Vsak lahko pije kavo, a da skodelico zgrabim z zobmi, je moj način

Rodil se je s paralizo obeh rok in z manjkajočimi mišicami v nogah. Zdravniki so napovedali, da najverjetneje ne bo sedel brez opore. Začel je trenirati plavanje in postal rekorder. Vodo pije iz steklenice, ki jo zgrabi z zobmi. Lahko bi si pomagal s slamico, a tako je bolj neodvisen. Človek slamice pač nima vedno pri sebi. Znal se je podpisati z nogami, a se je naučil pisati z usti. Sicer bi se moral ves čas sezuvati.

David Lega je eden najbolj znanih in cenjenih govornikov na Švedskem pa tudi podjetnik in politik – podžupan rojstnega Göteborga. Na 4. posvetu Etika v vzgoji in izobraževanju, ki ga pripravlja Inštitut za etiko in vrednote Jožeta Trontlja, je zbranim ravnateljem in učiteljem govoril tudi o tem, kako naj otrokom pomagajo, da bodo postali zadovoljni odrasli.

Kako motivirati otroke, je vprašanje za deset milijonov evrov. Toda nekaj nasvetov lahko prav gotovo ponudite.

Veliko sem razmišljal, zakaj se sam dobro počutim, mnogo otrok iz moje generacije pa nima samozavesti in samospoštovanja. Spoznal sem, da nikoli nisem bil anonimen, vedno sem bil viden. Otroci morajo biti videni. Sam sem bil v središču pozornosti staršev, vzgojiteljic, učiteljic, fizioterapevtov, trenerjev. Vsi so porabili veliko energije, da so mi pomagali biti boljši.

Veliko otrok danes ni videnih. Ne vidijo jih starši, ne vidijo jih učitelji, ker je preveč otrok v skupini. Prepričan sem, da je odgovor na vprašanje za deset milijonov evrov to, kako se nasmehneš otroku. Kako ga pogledaš. Ga pogledaš z veselimi, zadovoljnimi očmi?

Otroci potrebujejo naš čas. Učitelji pa za to, da jim ga lahko dajo, potrebujejo podporo, priznanje in zavest, da so pomembni.

Verjetno velja tudi obratno. Učitelji lahko občutek, da so pomembni, gradijo tudi na veselih, zadovoljnih očeh otrok. Najbrž ni lepšega občutka na svetu, kot če vate zre 25 parov radovednih oči, željnih znanja.

Se strinjam, ampak to ne pomeni, da lahko ravnatelje in politike razbremenimo odgovornosti, da učiteljem dajo veljavo, ki si jo zaslužijo.

Radi poudarite, da si ne morete sami sneti niti suknjiča, in vendar vsi okoli vas menijo, da ste neverjetni. Zakaj je to sporočilo za vas tako pomembno?

V šoli sem pisal z usti in seveda naredil veliko pravopisnih napak. Drugi otroci so jih naredili veliko manj, pa niso dobivali toliko pohval in podpore kot jaz, ki sem to naredil po svoje. Spoznal sem, da vsakdo potrebuje spodbudo. Pa tudi to, da je treba izhajati iz naših sposobnosti, namesto iz objektivnega dojemanja, kaj je dobro.

Toda šolski sistem temelji na objektivnosti.

To me moti, še posebej ko se pogovarjamo o ocenah. V severnih državah razpravljamo, ali bi morali imeti ocene ali ne. Ne razmišljamo pa, zakaj imamo ocene. To pomeni, da je izhodišče razprave napačno. Če z ocenami ugotavljamo, da je otrok izvrsten v matematiki, vendar obupen pri francoščini, in mu potem pri matematiki pomagamo, da bo še boljši, pri francoščini pa mu poskusimo dati potrebno podporo, je to smiselno. Če pa jih uporabljamo, da vidimo, kdo so najboljši in kdo najslabši učenci v razredu, na šoli ali v generaciji, jih uporabljamo napačno, saj z njimi le razvrščamo otroke.

Ali to pomeni, da družba vrednost enači z rezultati?

Da. Toda vsak otrok je vreden, ker je edinstven. Res pa je, da naš odnos do tega vprašanja niha. Pred petdesetimi leti je na Švedskem posameznikovo identiteto določalo, kaj je po poklicu: je zdravnik, pravnik, bankir. Njegova vrednost je bila odvisna od tega, kako dober je pri opravljanju tega dela.

Potem smo šli v drugo skrajnost in pred desetimi leti smo se pogovarjali, kako človeku ni treba nič početi, pa je vseeno dober, vreden. Nihalo je pretirano zanihalo. Verjamem, da se mora ustaviti v sredini, kjer je v ravnovesju. Poznamo tezo, antitezo in na sredini sintezo. Sinteza v tem primeru je, da si vreden, ne glede na to, kaj počneš, ampak če nekaj počneš, se bolje počutiš, in občutek se še okrepi, če drugi cenijo tvoje delo.

To je spet del odgovora na vprašanje za deset milijonov evrov.

Otroci potrebujejo spodbudo. Zakaj bi nekaj počeli, če to nikomur ni mar? Spodbude potrebujemo ne glede na to, ali izgubljamo ali zmagujemo – če se izboljšujemo.

Ljudje me sprašujejo, zakaj se ves čas smejim, zakaj sem tako srečen. Odgovarjam jim, da zato, ker se ljudje smejijo meni; ker mi govorijo, da sem čudovit.

Toda spoznal sem tudi nekaj drugega. Moja čudovitost mi ne bo pomagala, ko bom želel na stranišče. Zato ne zadošča, da sem prijazen in nasmejan. Potrebujem pomoč. Brez švedske države, ki plačuje mojega asistenta, ne bi mogel pripotovati v Slovenijo. Potreboval bi eno uro časa, da se oblečem.

In spoznal sem še tretjo stvar. Lahko sem prijazen in lahko prejemam pomoč, pa to še ne pomeni, da se tudi meni ni treba prilagajati. Moram se prilagajati in prav je, da se prilagajam. Če se prilagodim, sem manj invaliden. Moje življenje je lepše, lažje, boljše.

Kako to mislite?

Recimo, da greva na večerjo v restavracijo in mi pridržite vrata. Lahko se odločim, da bom zaradi tega užaljen, ker očitno mislite, da sam ne morem odpreti vrat. Tudi če mi jih ne odprete, sem lahko užaljen, ker očitno menite, da sem kot invalid šibkejši. Vaša dejanja lahko interpretiram, kakor hočem.

To je nevarno, kajti proces je lahko tudi obraten. Recimo, da me ne gledate kot invalida, ampak kot politika. Potem sem jaz nad vami in vi lahko moje besede in dejanja interpretirate, kakor želite. Lahko se recimo odločite, da napačno razumete, kar sem povedal.

Ko se z nekom pogovarjamo, lahko izberemo, ali bomo komunikacijo interpretirali pozitivno ali negativno. Vse bolj izbiramo interpretacije, ki so pretirano politične korektne. Postavili smo toliko pravil, kako ravnati, da smo vsi prestrašeni. Lahko se zgodi, da sploh ne boste šli z mano na večerjo, ker ne boste vedeli, ali naj mi odprete vrata ali ne. Iz izkušenj z drugih področij vemo, da če nič ne naredimo, ne moremo ravnati narobe. Ne bomo ravnali prav, ampak ne bomo ravnali niti narobe. Koliko priložnosti zamudimo, ko se ne poskušamo soočati z drugačnostjo – naj bo ta povezana z invalidnostjo ali z vero.

Pravila za soočanje z invalidi denimo izhajajo iz skupnosti invalidov. Ta skupnost ne razume vedno, da z njimi ustvarja tudi ovire. Morda bi bilo celo bolje, če jih ne bi bilo. Zato pravim, ravnajmo, kot bi sicer, in če bo kdo naše dejanje napačno interpretiral, lahko vedno vprašamo – imel sem dober namen, zakaj si se odločil, da me boš napačno razumel? Če sprejemam svojo invalidnost in svojo drugačnost – sem recimo napol Poljak židovskih korenin in na vozičku –, bom živel lažje. Lahko pa izberem, da bom vse, kar ljudje rečejo, interpretiral na slab način. Potem bom imel veliko dela. Ne bom imel časa za druge stvari. Ali veste, katero vprašanje mi novinarji najpogosteje zastavijo?

Ne.

Vprašajo me, ali mi ni težko z vsemi arhitekturnimi ovirami in visokimi pločniki. In vedno rečem, zakaj bi hodil naokoli in iskal visoke pločnike? Lahko iščem visoke pločnike in sem zato jezen in frustriran ali pa se premaknem za tri metre in se zapeljem čez nizkega. To je moja odločitev. To ne pomeni, da ne zagovarjam dostopnosti, ampak zagovarjam iskanje rešitev, ne problemov.

Pravite, da ste manj invalidni, če se prilagajate. Kako ste prišli do tega spoznanja? So tudi taki, ki tega ne želijo. Vztrajajo, da se morajo prilagoditi drugi. Nekateri prilagajanje enačijo z uklanjanjem.

Če sem se hotel igrati z drugimi otroki, sem moral najti način, da se jim pridružim. Če sem med odmori z njimi hotel igrati nogomet, sem moral biti golman, skupaj še z enim, ki je bil tudi zelo slab. Naša ekipa je imela dva vratarja, nasprotniki enega.

Otroci želijo pomagati drug drugemu, to je njihov naravni instinkt. Če pa bi se vmešal učitelj in jim zapovedal, Davida morate vključiti v igro, bi se pojavile težave. Otroci ne bi razumeli, zakaj in čemu, vsaj ne na začetku. Zato jim moramo pustiti, da poskusijo sami. Lahko jih pri tem vodimo, vendar jim ne smemo povedati, kaj naj naredijo. Če bi se mi v vsakem odmoru pridružil učitelj, se nihče ne bi hotel igrati z mano, ker bi imel ob sebi njega. Če sem želel, da se igrajo z mano, sem moral biti tako neodvisen, kot sem lahko bil.

Ob tem pa sem seveda kmalu ugotovil, da svoje invalidnosti ne smem zlorabljati. Da ne morem pričakovati, da se bodo drugi do mene normalno obnašali, če uporabljam prilagoditve, ki jih ne potrebujem. Čeprav sem pisal z usti, sem pisal enako hitro kot sošolci. Ko me je učitelj vprašal, ali potrebujem več časa za test, so vsi v razredu zavpili, da ne. To ne bi bilo pošteno. Vedno bom potreboval oporo, vendar zaradi te ne smem biti privilegiran, ampak enakopraven.

Kljub hudi invalidnosti ste bili vključeni v običajno šolo. Že to je najbrž pomenilo veliko prednost?

Bil sem prva generacija, ampak tedaj je nihalo ravno znova zanihalo – iz nič v vse.

Zame je bilo to čudovito, toda vključenih je bilo tudi veliko otrok s primanjkljaji v intelektualnem razvoju, ki so bili v teoriji integrirani v šolski sistem, v resničnem življenju pa so bili zelo osamljeni. Ni vse za vsakogar. Treba je poiskati, kaj je dobro za vsakega posebej. Začeli smo sprejemati, da je vsak edinstven, a še vedno iščemo univerzalne rešitve. Toda splošnih pravil ni.

Poglejte, miza stoji na štirih nogah, zato je stabilna. Tudi otroci potrebujejo štiri podporne stebre. To so ljubezen, spodbuda, opora in zahteve. Če imajo preveč opore in dobivajo premalo zahtev, nastopi neravnovesje. Pri nas uporabljamo na primer besedo curling. To pomeni, da jim starši odstranjujejo vse ovire na poti, podobno kot pri curlingu.

Učiteljem ves čas govorimo, česa ne smejo početi. Morali bi jim povedati, kako naj otroku pomagajo, da bodo v ravnovesju, da bodo stabilni kot miza na štirih nogah. Eni potrebujejo več opore, ker je ne dobijo doma, drugi več zahtev. Naloga učiteljev je, da ugotovijo, kaj posamezen otrok potrebuje. Ampak za to potrebujejo čas. Tega pa pogosto nimajo, ker so zasuti z drugimi opravili.

Športnik ste postali, ker vas je fizioterapija dolgočasila. Kakšna je bila razlika? Oboje je naporno.

Od šestega meseca naprej sem imel trikrat na teden fizioterapijo, preostale dni pa so z mano delali starši. Noben otrok tega ne more početi sam; tudi mnogi odrasli potrebujejo nekoga, ki jih bo motiviral in jim pomagal. Zato so za invalide tako pomembne paraolimpijske igre. Če zdrav človek trenira dvakrat na teden, se bo bolje počutil. Če bom jaz treniral dvakrat na teden, bom pridobil mišično maso in bom zato bolj neodvisen. Deset odstotkov mišične mase več pri meni pomeni petdeset odstotkov več neodvisnosti. Deset odstotkov več mišične mase pri vas pomeni, da boste videti lepše.

Moj problem je bil, da nisem bil bolan. Potreboval sem način, da izstopim iz javnega zdravstva in da začnem trenirati zase. Star sem bil šest let. Potreboval sem občutek, da lahko napredujem, potreboval sem vzornike, ljudi, ki so lahko delali, kar se je zdelo nemogoče. Potreboval sem tudi občutek, da sem zdrav. Fizioterapijo vendarle izvajajo v zdravstveni ustanovi.

Fizioterapevtki sem rekel, da je dolgočasna. Kako se je lahko znebim? Rekla je, da moram trenirati, sicer bom za vsako stvar potreboval pomoč. Vsak dan. 'Lahko se me znebiš, če boš en dan na teden počel nekaj drugega.' Tako sem našel šport. Ob četrtkih sem balinal. Z nogo sem lahko kroglo sunil dovolj daleč. Pri osmih sem poskusil s streljanjem; ob torkih. Pri devetih sem ob ponedeljkih začel trenirati namizni tenis. Še vedno sem dvakrat na teden delal vaje s fizioterapevtko. Nato sem postal hokejski vratar. Pri dvanajstih sem začel plavati. Takrat je bilo v Göteborgu prvenstvo, na katerem sem videl tekmovalca brez rok in nog. Rekel mi je, če zmorem jaz, zmoreš tudi ti. Do takrat nisem plaval, v vodi sem potreboval oporo. Šest mesecev sem se učil in potem sem splaval. Devet let kasneje sem šel na svetovno prvenstvo. Vmes sem se naučil, kako naj prilezem iz bazena. Trenerki se je pač zdelo, da moram kot plavalec znati zlesti iz bazena. Ni imela posebne strategije, bila je trenerka plavanja, ne strokovnjakinja, ampak imela je občutek, da bi to bilo dobro zame. In da je to dober trening za moč. Zaupal sem ji. Njen bazen – njena pravila. Oba sva bila presenečena, ko mi je uspelo. Moč, ki sem jo tako pridobil, sem uporabil drugod v življenju.

Vaši dosežki so verjetno rezultat osebnostnih lastnosti in zunanje opore. Bi lahko z ustrezno podporo vsakomur uspelo, kar je vam?

Lahko samo rečem, da vsak lahko naredi več. Ne bo vsak postal neodvisen. Ne bo vsakdo šel na paraolimpijske igre, le en odstotek lahko. Ampak gre za to, da narediš največ, kar lahko.

Od ljudi moramo pričakovati, da bodo delali stoodstotno – vendar glede na svoje zmožnosti. Nekdo bo po nekem objektivnem merilu delal deset odstotkov, nekdo drug dvesto odstotkov; vseeno mi je, dokler dela. Zame je to pomembno iz dveh razlogov. Prvič, ker tako prispevam v skupnost, in drugič, ker se bolje počutim, ko to počnem.

Nedavno sem obiskal tovarno, kjer ljudje z motnjo v intelektualnem razvoju za Ikeo zlagajo vijake v vrečke, te pa v nato škatlo. V tovarni so imeli napis, da je delo človekova pravica. Nato so ga zamenjali in napisali: brez nas ne bi bilo knjigarn. To je bila pomembna razlika. Od tedaj so sporočali, da je to, kar počnejo, pomembno tudi za druge, ne le njihova pravica.

Na Švedskem se ravno zdaj pogovarjamo, koliko kakovosti življenja lahko država privošči državljanom. Trdim, da se razprave lotevamo iz napačnega izhodišča. Številke narobe seštevamo. Pri končni vsoti je treba upoštevati tudi, koliko prispevam in koliko državi prihranim. Ne nazadnje lepo zaslužim, plačujem davke, ne prejemam dodatkov, ne potrebujem pokojnine. Od države ne potrebujem nič razen plače za mojega asistenta. Te sam ne bi zmogel izplačevati, saj asistenta potrebujem 24 ur na dan. Vedno bom državo stal več kot povprečen državljan, ampak če mi država pomaga, lahko stanem manj, pa še moje življenje bo bolj kakovostno.

Kakovost je povezana tudi s samozavestjo, da zmorete. Med predavanjem ste izpostavili, da je danes težko biti samozavesten. Zakaj?

V antični Grčiji so samozavest črpali s tekmovanjem v treh disciplinah, danes vsakdo tekmuje s sedmimi milijardami ljudi, in to v vsem mogočem. Še več. Sploh ne tekmujejo s pravimi ljudmi, ampak z njihovimi fotošopiranimi podobami. Primerjamo se z ideali, ki jih ni, to je zelo nevarno. Današnji mladi ne bodo občutili zadovoljstva, ker si prizadevajo za nekaj, kar je nemogoče doseči. Imamo samo enega Usaina Bolta. So zato vsi drugi slabši, ker on teče hitreje?

Že starši in učitelji jih navajajo k temu. Ko otrok pride iz šole in pove, da je dobil osemnajst točk na testu, vprašajo, kdo je bil boljši, namesto da bi vprašali, ali si bil boljši kot prej. To počnejo z dobrimi nameni, radi bi razumeli, kako dober je ta rezultat. Ampak s tem dajejo napačno sporočilo. Kajti lahko si najboljši v razredu, pa bo nekdo boljši na šoli. Lahko postaneš svetovni prvak, pa te bo naslednje leto nekdo premagal. Če boš črpal zadovoljstvo iz teh zmag, ne boš nikoli zadovoljen. Na neki šoli so po mojem predavanju spremenili sistem ocenjevanja. Na test so napisali, koliko odstotkov so učenci pravilno rešili, in dodali še odstotke zadnjih treh testov. Potem so lahko učenci videli, ali so napredovali.

Torej če želimo biti samozavestni, moramo tekmovati le sami s seboj?

Ko se bomo premagali, bomo zadovoljni. Zato imam rad plavanje. Sem na svoji progi, vidim svoj čas in lahko sem boljši, tudi če sem najslabši. Pri rokoborbi moraš nekoga premagati, pri namiznem tenisu tudi, pri atletiki in plavanju pa imaš svoj rezultat.

Ne maram izgubljati, zato sem že zgodaj dojel, da lahko tekmujem le s sabo. To je bil edini način, da sem zmagal, vsi drugi otroci so bili hitrejši, močnejši. Ampak če sem tekmoval s sabo, sem lahko občutil sladostrastje: To, uspelo mi je!

Do šestega leta se nisem mogel dvigniti v sedeči položaj, ampak potem mi je uspelo. Ko sem pri šestnajstih sam zlezel iz bazena, mi je bilo jasno, da sem dosegel nekaj, kar zmore vsak dveletnik. Ampak zame je to bilo prvič. Vem, da vsak lahko pije kavo, ampak to je moj način in nanj sem ponosen.

Vsak se mora počutiti ljubljenega in cenjenega, ampak občutiti mora tudi, da ima prav. Žal nekateri otroci ta občutek dobijo s porazi. Nekoč sem opazoval golfistko, ki je svojemu fantu ves čas razlagala, da ji ne bo uspelo s treh centimetrov zadeti luknje. Ko ji res ni, mu je rekla: Vidiš, sem ti rekla, da mi ne bo šlo. Če bi bil njen fant, bi žogico nastavil centimeter od luknje in ji rekel, poskusi znova. Poskušaj, dokler ti ne bo uspelo.