Vse, kar sem, je moj jezik

Nikoli nisem bila ravno zavedna Slovenka, karkoli že to pomeni. Ni mi bilo treba. Živeti, pisati, kričati, ljubiti v jeziku je bilo nekaj samoumevnega. Živeti od svojega jezika, pa naj bo to radio, televizija, novinarstvo, prav tako. Velike besede o pomenu kulture in slovenskega jezika, zaradi katerega smo preživeli kot narod, so se ob nenehnem ponavljanju zdele staromodne, pripadajoče prejšnjim generacijam.

Ne vem, kdaj se je prelomilo. Najverjetneje mi je oči odprl tuji sogovornik. Tujci se nam vedno zdijo relevantnejši. Včasih tudi res so, imajo svež pogled od zunaj. Tujci nas morajo spomniti, kako kakovostno je naše gledališče, naša literatura, film ali kakšen dosežek je, da je tako majhen narod obstal in piše v lastnem jeziku. In na to me je zadnjič na odru ljubljanske Drame spomnila Levstikova drama Tugomer, postavljena v 10. stoletje, v čas pokristjanjevanja Slovenov, lahko rečemo celo v čas Brižinskih spomenikov, prve slovenske pisane besede. Nekaj je v zraku. Nekaj, kar nas sili, da moramo na novo premisliti odnos do jezika, do kulture.

V predstavi v režiji Diega de Bree se zgodi nekaj nenavadnega. Čeprav igralci govorijo sprva skoraj nerazumljiv arhaični tekst v jambu, gledalca že v prvem prizoru preselijo v čas bojev med frankovskimi Nemci in Sloveni, v stremljenja, ideje in dileme, ki jih prepoznamo kot svoje. Tisto, kar je čarobno, je, da ta tisoč let oddaljeni svet prepoznamo v našem nezavednem, kot da besede, navidezno tuje, ritualno evocirajo kolektivno nezavedno, del naše slovanske/slovenske zgodovine, in nagovarjajo skrivnost, morda shranjeno v našem neraziskanem delu vijačnice DNK. Že dolgo nisem tako začutila moči govorjene besede, tok jezika, alkimije misli skozi pojočo govorico, ki prebuja oddaljene svetove. To je torej moj jezik. Moja zgodovina. Moja identiteta. V njem je skrit izvirni greh tisočletnega bojevanja za identiteto, vsi dvomi, vse notranje razklanosti – se boriti pokončno ali skloniti glavo pred hegemonističnimi težnjami.

In ker so Slovani neenotni, razklani z vsemi boleznimi, značilnimi za ljudi, majhne po duhu, ki jih poznamo še danes, od nevoščljivosti, škodoželjnosti, maščevalnosti, kot piše dramaturginja Žanina Mirčevska, v tem boju z močnejšim narodom ne nastopijo enotno. Se nam zdi znano? »Naš rod ne bode živel med narodi, dovolj moči životne v sebi nima, pohodi in potare sosed ga, / če Nemec ali kdor si koli bodi / od zdaj sto let nikoli bode Slovena že na svetu, verjemite!« je ena od možnih projekcij scenarija, ki jo Levstik položi v usta dvomljivcu Spitignevu.

Kako uničiti narod? Tako da mu izbrišeš zgodovino. Ko mu izbrišeš zgodovino, mu izbrišeš jezik. Če izbrišeš jezik, izbrišeš kulturo, njegovo identiteto. Tudi to je eden od možnih genocidov. Ki se mu je nemogoče upirati, ker tam zunaj ni oprijemljvega sovražnika, kakršnega so imeli Sloveni v 10. stoletju, in ne grožnje ponemčevanja v Jurčičevem in Levstikovem času. Ne, danes se kulturni genocid dogaja perfidno, in k temu razkroju kulturne identitete pomagamo vsi. Najprej že z ignoranco, z omalovaževanjem vsega, kar naj bi bilo »naše«. Razprodajamo naša podjetja, blagovne znamke, identiteto, razprodajamo naše znanje, naše talente, ali jih preženemo čez mejo.

Zato besede o pomenu naše kulture in jezika zvenijo bolj prazno in nesmiselno kot kdaj prej. Ker so tako v neskladju z dejanji. Pisana slovenska beseda od osamosvojitve na trgu nikoli ni imela manjše vrednosti. Na odnos države do ustvarjanja v slovenskem jeziku med drugim kažejo tudi sramotno nizki honorarji za knjigo, za članek, kritiko, esej ali dramo. Devastacija medijskega prostora se je dogajala na očem vseh – malo smo jamrali, nihče se ni zganil. Kulturniki so v zavesti Slovencev, kako simptomatično, postali nič drugega kot zajedavci, ki se zajedajo v državni proračun. Nove generacije ne vidijo prihodnosti v slovenskem jeziku; kako bi tudi jo, če je ne vidijo tisti, ki jo vodijo.

Levstik je bil moderen človek. Zato se njegova drama Tugomer, napisana v 19. stoletju, ki opozarja na grožnjo kulturnega taljenja, zdi kot napisana za ta trenutek. Nič čudnega, da se je Ervin Hladnik Milharčič v gledališkem listu vprašal: Smo res sredi 19. stoletja ali je imel pisec tega besedila, torej Fran Levstik, dar za prerokovanje?

»Kultura in njen vrhunec, umetnost, se lahko napajata samo pri izviru utopije,« je rekel novi predsednik Društva pisateljev Ivo Svetina in njegove besede mi ne zvenijo več staromodno. »Kriza je čas, ko se morata zbrati tako pogum kot modrost, da se določijo prioritete, ki bodo krepile slovensko nacionalno zavest.«

Tako kot so si jih v 19. stoletju sami določili narodnobuditeljski intelektualci. In tako kot si je vse življenje prizadeval Jože Toporišič in v enem stavku povedal vse: »Slovenščino je treba spoštovati tako, kot svoj jezik spoštujejo veliki narodi.«

Zato me ni sram patosa. Vse, kar sem in znam, je moj jezik. Jezik je naše otroštvo, je otroštvo naših prednikov in njihovih prednikov, so vse zgodbe in izkušnje, ki se prenašajo iz roda v rod, so bolečine, hrepenenja naroda. V jeziku je vsa naša zgodovina – tista, ki je ne poznamo, tista, ki so nam jo izbrisali, tista, ki jo prepoznamo in vsake toliko pride na dan v umetnosti.

V jeziku je magija, po kateri na tihem hrepenimo in jo iščemo tam zunaj. V njem so skrita imena nekoč naših poganskih bogov, v njem je obred ustoličevanja karantanskih knezov, ki je navdahnil Jeffersona, v njem je želja po neodvisnosti, celo ponos. V njem je prostor za junake. V njem so skrite mnoge skrivnostne stvari. Ko jih bomo spet prepoznali, bomo lahko zravnali hrbtenico.