je bilo presunljivo. Ko so rablji končali »delo«, so pod Marijinim krilom našli psička, ki se je tam skril in se nikakor ni hotel ločiti od trupla. Če bi bil Škot, tega »detajla« ne bi nikoli pozabil, Angleži pa pač po svoje …

Ni nujno, da bi se vsak »ugleden« zapor iztekel v srečni konec. Pravzaprav je lahko takšno »nesorazmerno« zapiranje bolj in manj enakopravnih državljanov vrh piramide absurdov, ki se tako ali drugače nakopičijo v vsaki družbi, zlasti v pravosodju in upravljanju države. Menda, recimo, ne boste porekli, da Breivik z njegovimi človeškimi pravicami – ko je ubil 77 v glavnem mladenk in mladeničev – ni neke vrste personificiran absurd zahodne družbe.

Oko za oko? O tem seveda sploh ne razpravljamo, gre pa morda za nekaj drugega: neoliberalizem ne pustoši samo po gospodarstvu in sociali, ampak se zanesljivo zažira tudi v življenje ljudi – vse do različnosti v zaporih. Enim kruh in voda, drugim vse udobje, morda celo s košarkarskim igriščem. K temu je seveda treba prišteti »ekshibicionizem« držav, ki največkrat nimajo za osnovno oskrbo zapornikov, privilegiranci pa živijo kot v Monte Carlu.

Zanimiv je primer Alberta Speera, nekdanjega Hitlerjevega ministra za oborožitev – ki je v tej funkciji seveda vedel, kako ravnajo z delovno silo (taboriščniki), vendar so mu na sojenju v Nürnbergu namesto vislic prisodili 20 let. Kazen je v zaporu Spandau odslužil v celoti – in to celo kot edini jetnik. Nad zaporom so namreč bedele vse nekdanje zaveznice, vključno s sovjeti, ki so pač to »točko« hoteli ohraniti, zato so vztrajali vse do formalnega konca.

Pravosodje kot celota je seveda ogledalo družbe in njene organizacije. Vse bolj pa postaja nekakšna »špica« tudi kazenska politika in praksa, kajti ljudje pač opažajo, da so na Dobu nekateri pri »kruhu in vodi«, drugi pa lahko igrajo košarko in se vozijo v Ljubljano na kavo. Tu se je seveda nekaj »razrahljalo«, kar vsakdo opazi (Janša, Bavčar itd.), samo oblast ne. Oblast?

Težava je verjetno predvsem v tem, da se nobena vladajoča garnitura ne meni več za javno mnenje, morda malce pred volitvami, sicer pa ga bolj ali manj ignorira. In ko Igorja Bavčarja vendarle skušajo nekako zriniti skozi vrata zaporniške celice – kar bi moral biti vsaj majhen dokaz, da država kolikor toliko pravno funkcionira –, je »oblast« indiferentna, pišmeuhovska. Zanaša se na apatičnost prebivalstva, ki se že dolgo ni zbralo na trgih in ulicah.

Tako nas bodo in se bomo sčasoma zdresirali v pohlevno čredo, ki bo kot nekaj samoumevnega sprejemala, da za nekatere veljajo eni standardi, za druge drugačni. Pravzaprav se to že dogaja. Eni imamo za vse uradne dopise dosegljiv poštni nabiralnik, drugi menda imajo s tem težave in jih je potem treba iskati po svetu. Farsa je popolna in nekdo bi moral o teh nabiralnikih sestaviti komedijo. Prav tako seveda o »zunanjih« oddelkih naših dobov.

Stvar je zagotovo še resnejša, kot smo jo skušali nakazati. Gre za psihologijo nacije, ki deluje kot vsak filter: najprej spušča vse naprej, potem se začne mašiti, dokler se ne »zapaca« do konca in ustavi celoten sistem. Tu ni treba brskati po človekovih pravicah, gre preprosto za higieno.