Verjamem, da nekje za ovinkom obstaja dober in zanimiv svet

Levijeva tkalnica svile (Založba Sanje, prevod Aleksandra Rekar) je knjiga, v kateri Jergović znova odpira magične prostore, kjer se srečujejo ljudje, mesta in usode, izgubljene in potem spet najdene, kot v pasusu, v katerem popiše, kako je Andrić izgubil naglavno pokrivalo in ga spet našel, kajti, po Njegošu, nam je »tisto, kar spet najdemo, dražje od izgubljenega«.

Njegov svet ostaja čas iz prve polovice 20. stoletja, ne nazadnje se knjiga začne s Picassom. »Verjetno je to posledica tega, da sta me estetsko pa tudi drugače formirala in vzgajala dedek in babica. Veliko sta govorila o umetnosti, gledališču in književnosti, o filmu. Večino življenja sem porabil za to, da preberem, pogledam, začutim vse tisto, o čemer sta govorila.«

Jergović pravi, da ga na Hrvaškem vse bolj sovražijo – pa ne samo klasični nacionalisti, kot jim pravi, sovražijo ga tudi tako imenovani hrvaški levičarji. Tudi zato še vedno piše o tistih, ki so v manjšini. »Zakaj bi pisal o nečem, o čemer obstaja večinski konsenz in o čemer bolj ali manj vsi mislijo enako? Tudi jaz. Zakaj bi torej pisal o tem? Zanima me, kako se počuti pripadnik katere koli manjšine. Ne zanima me občutek, ki ga ima pripadnik večine. Dobro vem, da večina ne obstaja. Vsi smo zaradi tega ali onega razloga v manjšini. Jasno je tudi, da idealni pripadnik večine ne obstaja. In tudi če bi obstajal, bi bil s stališča književnosti nezanimiv. Literatura se namreč ne ukvarja z narodom. Ukvarja se z ljudmi.« Tako sva sedela med njimi, nekega torka, v gostilni, v času kosila, bili so bučni, sredi proslavljanja. Nisva ostala dolgo.

Zakaj imam vedno, ko se začneva pogovarjati, občutek, da se vas drži esprit Veselka Tenžere?

(Smeh.) Ne bi vedel. Če sem iskren, Tenžere zelo dolgo nisem bral. Nemara nazadnje na začetku devetdesetih.

Ko ste dobili literarno nagrado Veselka Tenžere?

Ne, vseeno nekoliko kasneje. Vem, da so njegovo ime že takrat politično zlorabljali …

In zlorabljajo ga še danes.

Seveda. Je del predhodne generacije novinarjev in piscev, generacije, ki je blizu generaciji mojih staršev, izoblikovala se je po drugi svetovni vojni. Predvsem pa je generacija, ki jo je izrazito določal odnos do partije in socializma. Mi, v osemdesetih, nismo imeli posebnega odnosa ne do prve ne do drugega. Pa tudi naše življenje je precej drugačno kot tisto naših staršev.

Tenžera pripada generaciji piscev, ki so ure in dneve preživljali po kavarnah in krčmah; alkohol je imel v njihovem življenju precej dominantnejšo vlogo, kot jo ima v mojem življenju ali v življenju moje generacije. Ali manj pijemo ali pa smo tako občutljivi na alkohol? Mislim, da smo precej bolj mačkasti od njih. Naša pijančevanja so se zaključevala z dolgoletnimi glavoboli, njihova pijančevanja pa so bila dolgoletna in brez glavobolov.

Bili so avtentični otroci jugoslovanskega socializma, drugače od nas, ki smo v osnovi otroci postsocialističnega časa. Kajti čas osemdesetih prejšnjega stoletja Jugoslavije je bil čas nekakšnega zelo nenavadnega postsocializma, morda celo najboljši čas tiste države in teh držav. Hotel sem povedati, da Tenžere nisem bral vse od leta 1995, 1996. Zakaj in kako? Ne bi vedel. Morda pa so se mi nekatere knjige enostavno izmuznile ali jih je čas prekril. Tako je čas zame prekril Tenžero, čeprav to ne govori o ničemer drugem kot o meni in času.

Bralci o vas tudi v vaših najintimnejših knjigah ali samo pasusih ne morejo razumeti, kdo ste – lahko samo začutijo vaš svetovni nazor, ki ga nikakor ne skrivate. Se pisatelj zavestno odloči za ta guard ali se za to odloči človek v njem?

Gre za dve stvari, ki sta neločljivi, a vseeno mislim, da se odloči človek. Moj guard je bil definiran v zadnjih razredih osnovne šole in prvih dveh letnikih srednje šole, ko sem razumel, da ljudje o meni ne vedo ničesar, tudi če jim povem vse, celo najbolj občutljive zadeve o sebi. Še celo takšne stvari, ki bi jih lahko uporabili, da bi me uničili. Ampak ljudje nikdar ne verjamejo tistemu, kar slišijo, menijo, da vedno obstaja nekaj zadaj, skrivnost, ki jim je bila zamolčana. Gre za vprašanje psihološke strategije. Že zelo zgodaj sem se naučil obnašati tako, kot da v mojem življenju ne obstajajo skrivnosti. Naučil sem se govoriti o vsem. Prepričal sem se, da se bo skrivnost najbolje obdržala tako, da jo bom izgovarjal najbolj nepričakovano.

Precej inteligentno.

Priznati moram, da se mi ta moja strategija doslej še ni izneverila. Nisem se še ogoljufal z njo. Z mnogimi rečmi sem se. Ta zadeva pa mi, zdi se, nekako gre.

Se je nekega dne zgodila sama od sebe?

Ne, ni bilo določenega dne. To se je dogajalo sproti, kot posledica odraščanja v nekem času, odraščanja v Sarajevu, nemara. Današnji čas je popolnoma drugačen. In srečen sem, da mi ni treba odraščati v tem času.

Zakaj?

Ker je to čas, ko se otrokom ne dovoljuje, da bi odrasli. Ne dovoljuje se jim, da bi imeli zasebno življenje: po zakonu, ki velja na Hrvaškem in v večini evropskih držav, mogoče tudi v Sloveniji, otroka pred dopolnjenim dvanajstim letom starosti ne smete puščati samega doma. Če jaz ne bi ostajal sam doma do svojega dvanajstega leta, bi bil pri dvanajstih že nor. Nič bolj vzburljivega in pomembnejšega ni od tega, da si v tistih letih sam doma in da brskaš po stvareh staršev in odkrivaš skrivnosti iz njihovega življenja. Na neki način v tem času spoznavaš samega sebe, odkrivaš sebe v najširšem pomenu besede, odkrivaš tudi lastno seksualnost. To se dela, kolikor mi je znano, pred dvanajstim letom. Kako boš to počel, če pa so starši ves čas doma?

Kako sva prišla do tega?

(Smeh.) Ne vem. Po neki logiki verjetno.

Vsakokrat, ko mi kaj napišete na prvo stran katere od svojih knjig, vsebino obarvate v zgodovinsko kroniko, tokrat: »P., v tisti zimi, ko so begunci iz Sirije osvajali Evropo.« Obenem pa ste mi v isti sapi rekli, da je sicer Hrvaška v EU, ampak da se vi bolje počutite v EU na tej strani mejnega prehoda Obrežje kot na oni, kjer piše Bregana.

To pomeni, da obstaja tudi neka druga meja, ki je precej bolj čvrsta od te zunanje EU. Gre za mejo notranjih predsodkov, notranjih nacionalizmov, notranjih šovinizmov in notranje teme. Hrvaške teme. Predstavljajte si, da sem državljan Slovenije in živim v Sloveniji in bi nekaj podobnega čutil v povezavi s svojo severno in zahodno mejo. Verjetno bi se bolje počutil, ko bi iz Slovenije vstopil v Italijo ali Avstrijo. Ne vem, ali kaj podobnega velja tudi za Avstrijce, za nas gotovo velja. Mi živimo v temačnih državah, temačnih družbah, ki se jim pravzaprav nikdar ni uspelo osamosvojiti preteklosti. Naša preteklost še ni minila. Živimo kot junak iz filma Neskončen dan, ves čas živimo isti čas, isti dan in isto preteklost. To je zastrašujoče in za človeka neprijetno.

Ste kdaj razmišljali, o čem bi pisali, če se na naših prostorih ne bi zgodilo to, kar se je?

Vem, o čem govorite. Temu žanru pravimo social fiction. Kaj bi bilo, če ne bi bilo vojn v nekdanji Jugoslaviji? Ali pa, kaj bi bilo, če Jugoslavija ne bi razpadla? Kako bi potekale stvari, če berlinski zid ne bi padel ob koncu leta 1989, ampak da bi padel ob koncu leta 1992? Ta vrsta fikcije se mi zdi zelo zanimiva, drugače od ZF-ja, nabijanja o tehnološki prihodnosti. Tehnološki razvoj me ne zanima.

Kaj pa prihodnost kot taka?

Tudi ne, če sem iskren. To, kar ste me vprašali, kaj bi bilo, če bi bilo …, to me zanima. Kakšno bi bilo naše življenje, naša družba, če se določene stvari ne bi bile zgodile.

In kakšne knjige bi se pisalo? Kakšne bi pisali vi?

Kakšno glasbo bi poslušali? Kakšni in kdo bi bili naši nacionalisti? Mislim, da bi to bilo najbolj zanimivo vprašanje.

Kdo bi bili nacionalisti?

Hm …

Albanci s Kosova ali »Janezi«?

Najtežje bi bilo med Srbi in Hrvati. Kako bi bilo s Kosovom, ne vem. Težko si predstavljam. Kosovo je izgubljeno. Kosovo je bilo spremenjeno v pekel že leta 1981. Jugoslavija je resda razpadla leta 1991, a Kosovo je prenehalo biti del te države, kot je odločila ta ista država, že leta 1981. Morali bi se vrniti še malce nazaj, na začetek leta 1981, ko se je na študentske nemire v Prištini reagiralo tako, kot se je. Če bi se odzvali primerneje, bi stvari tekle drugače.

Primernost je v takšnih trenutkih pogosto odločilna.

Seveda, če policija ne izvaja nasilja nad študenti, ki se upirajo zaradi slabe hrane. Kaj je bolj normalnega od tega, da se upreš, ker ti ponujajo slabo hrano, ki jo plačuješ? Če se to ne bi zgodilo leta 1981 in bi policija reagirala drugače, kot je, in če bi se politični in partijski vrhovi drugih jugoslovanskih republik zedinili, bi se Kosovo lahko razvijalo tako, kot bi se razvijal tudi preostali del Jugoslavije. Standard bi se izboljšal, družbeno bogastvo bi naraščalo. In tudi Kosovo bi bilo neprimerno bogatejše v primerjavi z Albanijo. Saj je že v Jugoslaviji bilo bogatejše od Albanije – toda vzpostavila bi se nekakšna civilizacijska razlika, ki bi Albancem s Kosova preprečevala, da bi se usmerjali k Albaniji. Bilo bi obratno. V tem primeru bi Kosovo za Albanijo lahko postalo – zdajle so to sicer samo moje izmišljije – to, kar je Švica v primerjavi z Avstrijo ali Nemčijo. Švicarjem iz nemško govorečih kantonov ne pade na pamet, da bi se preselili v Nemčijo ali Avstrijo, preprosto zato, ker so boljši, močnejši in večji. Zdi se mi, da je takrat, ko govorimo o teh rečeh, treba vzeti v uvid samo eno stvar: da ne zapademo v dolgočasno, neumno emocijo smiljenja samim sebi – v tisto slabo nostalgijo, veste, ko se v enem trenutku kolektivizirajo individualni občutki.

Kako pomembno je, kje sedite, ko v knjigo, kakršna je Levijeva tkalnica svile, vpisujte misli – kako se s premikanjem po svetu spreminja vaše doživljanje samega sebe?

To je tako v človeškem kot v literarnem smislu zelo zanimiv eksperiment. Izvesti ga je mogoče samo, če se dovolj hitro premikaš. Če se na nekem kraju predolgo zadržim, postane moje oporišče, dom. Ta kraj postanem jaz.

Kako drugače pišete na frankfurtskem letališču kot v Zagrebu?

Zelo drugače, ker sem tam drug človek. Še posebej na letališčih, ki so sila privlačna. Vsaj zame. Na letališčih, zlasti tistih ogromnih, je na voljo celotna infrastruktura, ki jo potrebujem za življenje: trgovinice, restavracije, ležalniki za spanje, vse, kar potrebujem za dolgo in srečno življenje. Prostor letališča ponuja nekaj, kar je pomembnejše od vsega naštetega: občutek imam, da sem v nekem medčasovnem stanju. Čas ne odteka. In hude misli, nelagodni občutki in negativne izkušnje tam nimajo nobene vloge. Letališče je zame intermezzo, kot da je tam mogoče gledati z ene in druge strani destinacije, v katero sem namenjen. Mar ni to nekaj senzacionalnega? Iz takšne perspektive gledati sebe v tem življenju in obenem opazovati vse te ljudi, še posebej v Frankfurtu, ki tekajo sem ter tja in skušajo živeti svoje življenje. Letališče je kot spomenik planeta, multikulturnosti. Tukaj je vse in vsi so enakopravni in enaki. Ni razlike med menoj in človekom iz katerega koli dela sveta, vse dokler ne pridem do carine in carinikov.

Zadnjič ste mi rekli, da imate pravzaprav več z Mirkom Kovačem kot z Danilom Kišem.

Verjetno tudi zato, ker mi je Kovačev svet bliže. To še ne pomeni, da do onega drugega gojim negativen odnos. Gre za nekaj, čemur pravimo temperament, človeška narava in del sveta, v katerem se človek rodi, in kulturnega okvirja, v katerem se človek oblikuje. Danilo Kiš je odrasel v nekem hladnem in pretečem srednjeevropskem svetu, v neki vasi na Madžarskem. Odrasel je dvojezično, v madžarskem in srbohrvaškem jeziku, odraščal je v strahu in trepetu. Potem pa so ga preselili v Vojvodino in na Cetinje, potem je šel v Beograd. Gre za neke točke, s katerimi nimam veliko skupnega. S postajami Kovačevih življenjskih premikov, oblikovanja poti, pa me veže marsikaj: Hercegovina, Dubrovnik, Beograd, kot ga je doživel sam. Vse to so moji toponimi, ne da bi pozabil na njegov slog pisanja, ki mi je prav tako blizu.

Kako iz vseh teh vinjet, če jim tako rečem, v najnovejši knjigi izbrati prvi stavek, besedo, kot je, na primer: »Odraščal sem pred Picassovo sliko Ženska, ki pije absint.«? Kaj vse se je dogajalo pod njo?

Ta slika je visela v gostilni v naši hiši v Drveniku. Na enem zidu je bila ta slika, v kotu pa je moj stric razpel ribiško mrežo. Tako si dalmatinsko hišo uredijo ljudje, ki na morje pridejo s kontinenta. Ko sem imel tri, štiri ali pet let, je ta scenografija delovala popolnoma senzacionalno. Najprej zato, ker otroškim očem ribiška mreža, razpeta nad njimi, deluje čudežno. Meter in pol stran od nje pa ta siva, otožna, mračna in zaskrbljena Picassova slika, v sivo-zelenih absintnih tonih, ki ni taka kot večina slik iz vseh njegovih obdobij. Gre za neke vrste resignirani, temačni realizem, ki ni značilen zanj. Seveda pa je to vseeno zelo intenzivna slika, sploh če je gledam s perspektive zgodnjega otroštva.

Kako ste takrat razumeli nje vsebino?

Nisem vedel, da pije absint. Vedel pa sem, da je alkoholičarka. Tako so mi povedali, ko sem vprašal odrasle. Ob pogledu nanjo me ni bilo strah, delovala je privlačno. Zdelo se mi je, kot da se nekako splača odrasti v to otožno žensko. V otroštvu obup in nesreča delujeta privlačno, drugače kot je potem v odrasli dobi. Podobno kot majhnega otroka navadno zelo privlači močan vonj sveže prebarvanega pohištva, zaradi katerega ga kasneje boli glava.

Kako to, da kot mnogi imenitni pisci iz nekdanje skupne države niste propadli – alkoholizem, depresija? Mislim, da za pisatelja vašega kova živite preveč urejeno.

(Smeh.) Če sva čisto iskrena, je moja edina težava v povezavi z alkoholom ta, da imam potem strahovite glavobole. Nikoli nisem nehal piti alkohola, ampak zdaj ga skoraj ne pijem več, ker so ti glavoboli neznosni. Trajajo nekaj dni. Ne samo, da nisem mogel delati nekaj dni, živeti nisem mogel.

Pravzaprav nisem mislila samo na razvrat, ko sem omenila vašo urejenost. Tudi ko polemizirate, počnete to v maniri lepo vzgojenega fanta, z avstro-ogrsko omiko. Na Hrvaškem poleg vas to s slogom počne samo še Igor Mandić.

Temperament, kakršnega imam, ni naklonjen skrajnosti. V življenju ne prenesem skrajnosti v čisto praktičnem smislu: ne morem se valjati po blatu, spati na hladnem, še kot otrok nisem maral kampiranja – še tiste skrajnosti, ki so bile za mojo generacije sprejemljive, meni nekako niso dišale. Četudi sem poskušal vsa mamila, ki so se v našem obdobju konzumirala; razen kokaina, ki se mi je, ne vem, zakaj, vedno zdel kretenski. Japijevska potreba, da si energičen in da srce razbija dvesto na uro, to se mi je vedno zdelo nesmiselno … Hočem reči, da me v življenju vse od naštetega nikdar ni tako močno prevzelo, da bi se mu za dlje časa prepuščal.

Bi lahko rekla, da ste v Levijevo tkalnico svile zbrali okruške vašega življenja, misli, ki jih niste mogli izgovoriti naglas?

To so pogosteje podobe kot misli.

»Otročič v mehurju se spremeni v punčko. Ugrabitelji.« To ste vi?

Ja, v večini … To so zadeve, ki jih je mogoče samo napisati. Če jih izgovorim, ne delujejo.

Povedali ste, da ste v knjigo prepisali tudi nekaj stavkov iz svoje zelene beležnice. Jaz imam doma Gadafijevo Zeleno knjižico …

(Smeh.) Po naključju sem ji dal ime Zelena.

Saj se ni treba opravičevati, njegova Zelena zveni optimistično.

Kot vsaka revolucionarna literatura tudi mora zveneti.

Vsakih nekaj let, ko se pogovarjava za časopis, vas vprašam, kako ste zdaj še bolj drugačni od vaših kolegov, hrvaških pisateljev.

(Smeh.) In vsakokrat vam odgovorim, da sem vedno bolj in še bolj drugačen. Pred dvema, tremi leti so me nekako še zanimali, kot me pač zanimajo določeni parafenomeni. Zdaj pa sem izgubil interes zanje. Gre za ljudi, ki se ne ukvarjajo z istim poklicem kot jaz. So drugačni ljudje, iz nekega drugačnega vesolja. Vse manj jih razumem, ker me tudi vse manj zanimajo. In srečen bi bil, če bi jih tudi jaz vse manj zanimal. Ne bi mi bilo po godu, če bi bilo drugače.

V Srbiji je s tem seveda »drugače« …

Seveda, zaradi več razlogov. Najpomembnejši je ta, da ne živim v Srbiji. Tja grem za krajša obdobja, imam se lepo in se vrnem. V Srbiji ne živim tudi zato, ker enostavno ne čutim potrebe, da bi se preselil od tam, kjer živim, čisto iz praktičnih razlogov. Če bi se namreč preselil v Beograd, bi ta Beograd zame postal nekaj zelo podobnega Zagrebu in moj socialni status bi bil vsaj polovično enak tistemu na Hrvaškem. Potem tudi ne bi imel več tega Beograda, v katerega zdaj odhajam, da bi se spočil od Zagreba.

Kako je živeti na Hrvaškem danes? Vse se zdi enako kot nekoč, pa ni. Včeraj je bil v Tip topu na dnevnem meniju »kelj s faširancima« (juha z ohrovtom in polpeti), kot takrat, ko smo bili otroci. Streže celo isti tip natakarjev kot nekoč, a vendar nič ni isto. Je v Zagrebu, na Hrvaškem sploh kaj, zaradi česar vam zaigra srce?

Današnja Hrvaška je predvsem groteskna in nešarmantna država, v kateri ni najbolj prijetno živeti. Hrvaška premore toliko fašizma, kolikor ga v teh časih Evropa dopušča – in poleg tega ne premore nič drugega, čemur bi lahko rekli evropski standard. Povedal vam bom najboljši primer, ki bo ponazoril, kaj je danes Hrvaška: v panogi neke borilne veščine, ki bi ji še najbolj natančno lahko rekli mlatenje brez kakršnih koli pravil in ki sploh ni priznana kot šport, je pred nekaj tedni neki ameriški gasilec postal svetovni prvak, po tistem, ko je pretepel, reciva, brazilskega ali mehiškega smetarja, zapornika ali nezaposlenega tv-mehanika, kogarkoli pač že. Na Hrvaškem so ta dogodek sprejeli z največjim navdušenjem, ker je bil dotični gasilec hrvaškega rodu. Pa ne samo to, hrvaška predsednica mu je poslala celo čestitko, v katero je zapisala: »Vi ste najbolje pokazali, kako se matična Hrvaška spaja z izseljeno Hrvaško.« Vidite, ta gasilec, ta predsednica in njena čestitka – to je Hrvaška danes. Fašizem za osebe s trajno poškodovanimi možgani.

Vrniva se k vaši knjigi. »Pomislil je, da je nemara ljubljen in spoštovan,« zapišete o Leviju v knjigi. Gre za tihi imperativ, ki ga vsi nosimo v sebi – kako pomemben je vam?

Levi ima v knjigi, poleg vsega, kar je, še posebno karakteristiko, je Jud. Jud v Sarajevu, v času otomanskega imperija, pripadnik neke manjšine, ki je v tistem trenutku, ne nazadnje podobno kot v vseh drugih trenutkih zgodovine Evrope, izpostavljena prikritemu ali odkritemu sovraštvu. Biti ljubljen in spoštovan je zanj veliko več, kot je to za nas. Ne glede na to, kako občutljiva sva, kako se tudi sicer imava za pripadnike neke manjšine, vseeno nisva Juda. Nimava tega občutka, da ima zaradi bogsigavedi česa ves svet nekaj proti nama, že dva tisoč let … To je bistvena razlika, ko gre za doživljanje stvari in sveta, doživljanje tega, kaj pomeni biti ljubljen in spoštovan.

Zelo različne problematike človeka in sveta, v katerem živi, zelo jasno umeščate v smiselne zgodovinske kontekste, z vsemi družbenimi implikacijami, ki jim pritičejo.

Mar ni to smisel književnosti? In to izgovarjam kot bralec, ne kot pisec. Kajti moja prva in najpomembnejša funkcija v literaturi je bralec.

Prejle ste objeli Gorana Vojnovića. Ste objeli pisatelja?

Prijatelja.

Ampak ko ste ga objeli, ste objeli njegove misli?

Seveda, misli, čustva, mojo podobo o njem, ki je skrajno subjektivna. Načeli ste nekaj zapletenega: mar ne bi bilo zanimivo videti sebe v očeh drugih? Kar je na žalost nemogoče.

Pisatelji ste glede tega na boljšem kot sleherniki, če ne drugega, lahko vidite sebe v očeh drugih vsaj na predstavitvah knjig, ko so pred vami vaši bralci …

Seveda. Ampak, da vam odgovorim, vseeno se ne morem primerjati z Levijem iz knjige. Moja pozicija je že v začetku veliko bolj komfortna, še posebej zato, ker smo odraščali v svetu bratstva in enakosti, ko je bilo nezamisljivo, da bi nekdo imel težave zaradi tega, kar je. V tistem svetu si imel težave samo zaradi tistega, kar si naredil ali rekel, ne pa zaradi tistega, kar si bil. Zdaj pa živimo v svetu, v katerem sicer lahko rečeš skoraj vse, kar ti pade na pamet, čemur se reče svoboda govora, lahko pa imaš težave zaradi tistega, kar si. Ali pa, kar je še huje, zaradi tistega, kar ljudje mislijo, da si – pa v resnici nisi.

Prej ste omenili, da vidite »upanje od zunaj«, zase, za druge. Na kaj ste mislili?

Naše upanje so vedno neki drugi ljudje, tisti, ki so drugačni od nas, tisti, ki bi lahko bili naši prijatelji, če bi nam jih samo uspelo pobliže spoznati, če bi se naučili njihovega jezika, poslušali njihovo glasbo, prebrali njihove romane. Verjamem namreč, da nekje za ovinkom obstaja neki dober in zanimiv svet. Tudi begunci in imigranti so del tega dobrega sveta. Prav zaradi njih sta Pariz in Berlin precej bolj zanimivi mesti od Zagreba ali Maribora. V Zagrebu se lahko človek sprehaja nekaj dni, pa ne bo srečal temnopoltega. Turka in Arabca pa samo, ko je na obisku kakšna državna delegacija.

Greste še kdaj v Drvenik?

V Drveniku nisem bil petindvajset let. V tem času sem se nekajkrat peljal čez mesto, ne da bi pri tem izstopil iz avtomobila. Hotel sem se samo prepričati, da me ni več tam.