Portret tedna: Vlado Novak

Vlado Novak je v očeh mnogih predvsem »ljudski« igralec, ki pooseblja tako imenovanega malega človeka, čigar dejanja in odzivi so prostodušni, čustveni, robati in nekoliko naivni. Takšni so številni njegovi gledališki in filmski liki, njegov pristop do oblikovanja vloge, kjer se zdi, da jo realizira brez prevelikega napora in posebne metode in s tem mimogrede zabriše sicer tradicionalno ločnico odrske igre kot vzporedno uokvirjene metarealnosti. In ne nazadnje tudi zaradi njegovega življenjskega sloga izven gledališča, kjer zavrača kakršen koli privilegiran ali celo zvezdniški status, temveč v pogovorih svoje igralske kariere ne samo ne mistificira, temveč jo obravnava kot sicer pomembno, vendar nikakor ekskluzivno poslanstvo.

Vendar je takšna percepcija zmotna ali vsaj zelo pomanjkljiva. V mnogočem res nadaljuje tradicijo nekaterih mariborskih igralcev in igralk, denimo Arnolda Tovornika, Volodje Peera, Milene Muhič ali Petra Ternovška, ki so s svojo nepretencioznostjo - česar seveda ne kaže zamenjevati za neambicioznost - mariborski drami dajali svojevrstno obarvan pečat. Ta je zagotavljal lokalno specifičen značaj ansambla in neredko tudi tovrstne repertoarne poudarke, ki so bili občasno zelo izraziti, vendar nikoli tako dominantni, da bi krnili njegovo univerzalno umetniško kvaliteto. Nekateri, denimo Tomaž Pandur, so bili drugačnega mnenja in so poskušali mariborsko gledališče obrniti na glavo, prav Vlado Novak pa je bil eden tistih, ki se mu je najodločneje postavil po robu in po Pandurjevem odhodu kot v. d. direktorja tudi poskušal sanirati finančno in kadrovsko razsulo.

Predvsem pa Novakovo navidezno ujetost v shematizirane like demantira spisek njegovih vlog. Od leta 1972, ko je odigral svojo prvo profesionalno vlogo kot Cosimo de Medici v Brechtovem Življenju Galilea, jih je nanizal krepko čez sto, ki so po kompleksnosti, značajskih karakteristikah in temperamentih zelo različne. Res bi lahko kot nekakšno skupno točko identificirali vtis samosvoje »neobveznosti«, mestoma celo ležernosti, vendar gre predvsem za to, da lik pri njem nikoli ni preforsiran. In tudi za tem seveda stoji določena igralska metoda ali vsaj strategija, ki je sicer ni najti v učbenikih, saj jo pogosto sproti izoblikuje, in to ne za celotno predstavo, temveč bolj kot mozaik, torej prizor za prizorom, vendar temelji na študioznosti, izjemni disciplini in predvsem pozornosti na detajle.

Sicer pa tudi njegova igralska kariera ni tipična, vsaj ne po današnjih standardih, ko je, vsaj teoretično, karierna pot jasna. Tezenčan - Tezno je oziroma je nekoč bilo industrijski predel Maribora - pri osemnajstih ni prav dobro vedel, kaj bi počel v življenju, zato se je zaposlil v Tovarni avtomobilov Maribor. Da to delo ni zanj, je ugotovil zelo hitro – in sicer, kot rad pripoveduje, na podlagi stopnjujočega se gastritisa. Mladostni nastopi v amaterskem gledališču Slava Klavora so bili dovolj pomemben impulz, da se je po šolanju na visoki ekonomsko-komercialni šoli vpisal še na AGRFT, vendar se je pred tem eno sezono poskusil še na novogoriškem odru.

Po igralski diplomi (mizar Engstrand v Ibsenovih Strahovih) še krajši postanek v Celju in nato Maribor, ki je že več kot tri desetletja njegovo matično gledališče, čeprav je bilo vabil kar nekaj; med bolj privlačnimi je bilo nedvomno tisto Janeza Pipana za angažma v ljubljanski Drami. Vendar je ostal in sodeloval pri nekaterih antoloških predstavah, kot je bil Metastabilni graal Nenada Prokića, ter pobiral različne nagrade, denimo za vloge Willyja Lomana v Millerjevi drami Smrt trgovskega potnika, Roberta v Pinterjevi Prevari, Simeonova Piščika v Češnjevem vrtu Čehova, Janningsa v Koršičevem Modrem angelu, zanimiva je njegova »dvojna« vloga v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku - v uprizoritvi iz leta 1985 je upodobil Simona Vebra, v produkciji pred dvema letoma pa Volodjo.

Ob prihodu Pandurja na mesto umetniškega direktorja se je število njegovih vlog zmanjšalo na minimum, prav tako menda tudi njegova plača, vendar je previharil to obdobje tudi z gostovanji v drugih slovenskih gledališčih. In s filmskimi vlogami. Teh je sicer precej manj kot gledaliških, vendar jih je za slovenske razmere še vedno zelo veliko, številka se vrti okoli šestdeset. Na podlagi teh je zagotovo najbolj poznan med ljudmi, kinematografski hit Petelinji zajtrk pa je verjetno najbolj utrdil njegovo podobo slehernika, ki se s prepletom nostalgije in humorja ter ironične distance in sentimentalnosti prebija iz dneva v dan.

Vendar kot rečeno, njegova igralska podoba nikakor ni enoznačna; nekdo se ga bo spominjal predvsem kot avtomehanika Gajaša ali kot paznika Alberta v Zvenenju v glavi, spet drugi kot Polonija v Hamletu, Bérengerja v Ionescovih Nosorogih ali Jourdaina v Molièrovem Plemenitem meščanu. Ali pa kot igralca, ki je med najzaslužnejšimi za afirmiranje lokalnih akcentov v gledališču in predvsem na filmu. Poleg tega je mariborski in prleški naglas v določenem smislu tudi »rehabilitiral«, saj je s svojimi igralskimi kreacijami najbolje dokazal, da navada nekaterih režiserjev, ki najbolj zarobljenim (ali po mariborsko zarukanim) likom pogosto namenijo prav mariborski naglas, ni več ravno preveč posrečena domislica.

Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana po mnenju članov žirije »združuje instinkt, prebrisanost, moč alfa samca, individuuma, ki vodi in usmerja, hkrati pa zmore biti del tropa, igralske družine, ki sebe in svojo posebnost vsak trenutek harmonizira s celoto«. Oziroma je kar »igralska žival« – tako so ga menda po enem od igralskih presežkov z občudovanjem in zavistjo poimenovali igralski kolegi. Očitno bo takšen še dolgo; ne glede na to, da je lani prejel Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, da ima tudi prstan podoben podton in da bo prihodnje leto izpolnil pogoje za upokojitev, se nikakor še dolgo ne namerava odreči odru in filmskemu setu. »Za starce je v gledališki literaturi vedno dovolj vlog,« pravi, sicer pa je trenutno zaseden s kar sedmimi. Kot ponavadi zelo različnimi: lahko ga denimo vidimo kot Číčikova Pávla Ivánoviča v Bulgakovovih Mrtvih dušah, Denisa v Diderotovem Paradoksu o igralcu ali kot Froscha v Straussovi opereti Netopir. ●