Tiskane izdaje
Ali se je pozorno pogledal v malo ogledalo, ki je bilo od daleč videti kot mobilni telefon. Z britvico je po svojem zagorelem obrazu naredil še nekaj popravkov in zadovoljno, a komaj opazno prikimal. Ko si je po prho na prostem samozavestno nadel belo majico brez rokavov, je spominjal na hollywoodske igralce iz štiridesetih let. S prijatelji je izmenjal nekaj dovtipov in sedel v počep. Deloval je kot nekdo, ki je pripravljen na akcijo. Kakršno koli.
Petintridesetletni Iračan iz Bagdada se je v zapuščeni opekarni na obrobju Subotice, mesta na severu Vojvodine, kjer v popolni negotovosti čaka na ilegalni prestop bližnje meje med Srbijo in Madžarsko, znašel zaradi vojne in ljubezni.
Na vrhuncu iraške državljanske vojne, ki sta jo spomladi 2003 sprožili ameriška invazija in kasnejša okupacija, je Ali iz Bagdada, kjer je delal v tovarni, zbežal na Norveško. Tam je dobil začasne papirje in delovno dovoljenje. Gradbeni posli so ga pripeljali na Nordkapp, najbolj severni del Evrope, kjer je več let gradil hiše in poslovne objekte. Vmes se je zaljubil v, kot pravi, »domačo punco«, s katero sta načrtovala skupno življenje in družino, a vnaprej je bilo jasno, da se bo moral Ali – zaradi tako imenovane repatriacije – prej ali slej vrniti v domovino, kjer se je vojna uradno končala že pred petimi leti, v resnici pa so speče celice skrajnih sunitskih in šiitskih skupin le za kratek čas zatisnile očesa. Z izbruhom vojne v sosednji Siriji in širjenjem sunitsko-šiitskih spopadov po vsej regiji ter rastjo Islamske države je velik del Iraka ponovno postal vojno območje.
(»Nimam izbire. Pot moram nadaljevati čim prej. Madžari gradijo zid, zato moram pohiteti.« Foto: Jure Eržen/Delo)
Domov se je vrnil leta 2012. Hitro si je našel službo in se povezal s svojo iraško družino. Njegovo norveško dekle mu je obljubilo, da se bo, vsaj za nekaj časa, preselilo v Bagdad. »Rekla mi je, da ima rada vroče kraje,« je na vročem vojvodinskem soncu smeje se dejal Ali, sicer izšolan strojni inženir.
Norvežanka je prišla v Bagdad ravno v času, ko je Islamska država zasedla Mosul, drugo največje mesto. Irak se je pogreznil v novo vojno, ogrožena je bila tudi prestolnica. Ali in njegovo skandinavsko dekle sta sklenila, da se čim prej vrneta na Norveško.
Tu so se začele težave. Velike težave.
Aliju ni uspelo dobiti norveškega vizuma, njegova norveška spremljevalka pa je, »čeprav je hotela ostati«, odpotovala domov. Edina možnost, ki jo je imel ponosni Ali na voljo za pot proti evropskemu severu, je bilo, računajoč na skoraj neomejene količine sreče in »božje naklonjenosti«, ilegalno prečenje številnih meja.
Vračanje na skrajni sever
Iz Bagdada se je podal proti severnemu Iraku. Na poti se je moral izogniti številnim bojiščem in nadzornim točkam. Prek kurdskega avtonomnega območja je – tokrat še legalno – vstopil v Turčijo. Z iraške meje se je, dodobra oborožen z informacijami o tako imenovani balkanski begunsko-priseljenski poti, z avtobusom odpeljal do turške sredozemske obale. V Izmirju, ki je poleg Bodruma središče tako imenovane tihotapske mafije, se je povezal s skupino sirskih in afganistanskih beguncev. Ti so že spoznali »nekoga«, ki jim je za tisoč evrov na osebo obljubil, da jih bo iz obalnega mesteca severno od Izmirja z večjim čolnom pripeljal na grški otok Lezbos, ki leži le dvanajst kilometrov od turške obale. Grški vzhodnoegejski otoki (Lezbos, Kos, Samos, Leros …) so letos pomladi postali glavna vstopna točka beguncev in priseljencev v Evropsko unijo.
Ali se je na moderni odisejadi pridružil več deset tisoč ubogim dušam, ki jih je tragičen preplet vojn, revščine, obupa in vse bolj tudi podnebnih sprememb pognal na dolgi pohod za preživetje. Na dolgi pohod v – življenje. V primeru šarmantnega Bagdadčana, ki tekoče govori angleško in norveško, je veliko vlogo na tej poti, ki traja in traja, odigrala tudi ljubezen.
(Ali se je na moderni odisejadi pridružil več deset tisoč ubogim dušam, ki jih je tragičen preplet vojn, revščine, obupa in vse bolj tudi podnebnih sprememb pognal na dolgi pohod za preživetje. Foto: Jure Eržen/Delo)
»Severno od Izmirja smo se ponoči vkrcali na gumijasti čoln. Z obale smo videli luči z grškega otoka Lezbos. Pot ni trajala dolgo, morda dve uri in pol. Prispeli smo, ko se je že delal dan. V mestu Mitilini, kamor nas je pospremila grška policija, ki je z nami ravnala korektno, je bilo ogromno beguncev. Večinoma Sircev. Veliko smo se pogovarjali. Vsak je imel svoje načrte. Vsi pa smo hoteli prek Grčije, Makedonije, Srbije in Madžarske priti v Avstrijo in Nemčijo, nekateri pa, tako kot jaz, so bili namenjeni v Skandinavijo,« je na parkirišču pred zapuščeno opekarno na obrobju Subotice, kjer se že dolge mesece zbirajo najbolj revni begunci in priseljenci, ki si ne morejo privoščiti nadaljevanja poti po ustaljenih tihotapskih poteh, svojo pripoved nadaljeval Ali.
Ko sva se srečala, je v ruševinah opekarne bival že šest dni. Odločil se je, da bo, kadar se bo le dalo, strogo varčeval. Lahko bi si privoščil spanje v poceni gostišču, ali pa – s pomočjo tihotapcev – morda kar neposredno pot prek madžarske meje in naprej proti Dunaju, a ker se prekleto dobro zaveda vseh mogočih tveganj in nevarnosti, ki na »balkanski poti« prežijo na begunce in priseljence, se je odločil za čim bolj neopazno in »tiho« pot proti Norveški.
»Z Lezbosa sem s trajektom odpotoval v Atene. Grške oblasti so mi dali neki papir, ki mi je omogočil potovanje po državi. Iz Aten sem z avtobusom krenil proti Solunu in naprej proti makedonski meji, ki smo jo prestopili ponoči. Peš. Nekaj dni smo hodili. Tudi makedonsko-srbsko mejo smo prehodili. V južni Srbiji so nas vkrcali v avtobuse in odpeljali v Beograd. Tam sem ostal le en dan. V Subotico sem prispel z vlakom,« je Ali nadaljeval z opisovanjem »logističnih« podrobnosti prvega dela svoje poti proti Norveški.
(Foto: Jure Eržen/Delo)
Ni mu povsem jasno, kako se prebiti do Osla. Z norveškim dekletom sta ves čas v stiku. Verjetno ga bo prišla z avtomobilom »pobrat« v eno izmed držav srednje Evrope. Skoraj gotovo to ne bo Madžarska, saj obstaja velika možnost, da bi Alija tam priprli. Potem bi se njun načrt v celoti porušil. Pripeljati se bosta morala na Švedsko ali Dansko in od tam s trajektom kreniti proti »obljubljeni deželi«.
»Nimam izbire. Pot moram nadaljevati čim prej. Madžari gradijo zid, zato moram pohiteti. Prijatelji iz Sirije, ki sem jih spoznal na poti iz Turčije v Grčijo, so šli že naprej. Uspelo jim je priti v Nemčijo. Govorili smo. Povedali so mi, kje in kako je najbolje prestopiti madžarsko mejo. Tu čakam, da se nas zbere dovolj. Krenili bomo čez najkasneje dva, morda tri dni,« je minulo sredo na razžarjenem dopoldanskem soncu strnil Iračan Ali, ki ves čas razmišlja o »svoji Norvežanki« in stari službi na skrajnem severu Evrope.
Če je šlo vse po sreči, bi moral biti sveže obrit in ponosen Ali danes že nekje na Norveškem, kjer je dan daljši, pot do sreče pa krajša.
Alhamdulillah!
