Vojak za tretje tisočletje

Ponovno uvajanje vojaškega roka je hvaležna tema; je najprej politična in šele nato strokovna.

Objavljeno
05. maj 2017 15.02
Mednarodni sejem obrambe, varnosti, zaščite in reševanja (SOBRA),dinamična predstavitev slovenske vojske, 22.9.2016, Gornja Radgona [sobra, gornja radgona, slovenska vojska]
Srečko Zajc
Srečko Zajc

Oblikovalci slovenske politike živijo sočasno v različnih časih: malo v socializmu, ki naj bi ga ne bilo več, malo v kapitalizmu, ki ga nočejo povsem, in malo v slovenski vasi, ki se pretvarja, da je otok sredi nemirnega sveta. Njihove odločitve je težko razumeti z racionalnim premislekom.

Mercator so slovenske banke, nekatere tudi v državni lasti, prodale delniški družbi ne povsem znanih lastnikov iz sosednje države in zdaj iz ne povsem razumljivih nagibov branijo konglomerat Agrokor/Mercator s posebnimi zakoni na obeh straneh slovensko-hrvaške meje. Pod pretvezo, da branijo slovenske dobavitelje in zaposlene, slovenski politiki dejansko branijo tujo lastnino, ki je niso zavarovali, ko je še bila slovenska. Je varno živeti v državi, ki jo vodi tako iracionalna politika, da leta siromaši obrambni resor, zdaj pa z zakonom brani tujo lastnino in ne krepi lastne varnosti? Nedvomno bi bilo najlepše živeti v svetu, v katerem bi bil represiven aparat odveč in ne bi bilo ne vojske in policije, ne zaporov, celo kazenskega zakonika ne. Utopija?

Utopije so primerne, ko tehtamo vrednote, po katerih živimo. Niso pa varne in ne praktične, če jih hočemo dobesedno uresničiti. Slovenija je lahko otok, ampak morje okoli nje je nepredvidljivo. Preživeti na otoku je mogoče le, če si pripravljen preživeti tudi najhujše mogoče razmere. Šele takrat, ko si odvisen od samega sebe, od zalog, ki jih imaš na varnem, je mogoče ugotoviti, ali so bile priprave primerne in načrt zadosten ter da prva ladja, ki po neurju pristane, ne najde izumrlega sveta. Velikonočni otoki so uganka in dokaz, da je mogoče. Obrambni resor je zavarovalna polica, ki je ne potrebuješ, razen ko jo. Takrat koristi samo najboljša. Se vprašamo, zakaj avto brez težav zavarujemo z najdražjim kasko zavarovanjem, lastne države, ki nam daje mesto med enakimi, pa ne? Razmišljati o varnosti in potrebni obrambi v letu 2017 je racionalno dejanje. Balkan ustvarja več zgodovine, kot je lahko zaužije.

Še leta 2003 smo bili v večini prepričani, da nastaja nova Evropa in da nas bo zavezništvo v Natu odrešilo nacionalne skrbi za varnost in obrambo. Strinjali smo se, da del svoje nacionalne pristojnosti prenesemo na eno in drugo mednarodno zvezo načelno samostojnih držav. Glasovali smo za. Dejansko pa kot država članica delujemo, kot da smo glasovali proti.

Ponovno uvajanje vojaškega roka je hvaležna tema. Je najprej politična tema in šele nato strokovna, ker se je na političen način tudi začela. Je zelo hvaležna tema, če jo jemljemo lahkotno, ne da bi premislili vse posledice svojih besed. Je ena tistih, ki ima na eni strani tehtnice dokaze za in na drugi strani dokaze proti. Samo modrost politike bi lahko pretehtala na eno ali na drugo stran, torej na pravo. Je tema, ki pritegne in potegne množice, in je tema, ob kateri je nekomu, ki je zaposlen v obrambnem resorju, težko izjaviti jasno svoje stališče, saj tvega, da na volitvah zmaga stranka, ki zagovarja ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka strokovnim pomislekom navkljub?

Zamrznjeno od leta 2003

Obvezno služenje vojaškega roka je bilo v Sloveniji zamrznjeno leta 2003, po uveljavitvi zakona o dopolnitvi zakona o vojaški dolžnosti. V fazi predrugačenja so bili argumenti za zamrznitev naslednji: splošen trend prehoda na profesionalno vojsko in zahteve po čedalje večji strokovnosti glede izvajanja vojaških nalog, vključitev Slovenije v evroatlantske integracije, velik osip kandidatov za služenje vojaškega roka in povečevanje alternativnega civilnega služenja z ugovorom vesti vojaški dolžnosti. Ponovna preučitev možnosti uveljavitve vojaške dolžnosti mora izhajati iz vrste aktivnosti, ki so sicer jasno opredeljene v zakonu o vojaški dolžnosti in izvedbeno v navodilu o pripravah za ponovno uvedbo vseh sestavin vojaške dolžnosti, tako v obrambnem načrtu države ter na sistemski ravni v doktrini vojaške strateške rezerve (VSR). V letih od 1991 do 2003, ko se je v Sloveniji izvajala vojaška dolžnost, se je na zdravniške pregled in nabor, v skladu z zakonodajo, nabornike pozivalo v koledarskem letu, v katerem so dopolnili 18 let. Na naboru je bila ocenjena zdravstvena sposobnost vojaških obveznikov za vojaško službo, ki je bila v skladu s pravilnikom o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo. Posameznik je bil lahko: sposoben za vojaško službo, delno sposoben za vojaško službo, začasno nesposoben za vojaško službo in nesposoben za vojaško službo. Število nabornikov, ki so bili na naboru ocenjeni kot sposobni ali delno sposobni za vojaško službo, se je proti koncu devetdesetih let iz leta v leto manjšalo. Tako je delež ocenjenih kot sposobnih oziroma delno sposobnih za vojaško službo v letu 1991 znašal 84 odstotkov, v letu 2002, ko je bil izveden nabor še v celoti, pa je omenjeni delež znašal 67 odstotkov.

Vzroke za zmanjševanje števila napotenih na služenje vojaškega roka lahko najdemo v zmanjševanju števila rojenih moških državljanov, zdravstveni nesposobnosti in v zadnjih letih tudi v povečevanju števila nabornikov, ki so uveljavljali ugovor vesti vojaški dolžnosti (v letu 1994 je bilo napotenih na služenje vojaškega roka 12.283 nabornikov, leta 2002 pa le še 4475). Od zadnjega nabornega leta se odstotek sposobnih, kar ugotavljamo med kandidati za prostovoljno služenje in zaposlitev v Slovenski vojski, samo še zmanjšuje, tako da ocenjujemo, da lahko ministrstvo za obrambo za zaposlitev v poklicni vojski izbira le med 1,5 odstotka ene generacije moškega spola (1,5 odstotka od 9500 je 142,5 osebe!). Je obvezno naborništvo rešitev? Vsekakor vredno nadaljnjega premisleka.

Ker ustava določa, da je treba državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način, lahko v skladu z veljavnimi predpisi ugovor vesti vojaški dolžnosti uveljavljajo vojaški obvezniki, ki nasprotujejo uporabi orožja v vseh okoliščinah. Od leta 1992 do 1997 so se napotitve na civilno služenje izvajale v 12 organizacijah, s katerimi je ministrstvo za notranje zadeve sklenilo pogodbe o izvajanju civilne službe. V letih 1997 do 1999 so se napotitve izvajale v 47 organizacijah, od leta 1999 do 2002 v 114 organizacijah, v letu 2003 pa je v skladu z določili zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški dolžnosti ministrstvo za obrambo sklenilo pogodbe s 134 organizacijami, v katerih se je načrtovalo izvajanje napotitev na civilno služenje.

Slovenska vlada je 25. aprila 2002 določila roke za opustitev izvajanja posameznih sestavin vojaške dolžnosti. Z njimi je določila roke za opustitev izvajanja posameznih sestavin izvajanja vojaške dolžnosti v miru in uveljavitev poklicne vojske s prostovoljno rezervo. Tako so se zdravniški in drugi pregledi ter psihološke preiskave nabornikov in nabor prenehali izvajati v miru 31. decembra 2003. Napotitve na služenje vojaškega roka, na opravljanje nadomestne civilne službe oziroma na usposabljanje za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije v miru se je izvajalo do 30. junija 2004 – dejansko je bila v aprilu 2003 na služenje vojaškega roka v Slovenski vojski (SV) napotena zadnja generacija. Obvezno služenje v rezervni sestavi SV se je prenehalo izvajati 31. decembra 2010.

Spremembe zakonskih predpisov so uredile tudi druga vprašanja v zvezi z vojaško dolžnostjo tako, da vojaška dolžnost, kakor tudi druge dolžnosti, ostajajo sestavni del sistemske ureditve obrambe. Vojaška dolžnost se v miru izvaja le v omejenem obsegu z vpisom v vojaško evidenco oziroma seznanitvijo z vpisom. Celoten sistem popolnjevanja SV na podlagi uveljavitve vojaške dolžnosti je mogoče v primeru vojne nevarnosti oziroma izrednih razmer ponovno aktivirati oziroma začeti izvajati.

Naborniki? Lahko da, lahko tudi ne

Uvajanje obveznega služenja vojaškega roka je seveda možna smer prihodnjega urejanja področja zagotavljanja kadrov za vse sestave Slovenske vojske, tako stalno sestavo kot pogodbeno in strateško rezervo. Poklicna sestava, ki lahko ravna s sodobno bojno tehniko in zahteva vojaka za tretje tisočletje, se mora nenehno usposabljati in razvijati svoja znanja, spretnosti in zmožnosti. Tega se ni mogoče naučiti v treh mesecih in ne v šestih, kaj šele v enem mesecu. V enem mesecu je mogoče usposobiti nekoga, ki za silo razume vertikalno vojaško arhitekturo, zna delovati v osnovni enoti, recimo vodu, in lahko uporablja strelno orožje za obrambo pred tarčo, torej ni takoj smrtno nevaren za soborce. Torej: temeljno vojaško znanje je mogoče pridobiti, če je dovolj časa, če so na voljo dobri inštruktorji, dobro vsebinsko zasnovan program, ki je zastavljen stopenjsko, in primerna infrastruktura ter, seveda, če so na voljo ustrezna materialna sredstva, recimo raznovrstno pehotno orožje in transportne zmogljivosti.

Ne samo zaradi pravične delitve bremen v zavezništvu, ampak tudi zaradi potrebe po varovanju in obrambi nacionalnega terena mora država skrbeti, da ima dobro opremljeno, izurjeno in pošteno plačano vojsko, tako profesionalno kot pogodbeno. Primerjave med policijo in vojsko ne bi smeli postavljati v prvi plan, kajti policija nima zahteve, da si v zavezništvu pravično deli bremena, prav tako ne odhaja na mednarodne operacije in misije v takšnem obsegu in njena dolžnost ni, da pripadniki ali zaposleni umrejo za državo oziroma domovino. Vojska ima v najbolj zahtevnih trenutkih krize, nevarnosti spopada ali vojne vlogo prve obrambne linije, čeprav se vsak dan v miru samo pripravlja, uri, vadi, česar pristojni za notranjo varnost ne razumejo kot najpomembnejše mirnodobne vojaške dolžnosti. Razumevanje razlike med policistom in vojakom se je v Sloveniji povsem spridilo v tistem trenutku, ko so policisti s stavko, ki je za njih legitimna oblika sindikalnega pritiska, vojakom pa je prepovedana, porušili krhko ravnotežje med poklici v varnostnem in obrambnem resorju.

Vojska, vojaštvo, bojevniki so bili pomembni vse od takrat, ko se je človeštvo stalno naselilo na nekem prostoru in začelo zarisovati medsebojne meje. Stražmojstri so prišli kasneje. Vojska je bila za obrambo in bila je za osvajanje. Državna matematika Slovencem ne gre dobro, zasebna odlično: v sanaciji bank je poniknilo kdovekoliko zares milijard, ne za dve srednji bataljonski bojni skupini, oboroženi, usposobljeni, torej polno operativni, ampak še za kakšno helikoptersko četo in najmanj poldrugi tisoč dobro izurjenih, opremljenih in primerno nagrajevanih (motiviranih) pogodbenih rezervistov in še bi ostalo za poletne tabore dijakov, študentov in strateške rezerve. Visoko motivirani so zagotovilo uspeha. K temu bi morali dodati še Teš 6. Slovenska politika ima težave s strateškim premislekom, z razumevanjem sveta, Evrope, regije in Slovenije v teh časih, za trezen premislek o nekaterih zgodovinskih dejstvih, ki kažejo na to, da noben meddržavni sporazum, niti arbitraža, ne velja vedno, večno in nepreklicno. To so usodne zadeve, kjer »alternativna dejstva« ne veljajo in ne pomagajo. Ko bi dosledno uveljavljali načelo »sledi denarju«, bi hitro odkrili, kje se začnejo resnično domoljubne namere in kje zasebni pohlep.

Svoboda v lastni državi je peščen grad, ki ga morje nenehno odnaša in ga je treba vztrajno utrjevati, včasih v bojevanju z veliko večjo silo. Nizozemci to zelo dobro razumejo, ker jih povezuje vsak najmanjši kanal, ki mora opraviti svojo nalogo obrambe pred neizmerno silo narave. Tudi država ni dana enkrat za vselej. Dileme, ali posodobitev vojske da ali ne, v resnici ni, ker je odgovor lahko samo da, prav tako ni dileme, koliko prostovoljcev in pogodbene ter strateške rezerve moramo imeti – čim več ali vsaj ravno prav. Upamo lahko, da bo to dovolj, če bo treba kdaj tudi zares pokazati v praksi, kar je teorija spregledala. Odločitev ni samo politična, ampak državljanska. In državotvorna bo tista koalicija, ki bo zmogla pravi korak oziroma reformne korake varnostnega in obrambnega resorja v naslednjih desetih letih. Nič ni mogoče takoj, razen obljubljati med in mleko pred volitvami in pozabiti na vse to po prevzemu vodenja države.

Politična volja, načrt in denar

Ne vem, kam uvrstiti željo mam in tudi dela starejše moške polovice prebivalstva, ki misli, da bi obvezno služenje vojaškega roka zakrpalo globoke zmote permisivne vzgoje, v kateri ni jasno postavljenih meja, razen v polje malce čudaške pedagogike. Vojaški stroj ne izdeluje mož, možje so že, ko stopijo vanj. Vojaški stroj jim samo da isti ritem, jim vzame individualnost in jo podredi kolektivu. Tako deluje in tak je, če nam je všeč ali ne. To je med vsemi možnimi najslabši argument za uvedbo obveznega služenja vojaškega roka. Je pa res, da se dobro sliši in najde pot v srca. To ni pameten razlog, zaradi česar bi klicali naborniško vojsko, nastalo v francoski revoluciji, ki je odšla v tretjem tisočletju. Takšne, kot je bila, ni škoda. Drugačna škoda se dela: v državi, ki je tako majhna kot Slovenija in ima manj prebivalcev kot München z okolico in veliko večjo površino, moramo poiskati način, da bo vsak prebivalec in tudi prebivalka bojevnik tega tisočletja brez puške v roki in z mislijo v glavi – kako se lahko varujem pred tretjo svetovno vojno, ki je na medmrežju in prihaja iz vesolja. O tem moramo govoriti, državljanom moramo pokazati, kako pomembni so in kako nenadomestljivi v službi, doma, med študijem, da, tudi med brezposelnostjo. Svet se je spremenil in ni več armad, ki bi napadale armade, zdaj je tako rekoč vsakdo proti vsakomur. Tretja svetovna vojna je najbolj osebna od vseh vojn. Prek medmrežja. Žalostno je poslušati, kako Marion Anne Perrine Le Pen mreži naivne nacionaliste, da se bodo z njeno pomočjo ubranili teroristov. Ne, ne, še pomnožili jih bodo. In imeli bodo francosko državljanstvo.

Varnost in obramba sta povsem drugačni kot leta 2004: orožja brez posadke, tvit, ki je lahko sprožilec atomske vojne, hitre premične platforme, udarna pest, ki je močnejša, hitrejša in udarnejša (če jo država ima), družabne mreže, na katerih se sproži gibanje množic kot prej še nikoli, težko razločevanje pravih dejstev od »alternativnih«, in ne nazadnje demokracija je pokazala, da je lahko nevarna. Na demokratičnih volitvah je mogoče izvoliti psihopate, nevarne narcise, kršilce zakonov ter vse tiste, zaradi katerih je Sokrat svaril pred demokracijo in trdil, da bo hujša kot vsaka diktatura ali absolutizem – zato ker imajo takšne osebe izjemno voljo do moči. Demokracija potrebuje zavore, ki bodo to preprečevale, kajti izguba zaupanja v demokracijo je razlog, da se mnogi volivci po Evropi in Ameriki ozirajo po diktatorjih in absolutistih. V dobri veri, da volivci preprečujemo nesrečo, jo povzročimo. Tako so nas učili. Imamo pravico dvomiti, ker so nas zavedli (B. Brecht).

Obvezno služenje vojaškega roka je vedno vredno premisleka, odločitev za pa naj bo v skrajni sili, ko vse drugo odpove (tako nekako je sedaj zapisano v predlogu zakona, saj bi bilo treba odločitev sprejeti z dvetretjinsko večino državnega zbora). Prizadevanje za takojšnjo uvedbo naborništva je nekako tako, kot če zdravniški konzilij ob bolniku, ki ima pljučnico, črne koze in diarejo, sprejme odločitev, da naj mu najprej nalakirajo nohte. Najprej potrebujemo dobro opremljeno, s sodobno tehniko podprto, usposobljeno in primerno stimulirano profesionalno vojsko v zadostnem številu. Nato potrebujemo primerno število pogodbene rezerve; morda številka 1500 ni dovolj visoka in jo bo treba dvigniti. Za to potrebujemo samo troje: politično voljo, načrt in sredstva. V tem vrstnem redu! Delo nas čaka za naslednjih deset let, če ne bo potrebna sprememba ocene ogroženosti, in takrat bomo morali čas stisniti na račun kvalitete. Ko bomo dosegli pričakovano stopnjo vzdržnih in zanesljivih obrambnih sil, jih bo treba skrbno vzdrževati, spreminjati in dopolnjevati glede na svet okoli nas. Kajti svet nas opazuje in ne poznamo vseh njegovih namenov, pa naj še tako krepimo obveščevalne službe. Obveščevalne službe samo izmenjujejo podatke – tiste, ki jih imajo, za tiste, ki so jih drugi pripravljeni menjati.
Tudi veliki razsvetljenec Voltaire je investiral v vojaško industrijo. Hm, humanist? Ne, racionalist, ki ni bežal od dejstev, da je svet tak, kot je. Dobro je imeti dobro zavarovalno polico in obrambni sistem za državo to je. Tudi če je nikoli ni treba uveljaviti. Vprašajmo se, koliko časa imamo še na voljo za eksperimentiranje in koliko za preprosto akcijo? Ali lahko obstaja država brez vojske? Vprašajmo drugače: ali lahko obstaja vojska brez države?

Načelno je država brez vojske možna, recimo Samoa ali Tuvalu, prav tako je kar nekaj vojska brez države, recimo Kurdi. Atributi idealne države so jasno začrtane meje, po možnosti v soglasju s sosedi, parlamentarna demokracija, vlada, svoboda izražanja mnenj, pravna država, v kateri sodijo po pravu in ne po pravicah, ki so lahko tudi privilegiji, varnostni organi in obrambne zmogljivosti. Država ni nekaj trajnega, lahko pa je nekaj trajajočega, kot je Vatikan, ki je država brez fizičnih meja in se razteza v metafizičnem oblaku. Pa kljub temu deluje in jo je mogoče čutiti. Ima vladarja, ministre, finance in državljane, katerih večina ima dvojno državljanstvo. Nima vojske, ima pa varnostne sile. Najbolj nenavadne med vsemi v Evropi. To tudi pristaja državi brez fizičnih meja. Ali si želimo, da bi Slovenija obstajala le še v metafizičnem svetu? Saj tam je bila, pa smo jo spustili na zemljo. In samo tam jo bomo branili. S čim že? S kom že? Imamo veliko možnosti, ki so že povsem ali delno uvedene in potrebujejo finančni in strokovni vložek ter malo politične volje: pri roki imamo poklicno vojsko, ki potrebuje primerne zaposlitvene pogoje, prostovoljno služenje kot izvrsten vir kandidatov (tako moških kot žensk) za profesionalno vojsko in pogodbeno rezervo, ki jo je treba okrepiti, in imamo nalogo, da vsem prebivalcem predstavimo njihove naloge v obrambi države, demokracije in ljudskih pravic v 3. tisočletju. Potrebujemo celovito reformo varnostnega in obrambnega resorja, ne le parcialnih odločitev za ali proti naborništvu. Navsezadnje: nekateri bi radi ukinili, kar je še ostalo od uprav za obrambo, vendar bi uvedba naborništva zahtevala vrnitev zaposlenih in vlaganje v kadre, infrastrukturo in materialna sredstva, ki bi lahko preseglo trimestno milijonsko številko. Na eni strani naborniškega zlatnika je grb, na drugi pa cifra.

***
Stališča, izražena v besedilu, so osebno mnenje avtorja in niso uradna stališča ministrstva za obrambo. Avtor je uporabil podatke, ki jih je zbral direktorat za obrambne zadeve.