Tiskane izdaje
Leta 1993 so somalske paravojaške enote Mohameda Faraha Aidida v Mogadišu sestrelile ameriški vojaški helikopter black hawk. Aididovi vojaki so rajali okrog mrtvih vojakov in se znašali nad trupli. Višjega narednika Williama Davida Clevelanda so privezali na terensko vozilo in ga dolgo vlačili po mestu. Njegovo izmaličeno telo je fotografiral kanadski vojni poročevalec Paul Watson, ameriški režiser Ridley Scott pa je po knjigi novinarja Marka Bowdna posnel film Sestreljeni črni jastreb (2001) – kritično upodobitev 16-urnega spopada.
Watsonova zgodba ima dve plati. Novinar kanadskega časopisa Toronto Star je bil skoraj edini tuji novinar v mestu, saj je jezna množica pred nekaj tedni pretepla in ubila štiri njegove novinarske kolege. Izkušeni vojni poročevalec je tvegal življenje, da je ujel fotografijo, ki je pokazala tragične posledice nepremišljenega vojaškega posredovanja v Somaliji. Uprl se je pritiskom ameriške vojske, ki je hotela preprečiti objavo fotografije. Njegovo delo so nagradili s Pulitzerjevo nagrado in ga uvrstili v prvo ligo vojnih fotografov. Toda za njegovim uspehom se je skrivala huda psihološka rana.
»Ko sem dvignil fotoaparat in iskal najboljši kader, se mi je zazdelo, da je mrtvi vojak premaknil oči. Nato sem zaslišal notranji glas – kot bi me Cleveland hotel opozoriti, naj ga ne fotografiram v takšnem groznem stanju. Če boš to naredil, te bom preganjal za vedno, mi je zvenelo v glavi. Poskusil sem mu pojasniti, da to moram storiti, da samo izpolnjujem novinarsko dolžnost in je zgodba pomembna za razumevanje vojne, a ga nisem mogel utišati. Še danes ga vsak dan slišim in iščem načine, kako bi ga pomiril, kako bi se pogovoril z njegovo družino … Od takrat se ne počutim več dober človek,« je pozneje v nagrajenem dokumentarnem filmu Under Fire: Journalists in Combat (2011) povedal Watson. Dokumentarcu, ki ga je režiser Martyn Burke posnel po knjigi in člankih kanadskega psihiatra Anthonyja Feinsteina.
»Paul Watson je bil eden izmed prvih znanih fotoreporterjev, ki so javno spregovorili o svoji travmi,« je povedal Feinstein, ki so ga v Ljubljano prejšnji teden povabili organizatorji slovenskega natečaja novinarske fotografije Slovenia Press Photo. »Upal si je izpostaviti in tvegati, da se bodo kolegi norčevali iz njegove domnevne šibkosti, kar je med vojnimi poročevalci zelo pogost strah. Brez težav se bodo pogovarjali o strelnih ranah, nevarnosti, smrti prijateljev ali se sprijaznili, da so zaradi protipehotne mine izgubili nogo. Zelo težko pa bodo spregovorili o čustvih ali priznali, da potrebujejo psihološko pomoč ali terapijo.«
Mačistična kultura
Kanadski psihiater in profesor na univerzi v Torontu se je začel pred približno sedemnajstimi leti zanimati za psihološke posledice travme, ki jih doživljajo poročevalci z vojnih in konfliktnih območij, ki so jih prizadele človeške ali naravne katastrofe.
Presenečeno je ugotovil, da je to področje skoraj popolnoma neraziskano. Številni psihologi in psihiatri so proučevali duševno zdravje vojakov in pripadnikov drugih tveganih poklicev – od zdravnikov do gasilcev, športnikov in delavcev v zahtevnih okoljih. Zelo dobro si bile dokumentirane posledice vojne za civiliste in žrtve zlorab. »O novinarjih, ki so spremljali vse velike vojne zadnjega stoletja, pa nisem našel ničesar. Nikakršne psihološke literature, samo vojni romani ali reportaže, nekateri filmi in biografije, kjer je prevladovala podoba pogumnega, trdnega in večinoma moškega posameznika,« se je spominjal Feinstein. Velikega belega lovca iz pustolovskih romanov, ki je puško zamenjal za fotoaparat ali televizijsko kamero.
»Vsak novinarski sogovornik se je spomnil kakega kolega, ki se je zlomil, padel v depresijo, popival, jemal prepovedane droge ali ni mogel več opravljati poklica, ko se je vrnil domov. Toda popisovanje anekdot še niso realni podatki. Zato sem sestavil serijo vprašalnikov, s katerimi sem iskal simptome depresije in posttravmatskega stresa.« Do danes se je pogovarjal z več kot 900 vojnimi poročevalci, dopisniki iz tujine in drugimi novinarji, ki so pokrivali nevarnejše zgodbe – korupcijo, organizirani kriminal in politiko. Ob tem je beležil tudi druge dejavnike novinarskega dela. Njihovo družinsko in družabno življenje, porabo alkohola, počutje v redakciji in na terenu, samopodobo in motivacijo. »V nekaj letih sem kar dobro spoznal novinarski poklic in z raziskavami potrdil prvotno hipotezo, da bi morale medijske ustanove nujno poskrbeti tudi za psihološko svetovanje.«
Med drugim je ugotovil, da imajo krizni poročevalci bistveno pogostejše težave z depresijo ali travmo kot drugi novinarji (pri čemer imajo novinarji kot poklicna skupina več omenjenih simptomov kot splošno prebivalstvo). Večkrat so ločeni ali si ne ustvarijo družine, med njimi je opazno pogostejša zloraba alkohola ali drog. Njihova kariera je v času pogovora v povprečju trajala neprekinjenih petnajst let, kar je veliko dlje od vojaških misij. »To se mi je zdelo neodgovorno. V vojski dobro vedo, na koliko let morajo vojaki priti domov, koliko časa mora preteči med misijami, kakšne preglede – tudi psihološke – morajo opraviti posamezniki, ki so preživeli travmatične izkušnje. Novinarji niso izurjeni v nasilju kot vojaki ali policijski specialci. Zdravniki in reševalci morajo opraviti zahtevna urjenja, preden se srečajo s prvim hudim ranjencem ali truplom. Novinarji se morajo večinoma znajti sami.«
Posledice so lahko zelo hude, je poudaril sogovornik. Vojni in krizni poročevalci veliko pogosteje kažejo vedenjske odklone, ki negativno vplivajo na človeške odnose. Zelo pogosto je tudi izklapljanje čustev in zapiranje pred okolico, ki je značilno za depresijo. Če se takšni posamezniki vrnejo na bojišče ali v dopisniško pisarno, utegnejo povzročiti veliko škode. Sebi in drugim.
»Zanikanje in izogibanje pa sta dokazljivo najslabši strategiji pri reševanju problemov,« je prepričan kanadski nevropsihiater. Foto: Leon Vidic/Delo
Zanikanje težav
Nekatere velike medijske organizacije – CNN, BBC, Reuters, New York Times – so prve postale pozorne na tveganja, ki jih pomenijo travmatizirani, depresivni in čustveno nestabilni sodelavci. V tujih dopisništvih mora ponavadi skupaj delati štiri do šest ljudi, ki so veliko časa skupaj in si morajo zaupati. Napačna presoja lahko zelo hitro ogrozi življenje ali uniči verodostojnost medija. Zato so zaposlene naučile prepoznavati simptome pri kolegih in poskrbele za psihološko pomoč na terenu, ki jo je pogosto ponudil tudi Feinstein.
»Zlasti mlajši novinarji so zelo dobro sprejeli to možnost. Med sogovorniki opažam zelo izrazito generacijsko ločnico. Mlajši se veliko bolj sproščeno pogovarjajo o čustvih in sprejemajo psihoterapijo kot čisto običajno obliko zdravljenja – podobno kot fizioterapijo po težji fizični poškodbi. Včasih celo povedo, da nočejo postati takšne človeške razvaline kot nekateri njihovi nekdanji vzorniki. A tudi starejši niso kategorično proti, če jim jasno in predvsem brez prisile pokažemo, kakšen je namen pogovora s psihologom in kakšne koristi prinaša.« Manj sreče imajo novinarji v drugih okoljih, kjer terapevtska kultura še ni tako družbeno sprejemljiva ali se medijska podjetja namenoma nočejo dotakniti tega problema. Kar je Feinstein ugotovil v Mehiki, Etiopiji in Irana.
Najbolj ga je pretresla Mehika. »Ko se zahodni novinarji vrnejo domov, pustijo bojišče za sabo. Vojna je ostala na tisoče kilometrov stran, znova imajo na voljo vse najpomembnejše pridobitve sodobnega sveta: zdravniško pomoč, pravno državo in možnost, da se varno sprehajajo po domačem mestu in živijo normalno življenje. Mehiški novinarji nimajo takšne sreče. Državo so si prisvojili kriminalni karteli. Če se v članku dotaknejo vplivnega kriminalca ali politika, začnejo groziti njegovi družini, ga ugrabijo ali ubijejo. Na nikogar se ne morejo obrniti. Lokalna policija je velikokrat podkupljena, lastniki medijev se ne upajo zameriti vplivnim lobijem, ki jim prinašajo politične usluge. Za mehiške novinarje se kriza nikoli ne konča. Ne morejo pobegniti grožnjam. Zato jih več kot četrtina popusti. Zamenjajo poklic, zamenjajo področje ali se odrečejo zgodbi, ki so jo spremljali.«
Podobne izkušnje so na pomladnem mednarodnem festivalu novinarstva v Perugii opisovali številni novinarji iz Italije, Balkana, Afrike in drugih območij, kjer je organizirani kriminal prepleten s politiko in gospodarstvom. Novinarsko delo je v takšnem okolju pogosto še bolj stresno kot na vojnih žariščih, ker se ne morejo nikamor umakniti ali računati na podporo, pomoč ali zaščito. »Posledice niso samo psihološke. Če novinarji zamenjajo poklic ali ne upajo pokrivati pomembnih zgodb o kriminalu, korupciji in kratenju človekovih pravic, je to zelo slabo za celotno družbo,« je prepričan sogovornik.
Tega se zelo dobro zavedajo človekoljubne in civilnodružbene organizacije, ki so Feinsteinu pomagale organizirati in financirati raziskave. Medijske organizacije se obnašajo čisto drugače. »V Mehiki je neki delodajalec prepovedal novinarjem, da bi se pogovarjali o ugrabljenem kolegu. Večina noče spregovoriti o grožnjah, ker se boji, da ga bodo prej odpustili kot zaščitili. Ko smo predstavili rezultate mehiške študije, se tiskovne konference ni udeležil noben predstavnik medijskih organizacij. Veliki mediji niso poročali o dogodku ali se dotaknili naših ugotovitev. Navzoči so bili samo aktivisti in nevladniki, med katerimi je včasih sedel kak novinar, ki je preživel podobno izkušnjo.« Podoben medijski odziv ga je pričakal tudi v Iranu in Etiopiji.
Novi izzivi čakajo tudi medije, ki so dobro poskrbeli za vojne in krizne poročevalce. Med lansko ameriško predsedniško tekmo so spletni nasilneži sistematično in usklajeno napadali novinarke, ki so bile kritične do radikalizirane ameriške desnice. Najpogostejša tarča so bile pripadnice etničnih manjšin, muslimanke, zagovornice enakosti med spoloma in avtorice, ki živijo v istospolni zvezi. Neznanci so jim ukradli spletne identitete, grozili s posilstvom in smrtjo, odpirali lažne profile na družabnih omrežjih, objavljali opolzke fotografske montaže in jih blatili v anonimnih komentarjih. »Profesorji na novinarskih šolah so mi povedali, da hoče vse več študentk po končani praksi zamenjati poklic, ker ne prenesejo nenehnega spletnega nasilja.«
Medijske hiše še nimajo odgovora na takšne napade. Premišljena izbira žrtev kaže na globoko zakoreninjene družbene anomalije: rasizem, seksizem in ksenofobijo, ki so prikrito navzoče tudi v številnih redakcijah. Zato se vodilni bojijo odpreti Pandorino skrinjico in povzročiti delitve med zaposlenimi, če bi se odločneje opredelili do problema. »Zanikanje in izogibanje pa sta dokazljivo najslabši strategiji pri reševanju problemov,« je sklenil kanadski nevropsihiater.
Novinarski gen
Zakaj se medijske organizacije kljub dokazom in opozorilom izogibajo problemom, ki jih je raziskoval Feinstein?
»To bo zvenelo kruto, ampak krizne poročevalce marsikje obravnavajo kot pogrešljive. Medijski delodajalci se povsod po svetu zanašajo na zelo preprosto dejstvo: da jim ni doslej še nikoli zmanjkalo ljudi, ki bi hoteli opravljati takšen poklic. Na vsako tragično zgodbo se najde na desetino mlajših novinarjev, ki so pripravljeni zapolniti prosto delovno mesto in se odpraviti v nevarnost. V zadnjih desetih letih so se razmere še poslabšale, saj tudi velike medijske ustanove raje najemajo zunanje sodelavce, ki so pripravljeni prevzeti tveganje nase. Te pripravljenosti si ne znam razložiti samo z ekonomskimi dejavniki: strahom pred izgubo službe in pomanjkanjem drugih možnosti. V zadnjih letih se zato veliko ukvarjam z vprašanjem, kaj motivira novinarje, da ostajajo v poklicu.«
Med zbiranjem in analizo podatkov je ugotovil, da je delež travmatiziranih in depresivnih sogovornikov razmeroma majhen. Večkrat je poudaril, da velika večina sodelujočih novinarjev ni pokazala nikakršnih znakov depresije ali posttravmatskega stresa, čeprav so preživeli zelo hude izkušnje. Pri številnih novinarjih je opazil zelo podobne osebnostne lastnosti kot pri ekstremnih športnikih. »Naši poskusi so pokazali, da imajo novinarji, zlasti krizni poročevalci, zelo izrazito potrebo po tveganju – ne glede na spol. Poleg tega so nekateri raziskovalci izmerili, da so zanje značilne nekatere fiziološke posebnosti, zlasti delovanje hormona dopamina. Če bi takšne posameznike prisilili v rutinsko pisarniško delo, bi jim najbrž povzročili hujše travme, kot jih lahko doživijo na terenu,« se je pošalil Feinstein in smeje zavrnil predlog, da bi morda moral napisati knjigo o novinarskem genu.
»Po drugi strani so me sogovorniki vztrajno prepričevali, da niso nikakršni adrenalinski zasvojenci, saj bi jih nepremišljeno tveganje zelo hitro stalo življenja ali kariere. Najboljši profesionalci bodo storili vse, da bi uspešno opravili nalogo in se pripravili na novo misijo: spoznali okolje, proučili tveganja in upoštevali varnostna priporočila. To mi je zatrdil tudi znani portugalski vojni fotograf João Silva, ki je med delom stopil na protipehotno mino in izgubil obe nogi. Dogodek si je prikazal kot delovno nesrečo, na katero ni imel vpliva, zato ga izguba ni travmatizirala. Še bolj ključno pa je bilo njegovo prepričanje, da ga je nesreča doletela med opravljanjem pomembnega dela. Kar je morda najboljši odgovor na vprašanje, kaj motivira krizne poročevalce in veliko večino novinarjev. Bolj kot slava ali nagrade.«
Ali to ne potrjuje starega prepričanja, da se bodo novinarji že nekako znašli, če so se zavestno odločili za takšen poklic? Nikakor ne, je odločno zatrdil Feinstein. Vsi imamo moralno in etično dolžnost pomagati človeku v stiski. Tudi če so krizni poročevalci v povprečju psihološko trdnejši od splošne populacije, to ne velja za vse. Poleg tega so vse močnejšemu stresu in tveganjem izpostavljeni tudi medijski delavci, ki se niso utrdili v vojnah in naravnih katastrofah. »Moji podatki zelo jasno opozarjajo na probleme, ki so jih medijske organizacije dolžne reševati. Namesto tega so medijska podjetja zaradi krize opustile še edino varovalko, ki je opravljala delo psihologov: izkušene mentorje, ki so začetnike pripravili na poklic in poskrbeli, da so se živi vrnili s prvih misij. Danes pa v vojno pošiljajo neizkušene mlade pogodbenike, ki so si kupili mobilnik, kamero in letalsko vozovnico do Sirije,« je bil kritičen Feinstein.
Problemu pa se ne izogibajo samo medijske organizacije. Prireditelji natečaja Slovenia Press Photo so v spremljevalnem programu organizirali dve okrogli mizi o vojnem poročevalstvu, ampak nekateri udeleženci niso bili navdušeni nad predlogom, da bi se razpravi pridružil tudi gostujoči psihiater. Obenem so na Feinsteinovem predavanju v občinstvu najbolj očitno manjkali prav novinarji, vojni fotografi in njihovi uredniki – podobno kot v Mehiki, Somaliji ali Iranu. Poslušalci, ki bi lahko edini zahtevali in uvedli nujne sistemske spremembe, o katerih je govoril predavatelj.
