Vozi, Miško!

To bo, oprostite, nekoliko daljši uvod v komentar o nesposobnosti, plehkosti, inflantilnosti, mrtvoudnosti naših politikov.

Berem namreč, da bodo obudili v življenje legendarni avtobus na paro iz filma Slobodana Šijana Kdo neki tam poje (Ko to tamo peva). V tem filmu je na povsem elementarni človeški ravni obdelanih toliko reči in značajev, kot jih zmore Shakespeare samo v svojih najbolj zagonetnih dramah in komedijah. Film bi takoj primerjal z Becketom (genialna Peter O'Toole in Richard Burton), Apokalipso zdaj Francisa Forda Coppole ali Državljanom Kanom Orsona Wellsa.

Vendar je treba priznati: Kdo neki tam poje je boljši od vseh, ker je – vsaj po financah – t. i. primitive art. Primitivno umetnost bi lahko prevedli tudi v balkansko, kar nikakor ne bi bilo slabšalno.

No, seveda tega filma ne bi bilo brez »kondukterja« Pavla Vujisića, njegovega sina Miška, firme Krstić in blagohotnih ukazov očeta: »Vozi, Miško!« Boljši javni prevoz kot zdaj v Sloveniji.

Vrnimo se na začetek osemdesetih, ko smo občasno na Adi Međici v Beogradu popivali z legendarnim Pajo Vujisićem. In kuhali fiš paprikaš. Međica je poseben otok za izbrance, kamor normalni »meščani« ne zaidejo; tja se da priti le s čolnom, oštarija pa je videti približno takole: zaradi poplavljanja Save skoraj osemmetrsko ogrodje, potem pa kar prijetna lesena sobica, v kateri – če se po naključju znajdeš sam – si prepražiš sladkor in ga zaliješ z rakijo. O plačilu se ne razpravlja, denar je stvar »zunanjega sveta«.

Skratka, mi smo kuhali fiš paprikaš, Paja je ob srkih fructal brandyja vse skupaj nadziral, na koncu pa je izvlekel iz žepa umazan robec in stresel v kotel neko posušeno rastlinje. V njem se je menda skrivala najgloblje shranjena skrivnost fiš paprikaša in še pomembnejših reči.

Paja je bil gospod, imel je odličnosti, ki jih nikoli nisem zasledil v svoji generaciji. Spoštovali so ga po vseh gostilnah.

In predvsem je Paja v filmu povsem skulirano naročil: Vozi, Miško! Ko se je kaka dogodivščina na poti dobro iztekla, je »kondukter« uredil razmere v avtobusu, discipliniral razvajene potnike in potem hladno kot špricer: Vozi, Miško! Kondukter je bil resen človek in firma Krstić je pripeljala potnike na cilj v Beograd, četudi se je tam že začelo bombardiranje nekih, jebiga, »Švabov iz daleka«.

Nikoli pa se šef firme Krstić ni pačil, krilil z rokami ali celo poplesaval à la: »Ajde, miška mala, gremo! To mi delaj!« To se je menda izustilo predsedniku države Borutu Pahorju, ko je prisostvoval maturantski paradi na Gosposvetski; bil je kot mladoletna navijačica kakega bejzbolskega kluba, čeprav bi se – po njegovih letih – pričakovalo, da bo deloval vsaj malce bolj »artikulirano«. Ajde, miška mala?! Sicer je dobro, da državniki obdržijo v sebi nekaj mladostnega, toda …

Kolega Voranc je na spletni strani Dela opozoril na seksistično naravnanost besed (»To mi delaj«), kar je seveda problematično, vendar gre za še nekaj hujšega. »Seksist« je bil navsezadnje tudi J. F. Kennedy, pa se nihče več ne obrega ob to; »seksisti« smo vsi, ko se nam iz množice izlušči kaj prikupnega in seveda nabitega z nasprotno delujočimi hormoni. To je ustvarilo svet.

Ampak pri našem predsedniku očitno ne gre samo za mačizem ali seksizem. Morda bi bilo treba podrobneje pogledati v njegovo stanje duha; morda ne gre samo za njegove hormone. To pa je seveda vprašanje za najbolj spolzek led, kajti prav vsi – od kondukterjev, pilotov, kapitanov, novinarjev – smo tako ali drugače izpostavljeni vsem vrstam preverjanja, ki se kajpak z informacijsko ekspanzijo kopičijo in grmadijo. Le politiki in njihove oprode niso »pod kamerami«, čeprav utegnejo narediti največ škode.

Seveda ne gre zgolj za predsednika in njegovo »miško«, morda mnogo bolj za ljudstvo, ki na vsakokratnih volitvah razodeva manj razsvetljenosti od časov kamene dobe.

Če bi ta hip, na primer, na srbskih volitvah kandidiral Paja Vujisić, bi volitve gladko dobil. Kakršnekoli. Ampak GOSPODU kaj takega ne bi nikoli padlo na pamet. Nikoli ni skakal v greznico!

Zdi se, da intelektualni, etični, »filozofski« in siceršnji nivo ljudi, ki upravljajo družbo, hitro hira. Delajo primerjalne analize o koruptivnosti držav, na primer, ne pa o koruptivnosti mednarodnih družb, bank in politikov. Zakaj ni na nobenem seznamu Seppa Blatterja, ki je dolgo vodil nogometno zvezo Fifa, in šefa evropske vlade Junckerja, ki mu je koruptivnost dokazana tako rekoč z vseh strani. In seveda ne odstopi. Pravzaprav je ironija v tem, da neke mednarodne agencije inšpicirajo države, moralo pa bi biti nasprotno. Države, priznajmo, so vsaj še kolikor toliko vzdržna organiziranost sveta – dokler bo to pač trajalo.

Ker je vse skupaj čedalje bolj nadzirano, čemu mednarodne bonitetne hiše kot Standard & Poor's, Moody's in Fitch Group ne nadzirajo mentalnega zdravja politikov. Zlasti ameriških.

No, države naj bi vodili razsvetljeni ljudje, ne pa taki, ki vzklikajo in razposajeno rogovilijo »Ajde, miška mala, gremo!«. In seveda ni res, da v tej državici vendarle ne premoremo sposobnih ljudi. Mislim, da je bilo 1997., ko je Olimpija v Rimu igrala t. i. final four in zasedla tretje mesto v Evropi, trenutno za slovensko košarko niti v sanjah dosegljivo. Prezebali smo vsaj tri ure in pol pred palačo sv. Petra, papež se je nekje motovilil, trener Zmago Sagadin pa se je nenadoma odločil čisto v svojem stilu: Fantje, gremo trenirat! Mi smo prišli igrat košarko!

Ko je papež prišel do nas, nas je, »delegacijo«, kot kaka stara mama, od spodaj navzgor pogledal: Ja, kje pa so košarkarji?! Ivo Daneu, Jože Mermal in Tomaž Visenjak so se hiteli nekaj opravičevati, čeprav bi kdo iz spremstva Karola Wojtyłe lahko prišepnil, da je Daneu eden najslavnejših košarkarjev vseh časov. Kakorkoli že, Zmago Sagadin je ravnal državniško – prišli smo igrat, v igri je mnogo denarja in ne bomo prezebali samo zato, da bi videli papeža.

Sam sem se skrival v ozadju »delegacije«, da mi ne bi bilo treba poljubiti roke papežu.

Kaj hočemo s tem reči? Predvsem to, da je Sagadin svoj dan v Rimu odigral »državniško« – ne meneč se za protokole institucij, ki se tedaj niso mogle kosati z zares imenitno košarkarsko reprezentanco Olimpije. Ko smo izgubljali proti favoriziranemu Olimpiakosu, sem Ivota, s katerim sva sedela pod košem, vprašal: Zakaj Sagadin ne vključi v igro Ivice Jurkovića, imenitnega pod košem prodornega igralca?

»Najbrž je nanj čisto pozabil.«

Če v boben pralnega stroja vtaknemo tri vodilne politike sedanje nikoli čisto definirane državice – Pahorja, Cerarja in Janšo – seveda ne moremo vnaprej vedeti, kaj bo iz tega izšlo. Kaj užitnega? Prebavljivega? In vendar se slovensko politično besedoslovje vseskozi in pravzaprav čedalje bolj vrti okoli teh treh imen, treh sestavin, ki se na neki čuden način združujejo, čeprav so si v bistvu vsaksebi.

Janša – kdo je sploh Janša?! Ima kako politično platformo, ki se jo da definirati? Cerar – ima sploh kaj povedati, razen kaj malega o bogu, poštenju in ponižnosti? No, Pahor pa malce vsepovsod, od gnojnih greznic do plešočih mišk na Gosposvetski.

V tej kadrovski triadi šentflorjanskega božjega kraljestva ni treba prepoznati nič posebno hudega – samo še nadaljevanje znanega. Triade so na Kitajskem veljale za izjemno nevarne kriminalne združbe, ki spominjajo na rusko ali italijansko mafijo; prva znana organizacija je bila Či Mej (Rdeče obrvi) in je to ime dobila po navadi, da so si njeni člani obrvi obarvali rdeče.

Morda smo malce zašli, ampak še vedno imamo v avtobusu na parni pogon tri politične persone. Vozi, Miško!