V zgodbi rjastega polmeseca

Če kdo misli, da bo imela izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA samo slabe posledice, se moti. Imamo privilegij, da na te volitve pogledamo iz še ne čisto izgubljene evropske perspektive, in po brexitu je prišel še en dokaz, za kaj se je v evropski zadevi vredno boriti. Že dan po Trumpovi zmagi so se užaljeni Američani po vsej državi udeležili »protitrumpovskih« protestov. Poanti sta bili dve: nesprejemljivo jim je bilo, da je zmagal kandidat, ki je v absolutnem seštevku volilnih glasov teh dobil manj kot protikandidatka Clintonova, in nesprejemljivo jim je bilo, da lahko zavlada nekdo, ki je v svojem političnem vzponu poteptal temeljne ustavne vrednote.

Če je imel kdo doslej nekatere evropske avtokrate za mimobežno posebnost, ZDA zdaj niso le dobile svojega Berlusconija, temveč je ves zahodni demokratični svet dobil tudi svoje ogledalo. Trump se je namreč izkazal kot trendovski populist, trende pa je po zakonitostih svojega samorazvoja slednjič tudi v najmočnejši in najpomembnejši državi na svetu povzročil globalni neoliberalizem. Tu ni več nesporazuma: v sredo se je svet uradno soočil z novo družbeno in civilizacijsko stvarnostjo, ki ji več ne morejo slediti niti mediji niti merilci javnega mnenja. Žrtve tega niso le v ZDA, temveč smo tudi v Sloveniji, vsak v svoji koži in vsak na svojem delovnem mestu, ki na podiju neoliberalizma postaja predvsem bojno polje in ne več prostor srečevanja za ustvarjalno delo zagretih ljudi.

Vsebina besede bufoon

Stvari bi grdo poenostavili, če bi v Trumpu videli začetek in konec problema. Ko je Alain Badiou napisal knjigo Ime česa je Sarkozy? (v slovenščini je izšla 2008), je imel v mislih logiko, ki ga je omogočila in vzpostavila, šele potem ga je kot neprimerno osebo za predsednika Francije tudi intelektualno obgrizel do zadnje kosti. Nekaj podobnega je Trumpu takoj po izidu glasovanja storil bleščeči komentator New Yorkerja David Remnick. V Trumpovi izvolitvi ni videl nič manj kot tragedijo za ameriško republiko. Tragedija, je zapisal, je tudi za ustavo in triumf pomeni za domačo in tujo vojsko. Triumf je za t. i. nativizem, ki favorizira že privilegirane državljane in še bolj jemlje tistim, ki nimajo ali imajo malo. Triumf, je zapisal, je za avtoritarnost, za rasizem in za mizoginijo, ki jo v slovenščino prevajamo kot sovraštvo do žensk. Trumpa je označil kot bufoona, torej kot nastopača oziroma klovna, pod črto tega komentatorskega sproščanja napetosti, ki so vrhunec dosegle ob izvolitvi, pa je bila piščeva skrb za resnično temeljno stvar: za »neznosen« dogodek v zgodovini ZDA in liberalne demokracije. Toda!

Trumpu vendarle ne bi smeli pripisati vsega, najmanj pa ne tega, česar v svoji omejeni družbeni omiki niti ni (bil) zmožen načrtovati. Zajadral je na valu, ki ga sam izvorno ni povzročil, ga je pa res vzpodbujal. Ime česa je Trump, se bo videlo v analizah in interpretacijah globalne družbe, kapitalizma, predvsem pa sodobnega neoliberalizma.

Resnica je tudi ta, da je nasproti sebe imel demokratsko predsedniško kandidatko, ki je že na prosto oko delovala kot karieristka, kot politična povzpetnica in je le stežka prikrivala svojo povsem sebično ambicijo priti v Belo hišo. Ljudje so jo razumeli kot kandidatko kapitala, Wall Streeta. Njen življenjski slog in njena sporočila skozi premoženje, ki se je kar tako nateklo v Clintonovo fundacijo, so bili vse kaj drugega kot upajoče sporočilo izginjajočemu srednjemu sloju, še manj pa čistemu »delavskemu razredu« rjastega polmeseca pod jezeri Michigana, kjer je umirala nekoč cvetoča industrija.

Spomnimo se, kako je iz kandidacijske igre demokratov izpadel Bernie Sanders, bolje, kako ga je izrinila Hillary Clinton. Na koncu predanega in trdega boja za kandidaturo je Sanders dejal, da bi sam imel bistveno večje možnosti za zmago proti Trumpu kakor ona. Z zanesljivostjo lahko rečemo, da bi Sanders proti Trumpu dejansko zmagal in Sandersovo politično sporočilo je bilo pravzaprav evropsko: v družbeni sistem je treba vnesti več socialne komponente, od Obamove zdravstvene reforme bi bilo treba napraviti korak naprej in ZDA popeljati v humanizem izgubljenega stoletja. Trump je probleme ljudi srečal na povsem osebni ravni. H komu še naj bi se naraščajoči razred teh ljudi že zatekel po razumevanje, potem ko je Hillary s tega polja izrinila Bernieja Sandersa?

Zakaj so frustrirani

Sandersova poanta je čisto slovenska in slovenski zadevi bržkone pripomore bolj kakor nova prva dama Amerike, Slovenka Melania Trump. Prvič je dokazal, da je mogoče v veliko politiko vstopiti tudi kot politični neodvisnež, in za napako si je štel, da se je tokrat ujel v kolesje demokratske stranke. Drugič, za predsedniško nominacijo je od »malih ljudi« zbral več denarja kot kateri koli kandidat v ameriški zgodovini. In tretjič, v deželi čistokrvnega kapitalizma je spregovoril o socializmu, točneje o socialnem dostojanstvu delovnega človeka, ki ne more in ne sme postati žrtev brezdušnega kapitala. Natanko na tem momentu je zmagal Donald Trump in natanko ta moment je umanjkal v govorih Hillary Clinton, ki je sicer izgovarjala vse pravilne besede o rasni enakosti, enakopravnosti, enakosti spolov, o porokah istospolnih, abortusu in sploh temeljnih liberalnih pridobitvah modernega sveta.

Če iz ameriškega volilnega dogajanja naredimo shemo, okvir in ga prenesemo v Evropo, vidimo, da je Evropa te »vaje v slogu« že obravnavala. Italija je imela svojega Berlusconija, Francija svojega Sarkozyja, Britanija je imela serijo populistov, ki so na koncu nekdaj idejno močan imperij pripeljali v brexit in Britanijo postavili na rep držav s še ne predelanimi tendencami na novo skuhanega nacionalizma. Bilo je po letu 2004, ko je tudi Slovenija dobila svojega Janšo in ko državniški okvir ni bil več norma, temveč sredstvo. Toda tudi tedaj, kot zdaj pri Trumpu, pred njim pa pri Berlusconiju ali Sarkozyju, so bile pozicije toliko jasne, da se je tako intelektualna kot sicer demokratično ozaveščena sredina zmogla (in se zmore) zganiti.

Neodgovorjeno ostaja vprašanje o novi neznani stvarnosti, ki take osebe pripelje na politično in družbeno prizorišče, in mediji v ZDA so skupaj z instituti za merjenje javnega mnenja frustrirani nad dejstvom, da med njimi živi Amerika, ki je ne le niso zajeli v svoji obravnavi, temveč je sploh niso poznali.

Sanders in ogledalo Evropi

Volitve v ZDA so dokazale, kar smo v Sloveniji že ugotovili in prenesli tudi na Evropo: EU bo obstala, če bo definirala, okrepila in ustrezno modificirala socialni sistem. Negativna zasluga Velike Britanije je bila, da je od EU brezkompromisno zahtevala povsem prost pretok kapitala na eni strani, na drugi pa je začela oporekati prostemu pretoku ljudi in storitev, še posebej pa je skupaj z drugimi ekonomsko močnimi državami prav zaradi partikularnih ekonomskih interesov vzdrževala socialno in plačilno obubožano periferijo Evrope.

Že komaj da premagana bančna kriza je pokazala, kako narobe so imeli tisti, ki so ideologijo ekonomizma in kapitala postavili na prvo mesto in na oltar svetovne civilizacije. Tu je vojna v Siriji, tu so milijoni beguncev, produktov destabiliziranega sveta, ki svoje življenje iščejo v bogatih državah EU, te pa breme poskušajo prenesti po načelu solidarnosti, kakršnega ne premorejo, ko se govori o poenotenih standardih evropske socialne solidarnosti. Ideologija ekonomizma in kapitala je srednjo Evropo preobrazila do čiste neprepoznavnosti, vsaj v primerjavi z njeno socialistično preteklostjo. Poljska kakor da hoče biti mala Amerika in zdaj se v ksenofobni retoriki res lahko primerja z novim ameriškim predsednikom.

Kot rečeno, z volitvami v ZDA je Evropa karseda »uradno« predse dobila svoje ogledalo. Bernie Sanders sporoča, da je Evropa tokrat še v humanistični prednosti in da je prav ta prednost vrednota, na kateri bi kazalo graditi prihodnost. Zdaj ko se je po lastni volji od EU oddvojila Britanija, bi taka razmišljanja celo lahko obrodila sadove. Odprto bo seveda ostalo dejstvo, da pogubni nacionalizem, združen s političnimi osebnostmi, ki so muhaste, avtoritarne, globoko antihumanistične, v Evropi spet dobiva krila. Omenili bomo predvsem Viktorja Orbána pa nemško Pegido in upali bomo, da se v Sloveniji na politični ravni spet ne bo zgodilo, kar se je zgodilo leta 2004 in po njem. Če bi se, bi za to zagotovo lahko okrivili enake dejavnike, za katere menimo, da so prispevali k porazu Hillary Clinton. In Slovenija je polna tovrstnih političnih strasti.