V labirintih sveta: Vse naše guernice

Najprej je bila Guernica. Šele potem so bombe začele uničevati Varšavo, Dresden, Hirošimo, Bejrut, Grozni, Sarajevo, Alep, Mosul, Rako … Seznam uničenih mest je tako rekoč neskončen. Urbicid, kot je to nerazumljivo uničevanje in ubijanje duše mest označil pred dvema letoma umrli francoski filozof André Glucksmann, postaja že kar običajen del vsakdanjega besednjaka. Toda Guernica je bila na tem zločinskem seznamu vendarle prva. Prva žrtev načrtnega totalnega uničenja iz zraka. Pri tem je šlo kajpak za simbolno uničenje. Kajti Gernika, kot ji pravijo Baski, je zgodovinska zibelka njihovega samozavedanja, nekakšna duša baskovskega naroda in mesto njihovih sanj o svobodi in neodvisnosti. Prav zato jo je španski fašistični režim tako surovo stolkel do tal.

Ob vhodu v dvorano, kjer zaseda varnostni svet Združenih narodov, že od leta 1985 visi velika tapiserija. Kopija znamenite Picassove Guernice, ki jo je izdelala Jacqueline de la Baume-Dürrbach. Izdelavo je naročil Nelson Rockefeller, nekdanji podpredsednik ZDA in guverner New Yorka. Za kopijo se je odločil zato, ker veliki umetnik nečimrnemu bogatašu ni hotel prodati originala …

Toda na dan, ko je nekdanji ameriški zunanji minister Colin Powell, bilo je februarja 2003, varnostnemu svetu predstavljal (zlagane) dokaze o iraškem orožju za množično uničevanje in s tem kajpak utemeljeval nujnost ameriškega napada na Bagdad, so Guernico neznosno pokvarjeno zakrili z veliko modro zaveso. Podobe iznakaženih in od bomb raztrganih teles s Picassove umetnine bi bile namreč lahko prehuda ovira za prepričevanje sveta, da Washington preprosto mora v novo vojno zoper Irak. Ta se je potem res končala s katastrofo, ki na Bližnjem vzhodu zaradi ameriške agresije še kar traja. In prinaša zgolj nova uničenja in razdejanja …

Guernica, prijazno in mirno mesto, ki je kakšnih trideset kilometrov oddaljeno od Bilbaa, se letos spominja osemdesete obletnice velike tragedije. Ko sem jo obiskal v teh nemirnih jesenskih dneh, ko Španija znova vre (Baskija iskreno podpira Katalonijo in je zato vsa ovešena z njenimi zastavami), sem najprej krenil k Georgeu Steeru. K doprsnemu kipu v Južni Afriki rojenega britanskega novinarja, ki je kot vojni dopisnik londonskega Timesa svetu prvi sporočil resnico o uničenju Guernice. Prav njegova zgodba je potem spodbudila Picassa, da je v pičlih dveh mesecih končal eno največjih umetniških stvaritev našega časa. V mestu mu iz hvaležnosti za to, kar je Steer storil zanje, niso postavili le spomenika, ampak so po njem poimenovali tudi eno od bližnjih ulic, ki se ji zdaj že vrsto let pravi George Steer Kalea.

Fašistične čete generala Francisca Franca so po Guernici, ki je takrat štela kakšnih pet tisoč prebivalcev, udarile spomladi 1937. Na zadnji semanji dan (bil je ponedeljek) v aprilu. V tem pokolu nad mestom so jim odločilno pomagala nemška in italijanska letala. »Mesto je bilo popolnoma zravnano z zemljo. Na ulicah je bilo videti bombne kraterje. Bilo je preprosto lepo …« je v svojem dnevniku brez kančka slabe vesti takrat zapisal Wolfram von Richthofen, poveljnik nemške legije Condor, ki je tistega dne z letali sejala smrt med Baski.

Imel je prav. Napad na Guernico je bil tragedija brez primere v (dotedanji) vojaški zgodovini, je za Times poročal George Steer. Razdejanje je bilo popolno. Mesto je bilo v plamenih. Med ruševinami se je širil smrad po zažganem človeškem mesu … Z letal so z mitraljezi pobijali celo črede ovac … Baskovska vlada je kasneje oznanila, da je bilo v napadu ubitih 1654 ljudi, kar se je nekako skladalo s prvimi poročili Georgea Steera, ki je pisal, da je med ruševinami umrlo nekje med 800 in 3000 meščanov.

Franco in Nemci so sprva odločno zanikali kakršno koli vpletenost v zločin. Londonski Daily Express je Noelu Monksu, svojemu dopisniku v Španiji, ki je ravno tako obiskal uničeno mesto, poslal telegram uradnega Berlina, v katerem »niso nič vedeli o Guernici«. Tudi Franco je izjavljal, da letala tistega dne zaradi megle niso mogla leteti … Mesto da so z ognjem in eksplozivom uničili »rdeči«, ko so se umikali na varno.

Fašistična propaganda je bila strašna. Takšna, da so celo v Timesu podvomili o zgodbah, ki jim jih je iz Guernice pošiljal njihov poročevalec. Toda George Steer (umrl je leta 1944 v Burmi) se ni pustil zmesti. Med ruševinami je namreč naletel na ostanke bomb, na katerih so bili lepo vidni nemški orel ter datum in kraj izdelave … In trditev o domnevni nemški nevtralnosti je bilo konec. To je kasneje priznal tudi Hermann Göring, ki je izjavil, da je bil napad na Guernico pravzaprav nekakšno zapoznelo darilo za Hitlerjev rojstni dan. Na sojenju v Nürnbergu pa je prostodušno dodal, da so Nemci v Guernici pravzaprav testirali mlado Luftwaffe in preskušali tehnične zmogljivosti novih vojaških letal …

Ko sem kot novinar potoval po svetovnih kriznih žariščih in previdno tipal med ruševinami uničenih mest, sem na vsakem takšnem prizorišču, zgrožen nad zlom, ki ga počne človek, nekako najprej pomislil prav na Guernico. Na bombe in plamene, ki so požirali ta nič krivi kraj baskovskih sanj o svobodi. Morda najprej prav v Bejrutu, ki je bil svojčas eno najbolj cvetočih mest na Bližnjem vzhodu, nekakšen Pariz Orienta, potem pa ga je poldrugo desetletje dolga državljanska vojna spremenila v kup ruševin. Ko sem v devetdesetih letih prvič obiskal to nekoč sijajno mesto, se povojna obnova sploh še ni začela. Nekdaj razkošne hotele v središču mesta je vojna spremenila v kup razbitega betona in smrdljivih lukenj, v katerih so se razmnožile podgane.

Nekaj podobnega sem nekaj let kasneje doživel v Groznem. V polmilijonskem mestu, ki je bilo med najbolj razvitimi na Severnem Kavkazu, ni bilo sredi druge čečenske vojne niti ene nepoškodovane zgradbe. V spominu mi je za vselej ostal opečnat tovarniški dimnik, ki je bil preluknjan na treh koncih, a je začuda še stal pokonci. Ruska letala so v uporni republiki, ki je hotela samostojnost, načrtno uničevala vse po vrsti. Gledališča, šole, bolnišnice, stanovanjske bloke. Zbombardirali so celo Tolstojev muzej. V tem slepem sovraštvu do neposlušnih Čečencev jim ni bilo prav nič svetega.

Ko je Eritreja postala samostojna država, sem se hotel na lastne oči prepričati, kaj je etiopska vojska storila z Masavo, glavnim (nekdaj skupnim) pristaniščem na Rdečem morju, ki ga je Adis Abeba morala prepustiti novi, neodvisni Eritreji. In ko sem se iz Asmare po stari vijugasti italijanski cesti spustil do morja, tam ni bilo kaj videti. Masava je bila namreč dobesedno zravnana z zemljo. Etiopska letala so jo za kazen stolkla že po podpisu mirovnega sporazuma.

Takšnim zgodbam danes ni videti konca. Guernica se ponavlja iz dneva v dan, morda najbolj krvavo v Siriji. Najprej v Alepu, ki ga je Asadovi vojski pomagal poteptati Vladimir Putin. S svojimi bogatimi izkušnjami iz Groznega. Andrew Mitchell, nekdanji član britanske vlade, je takrat brez dlake na jeziku dejal, da Moskva v Alepu počne natanko to, kar so nacisti počeli v Guernici za časa španske državljanske vojne. Portugalski karikaturist Vasco Gargalo je šel še korak dlje. V Picassovo mojstrovino o Guernici je vnesel dva zelo jasna obraza: Asadovega in Putinovega. Diktatorja, ki sta v Alepu ustvarila pekel na zemlji, v katerem se kriki umirajočih otrok utapljajo v neskončnih eksplozijah bomb, kot je v eni svojih najbolj pretresljivih poem zapisala arabska pesnica Kamand Kodžuri.

Alepu sta sledila Mosul in Raka, v kateri sem bil, ko je bil tam še mir in ko je bilo do Islamske države še zelo daleč. Ahmed, begunec iz Sirije, me pred dnevi v Frankfurtu, kjer je dobil službo, zaman sprašuje, zakaj je treba zaradi tisoč bojevnikov Islamske države, ki se skrivajo v Raki, uničiti celo mesto. In ga spremeniti v prah. Ne glede na žrtve. Ahmed se pač, razumljivo, ne strinja s tezo, da ko gre za (geo)politične interese, usode nedolžnih ljudi, ki umirajo pod bombami, nič ne štejejo. Cilj v takšnih zgodbah namreč vselej opravičuje vsa sredstva.

Zaradi tako krvavega urejanja sveta po meri velikih Guernica preprosto mora živeti. Kot svarilo proti nesmiselnim in nezakonitim vojnam, tem (samo)prevaram brez primere. Zgodovina si je vojskovodje in politike zapomnila predvsem zato, ker so uničevali, umetnike pa zato, ker so ustvarjali. In svarili pred zlom. In prav to je Picasso hotel povedati s svojo Guernico. Z mojstrovino, ki jo Baski zdaj zahtevajo izključno zase. Madrid, ki se je natanko osem desetletij po tragediji v Guernici znova z nasiljem spravil nad svoje državljane, si je preprosto ne zasluži. ●