Tiskane izdaje
Včasih imajo malenkostne spremembe velike posledice. Največji dogodek v arhitekturi v zadnjem desetletju je odsotnost javnih natečajev, kar je posledica črtanja ene alineje enega člena zakona o graditvi objektov. Majhna sprememba je postopoma povzročila njihovo ukinitev. Lahko bi sprejeli zakon o prepovedi javnih arhitekturnih natečajev in posledice bi bile enake.
Sedem let je trajalo, a končno lahko ugotovimo, da je destruktivni učinek spremembe pravil igre popoln. Javnih arhitekturnih natečajev v Sloveniji ni več. Lani je bil razpisan en sam, letos pa je spletna stran »aktualni natečaji« na strani zbornice za arhitekturo in prostor še vedno prazna. Glede na pomen, ki ga imajo javni natečaji za kvaliteto gradnje prostora, arhitekturno stroko in tudi za javne finance, je takšno stanje katastrofalno. Še toliko bolj, če problem opazujemo dolgoročno in ne zgolj v kontekstu posameznih investicij ali preživetja aktivnih arhitektov.
Aktualen primer zamujene priložnosti je slovenski paviljon na letošnji svetovni razstavi v Milanu, katerega investicijska vrednost naj bi znašala nekaj čez dva milijona evrov. V medijih zadnje tedne pogosto zasledimo novice o njem. Prispevki so večinoma povzeta PR-sporočila izvajalca in težko je oceniti kvaliteto rešitve, ker niso znane okoliščine naloge.
To je tip projekta, ki zaradi konceptualnega izziva kar kliče po izvedbi javnega natečaja. Ker ta ni bil izveden, ne vemo, na katera vprašanja projekt odgovarja, kako je bila zasnova izbrana in ali bi bila kakšna druga rešitev bolj prepričljiva. Ne vemo in ne bomo izvedeli. Za primer, kako se projekt paviljona lahko pripravi, lahko vzamemo švicarski paviljon na svetovni razstavi v Hannovru leta 2000. Pravočasno, tri leta pred dogodkom, je bil organiziran natečaj, na katerem je zmagal arhitekt Peter Zumthor. Na prizorišče razstave so pripeljali 2800 kubičnih metrov smrekovih plohov, jih zložili po sistemu sušilnic v velikanski volumen, znotraj katerega so bili organizirani poti in prostori. V živčnem okolju Expa, kjer države tekmujejo v podajanju čim večjega števila informacij, je bil paviljon oaza počitka, miru, vonja svežega lesa, zvokov žive glasbe in refleksije. Po razstavi so les, ki se je vmes ustrezno osušil, prodali. Prepričljivo, zapomnljivo, atraktivno, skromno, trajnostno in … poceni.
A tako rešitev je možno dobiti na natečaju. Pri slovenskem paviljonu pa je bila rešitev po navedbah medijev izbrana »v postopku brez javne objave«, k oddaji ponudbe so bili povabljeni »vsi člani sekcije za lesene montažne objekte pri GZS« (!?!), razpisovalec pa je prejel eno ponudbo. Verjetno je vsakomur jasno, da je verjetnost, da bi bil tako izbran projekt presežek, na katerega bi bili še več generacij ponosni, zelo majhna. Podobno kot je bil izbran projekt paviljona, je v Sloveniji izbrana rešitev za veliko večino javnih investicij, verjetno za več kot 90 odstotkov.
Arhitekturni natečaji so bojišče, kjer so sposobnost, podjetnost in aktualnost pogosto močnejša orožja kot minulo delo, ugled in vpetost v strukture moči. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bili veliki natečaji glavne teme dogajanja v stroki. Rezultati natečajev so spreminjali odnose na sceni. Spopad je bil realen in posledice so pretresle arhitekturno sceno. Prav v drugi polovici devetdesetih let je bilo razpisanih veliko število realno odprtih natečajev, na katerih se je zgodil generacijski prelom s pojavom novih avtorskih skupin, ki so praktično iz nič ustanovile sorazmerno velike biroje in dominirajo lokalno arhitekturno sceno do današnjega časa. Brez sistema javnih in odprtih natečajev verjetno ne bi bilo nobene od skupin, ki so se zbrale ob projektu Ksevt v Vitanjah (Bevk Perović arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, Ofis arhitekti in Sadar + Vuga) in ki v grobem orisujejo jedro lokalne arhitekturne scene v 21. stoletju.
Vloga natečajev pri odločanju
Pri javnih investicijah bi moral biti osnovni kriterij tehtanja odločitev cena gradnje, obratovanja in vzdrževanja v celotnem življenjskem ciklu objekta ali prostorske ureditve, ob široko dogovorjenih ciljih, ki naj bi jim poseg zadostil. Smiselna opredelitev obsega investicije, dobra projektna naloga, tehtanje rešitev, primerjava možnosti in kvalitetno izdelana projektna dokumentacija so nujni elementi pristopa, ki zagotavlja pretehtano odločitev. Pravilno voden natečaj kot korak v tem procesu zagotavlja upoštevanje teh elementov, hkrati pa omogoča promocijo projekta še pred začetkom izvedbe, kar je še posebej pomembno pri objektih javnega značaja, sposobni investitorji pa znajo to dobro izkoristiti. Natečaji so hkrati tudi transparenten model oddaje javnega naročila izdelave projektov, ki presega praktično nesmiseln kriterij najnižje cene izdelave projektne dokumentacije. Čeprav naročniki natečaj včasih vidijo kot nepotreben strošek, se praviloma izkaže, da je poleg nujnega premisleka o projektu, ki ga natečaj omogoča, celo sama cena projektne dokumentacije pri na natečaju izbranih rešitvah večinoma nižja kot pri projektih, kjer projektant ni bil izbran v transparentnem postopku izbire.
Pomen natečajev za razvoj arhitekturne stroke
Za kvalitetno arhitekturo velja tista, ki jo drugi arhitekti prepoznavajo kot tako. Kot vsaka družbena dejavnost je samorefleksija znotraj stroke osnovno orodje vrednotenja. Kar je lahko tudi problem. Z izgubo natečajev je arhitektura izgubila pomemben stik z realnostjo. Ker pri natečajih poteka spopad arhitekturnih idej, strokovnih prijemov in ideologij v transparentnem postopku ob aktivni udeležbi zunanjih deležnikov pri konkretnih problemih, zagotavljajo izjemno pomemben stik stroke z realnostjo. V natečajnih komisijah ima praviloma naročnik večino predstavnikov in ni je rešitve, ki bi šla v izvedbo, če ni sposobna prepričati vsaj dela teh predstavnikov. Projekti, ki jih arhitekti pridobijo v netransparentnih postopkih kot neposredna naročila, so sicer tudi lahko kvalitetni, zanimivi in pomembni za razvoj stroke, a verjetnost za to je manjša. Hkrati pa je v teh primerih bistveno večja možnost velikih napak. Problematično je tudi sporočilo takih projektov.
Za družbo kot celoto je kakovost strokovnih storitev izjemnega pomena. Gre izrazito za gradnjo na dolgi rok. Posledice sedanjega, za stroko katastrofalnega stanja bomo kot družba plačevali na različne načine še desetletja.
Enostavna, preizkušena
Drugi zakon, zakon o javnem naročanju, sicer vsebuje pogoje, pod katerimi je javni natečaj obvezen za tiste projekte, kjer cena projektiranja presega določeno vrednost. Vendar tudi ta zakon v tem delu očitno ne dosega svojega namena, ker je izogibanje tem pogojem enostavno in množično.
Zato je skupina Maja Farol v sklopu načrtovanih sprememb zakonodaje pripravila pobudo, da se vanjo preprosto vrne določilo o obveznosti javnih natečajev za javne investicije, ki presegajo milijon evrov. Ta pobuda predstavlja enostavno in že preizkušeno rešitev. Ker se kot družba vse bolj zavedamo škodljivih posledic pomanjkanja transparentnosti, je zdaj pravi čas, da se za večje javne investicije znova zahteva javne natečaje.
***
Jernej Prijon, Društvo za prostorska vprašanja Maja Farol
