Tiskane izdaje
Najdaljša vojna je uradno trajala več kot dva tisoč let!, se je zapisalo kolegici Tini Vovk. Jo bomo kar citirali: »Rim – Kartagina. Tretja punska vojna se je začela leta 146 pred našim štetjem. Teoretično se je končala, ko so Rimljani mesto požgali do tal, uničili njegovo obzidje in pristanišče ter domnevno potresli sol po zemlji, da ne bi moglo nič več rasti. Čeprav je bilo njihovo mesto povsem uničeno, se Kartažani uradno niso nikoli predali. Župana Rima in Tunisa sta leta 1985 podpisala simbolno mirovno pogodbo in tako tehnično končala vojno 2133 let za tem, ko se je začela.«
»Tehnično«! Kar se nas tiče, se je v Kartagini vse skupaj »tehnično« končalo že leta 146 p. n. št., ko so Rimljani pobili še zadnje ženske in otroke. Morda bi bilo bolje uporabiti izraz »diplomatsko«, kajti Rim in Kartagina že zdavnaj nista več v globalni igri, dogajanja so se preselila v povsem druge dele sveta. Če rečemo diplomatsko, imamo kajpak v mislih tudi to, da zna diplomacija krepko zamujati za dogodki – tudi dva tisoč let, če je treba. In če je treba »pozabiti« kakšno razglasitev vojne, bi Vovkova porekla, da se da tudi izgubiti dokumente in diplomatsko zaplesti vprašanja, ki jih je življenje že zdavnaj prečrtalo s svojega »dnevnega reda«.
In vendar nas diplomacija s posebno časovnico oz. notranjo uro vedno znova ter tako ali drugače doleti, od spredaj ali od zadaj, z leve ali desne, dobrimi in še mnogo pogosteje s slabimi presenečenji. Te dni smo, denimo, povsem prezrli drobceno dejstvo, da bomo Slovenci že kmalu vpleteni v neko novo vojno, tako da bomo morda po številu vojn, v katerih smo trenutno, kmalu dohiteli ZDA, ki se, kot kaže, kar ne morejo izživeti v preobilici kavbojskih hormonov. ZDA brez vojne?
No, gre za Črno goro, nekdaj bratsko republiko, zdaj pa to deželico vabijo v Nato, kar je bilo sicer pričakovano (geostrateški položaj), toda pred tem se nam je skupaj s Črnogorci vendarle zgodilo marsikaj »eksotičnega«. Če se kdo še spomni, je v Miloševićevih časih tedanji Titograd figuriral kot »dva oka u glavi«, dve očesi v glavi (glavna akterja sta bila Bulatović in Đukanović). To naj bi pomenilo, da sta Srbija in Črna gora nekakšna enovitost, kar je potem rezultiralo z najbolj divjimi političnimi napadi na rušiteljico bratstva in enotnosti, Slovenijo. Črna gora je bila tedaj Severna Koreja, utelešala je pravovernost »jugoslovanstva«, kar se je potem nadaljevalo z mitingi v Novem Sadu, na Ušću itd. Kajti v Beogradu pravi intelektualci v te reči niso več verjeli, posttitoizem je bilo mogoče s Francuske 7 izvoziti le še na podeželje.
Zadrega s Črno goro je ta, da smo zdaj menda prijatelji in da bomo, kot kaže, kmalu skupaj v Natu. Črna gora je (ko je bila še samostojna država, pred Srbijo) leta 1904 napovedala vojno Japonski, in sicer v podporo Rusiji! Zgodba je predolga za ta članek, torej na kratko: Rusija je (neuspešno, pravzaprav porazno, odvisno od diplomatske retorike) napadla Japonsko, Črna gora pa se je menda postavila na rusko stran in napovedala vojno Japonski, čeprav ni premogla mornarice za tovrstno »ekspedicijo«. Menda pa so se črnogorski prostovoljci borili v ruski armadi v Mandžuriji.
Črna gora menda ni imela toliko mornarice, da bi odplula vsaj do Krfa.
Rusija in Japonska sta leta 1905 končali vojno z mirovno pogodbo, v katero pa Črna gora ni bila vključena. So torej v Podgorici še vedno v vojnem stanju z Japonsko? Ali pa z Rusijo? Kaj se ve, glede na tedanje tajne dokumente. Ko je Črna gora leta 2006 razglasila neodvisnost, jo je Japonska priznala in državi sta menda sklenili ločeno mirovno pogodbo – ni pa znano, da bi to pogodbo kakorkoli »odobrila« Slovenija, naslednica skupne države.
Bomo torej v Natu s Črno goro v vojni z Japonsko, Rusijo, Gruzijo, Argentino ali s Papuo Novo Gvinejo? In če se je nekdanje Sardinsko kraljestvo (ki je, mimogrede, za dober denar »interveniralo« celo na Krimu) kdaj zravsalo s Francozi ali Španci – bomo plačevali tudi te vojne stroške? Ter za »duševne bolečine« vseh potomcev in dedičev, kot jih bo določilo razvpito sodišče za človekove pravice v Strasbourgu? Nam bo kdo izdal račun za pokol Rimljanov v Kartagini, ker menda vojni zločini ne zastarajo?
Se da retrogradno vprašanje človekovih pravic zastaviti tudi za dva tisoč let nazaj? Vsaj hipotetično, če že ne zmoremo praktično.
Ja, seveda, zastaranje je kajpak pojem iz nekega antropološkega obnebja, je še vedno bolj relativen od Einsteina in njegovih teorij. V človeškem svetu vse zastara, tako in drugače, Narava pa se s tem sploh ne ukvarja. Človeški kozmos so zavzele predvsem sile, ki s fizičnimi, kemijskimi, z biološkimi procesi nimajo ničesar več skupnega. Teh sil naše življenjske prijateljice mravlje in čebelice ne bi mogle nikoli doumeti. No, in ena takih »novodobnih življenjskih sil« je kajpak tudi diplomacija, ki za vselej ostaja kot nekaj neuničljivega, morda bi se nam lahko izreklo celo »nadisistemskega«. Morda je diplomacija starejša od človeštva. Diplomacija je lahko visoko nad politiko in deluje po svojih zakonitostih. Pogosto sicer ne razume sama sebe – kar je značilnost vseh sholastičnih ved znanj.
V tej nevarni coni je tudi pravo – in prav tu smo na najbolj zahrbtnem minskem polju! Ko združiš mednarodne odnose (politika, gospodarski interesi, konflikti kultur, zgodovinske in osebne razprtije itd.) in vrhunsko inovativnost najbolj izobraženega kadra v diplomaciji, dobiš najnevarnejšo zmes. Ne moreš je zgnesti niti iz moke, sladkorja, soli, sode bikarbone in vsega tistega, iz česar se v ameriških špecerijah da sestaviti teroristično bombo.
V kako absurdne daljave vesolja je možno na »diplomatsko sceno« speljati politike, so te dni profesorsko demonstrirali iz Moskve: v Turčijo naj bi posredovali posnetke s tistega letala SU-24, s čimer so podali svoj dokaz, da je bilo letalo (legalno) nad Sirijo, in ne nad Turčijo, Turki pa naj pač dokažejo nasprotno. Nota iz Kremlja seveda še ne pomeni vojne napovedi, vsebinsko pa to je, kajti po mednarodnem pravu se napad tujega letala nad drugo državo šteje kot – oprostite – agresija.
Rusija je s svojo spretno diplomacijo Turčijo »čez noč« stisnila povsem v kot, tako da si v Washingtonu s to »zaveznico« pravzaprav nimajo več kaj pomagati. Za nameček so se v Kremlju »domislili«, da imajo Turki tam kar 900 vojakov, kar naj bi bilo spet v nasprotju z vsemi sporazumi mednarodnega prava. Hopla, tu stoji tudi opozorilo, da je Turčija članica Nata. Turška vojaška (nezakonita) navzočnost je potemtakem tudi naša navzočnost. Slovenije. In navzočnost prihodnje članice Črne gore.
Tega, da je Ankara v stiski (kajti ZDA ji ne bodo priskočile na pomoč, zakaj pa bi?), niso opazili ne v Ljubljani ne v Bruslju, kjer sklepajo sramotne sporazume z otomanskim cesarstvom. Dogodki nad turško-sirsko mejo so pokazali, da v nekem trenutku lahko izgubiš vse: letalo in pilota. Pridobiš pa toliko, kot zmore samo še »potencial« diplomatske domišljije v Kremlju.
Vsekakor je treba biti navzoč, kjer je zares treba biti, ne pa pri sleherni vojni z Japonsko ali Grenlandijo. In predvsem je treba imeti mornarico. ●
