Vsega je kriv Berto!

Slovensko televizijo (državno, javno, strankarsko, zasebno, babjo …?) je treba pohvaliti, da nas je te dni opomnila na stoletnico Einsteinove teorije splošne relativnosti, deset let pred tem pa je mojster postavil tudi teorijo posebne relativnosti, znano predvsem po zgodovinski formuli E = mc2 (energija je masa krat svetlobna hitrost na kvadrat). Pohvala TV predvsem zato, ker televizija ponavadi zaostaja za dan ali dva za Gutenbergom, torej za v časopisju že obdelanimi in prežvečenimi temami, tokrat pa ji je le uspelo dodati svoj prispevek k posebni in splošni relativnosti.

Pravzaprav bi morali reči vsesplošni relativnosti (nekaj, kar v nasprotju z absolutnim obstaja le v določenih odnosih, v soodvisnosti); svet je namreč z našim Albertom, ki bi ga lahko Slovenci ogovarjali kar z Bert, Primorci pa z Bertom, zašel v tako hudo trofonevrozo, kot da je izgubil tla pod nogami. Trofonevroza: motnje v telesni prehrani zaradi obolenja vegetativnega živčevja, ki ureja prebavo. Ja, svet, kakršnega zdaj doživljamo, je videti ne le hudo živčen, ampak že kar patološki.

Ne bomo težili z naštevanjem bolezenskih znakov, ampak za osvežitev spomina: Pariz, Bližnji vzhod, Turčija, begunci in migranti, bombe v letalih, ljudje bombe, verski blazneži, na Slovenskem celo bodeča žica in burke, moralna kriza, pavperizacija množic, podivjani kapitalizem, despotizem korporacij, razsulo nacionalnih držav in Evropske unije, nova hladna vojna, podnebne spremembe in še marsikaj hudega.

Ja, vsega je očitno kriv naš Berto; ko je divjala prva svetovna vojna, so generali pač žrtvovali določene kontingente vojakov, Albert pa je snoval, kako svet, dotlej trdno na nogah, nič manj kot vreči iz ravnotežja. Kot tisti Parmenides, ki je sicer učil o enotnosti in nespremenljivosti biti, potem pa mu je nekega dne ušlo: dajte mi samo oporno točko in svet bom vrgel s tečajev. In ravno takšnega vandala je potrebovala Evropa med grmenjem topov – da je uničil še poslednje iluzije o nekem trdnem in kot švicarska ura delujočem svetu, kakršnega nam je dotlej opisoval Einsteinov predhodnik, sir Isaac Newton.

Newtonov svet je bil za avstrijskega humanista Stefana Zweiga belle époque, ki se je začela sesuvati s prvo svetovno vojno, in odtlej je šlo vse samo navzdol. Zweig tedanji svet opisuje kot svet varnosti, kot zlato dobo varnosti. »V naši skoraj tisočletni avstrijski monarhiji je bilo videti, kot da je vse zgrajeno na trajnih temeljih in da je država sama najvišji porok te stalnosti (…). Vsakdo je vedel, koliko ima in koliko mu pripada, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. Vse je imelo svoje pravilo, svojo določeno mero in težo.«

No, potem so dovolili doktorirati nekemu mladeniču, ki ga je družina videla kot izredno počasnega učenca (zdaj se domneva, da je bil mogoče dislektik). Anekdota pravi, da ko je oče vprašal ravnatelja šole, ki jo je obiskoval njegov sin, o najboljšem poklicu za Alberta, je ta odgovoril: »Ni pomembno. Tako ali drugače ne bo nikjer dosegel nobenega uspeha.« Vidite, in takšen fantè nam postavi svet na glavo!

Stephen Hawking piše: »To, kar je Newton naredil za naše razumevanje gravitacije, je Einstein naredil za naš pogled na prostor in čas: sčasoma mu je uspelo ovreči Newtonov koncept časa. Newton je razglasil, da absolutni, resnični in materialni čas teče sam zase in po svoji naravi, enakomerno, brez kakršnega koli razmerja do zunanjega.« Skratka, Newtonov prostor ostaja vedno podoben in nepremičen, popolnoma nasprotno pa naš Berto trdi, da gravitacijska masa teles ne vpliva samo na druga telesa, temveč vpliva tudi na strukturo prostora. Če je treba, ga tudi ukrivi!

Einstein ni samo Newtonu popolnoma zrelativiziral prostora in časa, temveč tudi Stefanu Zweigu, ki se je v času nacizma moral odreči svojemu včerajšnjemu svetu in se zateči v daljno Brazilijo, kjer sta z ženo v obupu naredila samomor. Takole se izpoveduje ta begunec pred Hitlerjem: »Trikrat so mi uničili dom in eksistenco, odtrgali so med od vsega nekdanjega in od vse preteklosti ter me z dramatično silovitostjo vrgli v praznino, v dobro mi znani: 'Ne vem, kam.' A tega nisem obžaloval; saj postane prav brezdomec v nekem smislu svoboden, in kdor ni na nič navezan, se mu tudi na nič več ni treba ozirati.«

Svoboden? V nadaljevanju namreč Zweig piše, da je moral Dunaj zapustiti kot zločinec, da so upepelili njegovo literarno delo, da ne spada nikamor več, povsod je tujec, v najboljšem primeru gost, tudi Evropa, njegova prava domovina, je zanj izgubljena. Proti svoji volji je postal priča najstrašnejšemu porazu razuma in najbolj divjemu zmagoslavju brutalnosti, kar jih pozna zgodovina. Nobena generacija, pravi, ni doživela moralnega padca s tolikšne duhovne višine kot njegova.

Dobro, za to žalostno usodo ne moremo s prstom pokazati na našega Berta, ki je naš položaj v kozmosu nonšalantno zrelativiziral; teoriji posebne in splošne relativnosti nista mogli samodejno zrelativizirati tudi človeškega kozmosa in njegovih civilizacijskih paradigem. Ve se, Zweigov svet je sredi prejšnjega stoletja raztreščil nekdo drugi. Mimogrede: že ob prihodu na oblast je sprožil gonjo proti »judovski znanosti« in Einstein je moral iz Nemčije emigrirati v Ameriko. Tako kot Zweig, tudi Jud.

Tudi rušitelji sedanjega sveta, ki jih je mogoče prepoznavati tako v Mezopotamiji kot na Wall Streetu ali v arhitekturnih zmazkih bruseljske politike, so pravzaprav neuki kaplarji, ki pa so se dokopali do denarja in oblasti. In kajpak do vseh sofisticiranih instrumentarijev za manipuliranje množic s strahom, z ozračjem negotovosti, ogroženosti ter s krnjenjem dostojanstva ljudi in njihovega upanja. Skratka, tako kot je Einstein zrelativiziral prostor in čas, tako akterji sedanjega planetarnega kaosa vse bolj delujejo v nekih izkrivljenih prostorih in relativnem času.

Fiziki pravijo, da brez Einsteinove teorije v praksi ne bi bil izvedljiv GPS (globalni pozicijski sistem), saj bi sateliti zmogli izmeriti lego telesa na Zemlji največ do 12 metrov natančno. Dobro, ampak to se da tudi zlorabiti: Turki in Rusi so si, kot kaže, vsak po svoje »ukrivili« zračni prostor nad mejo, tako da se je rusko letalo znašlo hkrati nad Turčijo in Sirijo. To pa je že dobra tema tudi za Einsteinovo nedokončano delo – kvantno fiziko. O letalu, ki ga je nekdo sestrelil nad Ukrajino, preiskovalci na Nizozemskem še zdaj molčijo; kdo ve, morda prikrivajo, da je padlo po nekem politično napačnem scenariju.

Newton je rekel, piše Stephen Hawking, da je »stal na ramenih velikanov«. Naše razumevanje pa ne napreduje zgolj s počasnim zidanjem na prejšnjih stvaritvah. Včasih moramo, tako kot Kopernik ali Einstein, narediti miselni preskok v neko novo podobo sveta. V tem smislu bi bilo morda bolje, če bi Newton zapisal: »Ramena velikanov sem uporabil za odskočno desko.«

Vsekakor je moral nekdo »močno odskočiti« s sedanjega sveta, da se tla pod nami tako tresejo in se svet dejansko zdi kot vržen s tečajev; razmere so morda celo slabše kot v času kubanske krize, saj je vojnam in terorizmu treba prišteti permanentno ekonomsko krizo, ekologijo, demografijo, migracije itd. Za to stanje »vsesplošne relativnosti«, ki ji lahko rečemo tudi drugače (brezciljnost, brezidejnost, obujena animaličnost), seveda ne moremo kriviti našega Berta, ki verjetno ni nikoli skakal s »trampolina«. Skočil pa je dlje od vseh.