Vojna ubije življenje in dušo, ostane zgolj spomin

V Sloveniji je begunec že drugič v življenju, potem ko je bil nekoč begunec v Siriji s palestinskimi starši. Tukaj je skoraj dve leti, lani novembra so k nam prišli še njegova žena in njuni štirje otroci. Mohamed Abdul Munem ni nikoli obupal, ampak je težke življenjske preizkušnje raje spremenil v melodične verze in modre misli. Pred začetkom sirske državljanske vojne je petindvajset let vodil knjigarno v Alepu.

Mohamed Abdul Munem je karizmatičen, zato njegovemu pripovedovanju ni težko slediti, četudi traja več ur. Enako je bilo zadnje leto v nekdanji tovarni Rog, kjer je spletel prijateljske vezi z drugimi begunci in mnogimi Slovenci. Čeprav je bil njegov status dolgo negotov, je pri nas ustvarjal naprej. V kavarni Kantina v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova je pred kratkim predstavil svojo prvo pesniško zbirko v slovenskem, angleškem in arabskem jeziku Enaindvajset žensk iz Ljubljane.

V Sloveniji je skoraj dve leti, lani novembra so k nam prišli še njegova žena in njuni štirje otroci. Pogovarjali smo se v kuhinji njihovega novega domovanja v Ljubljani. Pritlično stanovanje ima malce starejšo, vendar prijetno, približno dve desetletji staro leseno opremo. Mohamed je sedel nasproti mene v kotu pod leseno uro, na daljši stranici mize je bil prevajalec Karim Hanuneh, sin slovenske matere in palestinskega očeta, s katerima je otroštvo preživel v Siriji.

Gospod Mohamed, kaj vidite, ko pomislite na svoj dom?

Moj dom … Včasih grem z mislimi v dom svojega očeta v Palestini, kot so mi ga predstavili domači. Včasih grem z mislimi v dom, ki sem ga kupil v Alepu, kjer sem bil doma tudi v domovih mojih prijateljev. In včasih z mislimi odpotujem v begunsko taborišče, kjer sem se rodil v revni in ubogi kolibi. V resnici se počutim, kot da doma nikoli nisem imel. Strah me je, da doma nimam niti tukaj. Rad bi ga ustvaril za svoje otroke, zato si včasih takšen dom narišem v sanjah.

Ni dom vsaj tam, kjer ste skupaj z družino? Prej s starši in zdaj z ženo in otroki?

Živel sem za svoj dom v Alepu. Tam sem imel družino in tja so prihajali moji prijatelji. Prava duša doma nikoli niso pohištvo, zidovi ali oprema, ampak vonj, spomini, glas ... In ta vonj imam še vedno v sebi … (Mohamed začne jokati in nezavedno ga s Karimom primeva za roko. Nekaj trenutkov pozneje Karim odpre steklenico vina.)

So to solze žalosti?

Ne, to je še nekaj močnejšega. (V tišini pijemo prvi kozarec vina.) Alkohol je drugi dom. A ne, ko se ga napiješ, ampak ko spiješ kozarec vina v družbi prijateljev. Dom je tudi vsak prijateljev nasmeh, vsak pogovor, vsak otroški jok.

Ampak vse to imate prav ta trenutek.

V srcu imam veliko prijateljev, ki so po vsem svetu, v Alepu, Bejrutu, Parizu, Berlinu, na Dunaju, v Kaliforniji, in z njimi se pogovarjam po facebooku. Vse to je dom, razpršen naokoli. Znamenitega palestinskega pesnika Mahmuda Darviša so nekoč vprašali povsem enako – kje je vaš dom? Tudi on je začel jokati in potem je napisal pesem Jaz sem od tam.

(Mohamed začne govoriti pesem: Jaz sem od tam. Jaz sem od tu. Jaz nisem tam in jaz nisem tu. Imam dve imeni, ki se srečujata in razhajata. Imam dva jezika. In pozabil sem, v katerem sanjam.)

Moje telo je tukaj, prav tako duša, toda duša lahko odleti in obišče več mest. Samo zaprem oči in odpotujem; vojne, politiki in meje me omejujejo, da tega doma ne morem obiskati tudi s telesom. Imam samo sanje in strah, a na srečo si lahko prijatelje prikličem v spomin.

Vojna torej ne uniči samo stavb, ampak tudi dušo, vonj, prijateljstvo, objem …

… in sanje, občutke, toplino. Uniči dom. Vojna ubije življenje in dušo, ostane zgolj spomin. Na domačo kuhinjo, na žlico, vilico … Včasih stopim ven in si zamišljam, kako bom čez dvajset minut v svoji knjigarni, a kmalu me udari zavedanje, da ne bom prišel do nje. In ko vojna uniči celo mesto, uniči ljudi, narod, njegove korenine in medsebojne odnose. Vojna uniči tudi dobroto v ljudeh, vsaj pri nekaterih. Pred vojno so znali biti dobri, ampak ko ljudje nekaj izgubljamo, postanemo hudobni.

Vendar vas vojna ni premagala.

Zmagovalec sem bil že pred vojno. Vedel sem, da ne pripadam vladajočemu sistemu in da bom moral oditi, če hočem rešiti družino ...

Težka vprašanja. (Globoko vdahne in prižge cigareto. Približno pol minute smo v tišini.)

Ste Darviša res spoznali že kot otrok, ker je bil očetov prijatelj?

Oče Sulejman in Mahmud Darviš sta oba moja očeta in večkrat smo bili skupaj pri nas doma. Zaradi njiju imam moč, da sem tukaj z družino, saj sta bila nekoč begunca enako, kot sem zdaj jaz. Moj oče me je tudi učil, da se moram v vojni znati nasmehniti, ker je nasmeh znak moči.

Skupaj sta me naučila ljubiti vonj po knjigah; zaradi prvega sem založnik, zaradi drugega pisatelj. Za zmeraj bo v mojem spominu ostal Darvišev glas, imel je neki poseben spev, kar lahko občutiš v njegovih pesmih. Kadar pišem, se spominjam njegovih besed in melodije njegovega glasu. Prav tako je imel poseben ritem hoje. Skušam jo posnemati, da sem stabilen in samozavesten, da se sliši peta.

Mahmud Darviš se ni nikoli zlomil. Težko sicer govorim o njem, ker on je več od vseh besed. Spominjam se tudi njegovega posebnega prijema cigarete. Poglej, tako! (Mohamed prime cigareto na vrhu prstov med stegnjenima kazalcem in sredincem.) Med vojno je ostal uglajen gospod. Vedno je nosil čisto in zlikano belo srajco, a ne, ker je bil bogat, ampak ker je bil močan. Nikakor ni dovolil, da bi ga vojna spremenila.

In Mahmud Darviš me je naučil ljubiti ženske. (Z nasmeškom dvigne kozarec in nazdravi.)

Berete Darviševe pesmi z njegovim glasom?

Vedno. Včasih jih niti ne berem, ampak samo zaprem oči in poslušam pesmi z njegovim glasom in kretnjami.

Ker jih poznate na pamet?

Ker ga imam rad! Ja, veliko jih poznam na pamet. Mislim, da ga nima nihče rajši od mene, čeprav so to zelo sebične besede. Največjo pohvalo v življenju sem prejel, ko so mi prijatelji rekli, da v mojih pesmih slišijo Darviša. Včasih so celo zamešali najine pesmi.

Vaša zbirka Senca begunca resnično spominja na Darviša, vendar zbirka Enaindvajset žensk iz Ljubljane prav nič.

Res je. Ko sem pisal Senco begunca, sem imel v sebi še občutke iz Sirije, toda tukaj sem se spremenil. V Sloveniji sem napisal Pesem mojemu očetu, toda v njej ne nagovarjam pravega očeta, ampak Mahmuda Darviša. Takrat sem se spremenil. In v tej pesmi ga kritiziram.

Kako ga kritizirate?

Kot pesnika in njegovo Pesem Damasku. V njej opisuje reko Barado, kako je velika, toda potem sem v Ljubljani videl, da je Ljubljanica precej večja. Reko Barado je opisal, kot da piše o Amazonki, zato sem tukaj postal bolj realen, ko sem videl Ljubljanico. Videl sem resnico, pesem o reki Baradi pa je zgolj domišljija. Opisoval je tudi mošejo in minarete, kot da segajo do neba. Zdaj, ko sem zapustil Sirijo, pišem Darvišu, da mora splezati na minarete, če me želi videti, ker bi šele potem spoznal, da so minareti v resnici precej nizki. S to pesmijo sem se spremenil, mogoče tudi na slabše.

Ste z njo simbolno odrasli, zapustili očeta in odšli po svoji poti?

Lahko sem tudi še bolj nazoren in rečem, da sem s to pesmijo ubil svojega pesniškega očeta. Vendar ga imam še vedno rad.

Ste tudi knjigarno v Alepu odprli v Darviševo čast?

V njegov ponos, spomin in čast.

Lahko opišete knjigarno?

Podobna je temu stanovanju. Ima tri okna, na koncu so zraven vrata, spredaj je cesta. Stavba je stara več kot dvesto let. Knjige so bile v okenskih izložbah in v celotnem osrednjem prostoru. V naslednjem prostoru so bile otroške knjige, v zadnjem prostoru je bila moja pisarna z računalnikom.

Kakšne knjige ste imeli?

Leposlovje, strokovne knjige, tudi knjige o glasbi, priročnike za kiparje, politične knjige.

Bi pri vas našli tudi prepovedane knjige?

Veliko jih je bilo. Pritihotapil sem jih iz Libanona, nekatere sem tiskal sam. Takšna knjiga je bila Satanski stihi pisatelja Salmana Rushdieja, prepovedane pa so bile tudi knjige o spolnosti in knjige o političnih sistemih v arabskem svetu.

Kako ste jih prodajali?

Kupcu sem moral zaupati ali pa je zanj besedo zastavil kakšen prijatelj. Zamenjal sem ovitek in knjigo predal kje na ulici, v parku ali v kavarni, včasih sem jo izročil kar v knjigarni. Nadzor je bil precej neumen. Ko so policisti videli, da ovitek ni sporen, knjige sploh niso odprli, čeprav je bila v resnici povsem druga.

So vas kdaj ujeli?

Enkrat, ker so me izdali. Ta knjiga je bila Novi Bližnji vzhod, napisal jo je Šimon Peres. Izdal me je isti človek, ki mi je naročil, naj jo natisnem. Zaprli so me skupaj z očetom in bratom. Vzeli so vse knjige, zato je knjigarna čez noč propadla. Bilo je leta 1994, v zaporu sem bil mesec dni in potem sem spet odprl knjigarno.

Kdaj ste bili zadnjič v njej?

Tisti dan, ko sem zapustil Alep. V knjigarni sem se sestal z možakarjem, ki je organiziral pobeg, in povedal mi je, da me bo zvečer obiskala oseba, s katero bom zapustil mesto. Zatem sem šel v pisarno, uredil nekaj papirjev in predal ključe knjigarne bratu, ki je bil zraven.

Ja, dobro se spomnim tega dneva. Bil je hiter, poln dogodkov, čustev, strahu in groze. Spominjam se tudi zadnjega pogleda. Z vrat sem snel tablico z napisom knjigarna, z nje pobrisal prah, jo postavil nazaj in rekel: adijo.

Kako je danes s knjigarno?

Še vedno stoji, a okolica je razbita. Uničena so tudi zgornja nadstropja, stene so razpokane, toda knjigarna v pritličju je skoraj nepoškodovana. Brat jo rad obišče in v njej spije kavo. Notri je kakšnih sto knjig, ravno toliko, da ostaja spomin na knjigarno.

Koliko spominov na knjigarno je oživelo, ko ste v Sloveniji spet zagledali družino?

Spominov raje ne oživljam, vsaj ne namerno. Za knjigarno sem delal 25 let, a zdaj je vse končano. Žena je s seboj prinesla nekaj knjig na zgoščenkah, toda še vedno jih nisem pogledal. Nimam moči, čeprav niso vse knjige moje in njihovi pisatelji čakajo, da jih izdam. Na zgoščenkah je sedemsto knjig, a tudi sedemsto prijateljev, sedemsto ljubezni in sedemsto človeških odnosov.

Koliko vaših knjig je na zgoščenkah?

Dve, roman in zbirka pesmi.

In koliko ste jih napisali v Sloveniji?

Dve zbirki pesmi, prej ste ju že omenili, Senca begunca in Enaindvajset žensk iz Ljubljane. In dve knjigi sta še v nastajanju, upam, da ju bom kmalu končal.

V Sloveniji ste postali tudi navdih za knjigo o vaši življenjski poti.

Napisal jo bo Andraž Rožman. Vsak človek potrebuje prijatelja, ki je kot ogledalo in v njem vidiš sebe. Tukaj sem spoznal prijatelja Andraža in on je postal moje ogledalo. Pred njim mi ni nikoli nerodno, z njim se pogovarjam o vsem. A ne zato, da bi pisal o meni, ampak zato, ker sva prijatelja. Dal sem mu vse, kar je vprašal in kar sem se spomnil, vendar ne za knjigo, ampak za ogledalo. Kaj bo v knjigi, je njegova svoboda. Lahko napiše pesmi, lahko roman, lahko pa čisto vse vrže v smeti.

Ko si v novem okolju, je pravi prijatelj največje bogastvo in njemu moraš dati vse. Brez prijatelja si nihče, tukaj bi bil povsem nemočen in žalosten.

Od novembra lani v Sloveniji živi skupaj z družino. Foto: Jure Eržen/Delo

Je to torej tisti dom, ki ga lahko obdržite do konca življenja? Z novimi prijatelji in novim vonjem?

Prav to je temeljni kamen našega doma v Sloveniji in na njem gradimo. Varnost čutim v prijateljih in pisanju. Življenje me je naučilo, da lahko izgubiš vse: dom, hišo, službo in denar, toda pravega prijatelja ne moreš.

Prijatelje imate tudi v samoorganizirani begunski skupnosti Ambasada Rog.

Tovarna Rog je kamen in zemlja, na njej stojijo dobri in slabi ljudje. Zame ima posebno čarovnijo, ker lahko še vedno začutiš vonj nekdanjih delavcev. Ko sem se sprehajal po tovarni in videl nekaj starih strojev, sem si predstavljal, kako so ljudje nekoč delali v njej. Posebnost je, da se na eni strani skozi okna vidi Ljubljanico, zato sem se spraševal, ali so jo opazovali tudi delavci, ko so nestrpno čakali, kdaj bo konec službe, da se lahko vrnejo k ženi, otrokom ali ljubici.

Tovarna Rog ostaja živa. Za nekatere je to prostor, da se družijo s prijatelji, drugi ga obiskujejo kot turisti, notri se tudi zabavajo, ljubijo, spet tretji v njem umetniško ustvarjajo, nekateri pa samo obujajo spomine na stari Rog. Obstajajo tudi takšni, ki jim stavba sploh ni všeč, a so tam, ker imajo radi tamkajšnje ljudi.

Rog in ljudje v njem so mi dali veliko, najbolj od vsega upanje. Vanj sem večkrat stopil žalosten in ven odšel vesel. Videl sem, da lahko skupaj shajamo različni ljudje različnih kultur, in to z vsemi našimi problemi. V takšnem okolju se precej lažje izraziš in pokažeš svojo drugačnost. V Rogu je vsak sprejet, za notri ne potrebuješ vstopnice. Pomembni sta samo enakost in enakopravnost.

Koliko ogledal ste še dobili v Sloveniji?

Moj dober prijatelj je tudi Karim, ki zdajle sedi tukaj zraven in pridno prevaja moje besede. Po svoje je prijateljica tudi moja žena Aber, toda vsi ne morejo biti ogledalo, saj z njimi živim drugače. Če bi bili vsi kot ogledalo, bi zlorabil njihovo prijateljstvo. Tudi v ogledalo se ne gledam ves dan, ampak počnem še druge stvari. Enako je s prijatelji, ker ti da vsak nekaj drugega. Prijatelj je velika beseda z veliko odgovornosti, zato ne morem vsakemu reči prijatelj. A niti ni potrebe, da bi tukaj imenoval vse prijatelje.

Torej vaši prijatelji že sami vedo, kdo so?

Prijatelji se prepoznamo po vonju.

Vam je že kdo povedal, da govorite, kot da pišete pesmi?

Hvala! A to niso pesniške besede, ampak besede, ki prihajajo iz srca.

Vaše novo srce so tudi štirje otroci in žena, s katerimi ste spet skupaj od novembra lani.

Pred državljansko vojno v Siriji sem pripravljal pesniško zbirko za otroke. Naslov bi ji bilo Maraž po začetnicah imen mojih otrok Maždal, Rand, Asim in Žad. Beseda maraž v slovenščini pomeni travnik, ker vsako jutro najprej pobožam svoj travnik, da vidim, koliko je zrasel.

Otroci so nedvomno najlepše v življenju, pogovor z njimi je kot pogovor z vodo. Tako kot nenehno prihajajo in odhajajo valovi, se nenehno spreminjajo tudi otroci. Vsaka reka ime nekje mirnejši tok, kje drugje teče burno z višjimi valovi, a prav nikoli ni ravna. Včasih je globoka, včasih je plitka, toda njen tok vedno zariše mati narava z lepim vremenom in hudimi ujmami. Človek je zato kot reka, ker poleg otrok, ljubezni in prijateljev naše zavoje usmerjajo tudi slabi ljudje in žalostni trenutki.

In kakšno upanje imate za prihodnost? Bi radi ostali v Sloveniji ali se vrnili v Sirijo?

Prihodnost bodo spisali moji otroci. In njihova reka.