Tiskane izdaje
S selitvijo HSE v Maribor, pravite, bi Dem dobile nazaj vsaj del od dveh milijard, ki so jih izgubile zaradi razlike v ceni elektrike. S tem ste praktično financirali Teš in tri elektrarne na Savi. Je sedež državnega energetskega holdinga res tolikšen prestiž?
Žal to že dalj časa ni več stvar prestiža, temveč nuja za preživetje ne le Dem, temveč tudi vseh odvisnih družb. Če bi bilo korporativno upravljanje v skupini takšno, kot bi moralo biti, in če bi skupina delovala, kot je bilo zastavljeno, torej z večino ključnih funkcij po lokacijah odvisnih družb, bi bilo morda vseeno, kje so direktor, fikus in tajnica. HSE se je po prijateljsko-politični liniji kadrovsko odebelil do nerazumnih meja. In še in še se debeli.
Hkrati s tem so težnje po centralizaciji prav vsega na krovni družbi, žal tudi resursov, za katere nimajo ustreznih kadrov, vedno večje. S tem se hromi razvoj drugih regij. Odvisne družbe pa postajamo vedno bolj le nekakšni obrati. Dobro je, da so to zaznali tudi župani, poslanci, štajerska gospodarska zbornica in mnogi drugi ter podali pobudo za selitev.
Na kaj ste mislili, ko ste rekli, da se je vodenje skupine HSE premaknilo iz vod varne in zanesljive preskrbe v neke druge vode?
Danes se slika krizna situacija, kot da je bilo vse doslej zavoženo. Namerno? In to tako dobro, da dobičkonosnemu HSE še banke ne zaupajo več. Dobički se pretakajo v odplačevanje investicij. To gotovo ne more biti dobro. Energetika je kompromis med zanesljivostjo, ekonomiko in ekologijo. Politika vodenja, kjer se povsem zanemarjata vizija in razvoj, bo močno omajala zanesljivost sistema, kar bo naslednjo generacijo krepko udarilo po žepu.
To ni le slovenski problem. Zaradi izključno tržne logike poka po šivih vsa evropska energetika. Verjemite pa, da vsaj Štajerci ne bomo ravno srečni, če pir in špricer ne bosta hladna. To pa brez elektrike ne gre. Na srečo je slovenska elektroenergetika tehnično v dobri kondiciji in premore precej kadra, ki se kljub vsemu trudi, da imate elektriko v vtičnicah, čeprav smo za marsikoga od zgoraj odveč.
V javnosti se ni nikoli izpostavljalo, da tudi HSE domuje v najetih prostorih. V čigavih in za kolikšno najemnino? Je morda tudi v ozadju tega primera kakšna »prijateljska« naveza?
Letni stroški najemnine, vzdrževanja in stavbnega nadomestila se gibljejo okrog 330.000 evrov za dve etaži. Ena pa je v lasti HSE. Je pa bila preureditev zgolj dvanajst let starih prostorov v tretji etaži nesramno draga, skoraj četrt milijona.
HSE so med drugim vodili tudi Jože Zagožen, Borut Meh, Janežič, Blaž Košorok. Vam je za katerim posebej žal?
Bilo je kar devet direktorjev vsega skupaj. Žal mi je za stabilnost vodstva in timski duh ter vzajemno spoštovanje, tudi drugače mislečih, ki je včasih obstajalo v skupini. Čas, ko smo še imeli proizvodnjo za steber skupine, ne pa za nekaj odvečnega in nepotrebnega. Generalni direktor bi moral biti le prvi med enakimi v kolegiju direktorjev skupine HSE. Ker ni bilo tako, je vsak novi direktor najprej spreminjal odločitve prejšnjega in nato sprejemal svoje v imenu lastnika. Najpomembnejše odločitve pa so se sprejemale v času volitev, ko se je lastnik ukvarjal sam s seboj.
Zasebno so prav vsi po vrsti zanimivi in prijetni ljudje. Če bi se pred nastopom funkcije vsaj nekaj let kalili v elektrogospodarstvu in razmišljali na dolgi rok, pa še malce po inženirsko, bi morda lahko bili čisto v redu direktorji. Vsi skupaj smo precej čudno nametani skupaj, brez jasne strategije lastnika in zato zelo ranljivi.
Za vse oblasti smo strateška naložba države, izpostavljeni pa smo vsem mogočim tveganjem, tudi takim, za katera bi lahko trdil, da so namerno škodljiva za HSE. Samo sestavo nadzornih svetov (NS) HSE v vseh teh letih poglejte, pa boste dobili odgovor na marsikatero težavo skupine.
Vodstvo Teta je padlo tudi zaradi posebne notranje revizije, ki jo je naročil prvi mož HSE Blaž Košorok. Revizorka se je nato preselila v Teš in »odnesla« Petra Dermola, potem je pod lupo vzela še Dem. Ali lahko direktorja Viljema Pozeba kaj skrbi zaradi tega?
O, seveda. Kot smo videli, je revizija namenjena prav in zgolj temu. Nekaj najti, podati subjektivno oceno, oblatiti v medijih in zamenjati direktorja za takšnega, ki bo nekritično zagovarjal centralizacijo in privolil v posebnosti korporativnega upravljanja, ki ga ponuja poslovodstvo HSE.
Direktorjev nečak je sosed hčerke, katere sodelavka je nekoč skupaj letovala z vratarjem družbe, kjer je zaposlena teta trgovca, ki nam dobavlja toaletni papir. To pa je že huda naveza za vislice, berite, menjavo. Vsaj na Dem revizija ne poteka zakonito, po principu notranjih aktov o reviziji, ter etično in strokovno. Odgovoren lastnik prek organov nadzora skrbi, da do neracionalnega ravnanja sploh ne pride. Smisel zgodbe naj bi bilo preprečevanje, ne revanšizem, kot smo mu priča.
V Tetu so zaradi izsledkov revizije padle odškodninske tožbe proti vodilnim. Kdo je po vašem »zaslužen«, da menedžerji v družbah v državni lasti prej ali slej začnejo z državnim denarjem ravnati po svoje, delijo ga med »svoje«, zgodi pa se jim v glavnem nič?
Bolj me skrbi, da nihče ne reagira na opozorila o »tekočih« nepravilnostih. Vedno so krivi le tisti od prej. In ti od danes bodo tudi nekoč tisti od prej. Pri nas je važen le odstrel, in ko je ta uspešen, vse potihne. Nekatere zgodbe sploh niso zgodbe, nekatere pa namerno ostanejo nedorečene.
Iz Dem je HSE črpal denar za plače zaposlenih v Tet, še prej za druge namene. Je ostal še kaj dolžan?
Za dobrih pet milijonov smo si še v sorodu. Je vsaj šlo za dobre namene – za odpravnine.
Ali takšno prelivanje znotraj skupine vzdrži, če vemo, da je bil HSE ustanovljen, da dela tudi miks cene električne energije? Mnogi so še danes prepričani, da Tet ne bi šla v likvidacijo, če bi HSE opravljal svoje poslanstvo.
Skupina ima dokaj soliden miks cenejše in fleksibilne energije iz Dem in Seng, Soških elektrarn Nova Gorica ter zanesljivo in zadostno, vendar malce dražjo električno energijo iz termo objektov, ki pa je pomembna tudi za sekundarno regulacijo. Zgolj takšen skupek zagotavlja zanesljiv in tržno zanimiv izdelek. Pozitivna razlika med proizvodno ceno in tržno ceno Dem je precej višja od negativnega finančnega učinka Teš in Tet skupaj. Zgodba se izide, dokler na vse skupaj ne postavimo HSE.
Če bi bile vse proizvodne družbe plačane za proizvedeno energijo po tržni ceni, bi bilo smiselno govoriti o pretakanju, dobičkih in izgubah. Tako pa HSE po ukinitvi nadzornih svetov kar sam, kot absolutni gospodar, določa, koliko bo plačal posameznim družbam. Načeloma je normalno, da se evri pretakajo iz Dravske doline drugam, le da jih na poti skozi Ljubljano krepko preveč pade z voza. Če bi smel povedati, koliko je HSE samo lani »pobral« Demu, bi marsikoga »pobralo«.
HSE je imel poslanstvo poslati Tet v likvidacijo. Torej ga je opravil z odliko, preprosto brez truda in čuta za ljudi. Dalo bi se drugače. To pa bi za seboj potegnilo trud, prerekanja, obilo dela, znanja in energije. Zakaj le, če lahko pripelješ stvari do prepada in počakaš, da gredo same še korak naprej? Zgodba se nadaljuje v Šaleški dolini.
Kot predsednik skupnega sveta delavcev verjetno niste mislili, da se bo zgodba s Tet tako končala. Vam je znano, kaj so mislili – Zasavci?
Ob zaprtju Rudnika Trbovlje-Hrastnik (RTH) je že bilo jasno, da Tet ne bo mogla finančno vzdržno obratovati. Sežigalnici se nihče ni kaj dosti posvečal, češ da je lokalna skupnost tako ne bi sprejela. Na strateških konferencah skupine so se dobesedno delali norca iz pobud Teta o morebitnih rešitvah. In če rešitve niso pile vode, bi odgovoren lastnik ponudil strokovno pomoč.
Vsako leto je v Tet romalo nekaj milijonov za plače in manjše investicije, da so le imeli mir in dajali vtis, da jo imajo namen reševati. Nihče ni imel nikoli namena rešiti Teta. Pa tudi prodati ne. Namerno so zavlačevali tako dolgo, da je postala edina možna rešitev slaba rešitev. Misel »bolne ude je treba preprosto odrezati« prihaja iz Slovenskega državnega holdinga (SDH). Tak sistem deluje po principu: ne bomo zdravili prsta. Ko se bo zagnojila vsa roka, jo bomo preprosto odrezali.
Zakaj, menite, da se potem Blažu Košoroku uspeva toliko časa držati v sedlu?
Košorok morda daje videz, da rešuje »pereče« probleme in se zato drugim ni treba ukvarjati z njimi, misleč, da si končno nekdo upa počistiti, kar so predhodniki »zamočili«. Vrhunski general po bitki, mar ne? Kaj pa je doslej rešil?
Zasavci imajo v vrhu energetike kar nekaj ljudi, ki so jo pomagali pokopavati, ne reševati ... Zasavci so potopili svojo zgodbo s Tet, Štajerci svojo z Dem. Kaj še ostane velikim?
Ne gre za velike in majhne. Predvsem nas mora zanimati, kako bomo (p)ostali veliki. Si znamo na primer predstavljati velik HSE brez Dem? V enem letu so od petih proizvodnih družb ostale le še tri. Ne glede na to, kaj si mislimo o Teš 6, so tam ljudje znali stopiti skupaj. Podobno velja za Dolenjce. Za Štajerce pa žal velja, da »dokler bo Štajerc Štajercu Štajerc, se ne rab'mo bat Ljubljane«. Tudi zgodbo z Dem so v veliki meri »zamočili« ravno nekateri iz vrst »naših«.
Kako ocenjujete Košorokovo kadrovanje? Ali Teš in Sreso po vašem res vodi Matjaž Eberlinc?
Neverjetno, koliko moči ima en sam človek …
Blaž Košorok je odstavil tudi nadzornike odvisnih družb. Nekateri pravijo, da upravičeno.
Lastnik ima vso pravico nadzirati družbo, ki jo kapitalsko obvladuje, kot to predpisuje zakon o gospodarskih družbah. Blaž Košorok pa niti ni ravno pravi »lastnik«. Kar tako, po domače uvesti sistem, ki ni ne enotiren ne dvotiren, pa še to postopkovno nezakonito, kar ne dokazuje tudi inšpekcijski ukrep, ne gre. Čeprav to nikogar ne skrbi. Ukinil je sistem nadzornih svetov, ne da bi vsaj razmislil, kako bi vzpostavil ekvivalenten sistem nadzora. Ukinjanje nadzornih svetov v treh odvisnih družbah je opravičeval s preprečevanjem skrivanja direktorjev za temi. Kakšno sprenevedanje! V nadzornih svetih sedijo tudi predstavniki zaposlenih, ki jim je mar za družbo in zaposlene, ki jih zastopajo. Pa tudi nadzorniki s strani kapitala so odgovorni za svoje morebitne napačne odločitve. To pa je seveda moteče. Zdaj se lahko stvari »ukazujejo« na štiri oči hierarhično podrejenemu direktorju. S tem si je Košorok ustvaril avtokratski sistem vodenja, ki pa ne deluje. Zgodovina je pokazala, da sistemi »jaz sem država« niso najbolj uspešni. Res, da ne postavijo direktorjev, ker so na seji zadremali, pred strelski vod, toda …
Nadzorniki HSE vladi Mira Cerarja očitno ustrezajo, sicer bi jih zamenjala ...
Ne kaže posploševati, vendar v tej verigi upravljanja in nadziranja marsikdo deluje nenačelno, želi biti zgolj všečen tistemu, ki ga je postavil. Da bi ohranil pozicijo in cekine. Ker pa ima ta, ki naj bi ga nadziral, tudi povezave z onimi, ki postavljajo njega, mora tudi njim biti všečen. Veselo zavozlana zgodba.
Pa še kakšne mokre želje in obljube po stolčkih so zraven. Marsikdaj odleti najprej tisti, ki se je trudil tak gordijski vozel presekati. Med lastnikom in SDH je nastal vakuum, ki ga lobiji uspešno izkoriščajo. (Skoraj) vsi zgolj poskušajo biti všeč tistim zgoraj in delati čim manj napak. To pa je najlažje z ohranjanjem statusa quo.
V zadnjih dneh ste se sporekli z mediji. Tovrstne bitke se politikom običajno ne izidejo. Ste vi politik? Sindikalist, sporočate, v nobenem primeru niste.
Sem stari roker, generacija flower power. Pravi politik posluša strankine zapovedi in pljuva po idejah drugače mislečih, četudi so dobre. Jaz za takšne zgodbe nisem primeren. Nisem pa apolitičen. Vrednost uspešnih podjetij z visoko dodano vrednostjo je v 80 odstotkih v kapitalu znanja in le 20-odstotno v finančnem kapitalu. Prav je, da ima tudi ta kapital znanja in dela svoje mesto v upravljanju družb.
V Financah imajo pač malce neoliberalen pogled na to. Postaviti se trdo na stališče, da je vse, kar trdi delodajalec ali predstavnik kapitala, sveto, pripombe zaposlenih pa v osnovi neumne, ne vzdrži. Vsekakor pa je bilo neumno, da sem se spustil v prerekanje. Tudi sindikalni funkcionar nisem, nikakor pa ne njihov nasprotnik, saj bi brez sindikatov bili že zdavnaj globoko v sužnjelastništvu.
Očitajo vam agresivnost proti človeku, ki vam daje in reže kruh – Košoroku. Vi odgovarjate, da ga le reže in deli, in to na čuden način. Kakšen?
Ob vsakršni kritiki je prav, da se vprašamo, kaj je kdo povedal, ne pa, kdo je kaj povedal. Naredimo majhen miselni preizkus. Skupina brez HSE ali skupina brez Dem? Kdo daje komu kruh? Reže ga HSE, in to tako, da s(m)o vsi nezadovoljni. Da se le lahko pohvali tistim zgoraj, koliko ga je še ostalo. In na Dem bi znali zraven speči še kakšno žemljico, pa nam ne dovolijo. Se kakor ne splača.
Namigujete na namerno uničevanje skupine?
Gospod Košorok nenehno razlaga medijem, kako skupina drvi v propad. Zakaj direktor to počne »svoji« skupini, v dveh letih pa ne naredi ničesar? To meji že na mazohizem, nesposobnost ali skrbno načrtovano ravnanje, kjer ni interes najti rešitev, ampak razmere pripeljati do stanja, ko je vsaka ponujena rešitev dobra.
Če jim uspe pripeljati skupino v insolventnost, lahko premoženje HSE zasežejo (tuje) banke. V tem premoženju so tudi Dem in Seng, torej družbe, ki izkoriščajo naravna bogastva Slovenije. Za njihovo prodajo se ne bi upala opredeliti nobena politična opcija. Z zasegom pa je to izvedljivo. Upam, da se motim.
