Tiskane izdaje
To je pripoved o lovcih. O inuitskih lovcih na tjulnje, kite, severne medvede, narvale in o lovcih na filmske in fotografske podobe. O prvih v knjigi Arctic Dreams (Arktične sanje) pisatelj Barry Lopez piše, da si ne morejo predstavljati, da bi živeli kako drugače. Več mesecev je živel z različnimi inuitskimi skupnostmi od Kanade in Rusije do Grenlandije. Poskušal se je vživeti v notranji svet divjega lovca in filozofsko zapisal, da je njihova zavest podobna naši, kadar sanja. »O prostoru in času ne razmišljajo linearno in njihov um označujejo tri stvari: potrpežljivost, vzdržljivost in pričakovanje.« So pogumni, saj živijo v najbolj neprijaznem okolju na planetu, a vendar je njihovo najmočnejše čustvo strah. »Strah jih je, da ne bi padli v ledeno vodo, da jih ne bi napadel severni medved, da bi se izgubili. Strah jih je prav zato, ker so v celoti sprejeli in ker razumejo vse, kar je nasilnega in tragičnega v naravi. To, da je nesreča del življenja, tako kot lepota.« Inuitski šaman Aua je o svoji veri dejal: »Mi ne verjamemo, mi se bojimo.«
Minljivi svet
Svet inuitskih lovcev, ki ga je poznal Lopez (knjigo je napisal leta 1986), z vso hitrostjo izginja. Ne samo zato, ker se jim zaradi podnebnih sprememb topi svet pod nogami, ampak tudi zato, ker v polarnem krogu živi še zadnja generacija skupnosti, ki se preživlja z lovom na divje živali.
Foto: arhiv Film IT
Zato so drugi lovci tisti, ki iščejo podobe tega izginjajočega sveta. Idejo za film Zadnji ledeni lovci je Jure Breceljnik dobil, ko je na Islandiji, o kateri je prav tako posnel dva filma, od prijatelja, ki je z ladjo vozil turiste na obalo vzhodne Grenlandije, slišal za zgodbe o inuitskih lovcih, ki znajo preživeti v tej surovi naravi. Na 20.000 kilometrov dolgi obali živi le okoli 4500 ljudi, zato velja za eno najredkeje poseljenih območij na planetu. Ta ledeni svet je bil dolgo časa popolnoma izoliran, a ko je vanj vstopil zahodni človek, se je začel spreminjati s svetlobno hitrostjo.
Jure, ki je študiral na praški filmski akademiji Famu in je filme ustvarjal pod okriljem svoje produkcijske hiše Film IT, je ravno dokončeval dokumentarec o briških vinarjih z naslovom Terra magica, a je že začel snovati zgodbo o severnih lovcih, zato se je leta 2014 z Rožletom odpravil na ta največji otok na svetu. Pogovarjala sta se z ljudmi, spoznavala teren in ustvarila raziskovalne posnetke. Ko se je snemanje junija 2015 začelo, je Jure drugi snemalni dan med spanjem umrl za posledicami možganske kapi. A prijatelji in njegova življenjska sopotnica so se odločili, da bodo film, inspiriran z njegovimi idejami in zgodbo, kljub temu posneli.
Z ekipo smo se pred projekcijo filma dobili v Kinodvoru. S producentko Natalijo Gros, nekdanjo vrhunsko plezalko in partnerico Jureta Breceljnika, direktorjem fotografije Rožletom Bregarjem, ki je po Juretovi smrti prevzel tudi režijo, kamermanom Miho Auguštinom in Slavišo Majstorovićem, ki je producent in asistent režije. Majstorović pravi, da je zgodba o Inuitih zelo kompleksna. »Seveda to še zdaleč niso več lovci, ki veslajo v kajakih in lovijo s harpunami, ampak se vozijo z motornimi sanmi in čolni, imajo puške in so opremljeni z najnovejšo tehnologijo. A vendar smo, tako kot že prej Jure, naleteli na zelo kompleksno zgodbo, ki zelo natančno prikazuje svet, v katerem živimo, in prihodnost, saj če govorimo o daljnem severu, govorimo tako o politiki kot o ekologiji, o izginjanju pa tudi o prilagajanju, o močnejšem in šibkem. Tisti košček sveta je popolnoma izoliran, a je hkrati še vedno vpet v globalno dogajanje, znotraj katerega je ta mala skupnost veliko bolj ranljiva kot preostali svet, ne le zato, ker led izginja, ampak tudi zato, ker nimajo nobene politične moči, zato o njihovi usodi odločajo drugi.«
Samota in civilizacija
Če želiš posneti takšen dokumentarec, moraš najprej pridobiti zaupanje domačinov. To, kar je opazila ekipa, je, da gre za ljudstvo, ki je po eni strani zelo krhko, po drugi pa izjemno močno. Kot pripoveduje Slaviša, so ti ljudje, zgodovinsko pa tudi antropološko, neverjetni zmagovalci, saj so znali stoletja živeti in preživeti v tako zelo surovih razmerah. »Težko si je predstavljati, v kako zelo drugačnem okolju živijo – brez rastlin in surovin, v mrazu, med snežnimi viharji, zimsko temo ... Obkrožajo jih le morje, led in kamen. To so tihi ljudje, zadržani in mirni, a so zelo topli in imajo odličen smisel za humor. Ko sem gledal to pokrajino, se mi je zdelo, kot da je nekdo še ni dokončal, da je pozabil dodati drevesa, travo in ptice. Ko si v hiši, ki ima talno ogrevanje, v kateri je televizija in sploh vsa sodobna tehnologija, pozabiš, da je že petsto metrov stran čista divjina.«
Nekoč so to bile zelo majhne skupnosti, le deset ali dvajset ljudi. Zaradi težavnih razmer, v katerih so Inuiti živeli, je bila njihova življenjska doba kratka, le okrog 35 let. Danci so na te obale, ki so bile prej naseljene že 4000 let, pripluli šele leta 1884. Takrat so v enem od fjordov prvič zgradili hišo iz lesa, ki so ga pripeljali s sabo. Prej so namreč živeli v hišah iz ruše in kamna, streha, podprta s kostmi kita, pa je bila narejena iz več plasti tjulnjeve kože. Ker je v tako majhnem prostoru živelo več družin in generacij, so bili med sabo zelo povezani, in če so želeli preživeti, so morali biti tudi zelo solidarni in tovariški. Kot v dokumentarcu pripoveduje eden izmed lovcev, ki se je rodil v eni takšni hiši, se je njegovo življenje zgolj v tridesetih letih povsem spremenilo, a četudi je zdaj lažje, ni prepričan, ali je to dobro zanj. Jasno mu je, da njegov sin ne bo več lovec, da je sam zgolj odsev nekega preteklega časa. A še vedno najraje na svetu lovi, in preden se odpravi na sneg, je tako vznemirjen in navdušen, da vso noč ne spi.
Čudeži severa
Film Zadnji ledeni lovci je čudovito in poetično posnet – iz zraka se spušča do neskončnih belih pokrajin in se potaplja v globine morja. Režiser in direktor fotografije Rožle Bregar priznava, da so mu pri tako zahtevnem snemanju pomagale izkušnje, ki jih je pridobil, ko je delal za komercialne projekte, kjer mora biti kamera izjemno kvalitetna. »Danes je najnovejša snemalna tehnologija zelo dostopna, in če imaš idejo, kako bi iz zraka naredil posnetek, to ni tako težko. Pri zračnih posnetkih smo si pomagali z droni, pri podvodnih s podvodnimi kamerami. Največja težava je bil mraz, zaradi katerega so nam ves čas ugašale kamere in kar nekajkrat smo izgubili odlične posnetke.« Najbolj zahtevno je bilo snemanje lova s pasjimi vpregami. »To je bilo pozimi, ko je morje zaledenelo. Ker smo bili tam že poleti, nam je bilo jasno, da je pod nami še pred meseci bilo morje. Ko so mi lovci povedali, da je led debel le deset ali petnajst centimetrov in da je morje pod njim ledeno mrzlo, ni bil ravno najboljši občutek.«
Foto: arhiv Film IT
Na daljnem severu obstajajo stvari, ki jih ni nikjer drugje. Severni sij. Koprena zelena zavesa, za katero se zdi, da valovi skozi arktično nebo. Kot da gre za organsko bitje. Angleški raziskovalec Antarktike Robert Scott (1868–1912) je zapisal, da je ta naravni pojav zelo težko opazovati brez čudenja in še težje opisati. »Na nebu se prelivajo barve in svetloba, ki drhteče ves čas spreminjajo oblike. Zdi se, kot da se dogaja nekaj zelo duhovnega.« Inuiti verjamejo, da se takrat na nebu igrajo še nerojeni otroci ali da mrtvi nosijo bakle, da bi pomagali lovcem. Zavesa iz svetlobe je včasih dolga tudi do 150 kilometrov. V dokumentarcu lahko vidimo kar nekaj izjemnih posnetkov aurore borealis. Miha Auguštin: »Za takšne posnetke moraš imeti kar nekaj izkušenj, predvsem pa veliko sreče. Severni sij je osvetlil nočno nebo vsak tretji dan. Na začetku smo bili navdušeni, kmalu pa je postal nekaj vsakdanjega.«
V kriminalki danskega pisatelja Petra Høega Gospodična Smilla in njen občutek za sneg je glavna junakinja pol Inuitka z Grenlandije, ki bolj kot ljudi ljubi sneg, led in številke. Raziskuje smrt dečka, ki je padel s strehe, saj zna zelo dobro prebrati sledi, ki jih je pustil v snegu, in ugotovi, da ga je nekdo umoril. Smilla veliko govori o čudežih severa, ki jih je videla na belem otoku, kjer je preživela otroštvo. »Ljudje v rokah držimo življenje s pomočjo časa, in če se ta samo za trenutek spremeni, se vedno zgodi kaj presenetljivega.« Verjame, da lahko človeški možgani na arktičnem območju zaznavajo močne elektromagnetne turbulence severnega tečaja in da je zato tam marsikaj mogoče. »Pri tem, kar najdemo v naravi, ne gre toliko za tisto, kar je tam. Bolj gre za to, kaj smo sploh sposobni razumeti.«
Foto: arhiv Film IT
Tudi Lopez piše o nenavadnih pojavih, ki so jih doživeli obiskovalci severa. Nizozemski raziskovalec Willem Barents (po njem se imenuje Barentsovo morje) je leta 1597 sredi polarne zime, v času večmesečne teme, obtičal na arhipelagu Nova zemlja na severu Rusije. Mornarji so zaradi strahu pred nočjo postajali depresivni, nekateri so se zaradi obupa vrgli v morje. In zgodil se je čudež, saj je sonce vzšlo kar dvanajst dni, preden so ga pričakovali, in možje so, ko je spet posijala svetloba, znova dobili upanje. Danes vemo, da tistega januarja to ni bilo sonce, ki se je še vedno skrivalo pod horizontom. To, kar so videli, je bil pojav lažnega sonca. Fatamorgana, ki jih je vendarle rešila pred temo.Tudi ljubezen gospodične Smille do matematike in številk očitno ni naključna. Lopez je srečal polarnega znanstvenika, ta pa mu je povedal, da je nekoč več dni sam s pasjo vprego potoval po beli pokrajini in v nekem trenutku se mu je zazdelo, da sta čas in prostor pridobila novo dimenzijo, v glavi je z lahkoto reševal zapletene znanstvene in matematične uganke, drugo za drugo. Vse mu je bilo jasno. »O tem mi je govoril s tako nežnim glasom kot nekdo, ki se spominja, kako zelo je bil nekoč zaljubljen.«
Družina in skupnost
A pri snemanju filma se je morala ekipa ukvarjati z veliko bolj realnimi in praktičnimi težavami. Slaviša Majstorović pripoveduje, da se vreme na Grenlandiji ves čas spreminja. »To pomeni, da je zelo težko načrtovati snemanje, in bili smo prisiljeni ves čas improvizirati. Edino prevozno sredstvo na daljše razdalje je helikopter, in ko je ekipa z njim odletela do neke oddaljene vasi, se zaradi slabega vremena kar tri dni ni mogla vrniti. Tako smo izgubili kar nekaj dragocenega časa. Ta helikopter je tudi edini na zahodni obali.« Rožle se je moral vrniti s sanmi, »kar je trajalo dva zelo hladna dneva«. Obstaja nevarnost, da na takšni poti srečaš severnega medveda? »Seveda. Medvedov je veliko, čeprav se izogibajo vasem, a nikoli ne veš. S seboj smo vedno imeli puško. Inuiti jih lahko še vedno lovijo, a imajo kvoto, petindvajset medvedov na leto. Pravih lovcev je na zahodni obali le še okoli sto in lahko lovijo tudi kite.«
Inuiti iz severovzhodnega dela Grenlandije severnim medvedom rečejo pisugtooq – veliki plavalec. Biologi s pomočjo oddajnikov ugotavljajo, da dejansko lahko preplavajo in prepotujejo velikanske razdalje. Medved, ki je živel na norveškem otočju Svalbard, se je čez leto dni pojavil več kot 3000 kilometrov stran, blizu Nanortalika na južnem delu Grenlandije. Severni medved je skoraj nezemeljsko bitje preživetja. Znajde se v neskončni ledeni pokrajini, poleti nabira brusnice in borovnice, potaplja se vse do dna morja, tam nabira školjke in alge, po ribe odplava tudi do trideset kilometrov od obale. Je potrpežljiv lovec in dejstvo je, da so njegove uspešne strategije lovljenja tjulnjev, ki je povezano predvsem s čakanjem in potrpežljivostjo, prevzeli tudi lovci.
Nekatere inuitske skupnosti so nekoč živele v matriarhatu, babica je bila tista, ki je bila glavna, pri Inuitih, o katerih govori dokumentarec, je še vedno glavni lovec. »On je steber družbe.« Kot v filmu pravi eden od prebivalcev, je bil lovec nekoč strokovnjak. Umetnik. On je bil tisti, od katerega je bilo odvisno preživetje vseh družin. Slaviša Majstorović je opazil, da imajo Inuiti povsem drugačne predstave in koncepte o tem, kaj je družina in kaj je partnersko razmerje, kot mi. »Družina je zanje zelo širok pojem. Ne pomeni le mamo, očeta in otroke, ampak tudi širšo skupnost. Otrok pripada celi skupnosti, ne le staršem. Tudi partnersko razmerje je zelo širok pojem in spolnost dojemajo zelo lahkotno. Če gre neki družini slabo, je povsem normalno, da otroke posvoji sosed ali stric, morda le za nekaj časa, morda za vedno. Vse to je povezano s preživetjem v tako nevarnem in krutem svetu, v katerem živijo.«
»Največjo težavo imajo mladi, ki so ujeti v vmesnem prostoru: nočejo nazaj v svet staršev in zaradi okoliščin, v katerih živijo, ne morejo naprej. Veliko je alkoholizma, tako kot pri vseh starodavnih skupnostih, ki so izgubile korenine, zemljo in so na silo izpostavljene zunanjemu svetu, v katerem se ne znajdejo.« Služb nimajo, Danska jim zagotavlja socialno podporo, če se odselijo v mesto, so izgubljeni in brez identitete. Zaradi vsega tega ne čudi, da imajo največjo stopnjo mladinskega samomora na svetu. »Turizem je morda rešilna bilka, a kaj, ko je tudi ta dejavnost v rokah tujcev, gre pač za zelo dobičkonosno dejavnost.«
* * *
Film Zadnji ledeni lovci (produkcija Film IT) je posvečen Eli Breceljnik, Juretovi hčerki. Njegova partnerka Natalija Gros pravi, da je ponosna na vso ekipo, ki se je odločila, da bo posnela in dokončala ta film, ki sledi Juretovi viziji, saj je on še vedno režiser, scenarist in producent filma. »Poleg tega, da smo želeli film ustvariti zanj, smo ga posneli tudi zato, da bi se slišal glas tega ljudstva, ki počasi izginja.« Ni čudno, da Lopez usodo Inuitov, ne le na Grenlandiji, ampak tudi povsod na severu, poimenuje s sočutno japonsko besedo hibakuša, ki dobesedno pomeni ljudi, ki jih je poškodovala eksplozija atomske bombe v Hirošimi in Nagasakiju. »Tudi Inuiti so ujeti v dolgo in počasno detonacijo.«
Po uradni premieri bo film mogoče videti v art kinih po vsej Sloveniji, gledalci si ga bodo lahko ogledali tudi v Koloseju in Cineplexxu. Imajo že svetovnega distributerja. Odkupila ga je tudi televizijska mreža Arte. Dokumentarec trenutno potuje po svetovnih festivalih od Evrope do Azije in prejel je že kar nekaj nagrad, od nagrade za najboljšo fotografijo, ki jo je dobil Rožle Bregar, do glasbe, ki jo je ustvaril Miha Petric.
Največja želja ekipe je, da bi dokumentarec prikazali ljudem, ki v njem nastopajo. »Idealno bi bilo, da bi imeli projekcijo na ledeni gori.«
