Portret tedna: Abdel Fatah al Sisi

Predsedniške volitve redko trajajo kar tri dni. Še posebno če je – brez najmanjšega dvoma – vnaprej jasno, kdo bo zmagovalec. A na pravkar končanih egiptovskih volitvah ni šlo za vprašanje, kdo bo dobil največ glasov, saj je dosedanji in bodoči predsednik Abdel Fatah el Sisi s pomočjo lojalnega državno-vojaškega aparata že vnaprej obračunal z morebitnimi vsaj približno »nevarnimi« tekmeci. Preprosto jih je vrgel v ječo ali pa je sodstvo, njegov zvesti podizvajalec, prižgalo rdečo luč. Na egiptovskih predsedniških volitvah je šlo le za vprašanje čim bolj množične podpore dosedanjemu in bodočemu predsedniku Abdelu Fatahu el Sisiju, ki je že pred štirimi leti prejel skoraj 97 odstotkov glasov – ob manj kot polovični volilni udeležbi v državi, kjer je udeležba na volitvah obvezna.

Dobrih sedem let po protestih na kairskem trgu Tahrir (arabsko: osvoboditev), ki so na valu arabske pomladi zrušili Hosnija Mubaraka in za nekaj časa postregli s sleparskim vonjem po svobodi, Egipčani lahko nasprotovanje izražajo le z molkom – bojkotiranje predsedniških volitev je namreč molk v obliki politične izjave. Kakršen koli drugačen način izražanja svobodne volje ali nasprotovanje diktatorskemu režimu, za katerim v polni bojni opravi stoji egiptovska vojska, že vrsto desetletij država v državi, je v današnjem Egiptu nemogoč.

Tisoče tistih, ki so poskušali, se je znašlo za zapahi. V Egiptu je v tem trenutku okoli 60.000 političnih zapornikov, največ na svetu. Med njimi so aktivisti, novinarji, uslužbenci nevladnih organizacij, nekdanji revolucionarji, borci za človekove pravice, javne osebnosti, umetniki in tako rekoč vsi, katerih politični ali profesionalni angažma ni bil po volji oblasti. Sisijev režim je v celoti utišal opozicijo in si – v duhu časa – hlastno podredil medije. Ob tem je sodstvo iz zapora spustilo vse ključne krvnike množičnih pobojev protestnikov na kairskih ulicah konec januarja 2011, vključno z odstavljenim predsednikom Hosnijem Mubarakom, ki ga je njegov dolgoletni vdani sluga feldmaršal Sisi – vrsto let je vodil egiptovsko obveščevalno službo – celostno rehabilitiral. To je bila simbolna ključna poteza sistematičnega procesa egiptovske kontrarevolucije, ki se je dejansko začela že z revolucijo.

Novi stari egiptovski predsednik je v tem procesu odigral ključno vlogo. Skupaj s skupino častnikov je ob izbruhu protestov sprejel odločitev, da se bo vojska – izjemno spoštovana institucija – postavila »na stran ljudstva«. Mubaraka so s helikopterjem poslali v (neuradni) hišni pripor, na razjarjene kairske ulice, kjer so policisti in pripadniki varnostno-obveščevalnih služb (mukhabarat) množično pobijali večinoma mlade protestnike, pa so poslali tanke in oklepnike. Kmalu zatem, ko je vojska na ulicah zavzela aktivno-pasivno držo, so Mubarakovi morilci »čudežno« izginili. Ljudje, lačni kakršne koli podpore in upanja, so taktično potezo vojske – v organizaciji Sisija in njegovih mož – razumeli kot podporo. Še več: kot revolucionarno dejanje. Težko bi se bolj (z)motili. Potem ko je Mubarak tudi dejansko odstopil, so protestniki nemudoma izpraznili Tahrir. S krvjo izborjeni prostor svobode so izročili v roke prevarantskim generalom in polkovnikom, »globoki državi«.

Poti nazaj ni bilo več. Na prvih parlamentarnih volitvah so skupaj z islamističnimi sateliti zanesljivo zmagali Muslimanski bratje, večna »socialna država v senci«, ki je bila edina sposobna politično-volilne mobilizacije. Na prvih predsedniških volitvah je slavil njihov kandidat Mohamed Morsi. Islamisti se v prehodu iz metafizike v »fiziko« niso najbolje znašli: vojska je pod Sisijevim vodstvom kljub navideznemu zavezništvu politično in ekonomsko popolnoma nekompetentnim Muslimanskim bratom (iz)kopala jamo. Kaj kmalu so, predvidljivo, padli vanjo.

Konec junija 2013 se je Sisi, tedaj obrambni minister, tudi uradno obrnil proti predsedniku. »Prisluhnil« je glasu ljudstva, ki je vojsko na ulicah shizofreno pozivalo na pomoč. Izvedel je eleganten vojaški državni udar in počistil z edino oprijemljivo opozicijo. Muslimanske brate je razglasil za teroriste in nadnje – med njihovimi protesti – poslal vojsko in policijo. Umrlo je najmanj 638 ljudi. Obenem je režim sprožil številne sodne postopke, ti pa so pripeljali do 529 obsodb na smrtno kazen. Politična in mehanska razgradnja Muslimanskih bratov je bila izjemno hitra in učinkovita. Ovir za vzpostavitev diktature ni bilo več. Sisi je leta 2014 prvič odšel na predsedniške volitve in se je – tako kot minuli teden – dejansko pomeril le sam s seboj. Zato so, kot rečeno, tokratne predsedniške volitve trajale kar tri dni.

»Če kdo misli, da je mogoča ponovitev dogodkov izpred sedmih let, me ne pozna dobro,« je Abdel Fatah al Sisi v enem izmed predvolilnih nastopov (ni jih bilo veliko) odkrito zagrozil sodržavljanom, medtem ko so njegovi podizvajalci v mali šoli diktature obračunavali z nesojenimi protikandidati. Štiriinšestdesetletni Sisi, ki je do prevzema oblasti veljal za »molčečega generala«, si takšne izjave – in delovanje – lahko privošči. V regionalnem in predvsem globalnem času odmiranja ostankov demokratičnih idej, krhanja zgodovinskega spomina, populizma in vzpona nove avtoritarnosti ima feldmaršal veliko podpore. Na njegovi strani so Združene države, letni »donator« 1,3 milijarde dolarjev vojaške pomoči. Ameriški predsednik Donald Trump je Sisija po srečanju označil za »fantastičnega fanta«. Sisi je še naprej tesno povezan s Saudsko Arabijo, kjer je nekoč deloval kot vojaški ataše, in Združenimi arabskimi emirati. Hkrati – ne le zaradi zloglasnega plinovoda – intenzivno sodeluje tudi z Izraelom: nekdanji sovražnik je v bližnjevzhodnem kaosu postal pomemben strateški zaveznik Egipta. Sisiju je pod prste nehala pogledovati tudi Evropska unija. Postrani se dejansko gleda le s turškim predsednikom Erdoğanom, svojim avtoritarnim kolegom, ki mu ne more oprostiti pogroma nad Muslimanskimi brati.

Toda absolutna oblast, do katere se je dokopal po Gamalu Abdelu Naserju, Anvarju Sadatu in Hosniju Mubaraku še en vojaški predsednik Egipta, nikakor ni obet za stabilnost države – tisto, za kar naj bi bil Sisi po lastnih besedah »garant«. Nasprotno. Sisiju je v zadnjih štirih letih z radikalnimi rezi sicer uspelo umiriti razpadanje gospodarstva, hkrati pa je njegovo usodo dejansko izročil v roke Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Zunanji dolg države se je v tem obdobju s 46 povečal na 81 milijard dolarjev. Število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, se je v času njegove vladavine povečalo za četrtino – k temu je precej prispevala odprava številnih državnih subvencij. Brezposelnost je še naprej astronomska, zlasti med mladimi. Mimogrede: dve tretjini Egipčanov sta mlajši od 29 let. Prebivalstvo hitro narašča. Vode je vse manj. Zaradi delitve deleža reke Nil, morebitnega gonila prihajajočih afriških konfliktov, se zaostrujejo odnosi z Etiopijo. Kljub stalni krepitvi vojske so varnostne razmere v državi še vedno zaostrene, še posebno na Sinajskem polotoku, kjer vojska bije vojno z različnimi skrajnimi islamističnimi skupinami.