Vse, kar počne Vladimir Putin, je performans

Viktor Misiano živi med Moskvo in južno Italijo. V letih 1980–90 je bil kustos za sodobno umetnost v Puškinovem umetnostnem muzeju v Moskvi, med 1992–97 pa direktor Centra za sodobno umetnost v Moskvi. Je ustanovitelj in glavni urednik revije Moscow Art Magazine in skupaj z Igorjem Zabelom soustanovitelj in eden od urednikov revije Manifesta Journal: Journal of Contemporary Curatorship (Amsterdam, Ljubljana).

»V današnji Rusiji gre za nostalgijo po močni državi. Po vojaški moči. Še posebej pri Vladimirju Putinu, ki hoče, da bi se nas vsi bali. Toda Putin je že zdavnaj izgubil stik z realnostjo. Živi v svojem svetu. Hotel je ohraniti posovjetsko prostranstvo, a je zaradi načina, kako se je tega lotil, izgubil Ukrajino. Za vedno. Za vse, kar se zdaj dogaja v Donecku in Lugansku, je zato v celoti odgovorna prav Moskva,« pravi Viktor Misiano, 56, ki se je pred dnevi mudil v Ljubljani. V Muzeju sodobne umetnosti, kamor sicer pogosto prihaja, je imel zanimivo predavanje z naslovom Travmatizacija prijateljstva.

Viktorja Misiana s Slovenijo, še posebej pa seveda z Moderno galerijo, povezujejo dolgoletne strokovne in prijateljske vezi. Bil je eden od štirih strokovnih svetovalcev pri ustanovitvi mednarodne zbirke Moderne galerije Arteast 2000+, skupaj z Igorjem Zabelom je ustanovil Manifesta Journal, leta 2004 pa je bil skupaj z Zdenko Badovinac in Igorjem Zabelom kustos razstave 7 grehov (Ljubljana–Moskva) v Moderni galeriji. Misiano je tudi eden od avtorjev v publikaciji L'Internationale-Post-War Avant-Gardes Between 1957 and 1986, ki jo je izdala Moderna galerija skupaj z založbo JRP/Ringier Zürich leta 2012.

Ruska inteligenca zelo različno spremlja in ocenjuje zdajšnja dogajanja na fronti med Rusijo in Ukrajino.

Normalni ljudje so ogorčeni. In nekateri, logično, tudi šokirani. Po državi se namreč spet širi simptom sovjetskega konformizma. Na primer: pojavljajo se pisma v podporo okupaciji Krima. Celo nekateri znani intelektualci so pri tej podpori režimu nadvse iskreni. Očitno tudi oni preživljajo travmo, travmo konca Sovjetske zveze. »Krim, to je Rusija! To je naše! Dovolj je žaljenja Rusije!« kričijo. Prav neverjetno je, da so tudi intelektualci lahko takšni nacionalisti in desničarji, med njimi denimo znani filmski režiser Nikita Mihalkov.

To je bržkone podedoval po očetu Sergeju Mihalkovu, ki je napisal besedila za vse sovjetske himne. Od Stalina do Putina!

Oče je bil samo konformist, sin pa je poleg tega še skrajni desničar. Načeloma je stvar zelo zapletena. Glavo dvigajo desničarji in nacionalisti. Opozicija je zato pod strašnim pritiskom. Znani glasbenik Andrej Makarevič [ustanovitelj ene prvih sovjetskih rokovskih skupin Mašina vremeni] je pred nekaj tedni nastopal v Ukrajini. V Rusiji zdaj ne sme več peti, so mu prepovedali. Kot izdajalcu naroda. Gidon Kremer, svetovno znani violinist in nekdanji sovjetski disident, doma iz Latvije, je protestni koncert proti dogajanjem v Rusiji denimo organiziral v Dresdenu. Verjetno bo tudi Makarevič smel nastopati samo še v tujini.

So pa tudi intelektualci, ki zdaj podpisujejo izjave proti vojni, proti (samo)izolaciji Rusije in proti vrnitvi totalitarizma?

Seveda so. Tudi mitinge proti vojni prirejajo. So ljudje, ki nasprotujejo takšni politiki režima. Vseh namreč res ni mogoče prestrašiti in stisniti v kot. Položaj v državi je nenavaden in zapleten. Uradna statistika denimo govori, da velik del prebivalstva podpira Putinovo politiko. Bil je trenutek, ko jo je odobravalo kar 83 odstotkov prebivalstva. Zdaj mu rejtingi padajo. Po drugi strani pa so bile v Rusiji pred dobrim tednom dni lokalne volitve. V Moskvi, Vladivostoku. Tudi na Krimu. Zanimivo je, da je na volišča prišlo le 26 odstotkov volivcev. Po eni strani torej podpora režimu, po drugi pa popolna ignoranca političnih inštitucij te oblasti. Ljudje jih ne spoštujejo. Ne grejo glasovat, ker razumejo, da njihov glas o ničemer ne odloča. Da ga oblast v bistvu sploh ne potrebuje. V Rusiji zdaj ni pravega političnega procesa.

Ga je v celoti zamenjala kremeljska propaganda?

Konsenz o tem, kar počne Kremelj, v resnici obstaja. Ker oblast v resnici igra na čustva in pri tem stavi na zelo travmatične zadeve. Ljudem govori o ponižanju Rusije po razpadu Sovjetske zveze. »Zdaj pa smo jim pokazali!« jim piha na dušo in jih pridobiva na svojo stran. Te iracionalne stvari zelo delujejo. Toda lahko se tudi zelo hitro končajo. To, da so ljudje pripravljeni podpreti avanture totalitarnega režima, ne grejo pa na lokalne volitve, je zelo zanimivo.

Gre pri vsem tem za vračanje nazaj, v sovjetske čase?

V vsaki državi, v Rusiji pa je še to bolj izrazito, občasno prihaja do vračanja k emancipaciji in konservatizmu. To, kar se zdaj dogaja, ni vračanje v Sovjetsko zvezo. Ta je bila kljub vsemu zgrajena na nekaterih vrednotah, na izobraževanju in osveščanju ljudi, na socialni pravičnosti, internacionalizmu, zdaj pa vse temelji na primitivnem nacionalizmu, agresiji in odkritem populizmu. Pri Putinu ne gre za sovjetske instinkte, ampak za nekaj drugega. V Sovjetski zvezi so kljub trdi roki obstajale socialne strukture, ki so varovale ljudi. Sindikati na primer. Sam sem delal v Puškinovem muzeju v Moskvi. Direktorica me je hotela odpustiti. Sindikat je bil proti in me je zaščitil. Zdaj bi me vrgli na cesto v petih minutah. To je bila do neke mere vendarle socialna država.

Ali tudi zato prihaja do nostalgije po njej?

Delno, pri nekaterih. A bolj kot za nostalgijo po socialni varnosti gre za nostalgijo po močni državi. Po vojaški moči. Še posebej pri Putinu, ki hoče, da bi se nas vsi bali. V Sovjetski zvezi skorajda ni bilo nacionalizma, pa naj se to še tako nenavadno sliši. Zagovorniki liberalne demokracije in svoboščin so bili takrat disidenti ravno tako kot tistih nekaj ruskih nacionalistov. Danes je stvar popolnoma drugačna. Liberalni demokrati so v globoki opoziciji, nacionalisti pa na oblasti.

Kaj se zdaj dogaja v Ukrajini? Gre za rusko agresijo ali kaj drugega?

Dejstvo je, da del prebivalstva v Lugansku in Donecku zelo nasprotuje novemu režimu v Kijevu. To je točno. Koliko ljudi v resnici podpira idejo oboroženega odpora proti novi oblasti v Kijevu in zahteva državno avtonomijo, pa je težko vedeti. Del zagotovo. Toda v drugih velikih mestih na vzhodu Ukrajine, v Mariupolu, Harkovu, Dnipropetrovsku, Nikolajevsku, Zaporožju, kjer je rusko prebivalstvo v večini, ni gibanja za priključitev k Rusiji.

Je bil vojaški konflikt umetno sprovociran?

Dejstvo je, da tamkajšnjim upornikom pomagajo vojaški inštruktorji, ki so tja prišli iz Rusije. Drži tudi podatek, da jim Rusija pošilja sodobno in sila nevarno orožje. In nobena skrivnost ni, da se na vzhodu Ukrajine bori in umira več tisoč ruskih vojakov. Igor Girkin Strelkov, eden od vodij upora, ki so ga zdaj menda umaknili iz Donecka, in mnogi njegovi soborci so ruski državljani, ki nimajo z Doneckom nič opraviti. Povsem jasno je, da je vse to, kar se tam dogaja, narejeno z rusko pomočjo. Brez ruskega vmešavanja tam verjetno nikoli ne bi prišlo do upora. Različni komentatorji govorijo različne stvari. Sam nikoli nisem bil ne v Donecku in ne v Lugansku. Toda dejstvo je, da je Rusija v celoti odgovorna za vse, kar se tam dogaja.

Zakaj je Putinu vse to potrebno? Zaradi obnovitve imperija?

To je zelo zanimivo vprašanje. Mislim, da nanj lahko odgovori samo on in nihče drug. Na vse to gledam malce naivno in ozko profesionalno. Že nekaj časa ga skrbno opazujem. V zadnjih letih sem v njegovem vedenju zaznal performativni moment. Vse, kar počne, je nekakšen performans. Na motornem zmaju je letel z žerjavi. Potapljal se je za amforami. To je neskončna serija absurdno umetnostnih akcij.

Je Vladimir Putin potemtakem umetnik?

Vse kaže. Imam občutek, da smo priče povsem novemu tipu oblasti, ki se dramatično razlikuje od prejšnjih. Na prvi pogled se zdi, da je Rusija svobodna država. Kakor da ni nobene notranje kontrole. Nobenega socialnega, političnega, ideološkega, diskurzivnega nadzora. Stalin je denimo storil strašne zločine ...

V Ukrajini je zakrivil golodomor, ko je zaradi umetno povzročene lakote umrlo več milijonov ljudi.

Njegovi zločini so bili strašnejši od Putinovih. Tu ni primerjave. Toda Stalin je bil kljub vsemu vendarle dokaj omejen v svojem početju. Meje so mu postavljali politbiro, ideologija, partija. Današnji položaj v Rusiji me zelo spominja na Ludvika XIV., ustanovitelja avtoritarne monarhije v Franciji. Ko se je zjutraj zbudil in odprl oči, je zraven postelje že stal oproda z nočno posodo, pa če ga je kam tiščalo ali ne. Takoj za njim je čakal naslednji oproda, ki je spraševal, ali bi njegovo veličanstvo morda hotelo še malce poležati. Tretjega je zanimalo, ali so si morda zaželeli malce veselja s kakšno priležnico. Četrti je za vsak primer v rokah držal srajco. In tako naprej. Vrsta dvorjanov, ki so hotelu ustreči vladarju, je bila neskončno dolga in vsak je imel svojo nalogo. To je bil pravi ritual. Zdajšnja postideološka, avtoritarna kremeljska oblast, zgrajena na ruševinah socialne države in nekakšni kvazipredstavniški demokraciji, počne nekaj podobnega. Prestrašenim ljudem daje svobodo, svobodo služenja oblasti ... A meje te svobode so zelo jasne. Hoditi je treba na volitve in potrjevati tisto, kar je že izbrano. In še bolj pomembno: prepovedano je delati revolucije.

Zdajšnja oblast je v bistvu zelo populistična?

Pri Vladimirju Putinu drugega pravzaprav ni. Oblast v celoti nadzoruje najpomembnejše medije, zato lahko počne, kar hoče. Tudi zasedba in aneksija Krima je bila pravzaprav neke vrste performans. Z dolgo vrsto prijaznih in pozornih ljudi, ki se slinijo pred gospodarjem. Poglejte Igorja Girkina Strelkova, ki sva ga že omenjala. Po stroki je zgodovinar. Raziskoval je protiboljševistično belo armado, državljansko vojno, kontrarevolucijo. Živi v zgodovinskih fantazmah. Prepričan je, da je oficir bele garde. V vsej tej zgodbi, v vsej tej tragediji, prevladuje element performansa. Vladimir Putin je hotel ohraniti posovjetsko prostranstvo, a je zaradi načina, kako se je tega lotil, izgubil Ukrajino.

Za vselej?

Popolnoma. To je proces, ki ga ni več mogoče ustavi. Rusija sicer lahko nadaljuje ta idiotski krvavi performans v Donecku in Lugansku, toda Ukrajina je za vselej izgubljena. In soseščina tudi. Gruzija, ki ji je Moskva sicer iztrgala Abhazijo in Južno Osetijo, hoče v Evropsko unijo in v Nato. Moldavija tudi. Če ne bi bilo vojne proti Ukrajini, vlada v Chisinauju morda sploh ne bi hotela v Nato. Celo Kazahstan zdaj govori, da hoče iz Putinove Evrazijske unije. Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko postavlja mejo z Rusijo, ki je doslej nikoli ni bilo. Nato postavlja oporišča v Estoniji in na Poljskem. Nato je začutil, da ima spet misijo. V Rusiji je ekonomska stagnacija.

Je ekonomsko krizo že čutiti?

Zelo. Poglejte tečaj rublja v zadnjem letu dni! Vladimir Putin obrača hrbet Evropi in ves čas govori o Kitajski. A s Pekingom podpisuje povsem neugodne pogodbe. Kitajska nam (pre)prodaja stvari, ki jih kupuje v Združenih državah Amerike. A po kakšni ceni? Prodaja nam jih petkrat dražje. Rusija se je znašla v popolnoma norem in zanjo zelo neugodnem položaju. Država seveda ima surovine, od katerih tudi živi. Toda vsi ti strašni politični nesmisli, v katere se zapleta Kremelj! Mislim, da gre za fantazme enega samega človeka, ki je že zdavnaj izgubil stik z realnostjo. Živi v svojem svetu. Angela Merkel je imela popolnoma prav, ko je izjavila nekaj podobnega.

Mar to pomeni, da Vladimir Putin pomalem izgublja svojo igro?

Izgubil je že vse, kar je mogoče izgubiti. In izgubljal bo še naprej. V državi sicer ima večinsko podporo. Toda kako dolgo bo to trajalo? Tega ne ve nihče. Morda si bo medtem še kaj izmislil. Toda v mednarodnem smislu je vse to, kar počne, za Rusijo popolna katastrofa. In v popolnem nasprotju z vsem tem, kar je delal zadnjih petnajst let, odkar je na oblasti. Zakaj denimo zdajšnja trgovinska vojna, ko pa si je Rusija tako dolgo prizadevala za vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo? Najprej je tako silil noter, zdaj pa ruši in tepta vsa njena pravila. In druge mednarodne sporazume. Tega mu ni bilo treba. S svojim ravnanjem je vse pogosteje v nasprotju s samim seboj.

Kako dolgo bodo prebivalci te največje države sveta še prenašali vse to, kar oblast počne z njimi?

Ne vem. Poglejte! V Iranu se je dogajalo nekaj podobnega. Ko so začele veljati zahodne sankcije proti Teheranu, je na ulicah prišlo do pravega izbruha evforije nacionalizma. A sčasoma so vsi začeli ugotavljati, da spor z Zahodom ni dober in da bi ga bilo modro čim prej zgladiti. Mislim, da so sankcije proti Kremlju nujne in koristne. Kajti ruski narod je kljub vsemu zelo naiven, propaganda pa seveda strašna. Razpoloženje v državi se bo dramatično spremenilo šele takrat, ko bodo ljudje na lastni koži občutili, da je življenje prav zaradi takšne kremeljske politike slabo, slabše, vedno slabše. In ko se bo to zgodilo, takrat bržkone nihče ne bo hotel biti v Putinovi koži.