Kopač Mrak: Vedno so sive lise. Zelo težko narediš sistem, ki bo vključil vse

Intervju z ministrico za delo, družino in socialne zadeve že drugi mandat, pred tem je bila na ministrstvu državna sekretarka.

Objavljeno
13. avgust 2015 12.47
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika

Kako ocenjujete potek odpisa dolgov?

Projekt odpisa dolgov je drugačen, kot ponavadi delamo v politiki. Ocenjujem, da nam sicer v družbi manjka medsebojnega zaupanja in skupnih ciljev. Veliko lažje bi bilo z zakonom predpisati, kdo mora pristopiti in kako naj to poteka. Mislim, da smo se odločili za mnogo bolj pravo pot, da se vključijo država, lokalna skupnost in podjetja na prostovoljni podlagi in da se, potem ko zagotovimo kritično maso sodelujočih, na podlagi pričakovanj občanov priključijo še druge občine in podjetja. Zdaj jih je že več kot 80. Se je pa za pravilno pokazala ocena, da sredi poletja ne bo navala in da je kot končni datum za oddajo vloge določen 31. oktober.

Želeli bi, da bi projekt dosegel namen, s tem da bo število prosilcev večje, kot je danes. Z začetkom šolskega leta bo slika bolj realna. Veliko truda smo vložili v to, da prepričamo podpisnike in da informiramo potencialne ­upravičence.

Kako odgovarjate na pomisleke, ki jih je slišati, da bodo ljudem odpisovali odvisno od tega, kje živijo in komu dolgujejo, ne pa glede na njihov položaj?

Možno bi bilo napisati zakon in v njem določiti, komu vse odpisati dolgove, vendar to država lahko naredi zase, ne more pa naložiti podjetjem, naj to storijo, brez kakih kompenzacij. Mi smo poskušali privabiti deležnike na prostovoljni ravni.

Zakaj niste povabili k projektu telekomunikacijskih podjetij? Veliko ljudi je te dni hodilo naokoli s položnicami mobilnih operaterjev v upanju, da bodo oproščeni njihovega plačila.

Pred meseci sem se pogovarjala s hrvaško kolegico. Pri njihovem odpisu dolgov se je pokazalo, da je bila več kot polovica terjatev, ki so jih ljudje uveljavljali, povezana s telekomunikacijskimi podjetji. Mi smo sklenili, da bomo odpisali tiste dolgove, ki so povezani z nujnimi bivanjskimi razmerami. Že tako ali tako so v javnosti mešani občutki, nekateri izpostavljajo, da je nekdo plačeval račune težko, a jih vseeno je, zdaj bo pa država odpisala tistim, ki jih niso. Kriterije smo postavili tako, da bi bilo pomislekov čim manj. Nikoli ni bil cilj in nikakor ne bi hoteli, da bi izpadlo, da spodbujamo ali nagrajujemo neplačevanje računov, zato je bilo določeno, koliko za nazaj se upošteva, kdo so upravičenci. Tretja pomembna stvar je bila, da telekomunikacije niso vključene, saj bi težko ločili račune za telefonijo, za naprave in druge reči, ki pač niso nujno povezane s ­preživetjem.

Humanitarne organizacije ta korak pozdravljajo, a hkrati opozarjajo, da so tudi pri tem projektu sive lise, skupine ljudi, ki vedno »padejo skozi«, a bi pomoč potrebovale.

Vedno so sive lise. Zelo težko narediš sistem, ki bo vključil vse. Ko je bilo vprašanje, ali naj upoštevamo samo dohodek, torej odločbe davčne uprave, se je postavilo vprašanje, ali je to pravično, saj ima ob istih prihodkih nekdo dve hiši, nekdo drug pa ničesar. Zato smo se odločili, da bomo gledali na obstoječe odločbe centrov za socialno delo, ki upoštevajo premoženje in prihranke, torej v sistem, ki je že vzpostavljen in velja za vse enako.

Vendar pri teh odločbah ni upoštevano, koliko nekdo plačuje stanovanjskega posojila, ki bistveno vpliva na marsikateri družinski proračun. Ljudje so v nekih boljših časih najeli kredit, da imajo streho nad glavo, zdaj pa imajo z nizkimi plačami in visokimi obroki na koncu mogoče celo manj razpoložljivega dohodka kot nekdo na socialnih transferjih.

Res je, ampak ta, ki dobiva pomoč, plačuje najemnino. Ko si lastnik, imaš možnost, da se odločiš, da prodaš nepremičnino. Razmerja so drugačna. Da bi bili krediti upoštevani, je bila že ena od opcij, ko smo sprejemali spremembo socialne zakonodaje, a so bile zelo različne ocene, za kako veliko stanovanje bi se upoštevalo, kakšni krediti ... Pridemo do veliko dilem in vprašanje je, ali smo lahko vedno pravični. Vedno poskušaš vzpostaviti sistem, ki je čim bolj pravičen in učinkovit, ki vključuje čim bolj raznolike situacije, a žal sistem, ki bi bil pravičen z vidika vsakega posameznika, težko vzpostaviš.

Celotnega paketa pomoči – odpis dolgov, socialna kartica in pomoč pri deložacijah – ne moremo in ne smemo obravnavati brez širše zgodbe. To so enkratni ukrepi, ki pa brez sistemskih podlag seveda ne morejo dati učinka. Pomembna je vzpostavitev programov socialne aktivacije z evropskimi sredstvi, reorganizacija centrov za socialno delo in sprememba socialne zakonodaje. Posamezni ukrepi so samo drobci v celotnem mozaiku, nikakor ne pričakujemo, da lahko z njimi rešimo ljudi ali da je to neka čarobna palčka.

Treba se je zavedati, da je socialna politika politika prerazporejanja. Ključno je, da se v družbi ukvarjamo s tem, kaj ustvarimo, kako ustvarimo in kako delimo ustvarjeno. Nova kakovostna delovna mesta potrebujemo kot družba. Socialna politika pa prerazporeja, kar ustvarimo.

Kako naj bi se spremenila socialna zakonodaja?

Ko govorim o spremembi socialne zakonodaje, je to nujno narediti v povezavi z davčno reformo. Pregledati je treba, kako so davčno ovrednoteni prejemki in koliko so obremenjeni, tako z vidika stroškov dela kot prerazporeditve med delom in kapitalom. Če gledamo le s področja sociale: mi preverimo, da se ne smejo kopičiti transferji, da se ti upoštevajo pri odmeri novega prejemka, ampak če tega ne povežemo dovolj z dohodninskimi razredi, se nam lahko zgodi, da posameznik, ki prejema socialne transferje, dobi le malo manj kot nekdo, ki prejema zgolj minimalno plačo. In zato je nujna celovitost vpogleda in povezave med davčno reformo in sprejetjem informativnih izračunov na področju socialne zakonodaje. Minimalni osebni dohodek v višini 270 evrov je zelo nizek, problem je predvsem, da znaša neto minimalna plača zgolj okoli 600 evrov. Treba pa je ohranjati razmerje med različnimi prejemki.

Prejšnja sprememba zakonodaje je bistveno zmanjšala število prejemnikov varstvenega dodatka, z več kot 40.000 na manj kot 10.000.

Leta 2013 smo omilili kriterij za pridobitev varstvenega dodatka na področju prihrankov, ki prej niso smeli presegati 750 evrov. Po tem je število prejemnikov zraslo z 9300 na 10.100. Drži, da jih je bilo še prej 40.000. Tedaj je varstveni dodatek spadal k pokojninskemu sistemu, kjer si dobil pravico ne glede na premoženjsko stanje, zdaj pa je upoštevano premoženje posameznika in družine, v kateri živi. Z uvrstitvijo med socialne transferje pa je zanj začelo veljati, da ga dediči vračajo iz zapustnikovega premoženja. V koalicijski pogodbi se sicer zavzemamo, da na parcele manjše vrednosti ne bi več dajali zaznambe, saj tudi če bi jih ljudje prodali, od tega ne bi preživeli.

Logika socialne zakonodaje pri varstvenem dodatku je bila, da tisti, ki ga res potrebujejo, dobijo več in lahko razmeroma dostojno preživijo. Zdaj znaša 450 evrov, če nimaš ničesar. Zdi se mi, da je Slovenija specifična. Pri nas je več kot 86 odstotkov nepremičnin v zasebni lasti, kar je v primerjavi z drugimi evropskimi državami veliko. Imeti svojo nepremičnino je pri nas bil neki dosežek, osebni vložek je bil velik. In pri tem je najbolj vidna navezanost Slovencev na svoje nepremičnine, ki jih želimo zapustiti otrokom. Večina se raje odpove pravici do varstvenega dodatka, kot da otroci ne bi dedovali vsega imetja. Vidna pa so tudi medgeneracijska razmerja, v nekaterih družinah otroci pomagajo staršem in najdejo rešitev.

V Avstriji, na primer, je normalno, da posameznik, ki je lastnik nepremičnine in nima denarja za dom upokojencev, na koncu poplača »dolg« s prodajo nepremičnine. Lastnina pa deluje tudi kot izločilni kriterij. To je na neki način kruto, a povsod v Evropi je socialna pomoč nekaj, kar v sistemu dobiš popolnoma na koncu. Ko sam nimaš ničesar več in ti tudi družina ne more pomagati, nastopi država.

A vendar, medtem ko je kdaj slišati kak dvom, ali si nekdo, ki prejema socialno pomoč, to res zasluži, se to, da mnogi ne dobijo več varstvenega dodatka, nekako splošno dojema kot krivično.

Med tem, kako posameznik in kako posamezne družbene skupine dojemajo pravičnost, so velike razlike. Umetnost je vzpostaviti sistem, ki ga ima večina za pravičnega. Slovenija je zelo egalitarna družba in zelo naravnana k solidarnosti. A se ta kaj hitro konča, če gre to »na moj račun«.

V zadnjem času pogosto slišim – in to me skrbi –, da se pojavljajo vedno bolj jasni glasovi v smislu, da ljudje izrabljajo socialne transferje. Da ne želijo delati in da jih sistem podpira. Tega ne želim. Sistem socialne pomoči je eden bolj transparentnih v Evropi. Povezujemo ogromno baz podatkov. Seveda lahko obstajajo baze, do katerih nimamo vpogleda. Seveda imajo lahko posamezniki denar v nogavici, a pri toliko podatkih, kolikor jih mi združimo, da posamezniku odmerimo višino socialnih transferjev, so možnosti zlorab zelo majhne. Ne bi želela reformirati sistema v smislu, da iščemo krivce na podlagi odstotka ljudi, ki tako ali drugače izrablja sistem. To ne bi bilo prav.

Poleg socialne zakonodaje so oklestili transferje tudi varčevalni ukrepi v zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki pa je pri večini ukrepov predvidel sprostitev, ko bo gospodarska rast dve leti zapored več kot 2,5-odstotna. Se bo to uresničilo?

Res velika smola socialne zakonodaje je bila, da je prišel še ZUJF. Po eni strani so bili pri socialni zakonodaji preračuni narejeni na dohodke iz leta 2008, slika leta 2012, ko je začela veljati in je že bila kriza, pa je bila bistveno drugačna.

ZUJF je prizadel predvsem srednji sloj in ga potisnil proti dnu, kar se tudi danes izrazito pozna na distribuciji dohodka. Nam je v tej krizi uspelo zaščititi najrevnejše, socialni transferji, ki jih dajemo, veljajo znotraj Evrope za bolj učinkovite, v smislu, koliko denarja damo in koliko z njim zmanjšamo stopnjo tveganja revščine. Bolj kot Nemčija, na primer, ki nam je ponavadi za zgled učinkovite politike. Problem je nastal predvsem s srednjim slojem, otroški dodatki so bili za 5. in 6. razred znižani, za 7. in 8. ukinjeni, dodatek za veliko družino in pomoč ob rojstvu otroka vezani na cenzus.­ Ne gre za to, da ljudje brez teh dodatkov ne bi preživeli, se je pa kakovost življenja poslabšala.

Absolutno vztrajam, da morajo tudi ljudje imeti nekaj od gospodarske rasti in bomo glede na razrez, ki nam je bil dan pred dvema tednoma, pogledali, koliko socialnih transferjev bomo sprostili naslednje leto. Dogovorjeno je bilo, da se zviša minimalni osebni dohodek, ki zdaj znaša 270 evrov, na 288 evrov, želim si, da bi 5. in 6. razred otroškega dodatka zvišali in da bi se vrnil 5. razred štipendij, ker se nam kaže, da se otroci iz socialno šibkejših družin težje in vse manj pogosto vključujejo v univerzitetni študij, kar se mi zdi problematično z vidika ­razvoja države.

Ampak če ne bo gospodarskega razvoja in delovnih mest, se pogovarjamo samo o obližih.

Ključ je dostojno delo, ki omogoča preživetje in ni prekarno. Res je, da so družbe veliko bolj prožne in dinamične, kot so bile v preteklosti, vendar so znotraj tega vseeno pomembna stabilna delovna razmerja, kjer posameznik lahko načrtuje za nekaj let vnaprej.

Prejšnji teden je zavod za zaposlovanje objavil, da je število brezposelnih padlo pod 110.000. Kakšne so zaposlitve teh, ki so bili nad 110.000?

Slovenijo vedno gledamo zunaj konteksta drugih evropskih držav. Strinjam se, da je treba biti kritičen, vendar je treba pogledati, kakšna je situacija tudi drugod. Na žalost se delež zaposlitev za nedoločen čas zmanjšuje po vsej EU. V zadnjih 20 ali 30 letih se je bistveno povečal delež različnih oblik fleksibilnih zaposlitev, v času krize še toliko bolj.

Pri tem zmanjšanju brezposelnosti ne gre samo za sezonska dela. Če primerjamo lanski julij z letošnjim, je 5,7 odstotka nižja brezposelnost, razveseljiv podatek je predvsem pri mladih, kjer je nižja za 11,9 odstotka. Mladi lažje najdejo zaposlitev, ko je gospodarska rast in se ustvarjajo nova delovna mesta. Povečuje pa se nam delež dolgotrajno brezposelnih, zato je ukrepe aktivne politike zaposlovanja treba prilagajati tem skupinam.

Vseeno pa je dejstvo, da mladi dobivajo predvsem pogodbe za določen čas.

Eden izmed ciljev spremembe zakona o delovnih razmerjih je bil, da se bolj uravnoteži razmerje med pogodbami za določen in nedoločen čas ter da se zmanjša razlika v stroških med obema. Za pogodbo za določen čas so višji prispevki, za delodajalca je dražje, določili smo odpravnino. Z ukrepi, na primer, da ne plačajo prispevkov delodajalca, smo želeli spodbuditi zaposlovanje mladih do 30 let za nedoločen čas.

Vsekakor je med mladimi prevladujoča oblika zaposlitve za določen čas, a ta z vidika sistemov socialne varnosti ni tako problematična, ker jim vseeno daje vse pravice socialnega zavarovanja. Prekarnost je bolj problematična, ko gre za avtorske in podjemne pogodbe ter status samozaposlenega, predvsem če je to dejansko izhod v sili in ne lastna želja.

Pri ukrepih preprečevanja dela na črno je možnost, da če inšpektor ugotovi, da gre za zaposlitev na črno, mora delodajalec dati človeku pogodbo o zaposlitvi. Pogovarjamo se, ali bi uvedli podobno rešitev, ko se ugotovijo elementi delovnega razmerja pri espejih.

Mladi se prebijajo s prekarnimi oblikami dela, leta minevajo in potem niso več tako zelo mladi. Imajo malo možnosti, da se osamosvojijo in načrtujejo prihodnost. Ali ne kliče takšno stanje po razmisleku v družbi, kako naprej?

Dovolite mi malo bolj globalen pogled. Tako kot so danes družbe prožne, niso bile še nikoli, bodisi na trgu dela bodisi v družinskih razmerjih. Nikoli ni bilo toliko ločitev. Stalnost je velika redkost v vseh družbenih razmerjih. Slovenija je del te globalne zgodbe.

Vsi sociologi govorijo o fleksibilnih družbah in družbah tveganja, kjer se tveganje, ki so ga prej prevzemale vmesne strukture v družbi, mnogo bolj prenaša na posameznika. V teh razmerah se nekateri znajdejo bolje, drugi slabše. Zato je nujno vzpostavljanje struktur, da se to tveganje zmanjša. Na primer, pogovarjamo se, kako lahko samozaposlene povežemo med seboj, da zmanjšamo njihovo tveganje. Ali bi bila neka varovalka, če se povežejo v zadruge? Ali bi bilo smiselno vzpostaviti kakšen drugačen sistem solidarnosti znotraj zdravstvenega zavarovanja samostojnih podjetnikov, ki je eden najbolj problematičnih?

Moramo se pogovarjati, ker sveta, ki je zunaj nas, ne moremo spreminjati, da bo bolj stalen, stabilen in predvidljiv. Znotraj obstoječih struktur je treba iskati možnosti. Odgovoriti si moramo na nekaj temeljnih vprašanj: Ali smo posamezniki, ki smo del te družbe, pripravljeni to storiti? Koliko je solidarnosti, pripravljenosti delati za drugega? Koliko smo individualisti in koliko verjamemo, da smo skupnost mi vsi in da če gre skupnosti dobro, gre dobro tudi posamezniku? To so vprašanja o prihodnosti države blaginje, ki jih v Sloveniji morda premalo naslavljamo. Denimo, koliko naj gre za prerazporeditve? Koliko denarja naj damo za socialno politiko? Znesek se v obdobju krize ni bistveno zmanjšal, samo nihče ne ugotovi, da je šlo za medgeneracijsko spremembo. Zaradi staranja prebivalstva gre vedno več sredstev v pokojnine in zdravstveni sistem. Potrebujemo medgeneracijsko solidarnost, nov družbeni dogovor glede teh vprašanj, saj bo sicer težko priti do nove družbene pogodbe brez večjih nesoglasij.

Želela bi si, da bi organizirali posvete o prihodnosti države blaginje. Država blaginje, kot jo pozna Evropa, tudi evropski socialni model, je temeljila na modelih socialnega zavarovanja, ki so se napajali zlasti iz prispevkov, ki izhajajo iz dela. Strošek dela pa je eden izmed elementov konkurenčnosti. Težko zagotavljaš konkurenčnost v globalnem okolju, zato so pritiski na znižanje stroškov dela in na sisteme socialnega zavarovanja in si v bistvu v začaranem krogu. Zato je potreben dogovor, kako v spremenjenih okoliščinah zagotavljati socialno varnost ljudem. To ni samo stvar Slovenije, ampak tudi vprašanje evropskega socialnega modela. Tudi druge države, denimo Nemčija in Avstrija, imajo podobne probleme.

Ena od točk, ki je povezana z medgeneracijsko solidarnostjo in kjer že več kot desetletje nikakor ne moremo priti do družbenega dogovora, je dolgotrajna oskrba.

Za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je treba vzpostaviti nov sistem socialnega zavarovanja, nov način financiranja in doseči nov družbeni dogovor. Nismo najbolj uspešni v tem. Ko govorimo o prihodnosti države blaginje in medgeneracijski spremembi, kam gre denar zaradi realnih potreb v družbi, je dolgoživa družba največja paradigmatična sprememba. Za prilagoditev je za evropske države, ob deležu starejših, ki jih bomo imeli – Slovenija je v zgornji tretjini držav, ki bo s tem najbolj soočena –, nujna sprememba miselnosti in vseh sistemov.

Če glede dolgotrajne oskrbe ne bomo storili nič, bo delež na starostnika oziroma njegovo družino vedno večji, kar pomeni, da si nekateri tega ne bodo mogli privoščiti. Potreben je dogovor, kolikšen delež financiranja bo prevzel sistem socialnega zavarovanja, kolikšen država oziroma bo šel iz davkov in kolikšen bo zasebnikov, torej da bo posameznik plačal za storitev. V liberalnih sistemih posamezniki participirajo več, v bolj socialdemokratskih modelih blaginje pa je več prerazporeditve in država vsem zagotovi več.

Zavedamo se, da ne moremo dodatno obremeniti dela, zaradi konkurenčnosti, hkrati pa se moramo zavedati, da ne moremo vzpostaviti sistema, kjer bo prispevala samo aktivna populacija. Delež neaktivnega prebivalstva se tako povečuje, da bi bil težko vzdržen, če ne bo vzvodov, da bodo prispevali tudi upokojenci. Zato je predlog, da se sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga plačujejo tudi upokojenci in nima funkcije dodatnega plačevanja storitev, ampak samo dofinancira obvezno, preoblikuje in gre del tudi za dolgotrajno oskrbo. Pri tem je ključen dogovor z ministrstvom za zdravje, kako to doseči. Brez dodatnega vira bo sistem težko vzpostaviti, predvsem pa ne bo finančno vzdržen več kot nekaj let. Ne želimo pa vzpostaviti sistema, v katerem bi veliko ljudi ostalo zunaj.

Kako kaže beli knjigi o pokojninski reformi, ki ste jo napovedali za letos?

Pokojninski sistem je pomemben, ker zanj porabimo velik delež bruto domačega proizvoda, po drugi strani pa zagotavlja varno starost ljudem. Brez njega bi bila stopnja tveganja revščine bistveno višja, kot je. Reforma, ki je bila sprejeta leta 2013, daje rezultate, tudi delež BDP, ki ga namenjamo za pokojnine, se je zmanjšal. Povečala se je upokojitvena starost žensk in stabilizirala pri moških, tudi dopolnjena pokojninska doba se je povečala. Pomembno je, da pokojnine ne padajo več. Vendar so vse to kratkoročni učinki. Strokovna skupina bo do konca leta pripravila belo knjigo z dobrimi mikrosimulacijskimi modeli. To bo strokovna podlaga za razpravo s socialnimi partnerji in tudi v širši družbi, kakšen bo sistem po letu 2020.

V beli knjigi bomo zagotovo odprli vprašanje drugega stebra. Nujno je treba doseči večjo vključitev ljudi vanj, potrebna bo reorganizacija invalidskega zavarovanja, ki smo ga od devetdesetih let pustili bolj ali manj pri miru. Zelo pomembno pa je, da bomo v okviru nove finančne perspektive pomagali podjetjem, da se pripravijo na starajočo se delovno populacijo. Prek evropskih sredstev bodo podjetja dobila denar, da bodo prilagajala svoje notranje in organizacijske procese ter opremo, da bodo starejši lahko delali dlje.

Se vam ne sliši paradoksalno, da se namenja posebna sredstva za prilagajanje delovnih mest starejšim in da se upokojitvena starost zvišuje, medtem ko je na drugi strani armada mladih brezposelnih?

To je statičen pogled. Mlademu ali starejšemu, ki danes ne dobi zaposlitve, seveda razglabljanje o tem, kaj bo čez pet ali deset let, nič ne pomeni, ker ima problem zdaj. Država pa mora gledati vnaprej. Glede na število prebivalcev, kohorte, ki jih imamo, koliko je novorojenih in kako se stara prebivalstvo, bo Slovenija imela premalo delovne sile. Tako kot Nemčija in druge evropske države. Nemčija je, denimo, zato v času krize poskušala zadovoljevati svoje prehodne potrebe po delovni sili z aktivno politiko privabljanja mladih, predvsem iz južnoevropskih držav. Slovenija mora reševati trenutno situacijo, hkrati pa imeti pogled, kakšne bodo potrebe v prihodnje. Brez tega, da bomo imeli gospodarsko rast, dobra podjetja, ki bodo ustvarjala dodano vrednost in ponujala kakovostne zaposlitve, je pogovarjanje, kako bodo prilagajali delovna mesta potrebam starajoče se populacije, nepomembno. Bistveno je, da ustvarimo razmere, da bodo lahko delali tako mladi kot starejši.

Vas odhajanje mladih izobraženih ljudi v tujino skrbi?

Skrbi me predvsem takrat, ko to ni samo začasno. Če nekdo odide in se ne vrne, je za nas kot družbo to izguba.

Se vam zdi, da je potreben razmislek tudi o razkoraku med izobraževalnim sistemom in trgom dela? Profili, ki prihajajo s fakultet, so drugi kot profili, po katerih povprašujejo delodajalci. Je treba prilagoditi izobraževanje ali se vprašati o strukturi trga dela?

Vsi družbeni podsistemi so med sabo prepleteni. Nisem privrženka tega, da je izobraževalni sistem popolnoma podrejen gospodarstvu ali potrebam trga, ker se pri majhnem gospodarstvu, kot je Slovenija, razmere lahko hitro spremenijo. Moramo imeti politiko, usmerjeno v krepitev znanosti in razvoja, hkrati pa večjo stopnjo povezanosti med izobraževalnim in gospodarskim sistemom, kot jo imamo zdaj.

V osnovi je problem Slovenije, da so vsi sistemi dokaj zapleteni in imajo svojo administrativno logiko, ki se težko prepleta z drugo logiko. Tak primer je bil, ko smo vzpostavljali sistem vajeništva. Ključni problem je bil, kako lahko nekdo pride iz gospodarstva delat v šolo in kako lahko učenca, ki ima status dijaka, pošljemo v podjetje – kakšen ima potem status in zavarovanje? Skratka, to so naši problemi. Kot družba bomo morali vse te sisteme poenostaviti. To velja tudi na področju sociale.

Za konec: jeseni bo ustavno sodišče odločalo glede dopustnosti referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kaj pričakujete?

Če bi me to vprašali pred nekaj leti, vam bi odgovorila, da bo ustavno sodišče vsekakor preprečilo možnost referenduma. Danes nisem tako gotova in si samo želim, da ne bi spet odločali o človekovih pravicah in da ne bi spet večina odločala o manjšini. Žalostno je, da se v družbi toliko časa pogovarjamo o enih in istih stvareh.