Tiskane izdaje
V roki je imel prvo hrano tisti dan, sendvič, ki ga ni mogel pojesti do konca. Vas lahko pustimo, da pojeste v miru, pravim. Ne, ne, saj lahko govorim tudi vmes, kar začniva.
Ravno ste prišli s Planeta TV, kjer se je zgodilo nadaljevanje ganljive zgodbe, ko ste dobili v dar dres legende jugoslovanske košarke Dražena Petrovića s številko tri. Posnetek je obkrožil svet.
Ja, ravnokar sem spoznal gospo Biserko Petrović, mamo mojega idola Dražena Petrovića. Dal sem ji moj dres. In to je bil spet eden tistih trenutkov, ki se zdijo večni, ki si jih bom zapomnil za vse življenje. Rekla je, da gre ta dres v Draženov muzej, poleg Draženovega, poleg Jordanovega, poleg dresa Stephena Curryja. Sploh si ne znam predstavljati, kaj to pomeni. Res sem ganjen.
Goran Dragić Foto: Blaž Samec/Delo
Najbrž je retorično vprašanje: ste kdaj v življenju doživeli tak tobogan ekstremnih čustev kot zadnje dni?
Ne, nikoli.
Ko sem vas včeraj dve uri in pol opazovala na novinarski konferenci, ko ste po treh nočeh brez spanja neumorno dajali intervjuje, podpisovali plakate, drese, se fotografirali … Vsak hoče košček vaših misli, vašega telesa, vašega srca. Skoraj svetopisemsko, kot »telo, ki se daje za nas«.
Hm, ni lahko, priznam. Ne bom pozabil, ko mi je moj trener v Miami Heatu Erik Spoelstra, ki je osvojil dva NBA-prstana, rekel: »Nekaj najtežjega v življenju je postati prvak in to zdržati.« Takrat tega nisem dobro razumel. Mislil sem si, to je pač težko, vsi treningi, vzponi, padci, težko je priti do tega naslova, do te nesmrtnosti. Zdaj vem, da je s tem mislil tudi na pritisk javnosti.
Pa še vi, ki dajete vtis, kot da bi radi ugodili vsem, da bi vsem radi polepšali dan …
Ja, zmeraj hočem biti zgled mladim. Tako so me učili tudi doma. Naj takrat, ko lahko, dam ljudem, kar jim lahko. In če se le da, se fotografiram z vsemi, ki jim to nekaj pomeni, z navijači. Ker se še dobro spomnim, kaj je meni kot mlademu košarkarju pomenilo, če sem lahko spregovoril nekaj besed z Rašo Nesterovićem.
Za ceno tega, da to telo, ki ima nepredstavljivo vrednost, spravite do skrajne meje.
Res je, da sem zadnje štiri dni komaj stal na nogah. Bil sem seveda fizično utrujen, razumljivo, ampak še hujša je bila mentalna, psihična utrujenost. Od vseh teh intervjujev, medijskih izjav, nenehno si pred kamero, potem pa ves ta vrtinec emocij, strah, evforija, ki pride za tabo.
Ne vem, kako bi to sploh lahko opisal. Vse življenje sanjaš, da boš nekaj naredil, vsa ta leta se pritisk kopiči na tvojih ramenih, in gledaš Slovenijo, ki ji vedno na tisti predzadnji stopnički do cilja spodleti … In ko to osvojiš, ves pritisk vseh teh let nenadoma pade z ramen. Takrat sploh nisi več ti, ta človek, ampak potegneš iz sebe nekaj, kar še sam ne veš, da je v tebi …
V tistem ključnem trenutku, ko je srbska reprezentanca povedla, smo verjetno vsi pred TV-zasloni, vsi Slovenci na tribunah imeli isti občutek: da se bo ponovila zgodovina. Kot da imamo to v kolektivni zavesti, v DNK – »saj nam vendar ne more uspeti«. In takrat kot da ste povlekli iz sebe silo in moč vodje in obrnili zgodbo?
(Pomolči.) Ne vem, kako je bilo to videti na televiziji, ampak takrat sem bil v nekakšnem transu. Vodili smo za dvanajst pik, Srbi so naredili delni izid 10 : 0 in potem smo vodili samo še za dve piki. Igor je zahteval time out za Slovenijo. Vsi igralci so prišli na klop in prva reakcija je bila, da so sklonili glave in gledali v tla … Takrat sem začutil, da je to najtežji trenutek na tekmi, začutil sem, da moram to razmišljanje nekako spremeniti, narediti obrat v njihovih glavah. In takrat sem se res razjezil in zakričal: Pa kaj je zdaj to?! To je finale! Igramo finale evropskega prvenstva in vodimo dve piki! Mi smo v vodstvu na finalu in mi sklanjamo glave! Mi smo tisti, ki bi morali imeti glave gor! In takrat se je nekaj zgodilo, kot bi se vsi skupaj zbudili in začeli res igrati do konca.
Kje ste tudi vi sami našli to energijo?
Energija, ja. Tega niti sam ne vem. Pride, nekako pride iz tebe. Pride ven … iz sanj. Iz sanj, ki jih sanjaš toliko časa, da boš nekoč evropski prvak.
In ko sem sedel na tisti klopi v krčih in nisem mogel na igrišče, sem molil k Bogu ... To so bile zame najtežje tri minute v življenju … Ker veš, da je ključen trenutek, a ne moreš biti na terenu, krči so bili prehudi, ker veš, da kot igralec ne moreš pomagati svojim bratom, svoji ekipi. Si nemočen. Edino, kar mi je preostalo, je bilo to, da jih s to energijo prepričam in spodbodem, da se zavedo, da so najboljši. In da razširim roke …
Prej so vas imeli predvsem za prijaznega, vljudnega fanta, ki pa nikoli ni pokazal takšne odločenosti, takšne kakovosti vodje. Kot da ste dejansko z nevidnimi nitmi povedli igralce, tudi tiste, ki ne igrajo v resnih klubih, da so odigrali finale kot šampioni.
S tem se seveda strinjam. Tudi glede mene, da sem dozorel kot igralec. Mislim, da sta mi ti dve zadnji leti pri Miami Heatu veliko dali, predvsem to, da sem se lahko učil od Dwyana Wada, Chrisa Bosha, pa trenerja Erika Spoelstre. Ti igralci imajo v sebi vgrajeno zmagovalno mentaliteto. Če pomislim, kakšna ekipa smo bili lani. Nismo imeli zvenečih imen, pa je bil naš cilj, da osvojimo NBA. Na koncu nam sicer ni uspelo. A že to, da imaš to željo jasno v glavi, nenehno v mislih, preden greš spat in takoj, ko se zbudiš. Da si v sebi nenehno osredotočen na to željo – zmagali bomo –, je nekaj, kar te spremeni. In to sem takrat dojel.
Res je, da sem bil prej večinoma bolj miren tip, ne toliko komunikativen, bolj v ozadju, ne v ozadju na igrišču, ampak tako, zasebno. Letos sem si pa rekel: veliko sem se naučil, reprezentanca me vidi kot vodjo. In ta mora biti zgled, moram jih povleči za sabo takrat, ko bomo to najbolj potrebovali. In to je v finalu prišlo ven. Ne morem reči, da sem to načrtoval, to ni bilo racionalno. A v tistem trenutku sem začutil in to naredil čisto impulzivno.
Za razliko od individualnih športov je v skupinskih športih najzahtevnejša komponenta tekma z drugim, z živim bitjem na drugi strani, nepredvidljivost, ki je ne moreš izračunati. Najbrž morate biti kot kapetan tudi dober psiholog, da predvidite obnašanje tekmecev, kako se bodo odzivala njihova telesa …
... pa tudi, kako se bodo odzivala telesa soigralcev. To je huda psihologija, gotovo. To sicer najprej naredi že trener. Konec koncev nam je Igor Kokoškov dal to energijo in mirnost, da smo bil čvrsti in povezani, ampak tudi kot kapetan moraš na igrišču natančno vedeti, kako se obnašajo določeni soigralci. So igralci, ki bodo boljši, če jih zgrabiš na grobo, če jih nadereš, so pa igralci, ki bodo s takim pristopom »padli dol«. Tako da moraš predvideti, s kakšno taktiko boš pristopil do katerega. Recimo pri Edu Muriću sem moral nastopiti bolj s trdo roko, sem ga moral včasih tudi nahruliti …
Kaj pa Prepeliča?
Prepeliča tudi, če je treba (nasmešek). Vsi so vedeli, da to ni osebno, da gre vse to v dobro ekipe. In sam sem večkrat videl, kako je zaživel, kadar sem to naredil, in vsi smo videli, kako je v finalu dobro igral … Pri Jaku Blažiču, recimo, moraš ubrati čisto drugačno noto. Če naredi kakšno napako, mu je ne smeš očitati, ne smeš pritiskati nanj, ampak je bolje, da ga spodbujaš.
V reprezentanci smo imeli preprosto vodilo: ko narediš napako med igro, jo daj v škatlo in je ne odpiraj do konca tekme. Šele ko bo tekme konec, bomo odprli škatlo in se ukvarjali z napakami in jih analizirali. Nikoli pa ne med tekmo.
In vi, kakšen tip igralca ste? Potrebujete mehkejši pristop?
Niti ne (nasmešek). Potem, ko sem že razumel košarko, no ... saj to lahko pove tudi Aljaž, kako je bilo na Iliriji ... (pomigne proti sosednji mizi, kjer sedi novinar Dela Aljaž Vrabec, košarkar, s katerim sta skupaj igrala na Iliriji) Večina trenerjev na Iliriji se je ves čas drla na nas, jaz sem pač odrasel v takšnem okolju. Zame je bilo to normalno. To, če so ti rekli: marš v p…, je bilo podobno kot dober dan. S tem nisem imel problemov. Jaz sem na vse to gledal kot na celoto. Ne moreš do vsakega igralca imeti istega pristopa. Kot sem rekel, nekoga to dvigne, ga še bolj podžge, tako kot recimo tudi mene, nekdo drugi bo padel dol in ga celo tekmo ne boš videl.
Goran Dragić Foto: Blaž Samec/Delo
Kakšen jezik torej govorite v slačilnici? Ne mislim samo dobesedno.Jezika sta predvsem dva (nasmešek). In ta dva sta po mojem najbolj pomembna. Prvi je jezik zmagovalcev, ki ga govoriš, preden greš v borbo, da se zagreješ, da se dvigneš, da daš iz sebe vse, česar si zmožen, do zadnje kaplje krvi. Drugi pa je jezik humorja, ki najbolj deluje v trenutkih, ko ti je težko, da dvigneš drug drugega, da s šalami, humorjem premaguješ krizne trenutke.
Mislim, da je ta kombinacija idealna. Preden smo šli na tekmo, na igrišče, sem vsakič imel govor, s katerem sem skušal še bolj dvigniti našo povezanost, energijo, motivacijo. Zdaj v finalni tekmi sem recimo rekel: To je za Slovenijo, hočem, da smo zapisani z zlatimi črkami … Ne bom šel zdaj v detajle (nasmešek).
Potem, ko že igraš, če ti gre dobro, je ključen samo nasmeh. Da se med igro smehljaš, da si samozavesten … In to smo na evropskem prvenstvu tudi dokazali: igrali smo z nasmehom. Bistveno je, da uživaš tudi takrat, ko je težko, da se zavedaš, da je to predvsem igra. Igra v pravem smislu besede.
Je bila to vaša najboljša četrtina v življenju? se oglasi fotograf Roman Šipić, medtem ko nastavlja objektiv.
Ne, pravi s širokim nasmeškom. Na tekmi končnice lige NBA sem dal v osmih minutah 25 točk.
Zaradi vas in izjemnih fantov smo dobili nazaj nacionalno samozavest, kot pišejo vsi mediji. Evforija še traja, a Beatlesi so očitno razpadli. Kdo je Yoko Ono? Fiba?
(Smeh) Že pred evropskim prvenstvom sem rekel, da je to moje zadnje evropsko prvenstvo. Da telo ne zdrži več. Da hočem videti sina in hčerko, kako odraščata. In moja želja je bila, da osvojimo kolajno. To se je tudi zgodilo. Sicer pa mislim, da so sanje vsakega športnika, da se poslovi takrat, ko je na vrhuncu. To je tudi moja želja.
Mislim pa, da Beatlesi niso razpadli. Imamo vendar toliko dobrih igralcev, imamo Luko Dončića, vrhunskega igralca, o katerem sem itak že veliko govoril, imamo Prepeliča, imamo Čančarja, imamo Blažiča, Vidmarja in seveda imamo tudi Zokija …
Bo mlajši brat prevzel vlogo kapetana?
No, o tem bo odločal trener (nasmešek). Imamo vrhunske fante, tu so še fantje, ki prihajajo. Imamo Macuro, Radovića … da ne naštevam. Čeprav je klubska scena v Sloveniji bolj kot ne na dnu, imamo vrhunske igralce, ki igrajo po klubih v Evropi, to je res nekaj fenomenalnega.
Kaj pomeni biti igralec Miami Heata v ZDA? Pri nas si težko predstavljamo, da ste tam športne zvezde, ki so po slavi enakovredne največjim filmskim in glasbenim zvezdnikom.
To je res. Vsi, ki igrajo v ligi NBA, so nenehno oblegani, to je čista norost. Ne moreš normalno ven, ne moreš normalno jesti, kaj šele, da bi šel po ulici. Večino časa se moramo skrivati. Če se hočemo vsaj malo podružiti brez fotografiranja, moramo prej poklicati v restavracijo, da nam rezervirajo zadnjo sobo.
Še posebej, če zmaguješ v Miamiju, je to kar hudo (nasmešek) ... Rešuje me, da nisem izredno visok, da se lahko skrijem v množici, dam gor kapo in očala, in to je to. A problem je, če te spozna samo eden na ulici, hoče fotografijo, potem ne boš mogel več naprej, ker bodo prišli še drugi. Če sem iskren, sem večino prostega časa najraje doma z družino. Res najbolj uživam z ženo Majo in otrokoma.
Kot vsak športnik do zadnjega atoma poznate svoje telo, a kljub vašim izkušnjam greste vedno na polno, ne pazite, da bi prihranili energijo za zadnjo četrtino, recimo.
Pa ja … greš pač na polno. Jaz sem šel vso svojo kariero na polno. Ne znam drugače. Nos, zob, oko, glava, ne vem, kaj še vse. Jaz se tega ne bojim. Če vam iskreno povem, se bolj bojim tega, da bi končal tekmo in nekje v sebi čutil, da nisem dal vsega od sebe. Tega se bojim.
Ker potem po koncu tekme nosiš v sebi občutek, da si pustil na cedilu sebe, soigralce. Ko končaš tekmo, ne moreš več vplivati na to, kaj se je zgodilo. In da potem živiš s tem obžalovanjem, da nisi dovolj treniral, da nisi dal vsega, kar je v tvoji moči – tega si preprosto nočem dovoliti.
Tudi na treningu grem ves čas do konca, na polno. Hkrati pa se zavedam, da se bo tudi košarka enkrat končala. Na voljo imam še nekaj let in v teh letih hočem igrati s strastjo do konca. Ker res ljubim ta šport. Bo pa po nekaj letih treba poiskati nekaj drugega … in ne vem še točno, kaj bo to. Tudi tega se že zdaj, ko razmišljam o tem, malo bojim.
Na novinarski konferenci so vas med drugim vprašali, ali ste razmišljali o tem, da bi posneli film v stilu 300, strip, v katerem kralj Šparte Leonidas vodi svojih 300 bojevnikov proti Perziji. Vaš odgovor: »Sem čisto navaden Goran iz Kosez. Rad sem v ozadju.«
To, kar je res. Film samo, če bi naredili ta film, ki se nam je zdaj zgodil. Film o reprezentanci, trenerju, navijačih, Sloveniji, o vseh emocijah v garderobi in na igrišču, na tribunah, tak film bi si želel. Ne filma o meni, ampak film o naši skupni zgodbi, o Igorju, o fantih, ki so na igrišču dali vse … O tem, kakšna evforija je bila pred evropskim prvenstvom, kakšni so bili komentarji, kaj so ljudje potem doživljali med prvenstvom, ko smo nizali zmago za zmago, a mnogi še vedno niso mogli verjeti, da nam bo uspelo zdržati do konca.
Zgodba Davida in Goljata.
Je, gotovo, ne znamo si niti predstavljati, kakšnih devet reprezentanc smo premagali. Tako da res upam, da bo to enkrat zapisano na filmskem traku, da bodo lahko to zgodbo pogledali tudi moji vnuki, ki je res, tako kot pravite, zgodba o tem, kako malo moštvo, od katerega nihče ne pričakuje takšnega preboja, pride na evropski vrh.
Glede na vašo pogodbo z Miami Heatom za devetdeset milijonov dolarjev lahko kar vi prvi vložite zagonski kapital?
To je res (nasmešek). Problem je v tem, da jaz tega ne znam narediti. Za to potrebuješ strokovnjake, producente, režiserje.
Ki jih imamo tudi v Sloveniji.
Vsekakor mislim, da mora ta zgodba ostati v Sloveniji. Narediti jo mora tisti, ki živi v tem okolju, ki čuti košarko, in to celotno zgodbo.
Kaj se bo zgodilo, ko bo treba zapustiti košarko? Kje boste poiskali novo strast, ki bo primerljiva s to?
Mislim, da je to skrb in bolečina vsakega športnika. Ta tranzicija iz igranja, iz tega, kar si počel vse življenje, z vso strastjo in ljubeznijo, in potem se to nenadoma konča. Kaj boš potem? Pred tabo je en sam velik vprašaj. Boš športni komentator? Boš agent? Boš trener in boš prenašal svoje izkušnje na nove generacije?
Ali arheolog? Ali si niste kot otrok želeli postati arheolog?
(Nasmešek) Vse živo sem hotel postati. A za arhelogijo je zdaj malo prepozno, se mi zdi.
Filmska produkcija?
Ne, to pa ne. Mislim, da če bi res kaj z veseljem delal, je to delo z otroki. Že ta tabor (Kamp Gorana Dragića), ki ga imamo na Rogli konec junija in kjer preživim sedem dni, je res nekaj, v čemer vsi uživamo.
Tako da mogoče bi bil najraje trener, ampak v mlajši selekciji.
Zdaj, po tej veliki zmagi, ko mediji, domači in tuji, kar tekmujejo v presežnikih in čim bolj izvirnih nazivih za Gorana Dragića, »košarkarski Messi«, »dobitnik svetega grala« ..., kakšne mehanizme uporabljate, da ohranite zdravo pamet ob teh uspehih, poveličevanju?
Razumem, kaj mislite. Da se nekako izoliraš od vsega tega. Mehanizmi so preprosti. Vcepili so mi jih moji starši, ko sem bil še zelo mlad. Da naj delam pošteno, naj ostanem zvest svojim vrednotam in ne glede na vse, kar se mi bo zgodilo, ostanem tak, kot sem. Mislim, da ob vsem tem, kar se dogaja, nisem pozabil, kdo sem.
Tole vam lahko potrdi tudi vaš fotograf (pomigne na Romana Šipića), z njim smo igrali skupaj na Iliriji, takrat smo bili zanj mulci ... In tudi zdaj, ko sem dosegel določen uspeh, se najraje vračam v tisto obdobje, ko smo na Iliriji igrali tri na tri, ko smo odraščali skozi igro, skozi stike s soigralci, ko ni bilo nobenega pritiska, nihče ni stavil name, nihče ni nič pričakoval. Ko sem igral res zaradi strasti do igre, svobodno ... Takrat sem si tudi zgradil osebnost.
In še zdaj tisti, ki so takrat igrali z vami, pravijo, da kdaj uporabljate podobne trike. Kot recimo tisti, ko ste srbskemu košarkarju Bobanu Marjanoviću položili žogo v koš med njegovimi ušesi.
Aja, tisto, ja (smeh). Vedno pravim, da sem se zelo pomembnih stvari v košarki naučil v klubih, od vrhunskih trenerjev. A največ sem se naučil na zunanjih igriščih Ilirije. Tam sem bil najbolj sproščen. Ko sem si pogledal kakšno tekmo uličnega basketa in videl, kaj tisti tam počnejo, sem jih poskušal posnemati, preigravati določene trike. Tam mi noben trener ni mogel reči: Tega pa ne smeš. Tam sem bil sam svoj in sem preizkušal dribling za hrbtom pa fade away ... Ko sem bil recimo pri Olimpiji, nisem smel vreči trojke, ker pač takrat nisem veljal za dobrega strelca. Na Iliriji sem pa ves čas zadeval, bil sem sproščen, svoboden.
Goran Dragić Foto: Blaž Samec/Delo
To je to, kar je napisal Aljaž Vrabec v portretu za Delo: Da ste v slovenski reprezentanci pod vodstvom Igorja Kokoškova celo prvič v profesionalni karieri zaigrali enako kot na Iliriji. Preprosto, s popolno svobodo in neizmernim trenerjevim zaupanjem.Se popolnoma strinjam. Zato tako poudarjam vlogo Igorja Kokoškova. Igor je tiste vrste trener, ki pušča svobodo igralcem, da pride do izraza igralčeva osebnost, kvaliteta, njegove posebnosti, če hočete. Ni pritiska, ampak se samo igraš. Igraš lahkotno, kot da si v parku. In to je najbolj bistveno.
Je to ta moderna košarka, o kateri je zdaj toliko govora?
Kot je rekel že Igor, je moderna košarka zmagovalna, tista pač, ki jo igra moštvo, ki zmaguje.
Kako ste ohranili to lahkotnost igre tudi v najtežjih trenutkih, zelo elegantno, z nasmeškom na obrazu ...
Tako kot sem rekel. To je ta drugi jezik slačilnice (nasmešek). S šalo, s humorjem, z nasmehi. Ves čas smo se družili, dihali smo drug za drugega. Ni bilo egotripov. Če je eden rekel, gremo v levo, je šlo vseh dvanajst v levo. Če je eden rekel stop, se nas je ustavilo vseh dvanajst. Kot da smo eno telo. Ni bilo enega vprašanja, enega dvoma, zakaj pa zdaj tukaj levo, a ne bi bilo bolje, če gremo desno? In sploh ni šlo za to, da bi kdo izvajal pritisk tako kot v vojski, enostavno se nam je to zgodilo spontano.
Fotografija, ko ste po zmagi tolažili srbskega reprezentanta Vladimirja Lučića, je obkrožila svet, s tem ste dali svetu in celotnemu Balkanu še eno pomembno sporočilo – in izničili redke nestrpne naslove, kot na primer »Srb je uničil Srbijo«.
V to se nima smisla spuščati. Jaz vedno ponosno rečem: Jaz sem Slovenec. Rodil sem se v Sloveniji, Slovenija mi je dala vse.
Ampak spoštujem tudi očetove pravoslavne korenine. Pravoslavna vera je samo ena od ver, ki je pač bolj razširjena v Srbiji, Rusiji, Grčiji, Gruziji, ampak jo občutim kot del svoje dediščine. Kako naj to sploh pojasnim?
V čem je po vašem pravoslavni Bog drugačen od katoliškega, judovskega, konec koncev tudi od muslimanskega Boga?
Na koncu vsi pridemo do iste točke. Gre samo za to, kakšno je tvoje srce. Jaz tako gledam: vsak na tem planetu ima pravico, da verjame v svojega Boga, če tako čuti, pa če je to Jezus, Alah, Buda ... Spoštujem vse vere in želim, da bi to spoštovanje razvijal vsak že od malega.
Poglejte, pred finalom sem se nekako razcepil v dva Gogija. Na levi je bil Gogi, ki je osvojil evropsko zlato in se je veselil, na desni pa Gogi, ki je izgubil finale in jokal, ker so se mu izmuznile dolgoletne sanje. Vse to samo zato, da sem se notranje pripravil na to, kako bom reagiral, ko se bo ena od teh dveh možnosti zares zgodila.
In ko sem po finalu videl Lučića, kako joka, mi je bilo iskreno hudo, ker sem v njem videl tudi sebe in vse nas, ki bi bili lahko v njihovem položaju. Prišel sem k njemu in mu rekel: Ej, svaka čast, kaj ste naredili! Bodi ponosen na ta finale, bodi ponosen na to srebro, si še mlad, imaš še veliko pred sabo in verjamem, da boste tudi vi kmalu osvojili zlato.
Od kod izvira ta strast do žoge? Zanimivo, da je oče igral nogomet in vaša mama košarko.
Ja, mama je igrala košarko pri Iliriji, in to do 21. leta; ko je zanosila z mano, je nehala.
In košarkarski gen se je preselil na potomca?
Tako. Oče je bil sicer nogometaš, amater, ampak je prav tako na Iliriji igral košarko, na igrišču. Njega smo prav radi tepli (smeh).
Neradi govorite o svoji dobrodelnosti, ste pa v resnici zelo aktivni. Pred leti ste na lastno pobudo izvedli uspešno dobrodelno akcijo skupaj s Košarkarsko zvezo Slovenije, Špas teatrom in Urbanom Gorjancem, ki so mu odkrili marfanov sindrom, to je le eden od vaših podvigov, ki je bil najbolj na očeh javnosti.
Pomagam, kolikor lahko. Sicer pa se mi res ne zdi moralno, da bi poudarjal svojo dobrodelnost.
Ko sem imel petnajst let, je mama delala v invalidskem podjetju Birografika Bori, ki deluje v okviru Društva distrofikov Slovenije, v kateri dela vsaj šestdeset odstotkov distrofikov. Z mnogimi sem že takrat navezal pristne stike. Opazil sem, da jih ljudje gledajo drugače, ne mislim podcenljivo, ampak že to pomilovanje jih boli. Oni tega nočejo. Nočejo, da z njimi delaš v rokavicah, hočejo, da so se z njimi pogovarjaš enakovredno, se šališ z njimi ... In tako delamo košarkarske tabore, tja je recimo prišla košarkarska reprezentanca na vozičkih (Zveze paraplegikov Slovenije) in otroci so jih spraševali, kako so se soočali z nesrečo, ki jim je spremenila življenje, z izgubo. Otrokom poskušamo pokazati, da tudi če komu kaj fizično manjka, se da to premagati z voljo. Da so važne druge stvari.
Goran Dragić Foto: Blaž Samec/Delo
Samo to bom rekel. Moj oče je rojen v Bosni, prišel je v Slovenijo, ta ga je sprejela, dobil potni list, tukaj spoznal mamo in tukaj ostal. Vemo, kaj se je dogajalo med zadnjo vojno, mislim, da je Slovenija begunce iz Bosne takrat lepo sprejela. Podobno je bilo takrat, ko so bile poplave v Bosni in Srbiji, ko smo se povezali vsi v nekdanji Jugoslaviji in pokazali, kako solidarni smo. Tudi zdaj bi se morali povezati, da rešimo begunsko vprašanje.
Konec koncev so vsi samo ljudje, ki bežijo pred grozotami v njihovi domovini in iščejo boljše življenje za svojo družino.
Vzgojen sem bil tako, da spoštujem različne veroizpovedi, različne narode, rase. Zame ni važno, v koga verjameš, kakšne barve je tvoja koža, od kod prihajaš, vidim samo eno: ali si dober človek ali slab.
V Miami Heatu imam v garderobi enajst temnopoltih igralcev, samo jaz sem belec. In moram reči, ko sem tja prišel prvič, sem se res počutil malo nelagodno. A potem, ko jih spoznaš, vidiš, kako srčno te sprejmejo, zdaj sem jim kot brat.
Lahko vas tudi ne bi?
Lahko me tudi ne bi, seveda. Ko se spoprijateljiš z njimi, slišiš tudi njihove pretresljive zgodbe, vidiš, skozi kakšne stvari so šli, tudi zaradi barve kože, zato jih samo še bolj spoštuješ.
Kako je zdaj v Miamiju po orkanu Irma?
V našem delu je šlo relativno dobro skozi, ni bilo človeških žrtev. Vsi smo se najbolj bali poplav. Na cesti so polomljena drevesa, nekateri domovi so uničeni, naša hiša je malo načeta, ograja podrta, pomola več ni, streha ... To se vse da urediti, samo da ni žrtev, to je najpomembnejše.
Se veselite, da boste že čez nekaj ur odleteli v vaš drugi dom?
Tu je moj dom. Tukaj sem doma (nasmešek).
