Tiskane izdaje
Aleksandar Popovski se je tokrat našel sredi vojne vihre prve svetovne vojne, v jarkih, nedrjih požrtvovalnih baronic, prevarantov, kmetovalk, junaških študentov, izprijenih poveljnikov …, v nižjih legah človekove duše, predvsem teles, kjer bivajo najrazličnejša mehka, za mir/vojne ne meneča se tkiva. Ki kličejo k življenju.
Figurae veneris historiae je tekst makedonskega dramatika Gorana Stefanovskega, že več kot dvajset let živečega v Veliki Britaniji, za katerega je navdih dobil v delu znamenitega nemškega zdravnika in seksologa Magnusa Hirschfelda (1868−1935) Nravstvena zgodovina svetovne vojne (1930). Napredni judovski znanstvenik je proučeval predvsem povezavo med vojno in človekovim vedenjem ter dokumentiral številne, še danes neverjetne in šokantne pojave, ki so spremljali dotlej najbolj množično morijo v človeški zgodovini. Človeka sili občutek, da ga že jutri morda več ne bo, v svojevrstno brezglavo in tudi tvegano predajanje telesnim užitkom, ki so ena redkih stvari, ki mu še preostanejo.
Vojna, ki po svoje kroji usodo, ima v igri glavno vlogo. Njena uničevalnost in paradoksi so v zgodovinski družbeni satiri prikazni s črnim humorjem, sarkazmom in svojevrstnim razumevanjem vsakršnih človeških šibkosti. Tekst osvetljuje prvo svetovno vojno kot predigro k novi moriji, ki je nastopila, še preden so se lahko zares zacelile rane in prebolele travme iz prejšnje. Ali pa je prišlo do nje prav zato, ker ran in travm nismo znali ozdraviti. In Popovski vse naštete premene mojstrsko začrta med igralce in na oder.
Na vprašanje, ali se kot režiser najbolj znajde v pripovedovanju skozi sliko, odgovori pritrdilno. »Gotovo, saj sem človek, ki želi govoriti s podobami.« Filmsko režijo je končal pri Stoletu Popovu, gledališko pa pri Slobodanu Unkovskemu. In še vedno je prepričan, da so čustva hrbtenica gledališča. »V njih se skriva njegovo bogastvo in zaradi njih se zadržujem v teatru. Čustva in strasti me zanimajo in vse to lahko na odru gledam. V nobenem drugem mediju pa ne več. Drugi mediji so požrli čustva, teater pa jih je ohranil v povezavi z zgodbo. Nisem privrženec sodobne dramske literature, katere protagonisti so narkomani, dilerji, da bi skozi njih ugledali svet. Vzgojen sem ob klasični literaturi, filmih in stripih, kjer se natanko ve, kdo je junak. Gledališče je ena zadnjih oaz, kjer imamo pravico pripovedovati zgodbe, ki niso črno-bele, ampak so v območju možnega.« Rad ima dramske ironije, dvojna dna, dvojnosti sploh in seveda čim več življenjskih možnosti med najbolj skrajnimi poli. In vse to vidimo v njegovi najnovejši predstavi.
Verjamem vsemu, kar vidim v gledališču. Vi?
Zame je gledališče resnica. Moj prostor. Tam je moja družina, nekakšen vzporedni svet, v katerega resnično verjamem. Je kot balon, ki ga zlahka počimo. Zato je cinizem nekaj, kar ne sme priti blizu teatra. Kaj hitro ga namreč lahko uniči. Mislim, da je gledališče tisti prostor, tisti vzporedni del našega sveta, za katerega se je treba enako boriti kot za našo resničnost. Zato absolutno verjamem v gledališče in verjamem v prostor, ki ga tam ustvarjam.
Ampak to, kar se dogaja v poltretji uri, kolikor traja predstava Figurae veneris historiae, ni igra, niso kulise – to je stvarnost. To živimo. Mar to pomeni, glede na vsebino predstave, da vojni vedno sledi vojna in seksu čakanje na vnovični seks?
Nič novega ne bom povedal, če bom rekel, da stvari vedno tečejo ciklično, da se vrtimo v začaranem krogu. To je nekaj, kar moramo sprejeti. Iz zgodovine se nimamo česa naučiti. Učiti se na izkušnjah zgodovine je nesmiselno. To je nekaj podobnega, kot če bi otroku skušali vcepiti, da v življenju ne sme storiti istih »napak«, kot so jih storili njegovi starši. Vsak od nas si želi lastno šolo izkušenj in doživljanja. Vojna ima v sebi zagotovo nekaj, čemur danes popularno rečemo »seksi«, in ljudi vznemirja, prinaša določen tip specifične vznemirjenosti, adrenalina, ki ga mir ne. Na žalost.
Vojna je zlo. Zlo je njeno obče mesto. To vsi vemo. Treba je samo razmisliti, kako bi, kot pravi Magnus Hirschfeld, tej tišini in temu miru povečali moč oddajanja signala. Ojačati je treba zvok miru in ljubezni. Mislim, da danes obstaja samo ena vrsta zvoka – hrup, noise, ki obvladuje svet. Grozljiv in umazan zvok, poln naših krikov, v katerem ni več mogoče vzpostaviti tišine. Mislim, da je narobe prav to, da se vsi preveč trudimo, da bi bili čim bolj glasni.
Bi držalo, da je naš svet še kako podoben tistemu pred začetkom velike vojne?
Nisem prepričan. Mislim, da gre za nekakšne umetne faze in obdobja, ki jih sami vzpostavljamo. Se spomnite teksta Isaaca Bashevisa Singerja, Norci iz Helma, v katerem so živeli ljudje v miru, vse dokler niso izumili besede kriza? Ker so ustvarili besedo kriza, je kriza tudi nastopila. In ker je niso razumeli, niso imeli izkušnje z njo, so jo morali odživeti, krizo. Začeli so razmišljali, kako bi preživeli. Spomnili so se, da bi nemara bilo najpametneje, da napadejo bližnjo vas in oropajo njene prebivalce in tako rešijo lastno težavo krize.
Zdi se mi, da hočete reči, da ne verjamete v recesije, krize?
Ne, ne verjamem. Rečeno nam je bilo, da je nastopila kriza in da je treba zategniti pas in da je treba kulturi namenjati čim manj denarja. Zakaj? Zakaj? Mislim, da smo svet brez nadrobnejšega premisleka prepustili politikom, v času, ko je demokracija pojedla lastno idejo o demokraciji. Še posebej parlamentarna demokracija. Ta sistem je sam sebe pripeljal do popolnega nesmisla, obenem pa proizvaja tip ljudi, ki danes vladajo svetu. Nekompetentno komentirajo ogromno stvari v našem življenju.
Imel sem sanje. Bogovi so prišli na Zemljo in mi podelili nekakšno pravico, da se znebim vseh ljudi, ki bi mi stopili na pot v nameri, da očistim svet stvari, s katerimi se ne strinjam, da se znebim patriotizma, verskega fanatizma, nacionalizma ... V eno sobo sem bil stlačil vse ljudi, ki so mi šli na živce vsa ta leta. Stal sem tam z neumno puško v roki. Ničesar nisem mogel storiti. Potem se je spustil mrak in tudi bogovi so se spet spustili na Zemljo, mi vzeli pravico in puško in jo dali drugim, češ, naj oni ustvarijo svet po svojih zamislih. Nakar sem se zbudil. Mislim, da je vprašanje izvedbe ključno. Moramo se naučiti, da se je za svobodni svet treba boriti, da ni samoumeven. Svoboda ni božje seme, ki bi ga nekdo podelil.
Kaj vam osebno pomenita lik in delo dr. Magnusa Hirschfelda? Kaj vam je odkril o vas samih in kaj od tega ste umestili v predstavo?
Od nekdaj so mi blizu izraziti individualisti. Ljudje, ki so si drznili biti sami, samosvoji. To je najlepše opisano v drami Peer Gynt. Samo tisti, ki so sami in samosvoji, vedo, kako zdržati pritisk, ki se ga izvaja na nas. To ni enostavno. Hirschfeld je gotovo eden od ljudi, ki so tega sposobni. Hirschfeld je Don Kihot, je Tesla, je človek, ki je v obdobju, ko je vladala norija vojne, v času, ko so se premikale meje Evrope in vojske, govoril: »Ne, ne, ne! To, kar mene v tem trenutku zanima, je, da v nasprotju z mnogimi, ki hočete samo ohraniti bogastvo in si nakrasti novega, ohranim dušo. Moram ohraniti emocijo, moram ohraniti nekaj …« Ni naključje, da je s prihodom nacistov Goebbles zažgal Hirschfeldov inštitut. Zakaj bi si nekdo želel skuriti neko dokumentacijo?! Zato, da bi zažgal sledi Hirschfeldovih raziskav, kaj vse se skriva v človeku? Da. In prav to se je tudi zgodilo.
Hirschfeld si je namreč močno prizadeval, da bi iz nemškega kazenskega zakonika umaknili člen, ki predvideva strogo kazen za vsakega posameznika z istospolnimi nagnjenji. V svojih delih je večkrat povedal, da je Žid in homoseksualec. Zame to ni ključno. Oziroma je ključno toliko, kolikor ima pravico, da pove, da ima pravico biti drugačen. Za to gre.
Danes pogosto slišimo očitke, da nismo dovolj patriotski ali domoljubni, da nismo dovolj kristjani ali dobri kristjani … Kot da nam poskušajo vsiliti nekdanje vzorce, ki so pripeljali do hujših poglavij zgodovine. Dolgo se nam je zdelo, da smo si izborili lastno individualno svobodo in da se nam zanjo ni več treba boriti. Da je za vedno naša. Izkazalo pa se je, da se mora človek za svojo svobodo nenehno boriti. Tega me je spomnil Magnus.
Je nočna mora zgodovine vojna ali mir?
V eni od zgodnejših dram Gorana Stefanovskega sta izgovorjena dva enako močna stavka. Oče pravi: »Vojna bo!« Mati odgovarja: »Dovolj je bilo takšnega miru.« Zgodovina je nekje med tema dvema replikama. V zadnjem času sem fasciniran s pojmom svobode. Mislim, da gre za nekaj, kar sem za vedno osvojil.
Džoni Štulić pravi: Sloboda je žena – uzmi je. Gre za svobodo, ki je bila osvojena v osemdesetih, ki je samo čakala, da si jo vzamemo. Danes je treba osvojiti že osvojene svobode. Boriti se moramo za nekaj, kar smo že imeli. V osemdesetih je bila sramota, da si patriot, nacionalist, vernik – vse našteto je veljalo za zastarelo, démodé. Danes ni več tako. Moramo prenehati z nenehnim čudenjem in ponavljanjem sintagme »ne morem verjeti«. Takrat ko mi ne verjamemo, oni gradijo ta svoj nori svet.
Pred pogovorom sta mi igralca ljubljanske SNG Drame povedala, kako radi da igralci delajo z vami.
O, hvala lepa. Lahko rečem, da je Slovenija postala moj gledališki dom. Tu imam več predstav kot v Makedoniji. In tu sem se tudi formiral. Ko sem leta 2000 prvič prišel režirat v mariborsko SNG Dramo, sem bil en tip režiserja, potem pa sem se v stiku s slovensko družbo, ustvarjalci, predvsem pa igralci, dokončno izoblikoval.
Igralke in igralce ljubljanske Drame sem ob koncu devetdesetih spremljal z veliko fascinacijo. V Skopju mi je uspelo organizirati gostovanje, na katero je ta hiša prišla s petimi ali šestimi predstavami. Lahko rečem, da je zame izjemen privilegij, da lahko sodelujem s tem igralskim ansamblom. In tudi danes, ko sem z njimi naredil že pet predstav, ostaja ta fascinacija ista. V Drami ustvarjajo šamani igre.
Kar spet govori v prid temu, da je, predvsem v gledališki sferi republik nekdanje Jugoslavije, prepričanje, da so slovenski gledališki igralci »hladni«, popolnoma zmotno.
To je zelo površna ocena, tudi sam sem že slišal kaj podobnega, ampak gre za hudo zablodo. Ustvarjanje s slovenskimi igralci je zadnjih štirinajst let mojega dela popoln užitek. Toplejših bitij še nisem srečal. Rad delam z njimi, ker jih ni strah vstopati v neznane svetove. Rad preizkušam, raziskujem, to pa je težko početi z nekom, ki ga je strah, ki že vnaprej vse predvidi ali ve in ne preizkuša dalje, si ne drzne iti dlje … Zame je igra kot prosti pad. Včasih se med padanjem ulovim za nekaj, kar me še posebej zanima, toda večinoma padam. Kot Alica. Včasih padam in pristanem tako, da zaboli, toda bistveno je, da padam z ljudmi, ki se ne bojijo. Na neki nenavaden način se oklepamo drug drugega, držeč se za zrak. In potem je občinstvo navdušeno nad nami – ker ustvarjamo nekaj, čemur rečemo čudež …
Poleg gledališča pa me s Slovenijo veže še nekaj: pri osemnajstih so me poslali služit vojaščino v Ljubljano, v »maršalko«, in tam je bil v zaporu tudi neki zastavnik, ki mu je bilo ime Janez Janša. Ni nam bilo jasno, kaj se dogaja. Zunaj so se zbirale množice ljudi, ki so vpile na nas …
Hotel sem pobegniti iz te vojske, ampak vse je bilo tako čudno. Imel sem 56 kilogramov, vse obleke so mi bile prevelike, bal sem se, da nikoli ne bom prišel ven iz te Slovenije. In zdaj, po več kot dvajsetih letih, je Ljubljana eno od mest, kjer sem najraje in kjer najraje delam.
Eden od hrvaških tednikov je pred časom objavil, da ste najvplivnejši tujec na Hrvaškem.
(Smeh)
Kako postati najbolj vpliven tujec v neki državi?
Hm, ne vem … Saj tega ne kaže jemati resno. Toda če me že sprašujete; obstaja nekaj, čemur pravimo obrt. Dobra obrt. In obstaja nekaj, čemur Magnus pravi duša, ki odreja, kakšen je določen človek. Mislim, da kombinacija te duše in obrti na nekoga naredi končni vtis.
Povedali so mi, da ste modernist. Kako še verjamete v napredek v postmodernem času?
V eni od knjig Borisa Viana je stavek, ki gre nekako tako: kolikor nas noge nesejo, tečemo proti prihodnosti, tako hitro tečemo, da se nam izmika sedanjost, prah, ki se vzdiguje za nami – zavaja preteklost.
Napredek je nekaj pretencioznega. V Makedoniji imamo tradicionalni ples, ki se ga pleše s tremi koraki naprej, dvema nazaj. Ko ujameš njegov ritem, ko plešeš, sicer nekam prideš, toda vedno greš tri korake naprej in dva nazaj.
Nekje ste rekli, da se je gledališče v devetdesetih redefiniralo. Ste s tem mislili, da se danes znova ukvarja z »velikimi« temami, takrat pa se je z osebnimi in intimnimi …
Samo to razumem tako: ko so na ulico prišle puške in pištole, je gledališče pobegnilo navznoter. V teater pa smo se zatekli zato, ker nismo hoteli biti na ulici, nismo hoteli postati kanon futer oziroma nismo se hoteli znajti v situaciji, da bi se morali braniti ali streljati na sočloveka. Sovraštva nikoli ne bom sprejel kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, v kar je treba verjeti.
V devetdesetih je razpadal stari svet, razpadali so nekdanji sistemi. Moja generacija je bila pri sesuvanju tega starega sveta v prvih bojnih vrstah. Toda kaj kmalu je to sesuvanje postalo nekaj, kar je služilo samo sebi. In to inertnost danes intenzivno občutimo. Razbivanje bi se lahko nehalo s padcem berlinskega zidu, toda nekateri ljudje so ga začeli razumevati kot nov sistem. V tem trenutku me bolj zanima, da v gledališču pokažem, kako hiša lahko stoji, kot to, zakaj se lahko zruši.
Bi lahko rekli, da smo prvi del predstave, vsaj tisti del, ki smo ga gledalci gledali skozi postavljeno črno kopreno, pravzaprav svet na odru opazovali skozi nekakšen ženski ali moški … muf?
(Smeh) Odlično! Kako lepa asociacija. Nisem se spustil do mufa. Ampak če dovolite, bi vas v prihodnosti v povezavi s tem citiral …
Predstava je nekako razdeljena na štiri dele: pomlad, poletje, jesen, zimo. Tako kot je vojna trajala štiri leta. Ljudje v predstavi vojno doživljajo kot osvobajanje, kot čas, v katerem bo vse dovoljeno. Tako kot so se nekateri v vojni veselili klanja in ubijanja, so se drugi veselili, da bodo lahko ljubili, ne da bi bili kaznovani. Kajti vojna zrahlja tudi moralne konvencije. To je samo začetek. Jesen in zima pa prineseta posledice, sifilis in psihične poškodbe, celo vrsto nepovratnih reakcij na minulo …
Magnus v svojih knjigah poudarja, da je bila vojna samo sprožilec vsega, kar se je zgodilo. Stefanovski je ogromno elementov za tekst vzel neposredno iz Hirschfeldovih dokumentov. Ženske iz višjih slojev družbe, baronice in druge plemkinje so med vojno res voluntirale po bolnišnicah in umivale ranjence. Veliko se govori tudi o odnosih v rovih … Vojna je razprla široko pahljačo erotičnih možnosti.
»Ni res, da muze med vojno molčijo. Opolzke so.«
Ob tem je prva stvar, ki mi pride na misel, podoba kamiona na beograjskih ulicah, z bendom, ki v času vojne prepeva Rimtutituki. Poglejte si na youtube. Škoda bi bilo, da bi kaj takega pozabili.
Nekega dne je Jure Zrnec prišel na vajo z neko italijansko pesmijo za eno od naših scen. On in Barbara Cerar sta si na glavo nadela plinsko masko in odpela ta komad. In se objela.
Kako imeniten je samo prizor med Sašo Pavček v vlogi kmetovalke in Blažem Setnikarjem, študentom, ki se iz materinsko-erotičnega spremeni v dokončno nepovratnega – njeno štetje mrtvih …
O, hvala lepa. Izjemna sta. Z Goranom Stefanovskim sva se pogovarjala, da mora biti v besedilu prostor, v katerem bo občinstvo močno čutilo s predstavo.
Kaj mislite s tem?
Da nekaj samo nakažemo na odru in da gledalci izjočejo solze. To sem hotel. Včasih gledam kakšno predstavo, ki je tako hermetična, zaprta vase …
… da vanjo ni mogoče vstopiti.
Ja, da ni mogoče vstopiti. To se pogosto zgodi takrat, ko igralci tako in toliko čustvujejo, da zmanjka zame kot gledalca. Pri naši predstavi mi je šlo za to, da se na nobeno emocijo ne usedemo z vso težo, da so ostale fluidne. Da se gledalec hitro lahko pomika po svojih čustvih, iz sreče v žalost, iz žalosti v hrepenenje, iz ljubezni v sovraštvo … Meni je ljub prizor, ko se vojak sleče pred bogom, pa
»Ljubezen ima čas in potrpljenje …«
Meni je ljuba: »V tem političnem svetu ni prostora za ljubezen.« Sprva je samo duhovito, na neki drugi ravni pa postane sila sodobna misel. Danes se vsi mi ukvarjamo z mnogo stvarmi, ljubezen pa je potisnjena na stran.
Pogosto doživimo, da nasilje z roko v roki z ljubeznijo pomeni nekakšno hipno razprtje svobodi. Tudi pri vaših Figurah se zdi tako. Tako absurdno je – podobno kot ta nesrečna lokacija spolov pri človeku, nemara pri človečnosti isto, in Magnus je slutil, kaj to pomeni …
Strinjam se z vami; prva je stvar, ki nas tako zelo približa bogovom, in druga, to pomeni eno samo veliko sranje … Vse naše življenje, vsa dramaturgija življenja se vrti okrog teh dveh kontrapunktov.
Štirje centimetri, ki odrejajo, kaj smo oziroma nismo.
(Smeh) Veste, saj tudi je tako, v resnici: imamo viteze, ki pripadajo eni ideologiji, in tiste, ki pripadajo drugi. Nedavno sem si pogledal stare dele Vojne zvezd, dobro in zlo, prehod zla v dobro ali obratno. Vse to so lahko ti štirje centimetri …
Toda vi ste pred leti rekli, da ste se toliko ukvarjali s temnim v sebi in v gledališču, da se boste od takrat naprej posvetili samo svetlemu, lepemu in dobremu. Je to mogoče?
Seveda ni. To sem si izmislil, da bi se bolje počutil. Postalo mi je dolgčas od poslušanja, kako je vse eno samo sranje in kako da je vse grozno. Saj to je vedela tudi moja pokojna babica! Svetu so potrebni čudeži. Ko nekdo naredi nekaj, za kar drugi mislijo, da je nemogoče. To sezono bom v MGL režiral Brechtov tekst Dobri človek iz Sečuana. Besedilo poskuša odgovoriti na vprašanje, kako biti dober človek v tem času. V katerem koli času. In kaj pomeni biti dober. In kako to, da je tudi zlo lahko dobro. Fenomenalen tekst, komaj čakam, da začnemo delati.
Malo se je treba klanjati tekstu, malo pa delati tudi za svojo dušo. Je bilo tako tudi pri Figurah?
Vedno je treba delati za dušo. Najlepše je seveda takrat, ko tekst in duša postaneta eno. Da lahko delam, se moram zaljubiti v tekst. In ta tekst mora biti v tistem trenutku najpomembnejša stvar – nič drugega.
V različnih obdobjih so nam bliže določeni teksti, v drugih spet drugi. Obstaja čas za Čehova, za Shakespearja … Včasih ko si pogledam kakšno od svojih predstav, se sprašujem, kaj sem takrat razumel v tistem tekstu, da me je pripeljalo do tega rezultata. Čas je zanimiv fenomen. Če bi vam zdaj zavrtel skladbo Hurt Johnnyja Casha, bi natančno razumeli, kaj hočem reči.
Povedali so mi, da ste v preteklosti, predvsem v osemdesetih in devetdesetih, vedno poslušali bende, ki jih množica ni poznala.
Za mojo generacijo glasba ni bila samo glasba. To je bil odnos do sveta. Kar poslušaš, to si. Narodnozabavna glasba je bila v ilegali, tisti, ki so poslušali to glasbo, so bili nekje v ilegali. Prek glasbe smo razumevali svet. Z njo smo osvajali ženske. Bila je sestavni del nas samih.
Drži, morda sem res poslušal drugačno glasbo. Vsi so poslušali Duran Duran. Izšel je Rio in obnorel svet. Dober album, a nisem si ga kupil. Takrat sem seveda poslušal pank, in nikakor ne bi bilo v redu, da bi imel doma album Duran Duran. Pred kakšnim letom sem si ga v Istanbulu kupil od nekega Turka, ki ga je bil kupil v Frankfurtu. Brez zveze.
New Order torej?
Hm? Bomo videli.
