Vmešaval sem se zato, ker se zavzemam za ohranitev strojne industrije v domačih rokah

Projektiral je žičnice, mostne in pristaniške žerjave ter transportne trakove. Razvijal je zobnike, pisal učbenike in uvedel nove predmete v študij strojništva. Zadnji marčni dan bo praznoval 90 let, a jih ne bi dočakal, če ga ne bi spremljala sreča. Omeni jo večkrat, ko govori o usodnih obratih v življenju, kot je bil tisti, ko je kot 18-letnik stal pred uperjeno puško in ga je zadnji hip nekdo rešil.

Družinske korenine profesorja dr. Jožeta Hlebanje segajo v Srednji Vrh nad Kranjsko Goro, v vas skoraj tisoč metrov visoko z razgledom na Karavanke in Julijske Alpe. Bil je prvorojenec s šestimi brati. Po tradiciji bi lahko prevzel kmetijo, a je ni. Odpravil se je v dolino, končal nižjo srednjo šolo na Jesenicah in se leta 1941 vpisal v srednjo tehniško šolo v Ljubljani. Končal je prvi letnik, drugega in tretjega pa je zaradi nemške okupacije Gorenjske, od koder je bil doma, moral nadaljevati v Celovcu. »Nemci so naš priimek spremenili v Hlebaina, mojo vas pa preimenovali v Mittelberg,« se spominja. Dodaja še, da so leta 2006 praznovali 500-letnico domačije Hlebanja in ob tem jubileju so izdali knjigo.

Celovške šole ni končal, ker se je januarja 1944 tako kot njegova brata pridružil partizanom. Maja so ga ujeli Nemci, ga zaprli v Begunje, od tam pa so ga kot talca poslali pred strelski vod vlasovcev (ruski ujetniki, ki so prestopili na nemško stran – imenovani po ruskem generalu Andreju Vlasovu, ki je paktiral z nacistično Nemčijo). Zanj se je zavzel znanec in ga rešil usmrtitve. Po vrnitvi iz taborišča Mauthausen je v Ljubljani končal srednjo tehniško šolo, zatem pa še tehnično fakulteto. Leta 1955 se je zaposlil kot projektant v mariborski Metalni, leta 1959 pa se je vrnil na tehnično fakulteto in postal docent za predmet strojni elementi. Posvetil se je študiju zobnikov in leta 1967 zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Uporabnost cikličnih krivulj za boke zobnikov.

Leta 1976 je s sodelavci organiziral prvo jugoslovansko posvetovanje o konstruktorski dejavnosti, kar je spodbudilo vključitev konstruktorstva v študijske programe in raziskovalno dejavnost strojnih fakultet. Bil je soustanovitelj jugoslovanskega društva za strojne elemente in konstruiranje JuDEKO, v katero so bile včlanjene vse strojne fakultete nekdanje Jugoslavije. Na njegovo pobudo so v študij strojništva uvedli tri nove usmeritve: tehnološko, energetsko in konstruktorsko. Konec 70. let je zaradi razvoja znanosti na področju strojnih elementov uvedel na ljubljanski strojni fakulteti dva nova predmeta – tribologijo in metodiko konstruiranja. V naslednjih letih pa je uvedel še predmeta lesarski in kmetijski stroji.

Poleg pedagoškega se je ukvarjal še z raziskovalnim in razvojnim delom. Razvil je novo obliko zobnikov z ukrivljeno ubirnico, ki imajo boljšo bočno in korensko trdnost ter boljše tribološke lastnosti. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi tehničnega komiteja za strojne elemente pri slovenskem uradu za standardizacijo.

Napisal je več učbenikov o strojnih elementih, v domačih in tujih revijah pa je objavljal strokovne članke. Enega zadnjih, ki ga je nedavno izdala nemška založba Springer, je podpisal skupaj s sinom Gorazdom, prav tako doktorjem strojništva. Ljubezen do strojništva je prevzela še tretjo generacijo njegove družine Hlebanja – tudi vnuk Gal je strojnik, zaposlen v industriji.

Dr. Jože Hlebanja se je po 44 letih delovne dobe upokojil leta 1991. Bilanca njegovega pedagoškega dela je prenos znanja na kar 32 generacij študentov strojništva.

Za delo je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem. Leta 1976 je prejel nagrado sklada Borisa Kidriča, leta 1989 pa še zlato plaketo Univerze v Ljubljani. Ta mu je leta 1996 podelila naslov zaslužnega profesorja. Prejel je tudi avstrijsko državno odlikovanje (Grosse Ehrenzeichen) za zasluge pri delu v mednarodnem koncentracijskem taboriščnem odboru Mauthausen.

Njegov spomin je kljub letom brezhiben. Spomni se datumov, imen in večine dogodkov vsaj osmih desetletij. Obžaluje pa, da sta od sedmih bratov danes živa samo še on kot najstarejši in 13 let mlajši brat. Preminula sta tudi oba »Brazilca«, kot pravi bratoma Janezu in Frideriku, ki sta bila poslovno zelo uspešna v Braziliji, prvi s podjetjem Yanez in drugi s podjetjem Drava Metais (Drava kovine).

Čeprav je upokojen že 25 let, ves čas pozorno spremlja dogajanje v slovenskem gospodarstvu. Svoja stališča pove tudi naglas. Ko so v 90. letih ponujali tujcem naš Litostroj, je z argumenti nasprotoval prodaji. Kje pa bomo razvijali naše inženirsko znanje, če bomo vse razprodali? V njegovem vprašanju se skriva misel, zakaj naj industrija ostane doma. Podobno kot za Litostroj se je leta 2013, ko se je spreminjal zakon o Slovenskem državnem holdingu, oglašal »v imenu skupine inženirjev, ki si prizadevamo ohraniti in obnoviti osiromašeno slovensko industrijo«.

Oglasil se je tudi, ko je vrela razprava o spravi. Napisal je odprto pismo Pot do slovenske sprave po vzoru mauthausenske deklaracije, a ga, kot pravi, ni objavil niti en medij. Nagovoril je Novo slovensko zavezo in Zvezo združenj NOB, torej domobransko in partizansko združenje, da se začneta pogovarjati in dogovoriti o spravi. Na Ljubelju pa bi morali postaviti kostnico za vse žrtve z napisom Obtožujem. Zakaj tak napis? Ker bi, če povzamemo sporočilo dr. Hlebanje, tako povedali, da obtožujemo vse zločine, ki jih je utrpel slovenski narod zato, da lahko danes živimo na lastni zemlji.

Pisma javnosti piše na računalnik. Osvojil ga je, ko je že dopolnil 70 let, in s tem potrdil, da za učenje ni nikoli prepozno.



Sklicujete se na srečo, ko pripovedujete o odločilnih trenutkih v življenju. Kaj vam pomeni sreča?

Izogniti se smrti in preživeti. To je sreča.

Kot talec ste dve uri stali pred puškino cevjo. Kdo vas je rešil?

Julija 1944 so na Bledu partizani izvedli akcijo proti gestapu, ta pa se je maščeval tako, da je odpeljal sto talcev iz begunjskega zapora na usmrtitev, ki naj bi jo izvedli vlasovci. Dve uri sem stal na muhi strojnice, potem pa so me poklicali iz vrste, ker je nekdo dal takšno komando. Imel sem srečo. Verjetno se je zame zavzel moj sošolec, ki je za pomoč prosil najinega profesorja matematike iz Celovca. Ta je šel na gestapo in dosegel, da nisem bil več talec, namesto tega pa so me poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen – 5. avgusta 1944 sem bil že tam.

Menda vas je tudi v Mauthausnu srečno naključje obvarovalo najtežjega dela.

Tam sem ob prihodu najprej srečal svojega brata, ki so ga Nemci ujeli nekje na Primorskem. Meni so pomagali slovenski jetniki tako, da sem samo prvih 14 dni moral nositi težke kamne iz kamnoloma, potem pa me je Mariborčan Bruno Gerdovič, ki je bil pisar v 18. bloku, vzel za pomočnika pri pisarniškem delu. Popisoval sem prihode prišlekov v blok. To sem opravljal do konca vojne. Domov smo prišli 10. junija 1945.

In po vojni ste nadaljevali šolanje na srednji tehniški šoli v Ljubljani?

Spet sem imel srečo. Domov sem se vrnil 10. junija 1945 in kmalu po vrnitvi srečal v Kranjski Gori znanca Aleša. Predlagal mi je, naj pridem delat v železarno na Jesenicah. Ponudbo sem sprejel, nato pa sem leta 1946 končal srednjo tehnično šolo v Ljubljani in se istega leta vpisal na tehnično fakulteto. Diplomiral sem, če se ne motim, leta 1952.

Po diplomi ste se najprej zaposlili kot projektant v Metalni.

Že med študijem sem bil demonstrator na fakulteti, tako da sem pri prof. Kovačecu zelo dobro spoznal projektiranje in konstruiranje. Leta 1955 pa so me povabili v mariborsko Metalno za projektanta. Moj prvi projekt je bil transportni trak v Splitu, potem pa so mi zaupali zaključna dela pri pohorski žičnici. Sodeloval sem še pri projektiranju tovorne žičnice za transport premoga iz Velenja v termoelektrarno Šoštanj, ki so jo takrat gradili. Moja naloga je bila usposobiti približno pet kilometrov dolgo žičnico za delovanje. Gradil sem tudi velike žerjave za jadranska pristanišča, vodil sem projekt osebne žičnice med Zagrebom in Slemenom, med Popovo Šapko in Tetovom in nekatere druge, denimo še smučarsko vlečnico v Kranjski Gori.

Iz industrije ste se razmeroma hitro vrnili na fakulteto. Zakaj?

Tehnična fakulteta je leta 1959 objavila razpis za predavatelja predmeta strojni elementi. Prijavil sem se in bil med petimi kandidati izbran za docenta. Predmet strojni elementi sem začel na novo, ker ga dejansko prej ni bilo, zato sem napisal osnovna učbenika. Potem sem leta 1967 doktoriral in ostal na fakulteti, ki se je kasneje preimenovala v strojno. Kot predavatelj sem še naprej sodeloval z Metalno.

Dekanskega mesta na fakulteti vam niso zaupali?

Ne, bil sem prodekan, do mesta dekana pa nisem prišel.

Se niste včlanili v komunistično partijo?

V partijo so me sprejeli že v partizanih leta 1944, leta 1952 sem pa izstopil.

Zakaj?

Takrat je na fakulteti študiralo veliko oficirjev, ozračje je bilo precej moreče. Vpeljal sem raziskovalno delo na fakulteto, ki ga prej ni bilo. Pri moji izključitvi iz partije so zapisali, da posvečam skrb samo delu, partiji pa ne. Tako od leta 1952 dalje nisem imel nobenega stika s partijo.

Vas je izključitev ustavila pri kariernem razvoju?

Do neke mere me je ustavila, če pogledam, da so pomembne funkcije dobivali partijci.

Omenili ste raziskovalno delo. Kaj ste raziskovali?

Problemov, ki jih je bilo treba raziskati, je bilo veliko. Moje prvo objavljeno delo je bilo o žičnicah. Raziskoval sem vpliv raztezanja vrvi pri velikih višinskih razlikah na prižemno silo vrvnih sklopk. Ugotovitve sem objavil v avstrijskem tehniškem zborniku, dunajsko podjetje Girak, ki je projektiralo pohorsko žičnico, pa je potem na podlagi mojih ugotovitev popravilo žičnico. Popravili so prižemko, na katero je pripeta kabina.

Tudi z zobniki sem se veliko ukvarjal. Razvil sem novi tip zobnikov. S področja zobnikov imam nekaj patentov. Moja inovacija je oblika boka zoba pri zobniku.

Zobnike razvijate še zdaj, ko ste že dolgo upokojeni.

Poglejte tegale polža oziroma polževo gonilo. Z razvojem tega se zdaj največ ukvarjam.

Poleg zobnikov se po upokojitvi veliko ukvarjam tudi z Mauthausnom. Dolgo sem bil predsednik odbora preživelih taboriščnikov, ki deluje v okviru zveze borcev. Potem se nisem več udeleževal proslav v Mauthausnu, pa so mi to zelo zamerili, čeprav mi je po drugi strani žal.

Zakaj ste se osredotočili prav na zobnike?

Zobniki so v strojništvu zelo pomembni za premostitev moči. Z njimi premoščamo velike hitrosti od motorjev na majhne hitrosti pri porabnikih moči. To imamo pri vseh elektromotorjih, motorjih z notranjim izgorevanjem, v vseh avtomobilih so taki zobniki. Za njihovo delovanje so potrebna maziva, in sicer zato, da se zmanjšajo trenje in izgube. To je poseben nauk, ki se imenuje tribologija. Ta predmet sem vpeljal na strojno fakulteto.

Pred leti, ko je država ponujala Litostroj tujcem, ste glasno nasprotovali tej prodaji.

Vmešal sem se zato, ker se zavzemam za ohranitev strojne industrije v slovenskih rokah. Litostroj, ki so ga zgradili leta 1947, je slonel na slovenskih strokovnih kadrih. Sam sicer nisem veliko sodeloval z Litostrojem, malo večja zadeva je bila denimo izdelava zobnikov za valjarno v Sisku.

Litostroj je mladim inženirjem omogočal vstop v praktično delo, diplomanti strojne fakultete so postopoma prevzemali krmilo tovarne. Litostroj je bil zelo uspešen v razvoju znanja. Tega pa lahko razvijaš, če je lastništvo domače.

Kako bi po vašem mnenju morali gospodariti, da bi obdržali podjetja v svojih rokah?

Moje načelo je, da bi morala Slovenija shajati s tem, kar ima v lastnih mejah. Premoženje, ki ga imamo, je osnova za lasten razvoj. S tem lahko gospodarimo in delamo. Naj za primerjavo povem, kaj se je dogajalo z našo kmetijo v Srednjem Vrhu, ki se je obdržala skozi stoletja. Moj praded je rad pogledal v kozarec, zato je kmetija skoraj šla na kant. Prihajali so upniki in jo začeli deliti na kose. Reševati so jo pomagali – tako pravijo – patri z Višarij. In kmetija je ostala. Ko jo je prevzel moj stari oče, so imeli samo eno kozo, toda z garanjem jo je spet postavil na noge.

Kakšen je torej nauk za slovensko gospodarstvo iz zgodbe o kmetiji?

Povedati želim, da naslednje generacije, če zavzeto poprimejo za delo, lahko preprečijo propad in ohranijo premoženje. Stoletja so potrdila, da je takšen nauk pravilen.

Vsi vemo, da so dolgovi huda zadeva. Veliko slovenskih podjetij je tudi zaradi zadolženosti prešlo v roke Slovenskega državnega holdinga. Ker spremljam njegovo delo in upravljanje premoženja, sem leta 2013, ko so sprejemali spremembe zakona o SDH, napisal pismo o pričakovanjih in obetih. Pismo sem poslal medijem, a ga niso objavili.

Kaj ste želeli sporočiti javnosti s tem pismom?

To, da so najpomembnejši ljudje, ki upravljajo premoženje, in njihove sposobnosti. Zato bi morala vlada izbrati najbolj sposobne kadre za nadzor in vodenje SDH. Pogledal sem, kako so organizirani holdingi v Nemčiji, kako delujejo skupščine in kaj se zgodi, če vodilnim spodleti. Takšne ljudi odstavi skupščina holdinga in imenuje druge kadre. Nemci so svoje gospodarstvo dvignili z inovacijami, razvojem in raziskavami ter seveda z odgovornim upravljanjem. Pooblastila predsednika holdinga so v Nemčiji zelo velika, toda na to mesto izberejo tistega, ki pozna stroko in ima celovit pregled nad vsem. Predsednikom holdingov, kot so BMW, Volkswagen, Bayer, Siemens, Thyssenkrupp in drugim, je z dobrim upravljanjem uspelo postaviti steber uspešnega nemškega gospodarstva. Ne razumem, zakaj tudi v Sloveniji ne bi mogel prevzeti vodenja SDH nekdo, ki to zna.

Poznam primere tudi iz slovenske prakse, denimo v 50. letih, ko sta predanost in sposobnost vodilnega človeka poganjali razvoj. Tak je bil direktor pohorske vzpenjače Franci Čop, ki se ga dobro spomnim, saj sem bil zraven od začetka gradnje. On je bil dejansko oče pohorskih smučišč. Dovolj je en človek, ki ima glavno iniciativo in sposobnosti za vodenje.

Drugi uspešen primer je Železarna Ravne, ki se je zaradi sposobnih direktorjev, kot sta bila Zupan in Klančnik, iz skromnih proizvodnih obratov razvila v moderno železarno z več tisoč zaposlenimi in se tako povzpela v svetovni vrh železarstva.

S primeri želim povedati, da mora podjetja voditi nekdo, ki to zna. Naloga vlade pa je, da poišče sposobne ljudi. Takšni namreč kreirajo razvoj, ne kreira ga niti vlada niti množica. Tudi SDH bi moral biti zgrajen na tem principu.