Tiskane izdaje
Kaj je danes duševno zdravje ali nezdravje, bi lahko označili z odgovori na vprašanja: Ali imaš znake duševne bolezni? Kako ti je v duši, kako se počutiš, kako si zadovoljen z življenjem? Kako deluješ v vsakdanjem življenju? Na delovnem mestu, v šoli, na drugih področjih? Kakšni so tvoji odnosi z drugimi? Kakšni so tvoji odnosi s skupnostjo, tvoja udeleženost v dogajanjih skupnosti?
Duševno zdravje je torej konglomerat lastnosti, ki jih znanstveniki strpamo pod en dežnik. Pri vsaki lastnosti bi se lahko ustavili in jo problematizirali, denimo pri znakih duševnih motenj. Žal psihiatrična obolenja, ki povzročajo veliko trpljenja ljudem, obstajajo. Toda veliko je tudi vprašljive robe med znaki ali simptomi duševnih motenj. Ločnica med normalno in bolno obliko vedenja je poljubna. Psihiatri so tisti, ki določijo, kolikokrat na teden in do katere starosti sme otrok močiti posteljo, da bo močenje postalo bolezen, ki daje pravico do zdravljenja.
Klasični primer je spreminjanje statusa homoseksualnosti: od zločina, za katerega se je človeka kaznovalo, prek psihopatologije, zaradi katere je bil človek (hvala bogu malokateri) deležen psihoterapije, do dovoljene normalne različice spolnih interesov in vedenja.
Opredelitve duševnega zdravja se s časom spreminjajo. Te spremembe kažejo proces razvoja stroke, predvsem pa govorijo o vpetosti dušeslovnih znanosti v družbena dogajanja in o odvisnosti teorij od družbenih dogajanj, ideologij, vrednostnih sistemov. Presegli smo opredelitev zdravja nasploh, tudi duševnega zdravja, kot zgolj odsotnost bolezenskih znakov. V sodobnem času je v opredelitvah duševnega zdravja vse večji poudarek na socialno ustreznem delovanju in delovni uspešnosti ter sposobnosti obvladovanja ovir in težav. Ena zadnjih opredelitev Svetovne zdravstvene organizacije je: »Duševno zdravje je stanje dobrobiti, v katerem posameznik lahko udejanji svoje sposobnosti in obvladuje običajne življenjske stresorje, dela produktivno in koristno in je zmožen prispevati k svoji skupnosti.« Takšno pojmovanje izhaja iz ekonomske in vrednotne naravnanosti razvitega sveta, v katerem so tekmovalnost, učinkovitost in uspešnost podlaga za ugoden položaj v skupnosti.
Takšno videnje se pojavlja tudi v terapevtskih prizadevanjih za pomoč otroku s težavami. Težava večine otrok iskalcev pomoči strokovnih služb za mentalno zdravje je, da na poti uspešnosti in uveljavljanja ne dosegajo tega, kar se od njih pričakuje ali kar bi sami želeli, bolj konkretno – da niso dovolj uspešni v šoli in da se jim ni uspelo socializirati v skladu z zahtevami okolja. Mentalnohigienski strokovnjaki pomagamo takšnim otrokom pri obvladovanju ovir in doseganju socialno uspešnega vedenja in boljšega uspeha v šoli.
Adina Serikbajeva, 7 let, Kazahstan. Foto: Shamil Zhumatov/Reuters
Opredelitve in pojmovanje duševnega zdravja in »psihične normalnosti« so v znatni meri funkcija družbenih dogajanj in vrednot. Vsaka družba proizvede svoj ego ideal, svojo tabelo normalnosti, svoja pričakovanja in zahteve do posameznika. S tem precej sodoloča količino stisk, slabega počutja, trpljenja, torej čustvene nedobrobiti. Določa pa tudi ločnice med zdravjem in nezdravjem, katere različice mišljenja, čustvovanja, vedenja so še dovoljene in katere že predstavljajo duševne motnje. Zakonik za razvrščanje prestavljata dve mednarodno uveljavljeni in uporabljani medicinski klasifikaciji duševnih motenj.Psihosocialno ali čustveno dobro počutje
Pojem psihosocialna ali čustvena dobrobit (psychosocial wellbeing, emotional wellbeing) pokriva predvsem subjektivno komponento duševnega zdravja. Ker je poudarek na subjektivni percepciji, bi morda bil namesto dobrobit bolj ustrezen slovenski izraz dobro počutje. To je otrokova ocena kakovosti lastnega življenja, zadovoljstvo z življenjem, čustveno dobro počutje, koliko je otrok zadovoljen, srečen.
Čustvena ali psihosocialna dobrobit je odvisna od kakovosti življenja, to je človeških dobrin, ki jih je otrok deležen, in od stvarnih socioekonomskih življenjskih okoliščin. Obenem je pogojena z otrokovim doživetjem kakovosti svojega življenja in odnosov. Sleherno dogajanje med otrokom in okoljem se procesira in filtrira skozi njegove sprejemne in zaznavne možganske procese. Čustvena kvalifikacija dogodka ali dogajanj, torej subjektivna izkušnja in njen vpliv na čustveno dobrobit otroka, je odvisna od bioloških podlag, strukture in delovanja možganov in od otrokovih preteklih izkušenj. Za zelo občutljivega otroka je strogi učitelj povzročitelj tesnobe, strahu, nesrečnosti. Za druge je to pač le strogi učitelj, ki se ga bolj bojiš, a ne načenja tvoje psihosocialne dobrobiti.
Naslednja determinanta dobrega počutja je družbeni in kulturni kontekst. Ta daje socialno in psihosocialno vrednost posameznemu pojavu – vedenju, načinu mišljenja, načinu odzivanja. V času avtoritarne vzgoje se je bolje godilo tihim, skromnim, ubogljivim, podredljivim, ponižnim otrokom. Danes se od otrok pričakujejo uveljavljanje, asertivnost, glasnost. Slišala sem zelo človeško, dobronamerno učiteljico, ki je priporočila staršem, naj njihov sanjajoč otrok izkaže svojo prisotnost, interes, vpletenost v dogajanje pouka. »Naj kaj vpraša« (tudi če ga ne zanima). Saj veste, danes moraš pokazati, da si zraven, da te zanima, da se znaš izraziti in uveljaviti.
Emma Stanišić, 9 let, BiH. Foto: Dado Ruvić/Reuters
Pojma psihosocialna dobrobit in duševno zdravje se delno prekrivata. Nekateri avtorji uporabljajo izraza duševno zdravje in psihosocialna dobrobit komplementarno.Raba in širjenje koncepta psihosocialne dobrobiti je nekakšna protiutež usmerjenosti v ustreznost, učinkovitost, uspešnost. Lahko ga pojmujemo tudi kot dopolnilo, popravek sodobnem pojmovanju duševnega zdravja otrok, ki se mu nekoliko izmuzne kakovost notranjega zadovoljstva in sreče. Vse širša raba koncepta psihosocialne ali čustvene dobrobiti izhaja tudi iz teženj po demedikalizaciji duševnega zdravja in psihosocialnih težav. Medicinski koncept je usmerjen na simptome motnje, bolezni in na motnje v delovanju ter njihovo odpravljanje in zdravljenje. Koncept čustvene dobrobiti pa je usmerjen v notranje doživljanje otroka.
Duševne motnje otrok v našem času
V zadnjih dokumentih Svetovne zdravstvene organizacije beremo, da ima v svetovnem merilu 20 odstotkov otrok in mladostnikov duševne motnje, ki prizadevajo njihovo delovanje: čustvene motnje, vedenjske motnje, kognitivne motnje, psihosomatske motnje, psihosocialne motnje, duševne motnje, psihiatrične bolezni in druge. Duševne motnje se kažejo z različnimi pojavi ali znaki. Odklonske pojave čustvovanja, odzivanja, vedenja, mišljenja strokovnjaki preimenujejo v medicinske patološke kategorije – v simptome motenj. Ti sestavljajo grozde posamičnih motenj, opisanih v klasifikacijah bolezni. Duševne motnje se največkrat povezujejo s slabim delovanjem na socialnem, delovnem in šolskem področju.
Izraza duševne bolezni in psihiatrična obolenja smo nadomestili z izrazom duševne motnje. To preimenovanje se je zgodilo, da bi zmanjšali stigmatizacijo ljudi z diagnozo. Naziv duševni bolnik je imel in še ima slabšalen pomen. Drugi razlog za preimenovanje je v tem, da smo področje motenj močno razširili in kar 10–20 odstotkov odraslih in otrok uvrščamo med množico oseb z motnjami. Malo nelagodno za našo družbo ali skupnost se sliši, da imamo kar 10 ali 20 odstotkov duševnih bolnikov. Bolj sprejemljivo je, da imamo toliko ljudi z duševnimi motnjami.
Običajna spremljevalka skupka pojavov, za katere se je stroka odločila, da jih uvrsti v škatle duševnih motenj v omarah svojih klasifikacij, je otrokovo trpljenje. Trpljenje otrok ni ustrezno zastopano v miselnem prostoru odraslih in je razmeroma skromno obravnavano v strokovni literaturi. Diagnoza duševne motnje omogoča otroku dostop do pomoči in pravico do nekaterih olajšav. Zgolj trpljenje še ni duševna motnja in ne ponuja olajšav in pomoči, kot jih ponuja diagnoza duševne motnje.
V stvarnosti nikakor nimamo opravka s polarizacijo duševno zdravje in duševne motnje. Med tako označenimi stanji je niz različic čustvovanja, mišljenja, vedenja, odzivanja – različic glede kvalitete, intenzitete in trajanja pojavov. Posamične lastnosti, denimo gibalno aktivnost otroka, glede na njihovo intenziteto lahko razvrstimo v kontinuum, ki seže od malo izražene (mirnost, nizka ali običajna, normalna raven gibalne aktivnosti) do močno izražene (visoka stopnja gibalne aktivnosti, hiperaktivnost). Kdaj bomo pojav ali skupek pojavov preimenovali v duševne motnje, denimo v hiperaktivnost, je odvisno od dogovornih kriterijev dušeslovnih strokovnjakov, zapisanih v mednarodnih klasifikacijah duševnih motenj. Težava opredeljevanj pojava duševnih motenj je tudi v tem, da je med duševnim zdravjem in duševnimi motnjami vrsta težav, ki so sestavni del življenja (krizna obdobja, žalovanje, čustvena prizadetost zaradi ljubezenskih razočaranj, prizadetost zaradi šolske neuspešnosti …) in normalnega razvoja (obdobja intenzivne trme, pubertetno neustrezno vedenje, mladostniška čustvena labilnost …). Govorimo o čustvenih težavah, stiskah, kriznih situacijah, ki izginejo, ko izgine razlog za porušenje čustvenega ravnovesja.
Kaj lahko storimo?
Kakorkoli se vrtimo okrog vprašanja, kaj je duševno zdravje in kaj so duševne motnje, ostaja dejstvo, da veliko otrok trpi zaradi svojih posebnosti ali različnosti, da so neuspešni in nosijo sedanje in prihodnje posledice neuspešnosti. Tudi če rečemo, da je duševno zdravje umetni konstrukt bogatega sveta, je zaradi njegovih sestavin oz. njihovega pomanjkanja prizadetih mnogo otrok.
Razlogov za zaščito duševnega zdravja otrok je veliko. Predvsem zaradi človečnosti se sprašujemo, kaj lahko naredimo, da bi bilo otrokom v psihosocialnem smislu boljše, lažje. Psihosocialno dobro počutje obravnavamo kot sestavni del otrokovih pravic. Duševno zdravje prispeva k razvijanju pozitivnih odnosov z ljudmi, k socialni vključenosti, izpolnjevanju življenjskih nalog, splošnemu zdravju in dobremu počutju, krepi otrokovo sposobnost obvladovanja zahtev in težav ter psihično odpornost. Učinkovite intervencije za ohranjanje duševnega zdravja zmanjšujejo težo duševnih motenj za posameznika, družine, zdravstveni sistem in skupnost. V zadnjem času veliko pišejo o tem, da je 50–70 odstotkov odraslih oseb z duševnimi motnjami kazalo znake motenj že v otroštvu, kar utemeljuje koristnost zgodnjega odkrivanja motenj.
Matias Ugarte, 6 let, Mehika. Foto: Henry Romero/Reuters
Osnovni cilji dejavnosti varovanja duševnega zdravja otrok so krepitev njihovega duševnega zdravja, preprečevanje stisk, psihosocialnih motenj in duševnih motenj ter pomoč otrokom v stiskah in otrokom z motnjami.
Izhodišča varovanja
Prvi pristop k varovanju duševnega zdravja otrok je seveda odpravljanje škodljivih in ogrožajočih dejavnikov. Ti so lahko genetski, družinski, socialni, ekonomski, nesreče, vojno nasilje ... Vendar vemo, da večine dejavnikov tveganja ne moremo odpraviti, zato se vse bolj usmerjamo k varovalnim dejavnikom. To so pozitivne okoliščine, dogajanja, izkušnje, to so dobri odnosi znotraj družine, dobri odnosi v šoli, šolska uspešnost, nekatere lastnosti temperamenta in mnogi drugi. V življenjskem prostoru otroka obstajajo varovalni dejavniki, viri pomoči, ki jih je možno aktivirati. Ti so v ožji in širši družini, soseski, šoli, prostočasnih in športnih organizacijah, v katere se otrok lahko vključi. Včasih je koristno ali nujno obogatiti pomoč z novimi viri, na primer z aktiviranjem nove osebe, ki vstopi v otrokovo življenje (psihosocialni pomočnik prostovoljec) ali z odpiranjem ali ustvarjanjem možnosti, da se otrok vključi in najde v novih dejavnostih (šport) in skupinah.
Zaščita duševnega zdravja otrok
Osnovne sestavine zaščite duševnega zdravja otrok so ustvarjanje ugodnih okoliščin za otrokov razvoj, odnose, delovanje, torej dobra psihosocialna kakovost življenja otrok. K temu prispevajo večanje sposobnosti odraslih za dobro starševanje in usposabljanje oseb, ki so v prvi liniji stikov z otroki (vrtci, šola, otroško zdravstvo …). Pomembna sestavina je aktiviranje virov za podporo in pomoč otrokom v stiski v naravnih okoljih.
K duševnemu zdravju otrok največ prispevamo z ukrepi, ki izboljšujejo psihosocialno kakovost življenja v njihovem vsakdanu. To pomeni ustvarjanje okolja, ki zagotavlja dobro počutje – občutek sprejetosti, varnosti, podpore, priložnosti za učenje in kreativno delovanje. K temu lahko prispevajo starši, vrtec, šola, država, prostovoljci, nevladne organizacije. Kakovostna psihosocialna klima šole in razreda ima zaščitne, preventivne in zdravilne učinke.
Večina pomoči otroku v stiski je neformalna. Pomagajo mu osebe v neposrednem življenjskem okolju. Ko gre za duševno stisko otroka, pričakujemo, da bodo starši prvi pomočniki. Vendar mnogi starši ne prepoznajo otrokove stiske in težav, ne vedo, kako pomagati, nimajo energije, da bi pomagali, ker imajo sami hude stiske ali duševne motnje, ker so preobremenjeni z eksistenčnimi življenjskimi problemi, ker so odnosi med otrokom in starši že toliko moteni, da sami ne najdejo izhoda. Včasih pa tudi zato, ker starši, ki zanemarjajo otroka, povzročajo njegovo stisko in motnje. Starši iz te skupine so običajno najmanj pripravljeni iskati pomoč strokovnih služb.
Neformalno pomoč otroku v stiski in njegovim staršem zagotavljajo ljudje dobre volje v otrokovih okoljih. Naravna in spontana pomoč se dogaja v sorodstvu, v soseski, med prijatelji. Pomoč otrokovih vrstnikov, prijateljev je lahko zelo vplivna. Tudi zavzetost učitelja za pomoč otroku s težavami sodi med »naravno« pomoč. Marsikdaj meja med formalnimi in neformalnimi oblikami pomoči ni ostra. To je najbolj očitno pri delovanju učiteljev. Koliko človečnosti, čustvene podpore svojemu učencu – torej neformalne pomoči – bodo pripeli na tisto, kar so glede na svoje predpisane poklicne naloge dolžni storiti, se močno razlikuje od učitelja do učitelja.
Osnovna in srednja šola sta za mnoge otroke prostor stresnih, marsikdaj tudi travmatskih doživetij. Vendar je vključenost v šolo za mnoge otroke varovalni dejavnik. Za otroke v šolskem obdobju je šola najpomembnejši institucionalni prostor zaščite duševnega zdravja. Duševno zdravje otrok šola varuje s preprečevanjem stresov, travm, slabih izkušenj, na drugi strani pa s tem, da krepi pozitivne izkušnje otroka na socialnem in delovnem področju, da kompenzira deficite v družinski socializaciji ali posledice socialne prikrajšanosti za učenje. Zato so vlaganja v zaščitno funkcijo vzgojno-izobraževalnih ustanov za otroke in skrb za čim daljšo vključenost v šolanje nadvse pomembna strategija varovanja duševnega zdravja otrok.
Yoselin Ortuno, 5 let, Venezuela. Foto: Marco Bello/Reuters
Neformalna pomoč je odvisna tudi od socialne naravnanosti in pozitivnih energij skupnosti – družinske skupnosti, šole, soseske, celotne družbe. Nevladne organizacije imajo premalo prepoznano vlogo v zaščiti duševnega zdravja otrok. V njihovem okviru so brezplačne interesne in kreativne dejavnosti za otroke, učna pomoč prostovoljcev, posvetovalnice za mlade in druge strokovne dejavnosti, skupine za samopomoč staršev otrok z motnjami (na primer avtizmom, specifičnimi učnimi težavami).
Tudi elektronika, ki je danes na voljo in je tako priljubljena med otroki in mladimi, je lahko učinkovito sredstvo varovanja duševnega zdravja. Prek spleta, igric, mobilnih telefonov lahko dosežemo veliko otrok in mladih, jih informiramo, jim svetujemo. Mentalnohigienski strokovnjaki opozarjajo na možnosti, ki jih ponuja koriščenje elektronike pri varovanju duševnega zdravja.
Za navedene oblike pomoči otrokom v stiskah, težavah in z blažjimi motnjami uporabljamo tudi izraze nizkopražna pomoč, psihosocialna pomoč. To je vsaka psihološka ali psihosocialna pomoč, namenjena ljudem, da bolje obvladujejo težave, da jim kljub stiskam uspe opravljati vsakodnevne naloge in čim bolj normalizirati življenje. Lahko prepreči, da se stiska in trpljenje razvijeta v duševno motnjo. Psihosocialna pomoč vključuje neformalne oblike medčloveške pomoči, ki jih posameznik prejema v svojih naravnih okoljih, pa tudi nizkopražne oblike strokovne pomoči, ki običajno poteka kot skupinsko delo.
Vloga strokovnih služb
Za psihosocialno dobrobit in zdrav psihosocialni razvoj otrok skrbijo tudi druge strokovne službe. Za otroke s težavami v učenju in za otroke s posebnimi potrebami skrbijo specialnopedagoške službe. Za težave šolskih otrok skrbijo šolske svetovalne službe. Za otroke iz disfunkcionalnih družin skrbijo socialne službe in druge službe socialnega skrbstva. Za otroke z zdravstvenimi težavami, ki prizadevajo tudi duševno zdravje, skrbijo službe otroškega zdravstva. Specializirane mentalnohigienske službe so mentalnohigienski oddelki pri zdravstvenih domovih, svetovalni centri, pedopsihiatrične ambulante, bolnišnični psihiatrični oddelki za otroke in mladostnike. Delovanje različnih sistemov, udeleženih v varovanju duševnega zdravja, se povezuje.
Splošna ugotovitev je, da je sedanja situacija glede varovanja duševnega zdravja otrok in pomoči otrokom s težavami nezadovoljiva, celo močno pomanjkljiva. Zlasti veliko govora je v zadnjih letih o ogromnem razkoraku med delovanjem mentalnohigienskih služb in potrebami. Malo otrok s težavami prejema pomoč, obstaja socialna nepravičnost v dosegljivosti in koriščenju pomoči. V razvitem in bogatem svetu (Evropska unija, ZDA, Kanada, Avstralija) le kakih 20–25 odstotkov otrok z duševnimi motnjami, ki bi po strokovnih kriterijih potrebovali pomoč specialistov, prejema takšno pomoč. Vendar si niti za najbolj bogate države ne bi mogli privoščiti štiri- ali petkratnega povečanja števila teh služb in strokovnjakov. A ne gre le za to, da je premalo specializiranih strokovnih služb, gre tudi za koncepte njihovega delovanja. Očitno je, da so poleg večanja števila specialistov potrebni novi pristopi k zaščiti duševnega zdravja otrok.
Ena od vizij razvoja skrbi za duševno zdravje otrok je aktiviranje nizkopražnih virov za pomoč otrokom, ogroženim glede na nastanek duševnih motenj, in otrokom z manjšimi težavami. Specialistična obravnava naj bi bila rezervirana za otroke z najtežjimi motnjami. Osnova videnja je razlikovanje psihosocialnih in drugih manjših težav od duševnih motenj, ki potrebujejo specialistične terapevtske pristope – psihološke, medikamentne ali druge. Govorijo o načelu delitve in prenosa funkcij zaščite duševnega zdravja otrok. Mentalnohigienske službe in specialisti naj bi prenesli del svojih dejavnosti na službe in institucije, v katerih iščejo pomoč vsi otroci – vrtci, šolstvo, otroško zdravstvo. Te naj bi ponujale zaščito in nizkopražno pomoč otrokom z dejavniki tveganja in s težavami, ki še nimajo značaja hujših duševnih motenj. S tem bi lahko povečali število otrok, ki bi bili prejemniki pomoči, in otrokom z najtežjimi motnjami zagotovili dostop do najboljše strokovne pomoči.
Mentalnohigienske stroke naj bi aktivirale in podprle neformalne vire pomoči v otrokovih naravnih mrežah. V pomoč naj bi se vključevali tudi usposobljeni laiki, prostovoljci, vrstniki. Gre pravzaprav za uresničenje ideje Vsi za duševno zdravje otrok. Da bi se to uresničilo, je potrebno širjenje socialne odgovornosti mentalnohigienskih strok in spreminjanje njihove vloge. Ta naj bi poleg pomoči otrokom z največjimi težavami imela v večji meri tudi funkcijo usposabljanja, motiviranja drugih strok in služb ter socialnih mrež za varovanje duševnega zdravja otrok in bolj aktivno funkcijo zagovorništva otrokovih interesov.
Jaedene Alyzxandra Medina, 5 let, Filipini. Foto: Erik de Castro/Reuters
Veliko pozitivnih energij v korist otrokovemu duševnemu zdravju bi bilo možno aktivirati v okviru institucij za otroke, predvsem šol. Kajti v razvitem svetu so vsi otroci vključeni v osnovno šolo in psihosocialna pomoč zanje ni odvisna od zmožnosti ali pripravljenosti staršev, da jih vodijo v strokovne ustanove. Aktiviranje šole za funkcijo varovanja duševnega zdravja vseh otrok vključuje predvsem usposabljanje in motiviranje učiteljev za ustvarjanje psihosocialne klime in etosa šole, ki je v korist vsem otrokom, usposabljanje učiteljev za odkrivanje motenj in za nizkopražno pomoč otrokom s težavami, krepitev pomoči šolskih svetovalnih delavcev.In še malo o Sloveniji
Ko beremo o preobrazbi sistema varovanja duševnega zdravja otrok, lahko ugotovimo, da je Slovenija s svojo mrežo duševno-varstvenih dejavnosti v veliki meri že pred 30 ali 40 leti uresničevala te ideje. V okviru otroškega zdravstva so delovali mentalnohigienski oddelki (MHO), ki so opravljali zgodnjo diagnostiko in ponujali zgodnjo pomoč predšolskim otrokom. Imeli smo že takrat svetovno edinstven sistem šolskih svetovalnih služb. Veliko usposobljenih prostovoljcev je pod vodstvom strokovnjakov pomagalo otrokom v stiskah. Obstajalo je timsko delo in povezovanje med institucijami.
Seveda tudi takrat ni bilo idealno, a bilo je bolje kot danes. V sedanjem času so se nekatere službe skrčile. Šolske svetovalne službe so sicer bolj številne, vendar so v njihovem delovanju nove prednostne naloge in veliko je papirnatega dela. Število usposobljenih prostovoljcev, ki delujejo ob superviziji strokovnjakov, se je zmanjšalo. Zmanjšale so se tudi možnosti za zdravilno vključevanje otrok v različne zunajšolske organizirane dejavnosti, ker so te postale plačljive. Manj je usposabljanja in motiviranja učiteljev za psihosocialno podporo otrokom v stiski v okviru šol. Zmanjšale so se kapacitete delovanja mentalnohigienskih služb, veliko strokovnjakov je prešlo v zasebni sektor, v katerem so storitve plačljive. Močno so se podaljšale čakalne vrste – v vodilnih institucijah je treba čakati tudi po nekaj mesecev za sprejem otroka v obravnavo. Vzroki za ta dogajanja so ekonomske, sistemske in vrednotne narave. Obenem postajajo zahteve do otrok glede mentalnih kapacitet – miselnih in učnih zmogljivosti, prilagoditvenih zmogljivosti, sposobnosti obvladovanja obremenitev in vsakodnevnih stresov – večje. Vse to so razlogi, da število otrok z nekaterimi duševnimi motnjami v razvitem svetu narašča. Najbrž v Sloveniji ni nič drugače.
Danes se v Sloveniji na raznih ravneh pojavljajo razmišljanja o tem, kako izboljšati varovanje duševnega zdravja otrok. Prizadevanjem za dopolnjevanje deficitarnih strokovnih služb je treba dodati vprašanja, kako aktivirati vire v naravnih okoljih in socialnih mrežah, v institucijah, neformalne oblike pomoči, stopenjsko pomoč, kako čim bolj ekonomično koristiti strokovno znanje specializiranih mentalnohigienskih služb za blagor celotne populacije ogroženih otrok ali otrok s težavami, in ne le za blagor tistih, ki jih starši pripeljejo po pomoč v strokovne službe. Eden od odgovorov je spreminjanje vloge mentalnohigienskih služb. Te naj bi bolj prevzemale tudi naloge varovanja duševnega zdravja celotne populacije otrok.
Mentalnohigienske stroke in službe so le kolesce v mehanizmu varovalnih vplivov, a vendar ne nepomembno. Za obrat v vodilnem pristopu k varovanju duševnega zdravja so potrebne spremembe v koncepciji in delovanju drugih sistemov, predvsem šolstva. Vse to seveda predstavlja družbene in institucionalne procese, uvajanje sprememb pa zahteva čas in trud. Vendar bo ali bi bilo nam, v Sloveniji, lažje doseči te spremembe, dokler še imamo zgodovinski spomin in ostanke struktur, ki so omogočale širok večsektorski spekter varovanja duševnega zdravja otrok. Imamo možnosti obnoviti, podpreti in razširiti že obstoječe organizacijske strukture, jih bolje izkoristiti in razviti nove sisteme. Zato ob javnem razmišljanju o boljši zaščiti duševnega zdravja otrok predlagam celostni razmislek in celostne spremembe, in ne le spremembe v zdravstvu.
