Vprašajte še mačko!

Pred približno pol tisočletja se je francoski filozof Michel de Montaigne posebej za Delo zaupal: »O svoji mački niti v devetih življenjih ne bi izvedeli toliko, kolikor vaša mačka že ve o vas.«

Saj res: če že žena in sosedje vedo vse o vas – kaj se šele mota po glavi mački?! S tem seveda ne namigujemo na najnovejšo »prisluškovalno« afero okoli SDS in njenega voditelja, ker je teh že toliko, da jih ta deželica ne bo mogla prebaviti niti v devetih življenjih svojega obstoja. Ta reč pa je znova, kot kaka invazivna in poleg tega še mesojeda rastlinica, vzrasla v družbeno okolje tako pritlehno, ne glede na zorni kot, da se smemo kot državljani že vprašati, ali ne bi bilo za šefico države bolje izvoliti kake mačke. Ker mačka, kot meni naš Montaigne, vse opazi in vse ve, poleg tega pa za trenutne potrebe kajpak ne gre zanemariti niti t. i. ženske kvote. Ko rečemo mačka, je to pač nekaj ženskega spola; redko nam pade v misel, da bi to utegnil biti tudi maček.

Kakorkoli že, veliko in vse bolj vplivno državo sredi Evrope že desetletje ali dlje vodi osebnost ženskega spola, kar bi moralo biti za domovino »železnega« Otta von Bismarcka in njegovih naslednikov vsaj nekaj nenavadnega, če že ne čudnega. Ženska za krmilom Nemčije! Tudi to se zgodi. In to se je zgodilo tudi Evropi, vključno z našo deželico. Nemško kanclerko Angelo Merkel je ameriška revija Time razglasila za osebnost leta, kar so seveda zabeležili vsi mediji; Tima ne bere nihče več niti na letalih, kjer je zastonj – ker je revija popolnoma »prazna«, praktično brez vsebine. Uspeva pa ji ohranjati nekdanji imidž in se tako vrinjati na naslovnice drugih medijev.

Time ostaja blagovna znamka tako kot Ferrari, Rolls Royce ali Aston Martin. V katerem se je menda nekdaj vozil 007, naš prijatelj Bond (ki bi mu v slovenski politiki zagotovo določili novo šifro). No, svet bo vsekakor prej ali slej razpadel, kapitalizem kot najbolj napreden »družbeni sistem« tudi, blagovne znamke pa se bodo zagotovo obdržale še dolgo po koncu osončja. To kajpak velja tudi za Time, ki pod svojo že zdavnaj zaprašeno in plesnivo blagovno znamko razglaša »osebnosti leta« – kar seveda ni nič drugega kot nenehna perpetuacija svoje blagovne znamke. Ni pomembna Angela Merkel, pomembno je, da jo je izbral Time. In to Time počne že nekaj desetletij.

Pravzaprav se ne nameravamo bosti z argumenti, ki jih je ameriška revija navedla, ko je izbrala nemško kanclerko. Nam se zdi malce smešno: »Zaradi njene vodilne vloge pri reševanju evropske dolžniške in begunske krize ter posredovanju v konfliktu v Ukrajini.« In nadalje: »Ker je od svoje države zahtevala več, kot bi si večina politikov upala, ker se je uprla tiraniji in preračunljivosti ter zato, ker je pokazala trdno moralno vodstvo v svetu, kjer tega primanjkuje …«

In še jagoda na vrhu torte: Angela Merkel je letos »vskočila« vsakič, ko je Evropi grozila kriza (podpisana menda Nancy Gibbs).

Mojbog, kaj tako butastega se redko sliši ali prebere, zato s temi argumenti ne bomo polemizirali; zdi pa se nam samoumevno, da opozorimo na »metodologijo« revije Time, ki izbira osebnost leta – in s tem perfidno pili mednarodno politiko, kakršna se pač cmari v Beli hiši, Kapitolu, Pentagonu in okoliških oštarijah. Skratka, Time si je Time Person of the Year (sprva Man of the Year!, torej brez žensk, kako naj si to drugače razlagamo?) omislil nekje okoli leta 1927. Seveda je bil to nemudoma poslovni hit, ki so ga kajpak takoj pograbili tudi v politiki in poslovnem svetu. Naslovnice revije so vedno veljale za kultne (tako kot tudi Life), z raznimi političnimi osebnostmi pa se je časopis kajpak profiliral v nove dimenzije.

Time je prva tri leta na naslovnicah objavljal – ne boste verjeli – samo Američane, potem pa se je leta 1930 le nekako »domislil« Mahatme Gandhija. Naslednjih v vrstnem redu ne bomo komentirali: Pierre Laval, Franklin D. Roosevelt, Hugh S. Johnson, spet Roosevelt, Haile Selassie, Čankajšek, Soong Mei-ling, Adolf Hitler, Jožef Stalin, Winston Churchill, pa spet Roosevelt, pa spet Stalin, general George Marshall in tako naprej. V glavnem bomo v tej »eliti« našli skoraj vso politično »elito«, ki ji je uspelo, da nam je uničila svet, nikakor pa ne kakega znanstvenika ali umetnika. Mimogrede: leta 1977 je bil deležen naziva osebnost leta Anvar Sadat, dve leti pozneje Ajatola Homeini, pa potem Ronald Reagan (dvakrat), razni Bushi itd.

Celo Kena Starra so od nekod izbrskali, ameriškega preiskovalnega sodnika, ki je v imenu senatne komisije (kakršne seveda poznamo tudi pri nas, le da v bolj folklorni izvedbi) raziskoval, ali je naš Bill Clinton na oblekici Monike zapustil »tisto« sled moškosti ali kaj drugega. Slovensko pravosodje, uči se tudi na tem primeru, kajti nič ne veš, kaj ti bo naplavila prihodnost!

Seveda prav nič slabega o naši Angelci, verjetno si zasluži zgodovinsko slavo, četudi za leto dni samo na naslovnici Tima – potem pa bomo že videli. Bo nekega dne obveljala v spominu kot Katarina Velika (rojena leta 1729 na Pomorjanskem kot Zofija, pozneje ruska cesarica) ali, recimo, kot Aleksander Veliki, ki je s 50 tisoč možmi premagal Perzijo, zasedel Indijo in vzpostavil največji imperij doslej. Zanimivo: na istem zemljepisnem območju, kot so vse trenutne ameriške vojne, toda Aleks je s tedanjo tehnologijo in seveda pametjo deloval mnogo hitreje in učinkoviteje. Žal je umrl mnogo prezgodaj, vsekakor prezgodaj za Time in druge današnje oblikovalce javnega mnenja, da bi ga vsekakor uvrstili v kako rubriko »osebnosti«.

Naš prijatelj Aleksander je – po številnih vojnih zmagah – umrl mlad. A po svojih devetih življenjih. Teh ne bi zmogla mačka, to je bilo usojeno tigru. Mimogrede: Aleksander že dolgo pred našim štetjem ni nameraval samo osvojiti vsega, kar je tedaj veljalo za »znani svet«, ampak je nameraval »inficirati« tudi nekakšno duhovno in politično enotnost, kot so jo pač doumevali v tedanji Grčiji. Ne vemo, kaj, očitno pa se je šlo za tedanje duhovne in politične razsežnosti, kot jih pač ne premorejo analitiki sedanjega Nata.

To o »osebnostih leta« nas mora vrniti v resničnost, kajti vse skupaj se vsako leto ponavlja kot novoletni žur, ki se naposled izteče brez vsakega smisla. Delovih »nagrad« za osebnost leta, ki so bile menda prve na Slovenskem in vsekakor bolj opažene od te z Angelo Merkel, ne bi komentirali, še manj tistih televizijskih ali lokalnih medijev. Prva tri leta je zmagoval Milan Kučan, potem so prišle na vrsto razne ljubiteljice živali …

Vsa ta preobilica javnomnenjskih anket, analiz in raziskav, ki postaja že bolj navzoča ali nadležna od božičnih drevesc, in vse bleščave nas bo morda počasi vrnila k novemu razmisleku. K Descartesovemu metodičnemu dvomu: Mislim, torej sem, Cogito, ergo sum.

Montaigne bi verjetno pripomnil: Vprašajte še vašo mačko!