Vladislav Otrošenko: Resnica je lahko bolj nenavadna kot katera koli izmišljija

Njegova zbirka esejev novel Gogoliana je v Rusiji uspešnica, letos izide tudi v slovenščini.

Objavljeno
06. april 2018 12.57
Borut Kraševec
Borut Kraševec
Leta 2014 je njegova knjiga Gogoliana in druge zgodbe dobila prvo nagrado na petem berlinskem mednarodnem natečaju najboljša knjiga leta 2014. V Rusiji je ta zbirka »esejev novel«, napisana v žanru fabulativne esejistike s sestavinami leposlovja, postala uspešnica. Letos izide tudi v slovenščini. Vladislav Otrošenko je bil leta 2016 gost na ljubljanskem knjižnem sejmu, lani pa je v Jasni Poljani gostil Draga Jančarja.

Najprej se pogovoriva o vaši knjigi Gogoliana in druge zgodbe. Pri nas se ne zgodi pogosto, da bi esejistika dobila tako visoko nagrado. Ali pa to ni čisto prava esejistika?

To je esejistika, ki je zgrajena po principu umetniške pisave. Prav zato sem dal temu delu hibridno oznako ‒ eseji novele. Vsako besedilo v tej zbirki ima zgodbo z zapletom, vrhuncem in razpletom, torej z neko dramaturgijo. Ampak v njih ni nič izmišljeno. Obenem pa se kritikom, bralcem in celo nekaterim resnim strokovnjakom zdi – to vem po odzivih –, da sem si marsikaj izmislil. Ampak to ni res. Prav pri tej knjigi sem se odločil, da ne bom fantaziral. Iztrgal sem se iz okovov fantazije, ki me je vklepala v nekaterih mojih prejšnjih knjigah. V Gogoliani sem začutil, da sem kot pisatelj popolnoma svoboden. Tukaj namreč nisem bil odvisen od domišljije, od izmišljanja ‒ od vsega tega suženjskega dela v leposlovnih rudnikih, v katerih izkopavajo podobe, ki se ujemajo ali pa se sploh ne ujemajo z resničnostjo, to zdaj ni pomembno. V Gogoliani sem si nazadnje dovolil, da posegam samo po resničnosti.

V tej knjigi sem utelesil svoj princip fantazmagorije. Ta princip je preprost: resnica je lahko bolj nenavadna kot katera koli izmišljija. Resničnost je zmožna porajati najbolj neverjetne stvari in pomene. Rad najdevam neresnično v resničnem, vlečem fantastično in nepredstavljivo iz same resničnosti, ne da bi pri tem uporabil lastno domišljijo. Avtorjeva domišljija je pravzaprav prepovedano orožje: če nekdo obvlada bojne veščine, še ne pomeni, da jih uporablja na vsakem koraku. Enako je z domišljijo ‒ uporabljati jo je treba samo takrat, kadar brez nje res ne gre. Fantastičnega je tako ali tako dovolj, celo kadar gre za resnične osebe: za velike filozofe, znanstvenike, pisatelje, pesnike, tako kot v Gogoliani in drugih zgodbah ‒ v njej so še eseji o Puškinu, Tjutčevu, Platonovu, Schopenhauerju, Marku Bloku, Nietzscheju in mnogih drugih.

Kar pa zadeva mojega glavnega junaka, Nikolaja Vasiljeviča, je to poseben primer. To, kako je Gogolj živel, kako je pisal, kako je umrl ‒ v vsem se kaže posebna zamisel gospoda Boga. Gogolj je ustvarjalec likov, hkrati pa je on sam lik Stvarnika. Ali drugače, neponovljiv lik izjemne umetniške »literature«, ki jo včasih ustvarja samo življenje.

Ali je pred vami kdo pisal o Gogolju na tak način, morda Nabokov v svojih predavanjih?

To so sijajna predavanja. Rad sem jih imel že kot študent. Nabokov je v teh predavanjih, ko je preučeval Gogolja, v resnici razkril nekatere skrivnosti svoje lastne pisave. Vladimirja Vladimiroviča je navduševala čarobna plastičnost Gogoljevih stavkov, ko so se podobe množile in neopazno za bralca pretakale druga v drugo. Nabokovu je bilo blizu tudi Gogoljevo nagnjenje k mistifikaciji. Na splošno pa ... Kako bi to povedal čim bolj natančno? Blesk teh predavanj se mi zdi preveč hladen ‒ tako kot blesk medicinskega skalpela.

V Sloveniji je v zadnjih desetih letih veliko povpraševanje po Gogolju. Skoraj v celoti smo ga prevedli na novo ‒ Revizorja, kratke zgodbe, publicistiko, drugi del Mrtvih duš, Tarasa Bulbo, Igralce, Ženitev, kmalu izide tudi nov prevod prvega dela Mrtvih duš. Gogolj je vključen v šolski program, igrajo ga v gledališčih in enostavno berejo. Kako pa nanj danes gledajo v Rusiji? Je to odrevenel klasik ali živ pisatelj? Je uspeh Gogoliane povezan z Gogoljem ali s čim drugim?

Ko sem v Ljubljani na univerzi pripovedoval študentom o Gogolju, sem tudi sam začutil to neravnodušnost do avtorja Mrtvih duš. Osupel sem bil nad tehtnimi vprašanji o Gogoljevem ustvarjanju in življenju, ki so mi jih zastavljali študenti po predavanju. Glede tega nedoumljivega zanimanja za Gogolja se Slovenci in Rusi ujemamo. V Moskvi, Sankt Peterburgu, Rostovu na Donu in mnogih drugih ruskih mestih imam različna predavanja o ruski literaturi. Kadar predavam o Gogolju, čutim nasproten val, ki gre od občinstva, vendar to ni samo zanimanje, ampak tudi trepet in skoraj mističen navdih. Gogolj ni klasik, ampak nekaj več. Je arhetip ruskega pisatelja. Gospod je ustvaril to dušo prav kot dušo pisatelja. Gogolj ni mogel biti ne posestnik, ne novinar, ne uradnik, ne vojak, ne dvobojevalec. Lahko je bil samo pisatelj. Literaturi je služil kot menih. Literatura je bila zanj religija in mu je pomenila toliko, da je zaradi nje umrl. Umrl ni zaradi kakšne bolezni. Umrl je, ker ni mogel dokončati Mrtvih duš ‒ prav o tem sem v Ljubljani govoril slovenskim študentom. V zgodovini svetovne literature je to dogodek brez primere.

Za Gogolja je bila literatura nekaj takega, da je lahko zanjo žrtvoval vse na svetu. Ni naključje, da Gogolj ni imel ne otrok, ne žene, ne premoženja, ne doma in da se je vse življenje potikal od prijatelja k prijatelju in najemal stanovanja. Kovček in aktovka z rokopisi ‒ to je bilo vse njegovo premoženje in bogastvo. Vse razen služenja svoji glavni stvaritvi, Mrtvim dušam, je bilo za Gogolja ničvredno. Zdi se mi, da že to, da je Gogolj obstajal, pred vsakim ruskim pisateljem zastavlja načelno vprašanje ali izbiro. Kako naj gleda na literaturo? Kot na gosposki konjiček, sredstvo za zaslužek, potrditev v družbi? Ali kot na najpomembnejšo stvar v življenju? Razmišljati o Gogolju je mučno. Njegovo življenje je bilo preveč nenavadno in notranje dramatično. Tudi on sam je bil unikaten. Razmišljati o njem je boleče ‒ o tem, kako je v kaminu gorel rokopis drugega dela Mrtvih duš, o njegovih solzah po sežigu, o njegovi neverjetni smrti. In hkrati te ob mislih nanj obhajajo svetla čustva. V najbolj obupanih trenutkih misel nanj vliva pisatelju moč. Zame je Gogolj čisto poseben človek in še posebno velik svetovni pisatelj. Nobenega njegovega besedila ni, ki ga ne bi imel rad ‒ celo njegove beležke in nedokončane recenzije o nekih neznanih beletristih, kakršen je skrivnostni A. J., ki je napisal pripoved Ubijalsko srečanje, prebiram z navdušenjem.

Gogolj drugega dela Mrtvih duš ni dokončal. Pred nekaj leti sem v slovenščino prevedel to, kar se je po naključju ohranilo. Celo ne glede na očitno nedokončanost besedila je v njem veliko dobrega, veliko takega, kar je ob kakšni priložnosti mogoče uporabiti. Pri nas so nedolgo tega uprizarjali Mrtve duše (v dramatizaciji Bulgakova) in pri tem uporabili nekatere odlomke iz drugega dela. Zakaj ga Gogolj ni mogel dokončati?

Drugemu delu Mrtvih duš sem posvetil nov esej, ki se imenuje Gogolj in drugi del. Tega eseja še ni bilo v prvi izdaji Gogoliane. Vključil sem ga v drugo izdajo, ki je izšla letos. To je najbrž glavni esej vsega ciklusa. V njem analiziram razloge, posledice in pomen veličastne ustvarjalne katastrofe. Pri tem ne gre samo za to, da je Gogolj sežgal drugi del (napisati je hotel tudi tretjega!) ‒ sesula se je velika zamisel. Zgodil se je konflikt med ustvarjalcem in njegovo stvaritvijo, ki je najbolj tragičen v zgodovini svetovne literature. In ta konflikt se je končal z dogodkom, kakršnega še ni bilo ‒ s tem, da je pisateljstvo ubilo pisatelja. Glede tega naj povem naslednje: vprašanje, ki ga zastavljate, je zame tako boleče, tako zelo me vznemirja, hkrati pa je tako temeljno za razumevanje Gogolja kot umetnika in človeka, da si pri odgovoru nanj ne morem dovoliti niti najmanjše neprepričljivosti. Na vaše vprašanje ne morem odgovoriti z drugimi besedami in v drugačni intonaciji, v drugačnem pripovednem zaporedju in v drugačnem obsegu, kot sem to naredil v eseju. Če sem čisto odkrit: na to lahko odgovorim samo z vsem esejem v celoti, to bi pa seveda preseglo okvir intervjuja.

Leta 2013 sem na novo prevedel Tarasa Bulbo. Leta 2014 se je v Kijevu zgodil majdan in na ruskojezičnem spletu se je pojavilo izjemno veliko citatov iz te pripovedi. Šlo je celo tako daleč, da je nova kijevska oblast prepovedala predvajanje sicer zelo dobrega filma Taras Bulba, ki ga je leta 2009 posnel znameniti režiser Vladimir Bortko. Vas ti strastni prepiri glede besedila, ki je bilo napisano pred 180 leti, ne presenečajo? Sicer pa drži, da to ni nedolžna pripoved ‒ ko sem jo prevajal, sem bil tudi sam nekoliko pretresen nad njeno trdoto in brutalnostjo.

V konfliktu med Ukrajino in Rusijo, ki je izbruhnil po majdanu, se pojavljata dva neločljiva fenomena ‒ Gogolj in kozaki. Nobena stran si ne more v celoti ne prisvojiti ne odtrgati od sebe Gogolja in kozakov, ne da bi s tem naredila izjemno veliko zgodovinsko in kulturno škodo. Gogolj je pojav, ki se ne bi mogel roditi brez ruskega in ukrajinskega jezika, brez ruskega in ukrajinskega občutenja sveta. Isto velja za kozaštvo ‒ to je rusko-ukrajinski pojav. Vrstni red besed na obeh straneh vezaja lahko zamenjamo, nikakor pa ni mogoče katere izmed njiju odstraniti. In kaj je Taras Bulba? To je prav delo o kozakih, ki ga je napisal Gogolj. To je tisto vozlišče, v katerem sta se dva fenomena ‒ Gogolj in kozaki ‒ po volji muz staknila. Energetsko polje, ki je na tem stičišču nastalo, je tako močno, da je zmožno sesuti in odpihniti možgane vsakega tepca, ki v tej pripovedi zamenjuje (ali ukazuje, naj se zamenja) besedi »Rusija« in »ruski« z »Ukrajina« in »ukrajinski«, ali pa nasprotno, skuša to pripoved narediti za prapor ruskega nacionalizma in jo obrniti proti Ukrajini. Prav to je razlog, da se okrog Tarasa Bulbe lomijo kopja in razbijajo glave, natlačene z gesli in stereotipi.

Kako gledate na antisemitizem v Tarasu Bulbi? Na znameniti opis Jankla, pogroma Judov, na opis judovske četrti v Varšavi itn. Ali je Taras Bulba v Rusiji vključen v šolski program?

Kolikor vem, Tarasa Bulbo obravnavajo v šoli. Čeprav se šolski program, še posebno kar zadeva literaturo, pri nas tako pogosto spreminja, da glede tega nisem čisto prepričan. Kar se tiče antisemitizma v tej pripovedi, bi povedal naslednje: sam na sebi je ta pojav odvraten, enako kot so odvratni sovraštvo, zaničevanje in ošabnost v odnosu do katerega koli naroda. Ampak upoštevati je treba, da imamo opraviti z umetniško-zgodovinskim pojavom. Po eni strani je to literarna upodobitev življenja in nravi Zaporožcev v 16. in 17. stoletju, med katerimi je bilo antisemitizma seveda zelo veliko. Po drugi strani pa je to delo, ki je bilo napisano v prvi polovici 19. stoletja, ko se na svetu še niso izoblikovali sodobni kriteriji glede tega, kaj je človeško dostojanstvo. Takrat je v različnih državah ‒ na primer v ZDA, v obliki tlačanstva pa tudi v Rusiji ‒ še obstajalo uzakonjeno suženjstvo. Takrat, navsezadnje, tudi sama beseda Žid v ruščini še ni imela negativne konotacije in žaljivega pomena, kakršna ima zdaj ‒ takrat je označevala predvsem narodno pripadnost. Pri obravnavi Tarasa Bulbe v šoli je treba vse te stvari razložiti, ne da bi zamolčevali nečloveško bistvo antisemitizma kot takega. Mislim celo, da bi bilo treba to pripoved zmeraj izdajati s takimi opombami.

Po rodu ste iz Novočerkaska, prestolnice donskih kozakov. Če sem vas prav razumel, ste tudi sami kozaškega rodu. Je kozaštvo danes še živo ali pa je to že bolj folklora? Še hodite v domači kraj, pišete o njem v svojih knjigah?

Zgodovina mojega rodu ponazarja rusko-ukrajinsko naravo kozaštva. Gricko Otrošenko, moj časovno najbolj oddaljeni prednik, kar jih poznam, je živel na začetku 18. stoletja med Dneprom in Desno. Bil je kozak Rojske stotnije Černigovskega polka ‒ to je bila ozemeljsko-administrativna tvorba, Ukrajina se je takrat delila na polke in stotnije. Gricko je imel na Dnepru v lasti manjši otok. Leta 1732 ga je prodal in se odpravil v dolino reke Terek na severnem Kavkazu. Tam je služil v Terški kozaški vojski. Grickovi potomci so se nato preselili na ozemlje Donske vojske. To je bilo takrat nekaj običajnega. Kozaki so se svobodno selili po medrečju Dnepra in Dona, po Divjem polju, kot se je imenovalo to ozemlje, ko še ni postalo del ruskega imperija. Pri taki selitvi se za kozake ni pravzaprav nič spremenilo. Način življenja, pravne norme, vir dohodka (plen med pohodi, plača za vojaške usluge) in oblike spontanega parlamentarizma (t. i. majdan, krog), princip osebne svobode (kozaki nikoli niso bili tlačani in niso plačevali davkov), to, da so se počutili kot »stepni vitezi«, privrženost pravoslavni veri in mnoge druge stvari na Dnepru in Donu so bile enake.

Danes je kozaštvo seveda stvar zgodovine, folklora, duh, mit, tradicija, vse mogoče. Tistih socialno-ekonomskih in vojaško-političnih oblik kozaštva, kakršne so obstajale v času ruskega imperija, kaj šele Divjega polja, že zdavnaj ni več. Ampak priznam, srce mi še zmeraj razbija in ne utihne, kadar ‒ potem ko se peljem tisoč kilometrov na jug od Moskve po cesti M4 ‒, kadar torej vidim Divje polje: stepo, Don, Staročerkask, Novočerkask, Rostov ... Dogajanje skoraj vseh mojih leposlovnih del je postavljeno v ta prostor.

Ukrajina danes stoji na razpotju, ki jo trga na dvoje. Kaj si mislite o vsem tem?

Med Rusijo in Ukrajino je predolgo potekal blagovno-denarni, natančneje, plinsko-denarni dialog, ki je razjedal dušo naših dveh narodov. Nismo se pogovarjali o Gogolju, Ševčenku, Kvitku Osnovjanenku. Pogovarjali smo se o plinski cevi, kubičnih metrih, ventilih, dolarjih ... Zdelo se nam je, da je vse lepo in prav: pragmatizem, posel, politika, nič osebnega, kaj šele srčnega. Ampak napletlo se je tako, da je pot Ukrajino pripeljala do razpotja, o katerem govorite, Rusijo pa k začudenemu spraševanju: kako je mogoče, da smo si postali tuji in da Ukrajina (domovina Gogolja!) prepoveduje film Taras Bulba, ki je bil posnet popolnoma v skladu z avtorjevim besedilom, tudi v skladu z njegovim duhom? Nadaljnje kultiviranje takšne cenzure bo neizogibno pripeljalo do prepovedi samega Gogolja. Ne vem, kako dolgo bo Ukrajina stala na razpotju, Rusija pa se čudila, ampak verjamem, da ne bo šlo tako daleč, da bi Gogolja vnesli na črni seznam »sovražnikov Ukrajine« in da bomo našli skupno pot. Še več, prepričan sem, da jo bomo na ravni ljudske diplomacije našli prej kot na ravni oblasti.

Od leta 1991 pa do današnjega dne ste izdali devet knjig, če se ne motim. Za kakšne zvrsti gre?

To so romani, pripovedi in kratke zgodbe, pravzaprav so to ciklusi pripovedi in kratkih zgodb. V Neverodostojni osebi, na primer, gre za pet pripovedi, ki so med sabo povezane prek besedila opomb v prvi pripovedi, v teh opombah so v kokon zavite fabule naslednjih pripovedi ‒ to je povezava na mikroravni. Na makroravni so pripovedi med sabo povezane s tem, da vsaka izmed njih umetniško preučuje neki fenomen, s katerim se srečuje človeška zavest ‒ čas, smrt, prostor, sen, iluzornost zgodovine. V drugih ciklusih, kakršna sta Dvorišče pradeda Griše in Novočerkask, se povezanost izraža v samem pripovednem tkivu, ki ga samostojne fabule zgodb ne raztrgajo na dele. Enostavno na tej enotni tkanini v vsaki zgodbi odseva nov vzorec biti. Jasno je, da v ciklusu Gogoliana in ciklusu zgodb o Katulu, ki se imenuje Zgodovina pesmi, povezavo zagotavlja že osrednji junak pripovedovanja. Enako je tudi v ciklusu Jeziki Nimrodovega stolpa, tam je glavni povezovalni junak jezik. Toda ne jezik, v katerem so napisane te mikronovele, ampak jezik nasploh ‒ tisti, ki ga je ustvaril Gospod, da bi bilo mogoče pisati kakršne koli novele, ki ti pač pridejo na misel ... Skratka, moja glavna zvrst je ciklus. Če sem pa že popolnoma odkrit, mi je vseeno, v kateri zvrsti lovim in izražam nekatere stvari, ki so zame bistvene. Zvrst (esej, kratka zgodba, pripoved) je enostavno inštrument, glasbilo ‒ tako kot violina, saksofon, klavir ‒, ki igra isto melodijo duše.

Po čem je vaša pisava najbolj prepoznavna?

Upam pač, da moj bralec čuti melodijo, o kateri sem pravkar govoril. Ampak razložiti, kako zveni in kaj je njena posebnost, ne bi mogel ‒ za to bi moral preprosto odpreti katero koli svojo knjigo na katerem koli mestu in začeti brati. V medijih sem seveda srečeval različne opredelitve svoje proze, pogosto zelo protislovne. Groteska, mitotvorstvo, magični realizem, fantastični realizem, preprosto realizem. Ko so mi pred nekaj leti dodelili italijansko nagrado grinzane cavour, je članica žirije Maria Doria de Zuliani opozorila na to izjemno protislovnost mnenj. V govoru na podelitveni slovesnosti je ironično združila različna mnenja kritikov in rekla, da bi nagrajeno prozo lahko označili za »postmodernistični realistični misticizem«. Takoj nato je dodala: »Saj razumete, da je ta definicija dana pojavu, ki ga je nemogoče definirati.« No, in če tako meni literarni znanstvenik, o pisatelju sploh ni, da bi govoril. Prepričan sem, da pisatelj ne more natančno poznati in v natančnih izrazih sformulirati značilnosti svoje pisave. Še več, s takim poznavanjem bi ji samo škodil. Nepoznavanje sebe kot pisateljskega bitja je zagotovilo za ustvarjalno potenco.

Glede pripovedi Zadeva o inženirskem mestu, ki je leta 2004 dobila nagrado Ivana Petroviča Belkina za najboljšo pripoved v ruščini, ste v nekem intervjuju govorili o imperialnosti, ki naj bi bila značilna za Rusijo. Imperij zahteva avtoritarno oblast, brez nje se začne sesipati. Ali to pomeni, da se je v Rusiji zaradi njenih posebnosti bolje sprijazniti z močno oblastjo, kot pa da bi si prizadevali za spremembe, ki jih skušajo doseči ruski liberalci?

Ta pripoved govori prav o iluzornosti in krhkosti vseh mogočih imperijev, ki so kdaj obstajali in obstajajo na planetu. V pripovedi sem prestolnico mongolskega imperija Karakorum spremenil v nomadsko mesto, ki se seli ‒ v Novi Karakorum. To mesto se skupaj s stolpi, dvorci, ječami in vsemi mestnimi stavbami dobesedno premika po prostranstvih Evrazije, tako kot so se na vozovih premikala mongolska bivališča. In to se ne dogaja v srednjem veku, ampak v času carjevanja imperatorja Aleksandra I. Dva imperija ‒ ruski in mongolski ‒ se v pripovedi prekrivata, tako kot se prekrivata različni upodobitvi na enem fotografskem posnetku. Vsak izmed dveh imperatorjev ‒ ruski in mongolski ‒ je popolnoma prepričan, da prav on upravlja z velikanskimi prostranstvi od Tihega oceana do Azovskega in Črnega morja, vsak ima svoje zemljevide države in vsak izdaja svoje ukaze v prepričanosti, da za mejami njunih prestolnic ‒ Sankt Peterburga in Novega Karakoruma ‒ življenje podložnikov poteka v skladu z njuno voljo. To je pripoved o paradoksalni naravi imperijske oblasti ‒ oblasti, ki skuša biti despotska, brezmejna, vseobsegajoča, a se neizogibno zaplete pri sami ideji oblasti, spremeni se v stvar na sebi. Hkrati v tej pripovedi govorim o univerzalnih problemih v medsebojnih odnosih elit, ki upravljajo z državami, in ljudstev, ki so jim podrejena. Te univerzalije je mogoče aplicirati tudi na današnjo Rusijo. Ni naključje, da je kritik Aleksander Voznesenski intervju z mano v časopisu Nezavisima gazeta, v katerem sva se pogovarjala o tej pripovedi, naslovil Moskva kot Novi Karakorum. Pri tem je imel v mislih novo Moskvo kot središče oblasti. V tem naslovu, se mi zdi, je zajet natančen pogled na probleme, ki jih preučujem. Poglejte, za kaj gre. Oblast, kakršna koli: avtoritarna, ki si prizadeva, da bi karseda zategnila vijake, ali nasprotno, demokratična, ki stremi k vsesplošni liberalizaciji, je nagnjena k temu, da živi v vzporednem svetu. Mislim, da to danes postaja očitno pri vseh narodih na svetu. Narodi, ki živijo v Rusiji, niso izjema.

Ste član žirije ruske literarne nagrade jasna poljana. Lani ste za to nagrado v kategoriji »tuja literatura« nominirali roman Draga Jančarja To noč sem jo videl. Kakšni so bili odzivi na Jančarjav roman med vašimi kolegi iz žirije in drugimi bralci?

Rečem lahko, da je bil Jančarjev roman eden izmed favoritov, ko smo razpravljali o kandidatih za nagrado. »Zagrabil« je skoraj vse člane žirije. Kot nominator sem bil tega zelo vesel. Še bolj vesel sem bil, ko je po mojem javnem pogovoru z Dragom Jančarjem v kulturnem domu v Jasni Poljani lani jeseni beroče in pametno rusko občinstvo (tam se je namreč zbralo prav tako) pokazalo iskreno zanimanje za pisatelja. Na odru sva se veliko in podrobno pogovarjala o njegovem romanu. Knjige so potem razgrabili v nekaj minutah. K meni so prihajali različni ljudje ter zelo razvneto in z zanimanjem spraševali o Jančarju. Tisti, ki so ga že prebrali, so govorili, da je to prvovrstna proza. Tisti, ki ga še niso, pa so si to zaželeli, in to brez odlašanja, torej že kar tam, v Jasni Poljani. Svoj izvod romana sem celo moral dati enemu izmed udeležencev jasnopoljanskih pisateljskih srečanj. Vse to seveda ni naključje. Drago Jančar je globok, pravi pisatelj.

Lani je nagrado dobil Mario Vargas Llosa za roman Prikriti junak. Seznam letošnjih nominirancev je tudi že znan. Kdo so po vašem letos favoriti za nagrado?

Mimogrede, povem lahko, da pri nas ni poražencev, ampak so taki, ki še niso zmagali. Kot sem obljubil občinstvu v Jasni Poljani med pogovorom z Dragom Jančarjem, sem tudi letos nominiral njegov roman To noč sem jo videl. Tudi on je na tem seznamu. O favoritih težko kaj rečem. Za zdaj še beremo, razmišljamo. Povem lahko samo, da se je letos poleg Jančarja, ki je bil prvi slovanski avtor med nominiranci, pojavil še en slovanski avtor. To je makedonski pisatelj Venko Andonovski z romanom Popek sveta. To je dobro znamenje. Vzhodnoevropska literatura je v resnici zelo močna, vendar smo ji v Rusiji zadnja desetletja posvečali malo pozornosti. Zemljepis nagrade počasi širimo. Prvič se za nagrado poteguje avtorica iz jugovzhodne Azije ‒ južnokorejska pisateljica Han Kang. Njen roman Vegetarijanka, ki je leta 2016 dobil angleško nagrado booker, je bil v Evropi zelo odmeven. Ampak jasna poljana je, poudarjam, do takih stvari ravnodušna in jih nikakor ne upošteva. Nas ne zanima trušč, ki ga zganjajo okrog literature, ampak globoka literatura kot taka. Bomo videli.

Katere sodobne ruske pisatelje bi priporočili slovenskim bralcem?

Oleg Pavlov: Stepna knjiga; Vasilij Golovanov: Otok; Aleksander Grigorenko: Slepec je izgubil dudo; Jurij Petkevič: S ptico na glavi; Mihail Tarkovski: Zamrznjeni čas. Ti pisatelji morda niso najbolj razvpiti, vendar jih cenim.