Vsakdanjost strahu

Evropa je pod pritiskom terorističnih napadov, njihovo naglo sosledje je strašljivo in tesnobno, države članice so zaostrile notranjo varnost. Pa vendar terorizma ne bo rešila policijska država. Atentatov ne morejo preprečiti še tako ostri varnostni ukrepi. Vredno se je spomniti Evrope v sedemdesetih in osemdesetih letih, svinčenih let Rafa, Rdečih brigad, Ire, Ete, sčasoma so izzvenela.

Samo nekaj ur po nedeljskem napadu v Londonu, v katerem je umrlo osem ljudi, 48 jih je bilo ranjenih, je britanska premierka Theresa May izjavila, da tega ni več mogoče tolerirati, »soočamo se z novim trendom grožnje«. Toda vprašljivo je, ali je današnji terorizem – ta, ki se v zadnjih letih dogaja na ulicah evropskih mest, Pariza, Nice, Berlina, Londona, Bruslja, Stockholma, Manchestra – tako zelo drugačen od napadov konec preteklega stoletja. Spomnimo se terorističnih skupin, Frakcije rdeče armade v Nemčiji, Rdečih brigad v Italiji, Irske republikanske armade na Otoku in baskovske separatistične skupine Euskadi Ta Askatasuna v Španiji. Italija, denimo, je v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let 20. stoletja doživljala obdobje terorizma, kakor ga je celina spoznala šele kasneje, z drugimi akterji. Taktike, število žrtev in vzgibi takratnega terorizma pa niti niso bili bistveno drugačni od današnjega.

Ranjena May

Londonski napad, dva tedna po tistem v Manchestru in samo nekaj dni pred parlamentarnimi volitvami, je spet uvrstil terorizem na vrh dnevnega reda britanske politike. To je bil tretji napad v dveh mesecih in zadel je tudi neizvoljeno ministrsko predsednico May.

Glasovanje 8. junija se je zdelo formalnost, zdaj imamo čisto prave volitve. Pred kakim mesecem si je premierka zaželela predčasnih volitev, hotela je utrditi konservativno večino v parlamentu in okrepiti svoje vodenje v času težkih pogajanj o brexitu. Njena prednost v kampanji je bila velikanska, a je ponavljajoči se terorizem povečal skepso javnosti do njenega vodenja. Ideja o predčasnih volitvah nemara ni bila tako zelo dobra, kot je domnevala Theresa May, politični izračun se ji ni izšel. Hazard predčasnega glasovanja je oslabil Downing Street, na Otoku se nakazuje obdobje politične nestabilnosti.

V Veliki Britaniji je terorizem postal trend, dvoje atentatov, v Manchestru in Londonu, si je sledilo v samo dveh tednih. Uničujoče zaporedje je ponovno postavilo v sredico večno, nerešljivo dilemo: koliko lahko Država poskrbi za varnost svojih državljanov. In vemo, podaljšanje izrednih razmer, poostritev varnostnih ukrepov in povečanje vojaških kapacitet ne morejo preprečiti napadov. Zahodne vlade niso sposobne zaščititi svojih državljanov, to je stvarnost naše dobe, ne glede na to, kako zelo mučna je. Če bi hoteli popolnoma ustaviti terorizem, bi se morali pač odreči vsemu, kar imamo; v bistvu bi morali postati to, kar so oni.

Svinčena leta

Evropa je podobna obdobja, pravzaprav z več terorizma kot tačas, že doživljala, 70. in 80. leta so bila uničujoče desetletje: Zahodno Nemčijo je ustrahovala teroristična levičarska skupina Baader-Meinhof, italijanske Brigate Rosse so bile najmočnejša teroristična skupina v Evropi in tu je bil etnični terorizem severnoirske Ire in baskovske Ete. V tistem času najhujši povojni teroristični napad v Evropi, masaker v italijanskih svinčenih letih, je bil napad v Bologni leta 1980, eksplozija na železniški postaji je pustila za seboj 85 žrtev, deli trupel so frčali po zraku. Odgovornost je prevzela neofašistična skupina Nuclei Armati Rivoluzionari.

Pomnimo Alda Mora. Sedmega maja 1978 je bivši italijanski krščansko-demokratski premier, tisti, ki je poskušal doseči zgodovinski kompromis s komunisti, v rimskem stanovanju Rdečih brigad napisal poslovilno pismo ženi. Dva dni kasneje so v prtljažniku parkiranega avtomobila na ulici Caetani našli truplo, prestreljeno z 11 kroglami. Ugrabitev in umor sta bila ključna dogodka v italijanski politični zgodovini, svinčena leta in družbenopolitične pretrese od poznih šestdesetih do zgodnjih osemdesetih let je zaznamoval terorizem: večinoma domači, pa tudi bližnjevzhodni.

Ob vznemirjenju aktualnih napadov se splača ozreti štirideset let nazaj, tedanji terorizem je bil strašljiv, malone vsakodneven. Pomnimo enajsti september, Madrid leta 2004 in 191 mrtvih, London leta 2005 z 52 žrtvami, pozabili pa smo, koliko različnih skupin je konec minulega stoletja strahovalo na celini. V Italiji se je v dveh desetletjih zvrstilo 1300 terorističnih napadov, v bombnem napadu letala Pan Am leta 1988 nad Lockerbiejem je umrlo 270 ljudi. Irska republikanska armada, baskovska separatistična skupina Eta v Španiji, Frakcija rdeče armade v Nemčiji, v zgodnji fazi znana kot skupina Baader-Meinhof, revolucionarna oborožena skupina Action Directe v Franciji, paravojaške teroristične Rdeče brigade in neofašistična organizacija Nuclei Armati Rivoluzionari v Italiji so bile stalnica. Nikoli ni bilo jasno, kje, kdaj bo počilo naslednjič.

Na še en daljnji teroristični napad, stoletje nazaj, je te dni spomnil New Yorker, najbolj uničujoč teroristični napad v ameriški zgodovini se je zgodil leta 1920 na Wall Streetu pred banko J. P. Morgan, kasneje sta ga prekosila samo napada v Oklahoma Cityju leta 1995 in Al Kaide leta 2001. Terorizem pred sto leti, s 83 mrtvimi, »mehke tarče«, jim pravimo danes, je ostal nerazčiščen, domnevni akt italijanskega anarhista Luigija Galleanija je bil podoben nasilju Isisa.

Današnji teror v mnogočem uporablja včerajšnja pravila, čeprav islamske skrajneže pogajanja drugačna ideologija kot skrajne levičarske teroristične skupine v sedemdesetih letih. Eksperti opažajo podobne procese v skupinski dinamiki, socialni psihologiji, okolju, v katerem delujejo, razbirajo pomenljive vzporednice. Stalnica je zabrisana meja med mednarodnim in domačim terorizmom. Terorizem Al Kaide in Isisa je globalen, megaterorizem, vendar je bila visoka stopnja internacionalizacije tudi ena glavnih značilnosti terorizma konec 20. stoletja.

Tekoči univerzum

In vendar se moderni terorizem spreminja, prehaja različne etape, gledamo spremenljivi obraz džihadistov, teroristom profesionalcem so se pridružili amaterji. Napadi so postali bolj nepredvidljivi, manj diskriminatorski, uničujoči in smrtonosni, z več žrtvami. Zdajšnja grožnja je večja. Idealno se prilega svetu porušenih hierarhij, diskreditiranih institucij in univerzalnih družbenih medijev. »Tekoči moderni« Zygmunta Baumana, ta povzema esenco sveta, ki ga živimo – hitrost, prepustnost, spremenljivost. Strokovnjaki označujejo današnji terorizem za plavajočo ideologijo.

Ker najmočneje učinkuje s percepcijo, z odzivom, ki ga povzroči, so bistvene reakcije prizadetih držav. Na celini je samo norveški premier Stoltenberg leta 2011 po poboju Andersa Breivika izbral zmernost, napovedal, da se bo skandinavska država zoper najskrajnejše dejanje bojevala z »več demokracije, več odprtosti«. Drugače je Francija pod nekdanjim predsednikom Hollandom razglasila izredne razmere, objavila tako rekoč vojno napoved, ki še traja, podobno prekomerni odziv ugaja britanski premierki. Terorizem hoče destabilizirati družbo. Pomembno je, kako nanj reagira politika; logika strahu je najlepše darilo. Lahko se spomnimo, da v preteklem stoletju Evropa terorizma ni porazila v »vojni«.

Doslej je terorizem dosegel že veliko, ugrabil je evropsko in ameriško politiko. Javnomnenjske raziskave kažejo obsedenost z varnostjo, za večino ljudi je postala ena od osrednjih tem. Kljub nenehni grožnji je teroristična grožnja predimenzionirana, v medijih vsenavzoča, vsakokratne volitve, v Združenih državah ali v Evropi, se osredinijo na to. In ker je terorizem za akterje predvsem oblika teatra, največ jim je do medijskega vtisa, hočejo vso pozornost, Islamska država se s tem neizmerno veliko ukvarja, je velik del načrta uspešen.

Po napadu Islamske države spet od vsepovsod prihajajo pozivi k restriktivnejši priseljenski politiki, kompaktnejšim protiterorističnim programom, ostrejši policijski zaščiti, svoboščine, pravice in konvencije so postale odveč. Čas terorizma spodbuja govorico te vrste, politična korektnost se porazgubi. A tudi če bi do popolnosti zaostrili varnostne ukrepe, priprli vse sumljive, uvedli brezhiben nadzor, zaprli vrata vsem domnevno z ekstremistično ideologijo povezanim posameznikom, ne bi mogli preprečiti vseh terorističnih napadov. Naš največji problem je, da je od leta 1985 vsem atentatom skupno, da so njihovi akterji voljni umreti, piše profesor za politični islam Oliver Roy. Smrt je del njihovega projekta. Nihče v samomorilskih atentatorskih vrstah nima načrta B, čeprav se vrste Islamske države redčijo, teroristi tolčejo naprej in nimajo česa izgubiti. Preskušajo meje tukajšnje vzdržljivosti: 34 mrtvih in 214 ranjenih v treh terorističnih napadih v treh mesecih najeda našo odpornost.