Vojne in golobi miru

Nečisti interesi so se vedno radi oprijemali svetih in čistih zgodb. Tako so religije v imenu resnice postajale podlaga za vojne, konflikte, razločevanja in utrjevanje identitet. S tem uvodom začenjamo, ker pojasni, kako se lotiti, če nekaj prenavljamo: državo, svet, celo sodobnega potrošnika. Kdaj, če ne zdaj, ko si je nova slovenska vlada zadala pomesti s starimi praksami, je čas za razmislek o realnosti njenih namenov? Kdaj, če ne zdaj, ko ameriški (tudi zavezniški) lovci v Siriji bombardirajo cilje teroristične Islamske države, je najti dokaze za ljubezensko razmerje med bombo in religijo? In kdaj, če ne zdaj, ko je papež Frančišek obiskal Albanijo in se navduševal nad sožitjem različnih religij v državi, ki je doživela komunistični pogrom nad religijami, je priložnost, da račun izdamo domačim religijskim veljakom, ki so vešči interesnega, političnega, nacionalnega in kulturnega manipuliranja?

Mir brezvoljnega potrošnika

Te dni odmeva Janin pogovor s kirurgom Erikom Brecljem, ki je Odbor 2014 pozval, naj pride na Onkološki inštitut, in njihove teologe povabil, naj povedo, kaj poštenega, moralnega in etičnega vidijo na Janši, ki je dovolil, da je Zidarjev SCT za seboj pustil bolnišnico, ki jo je zdaj treba v celoti renovirati na škodo onkoloških bolnikov, ki so že tako v skrajni stiski: »Človek, ki dovoli, da neki Ivan Zidar in še kdo služi na račun onkoloških bolnikov, je zame izmeček družbe!«

Ta Brecljeva pozicija je dragocena zato, ker ne dela kompromisov tam, kjer se jih ne sme delati, če želimo govoriti o morali oziroma etiki. Zgrozil se je ob spoznanju, da se tisto, kar se je v denarnih poslih v zdravstvu podaljšano iz »starega režima« imenovalo z negativnimi oznakami kot »strici iz ozadja«, »udbomafijske naveze« ipd., vedno znova podaljšuje, si najde nove nosilce, nove interesente in da v tem desnica ni nič drugačna od levice in t. i. pošteni niso nič drugačni od t. i. nepoštenih.

Ko se v Sloveniji kot samostojni državi spet postavlja vprašanje družbene ureditve, se zdi, da so vsi sistemi napeljani tako, da več ne predpostavljajo državljana, temveč predvsem brezvoljnega potrošnika. Kopja te ideologije se lomijo na ljudeh brez (kupne?) moči in spet se je miselno treba vrniti v čas, ko so zaradi porasta svobodomiselne zavesti padale monarhije in se je spočela ideja o egalitarnosti ljudi v temeljnih človekovih pravicah. Zdravstvo je najbolj reprezentativno področje, na katerem se lahko posvéti vrednota humanizma, in če sta si na evropski način kje roki podala krščanstvo in humanizem, je bilo to v ideji, da človeku kot takemu v bolezni pripada dostojna dostopnost do zdravljenja in končno dostojna smrt.

To je samo ena plat svetleče se medalje. Na drugi strani je zdajšnja Slovenija, v kateri se razkriva dolga desetletja trajajoča zapuščina socializma, na katerega so se obesile vse vrste finančnih pijavk. V imenu humanizma je bilo slovensko zdravstvo samo po sebi bolnik. V imenu egalitarnosti so se skotile največje oblike družbene neenakosti, segajoče do božanskih atributov zdravniškega osebja, in zdi se, da se je zdaj to preobrnilo v drugo skrajnost, ko se je v zdravstvu na škodo imidža zdravnikov pobožanstvila ideologija plač, dežurstev, raznih dodatkov, investicijskih stroškov in marž na zdravstveni material ter na zdravila. Bi kaj tvegali z ugotovitvijo, da se na tem področju, analogno pa tudi na drugih, v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih ni nič spremenilo, temveč le preoblikovalo na neoliberalen način in šlo v nesorazmerja, ki so slabo vzdržen sistem naredila za nevzdržnega?

Kako sta gledala nogomet

Primer zdravstva je reprezentativen zato, ker plastično nakazuje, kako se pred našimi očmi na račun kapitala rušijo temelji humanizma. Ob svoji osemdesetletnici je slovenski kardinal dr. Franc Rode poskrbel za serijo intervjujev, v katerih je nakazal, da je stanje duha v Sloveniji »moreče, svinčeno«. Citiral je »tujega diplomata«, ki je dejal, da je ozračje »patološko in celo shizofreno«, da je preveč izrazov hudobije in »sovražni govor skoraj vsak dan triumfira v naših medijih«, vse to pa »podaljšuje tragično razdeljenost našega naroda, živimo v ozračju laži in sovraštva, vzdržujemo stare lažne mite o zgodovini«.

To pa je (spet) reprezentativen primer govora v slogu »primite tatu«. Spominja na aktualne bombne napade ZDA po ciljih islamske države v Siriji. V tem utegne biti nekaj nespodobnega. Danes se v globalni propagandi sliši povsem logično, celo upravičeno, da ZDA kaznujejo radikalne islamiste, ki jih enačimo s teroristi. Nihče jih ne mara in ni jih mogoče podpirati. Toda dobro se je vprašati, kako so nastali, in si odgovoriti, da so vzniknili na humusu ameriške politike na Bližnjem vzhodu in njene prve zalivske vojne 1991 ter njenega poigravanja z naftnimi interesi in oportunističnim premišljevanjem, do katere mere morajo oslabiti Sadama Huseina in od katere mu pustiti, da bo še naprej kratil temeljne pravice svojih ljudi.

Drugače povedano, ko sta v dolgih letih tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode in predsednik vlade dr. Janez Drnovšek (katerega je označil za pametnega človeka) večkrat skupaj večerjala, pogledala tudi »kakšno nogometno tekmo«, skupaj kovala družbeno-moralno podobo Slovenije, je bila njuna toleranca do Ivana Zidarja in njegovega koruptivnega SCT-omrežja vse kaj drugega kot ničelna. Kdor je videl fotografije, kako je Rode k papežu Janezu Pavlu II. peljal v avdienco Ivana Zidarja, in kdor je videl njegovo bogato zlato darilo, mu je bilo takoj jasno, da je kasnejši kardinal del in ne rešitev slovenskega moralnega problema. Videl je tudi to, da bi težko imel moralno pravico govoriti o aktualni morbidnosti slovenske družbe, h kateri je bistveno tako finančno kot z več kakor očitno moralno odsotnostjo v zasedenem prostoru pripomogla slovenska katoliška Cerkev.

To bržkone ni njena celotna ali prava podoba, in verjeti je, da se v Sloveniji skriva duhovni potencial, podobno kot se je udejanjil v globalni Cerkvi v osebi papeža Frančiška. Upanje Slovenije bi lahko bilo, da bi se moralna verska avtoriteta takega formata znašla na uradnem položaju slovenske katoliške Cerkve, kajti potencial religije za vzpostavljanje miru in sožitja (je povedal že Ulrich Beck) je ogromen, podobno kot je bil do zdaj v praksi ogromen njen (in kardinalov) prispevek k moralnemu sesutju slovenske družbe.

Vloga kužnega Palestinca

Na dlani je humanistična zmagovitost sporočila, ki ga je papež Frančišek pustil, ko je prišel iz Albanije. Povsem jasno je povedal, da je ta revna država evropskega obrobja model sožitja različnih religij in da moč njegove Cerkve ni v krepitvi in umeščanju cerkvenih struktur v družbene sisteme držav, temveč v svojem »sporočilu ljubezni«. Gre namreč natanko za to, na čemer sta se enkrat že srečala krščanstvo in moderni humanizem, ko sta se ujela na skupnem imenovalcu javnih dobrin zdravstva, socialnega skrbstva in pravice do šolsko artikuliranega znanja.

Slovenski kardinal je ta teden javno naznačil, da so papeževi »nazori, denimo glede kapitalizma in socialne pravičnosti, ideološko precej levi« in da so mu nekateri ekonomisti rekli, da ni dobro govoriti po občutkih. Naj nas to ne zavede v rdeči niti in v skupnem imenovalcu, ki pravzaprav ni ne lev ne desen, temveč je humanističen – in ni naključje, da smo ga (skupaj z Erikom Brecljem) pokazali na primeru zdravstva in onkoloških bolnikov.

Prihodnja Slovenija se kot država in družba lahko vzpostavi samo na odločitvi, da na svojem prostoru namesto apatičnemu potrošniku ponudi prostor suverenemu državljanu, ki bo svojo identiteto z veliko razvojno ambicijo, ki vzpodbuja življenje, seveda, utrjeval s pogledom na temeljne humanistične vrednote svobode, enakosti in socialnega čutenja. Mediji in sodstvo si ne bi smeli dopustiti, da jih tisti, ki so del problema, porinejo v vlogo kužnega subjekta, sodobnega Žida (danes pa že Palestinca), na katerem se opredmeti vse nepredelano blato slabe prebave pogoltnega črevesja ljudi, ki v imenu moči in denarja mislijo, da so nekaj več. Ali kot so ta teden v zvezi z našim kardinalom zapisali v Hrvaškem Jutarnjem listu o nraveh tovrstnih golobov: kjer koli letijo, puščajo sledi, ki jih je treba za njimi še dolgo čistiti ... ●