Tiskane izdaje
Naše življenje je zgolj nekakšna bilanca ostankov, izgub in smrti.
Hasan Kanafani, palestinski pisatelj
Celo ptice se lahko vrnejo, mi se pa ne moremo. Toda nekega dne se bomo vrnili ...
Fajruz, legendarna arabska pevka
Ko sem pred dnevi v televizijskih poročilih opazoval ameriškega predsednika Donalda Trumpa, kako se, pokrit z jarmulko, spoštljivo klanja pred znamenitim Zidom objokovanja v Jeruzalemu, kjer sem bil tudi sam že neštetokrat, sem se spomnil na poučno anekdoto o starem Židu Morrisu Feinbergu, ki je desetletja dan za dnem molil pred tem svetim krajem. Ko so ga vprašali, zakaj pravzaprav to tako vztrajno počne, je blago odvrnil, da tod vsak dan moli predvsem za mir med kristjani, židi in muslimani. Za konec sovraštva in vojn. Za to, da bi otroci zrasli v odgovorne osebe in da bi do konca življenja ljubili svoje sosede. Zatem je seveda sledilo obvezno vprašanje, kako se počuti po toliko letih molitev. »Kakor da bi govoril zidu!« je resignirano odgovoril starec in počasi odkorakal proč od zidu, nad katerim se ponosno dvigata dve veliki islamski svetinji: Hram Svete skale in mošeja Al Aksa.
Te dni se v Izraelu in v arabskem svetu spominjajo petdesete obletnice začetka (in hitrega konca) junijske vojne, ki je dramatično spremenila Bližnji vzhod. Trajala je pičlih šest dni. Za Arabce je bila naravnost uničujoča. Izraelska vojska, ki je že prvi dan spopadov (5. junija) popolnoma uničila Naserjevo letalstvo, je Egiptu iztrgala ves Sinaj in Gazo, Siriji strateško pomembno Golansko planoto, Jordaniji pa Zahodni breg, torej svetopisemsko Judejo in Samarijo, in seveda Vzhodni Jeruzalem z znamenitim Zidom objokovanja. Izrael je svojo površino, začrtano z »mejami iz Auschwitza«, kakor so takrat govorili, v hipu povečal za skoraj štirikrat.
Izraelsko zmagoslavje je bilo popolno, toda posledice te vojne ves Bližnji vzhod boleče čuti še danes. »Redko se dogaja, da bi tako kratki lokalni konflikti povzročali tako dolgotrajne in globalne politične pretrese,« pravi izraelski zgodovinar Michael Oren. Zmaga v pičlih šestih dneh namreč ni prinesla miru, ampak zgolj pet krutih desetletij okupacije, novih delitev in sovraštva. Ne samo med Izraelci in Palestinci, ampak v vsem arabskem svetu. Predvsem zaradi izrazito proizraelske politike Washingtona, ki je tudi Donald Trump, kljub nedavnemu prijaznemu kramljanju s palestinskim vodstvom, gotovo ne bo spremenil.
Glavne žrtve takšne politike so seveda ves čas predvsem Palestinci. Leta 1948 jih je z ustanovitvijo izraelske države najprej doletela nakba (katastrofa), ko so morali na vrat na nos oditi s svoje zemlje. Mnogi še danes kažejo ključe svojih hiš, v katerih zdaj prebivajo tujci, židovski priseljenci. Leta 1967 je sledila še naksa, strahotno razočaranje. Palestinci so namreč upali, da jih bodo arabski bratje z zmago v vojni vendarle rešili izraelskega jarma, kar pa se ni zgodilo. Brutalno nasilje in apartheid trajata še danes. Zato pravi vzrok za krizo še zdaleč niso Palestinci, ampak surova izraelska okupacija, ki neusmiljeno gradi nova židovska naselja na ukradenem ozemlju in s tem odganja mir, ki po letih neuspešnih pogajanj vse bolj spominja na Penelopin prt. Kar je čez dan narejeno, okupacija namreč čez noč znova podre …
Ob obletnici uničujoče junijske vojne med mojimi številnimi knjigami o Bližnjem vzhodu znova poiščem Hasana Kanafanija, velikega palestinskega pisatelja, nekakšnega očeta literature upora, ki mu je izraelski Mosad leta 1972 pod avtomobil v Bejrutu podtaknil bombo. V siloviti eksploziji je skupaj z njim tedaj umrla tudi njegova ljubljena nečakinja Lamis, ki je ravno tistega dne dobila obvestilo, da je sprejeta na medicinsko fakulteto, kamor si je tako želela …
Njegove zgodbe o Palestini, tej lepi deželi žalostnih pomaranč, so pretresljive. In zdi se, da vsak dan tudi bolj aktualne. To še posebej velja za Vrnitev v Haifo, ki je ob izidu v živo zadela ves arabski svet. In tudi mnoge Izraelce. Knjiga pripoveduje o mladem zakonskem paru, Saidu in Safiji, ki ju je zasedba Haife leta 1948 pognala v beg. Ko je izraelska vojska vdrla v mesto, je Palestince zajela panika. Množica je kot reka drla proti pristanišču. V njej sta se po nesreči znašla tudi Said in Safija. Iz nezadržnega hudournika obupanih ljudi se nikakor nista mogla prebiti do hiše, kjer sta zgolj za nekaj minut pustila samega petmesečnega sina Halduna. In ta žalostna reka ju je iz Haife odnesla za zmeraj. Najprej po morju v bližnjo Ako, od tam pa v Ramalo na Zahodnem bregu.
Dvajset let kasneje, v času po junijski vojni, so izraelske oblasti, še vedno pijane od zmage, Palestincem dovolile, da obiščejo svoje nekdanje ukradene domove. Ne zato, da bi jih dobili nazaj, ampak zato, da bi jim pokazali, da to niso več njihovi kraji, ampak da je tod zdaj nova država. Z novimi imeni ulic, z novo zgodovino in z novimi ljudmi. Said in Safija sta kljub temu krenila v Haifo. Da morebiti le razvozlata, kaj se je zgodilo s sinom. Našla sta svojo hišo. V njej je živela stara Židinja Miriam in ju je prijazno sprejela. Povedala jima je, da sta jo z možem Ifratom dobila še istega dne, ko so iz nje odšli njeni arabski lastniki …
V Izrael sta prispela iz Poljske, kjer sta oba preživela nemško koncentracijsko taborišče. Miriam se je nekega dne, ko je videla, kako izraelski vojaki brezbrižno mečejo na tovornjak truplo umorjenega arabskega otroka, hotela vrniti v Evropo. Pred oči so se ji namreč vrnile podobe iz taborišča, kjer so nacisti na podoben način na tovornjak odvrgli truplo njenega brata. Toda potem sta se z možem, ki je umrl v sueški vojni leta 1956, odločila, da posvojita zapuščenega arabskega dojenčka. Vzgajala sta ga kot svojega sina. Klicala sta ga Dov. In potem sledi šok. Ko se Dov tistega dne pozno popoldne vrne domov, Said in Safija na vratih zagledata mladega, visokega častnika izraelske vojske, ki govori hebrejsko in pravi, da je Izrael njegova edina in prava domovina.
To je bil njun izgubljeni sin Haldun, ki ne z očetom in ne s (pravo) materjo ne najde več skupnega jezika. Oba razočarana in žalostna zapustita Haifo in se vrneta v Ramalo. Said z upanjem, da je sin Halid, Dovov mlajši brat, med njuno odsotnostjo z doma že odšel med fedajine, palestinske gverilce, o čemer je nenehno govoril. Said je bil namreč prepričan, da je katastrofo, ki je zadela njegovo domovino, zdaj mogoče rešiti samo še z novo vojno …
Izraelski dramaturg in novinar Boaz Gaon je Kanafanijev roman našel in prebral leta 2000 v Londonu. Po priporočilu nekega iraškega pisatelja. »Zadel me je naravnost v želodec,« je takrat izjavil Gaon in sklenil, da to delo mora priti na izraelske odre. V knjigi je namreč odkril povsem drugega Kanafanija. In ne terorista, za kakršnega ga je ves čas razglašala izraelska propaganda. Boj za uprizoritev je bil trd, toda Vrnitev v Haifo je leta 2008, ob šestdeseti obletnici ustanovitve izraelske države, kljub protestom židovskih radikalcev le doživela premiero. V največjem telavivskem gledališču Cameri Theatru.
»Predstava je bila majhen cvet upanja, poskus sobivanja na ozemlju literature. Zbudila je upanje, da se bo vendarle zgodilo nekaj, kar bo ustavilo krivico,« je takrat izjavil Boaz Gaon. In dodal, da je enega najpretresljivejših trenutkov v življenju doživel po predstavi za Izraelce in Palestince, ki so v vojni izgubili svoje najdražje. Ti so namreč še dolgo objeti stali pred gledališčem in jokali. Naom Šemel, direktor Cameri Theatra, je takrat ponosno izjavil: »Gledališče ne more nadomestiti politikov, lahko pa začne pozitivne procese. V gledališču nam je pač dovoljeno sanjati …«
Z njim se globoko strinja tudi Avi Shlaim, profesor na Oxfordu in avtor več knjig o izraelsko-palestinskem konfliktu. Izrael se mora, kot pravi, čim prej odpovedati svojemu mesijanskemu nacionalizmu in teritorialnemu maksimalizmu, ki ne priznava obstoja drugega naroda. Palestinskega življa, ki je na tem območju živel stoletja. Temeljni vir vsega zla je zato izključno okupacija, okupacija, okupacija …
Narod, ki zatira druge narode, tudi sam ne more ostati svoboden. Zato pri reševanju tega konflikta ne gre več le za mir in ozemlje, ampak tudi za preživetje izraelske demokracije, s katero se premier Benjamin Netanjahu tako ponaša. Je Donald Trump s svojo nekritično podporo vladi v Jeruzalemu morebiti pomislil na to, ko je stal ob Zidu objokovanja? Težko je verjeti. Njegove poteze že od izvolitve sem kažejo, da se pravzaprav sploh ne zaveda, kaj se na Bližnjem vzhodu v resnici dogaja. Glasovi modrih se ga sploh ne dotaknejo. Kakor da bi v resnici govorili zidovom …
