Vstajenje »realpolitike«

Z Donaldom Trumpom so ZDA dobile že drugega predsednika po vrsti, ki se odreka pomembnemu delu ameriške trde moči in še mehke povrh, preden bi se rok trajanja iztekel eni ali drugi. Že Barack Obama je na Bližnjem vzhodu in marsikod drugod »vodil od zadaj«, Trump pa z grožnjami Kitajski, približevanjem Rusiji ter trgovinskimi spori s številnimi zaveznicami meče skozi okno zahodno mirovno ureditev po drugi svetovni vojni, ki se je v Evropi še posebej izkazala z zahtevami »demokracije, svobode, spoštovanja prava in človekovega dostojanstva ne glede na izvor, barvo kože, vero, spol, spolno usmerjenost in politično prepričanje«.

To so seveda besede, s katerimi je nemška kanclerka Angela Merkel novemu predsedniku najmočnejše zaveznice opredelila pogoje nadaljnjega tesnega sodelovanja. »Trumpizem«, opredeljen kot »najprej Amerika!«, ne ogroža le zdaj prevladujoče svetovne ureditve, ampak tudi stabilnost Evrope in še gospodarske temelje svetovne izvozne rekorderke Nemčije. Ko Trump namesto zvestih zaveznikov hvali ruskega predsednika Vladimirja Putina, proti kateremu veljajo evropske in ameriške sankcije zaradi aneksije Krima in vpletanja na vzhodu Ukrajine, se mora občudovalki tradicionalnih ameriških idealov svobode Angeli Merkel podirati svet pod nogami. A bo morda še slabše, saj po brexitu nacionalisti dvigajo glave tudi na Nizozemskem, v Franciji, Italiji in drugod.

Z Alternativo za Nemčijo se nacionalisti krepijo tudi v Nemčiji, a nekateri odlični poznavalci političnega dogajanja prav zaradi njih krščanskodemokratski kanclerki napovedujejo še četrti mandat: sredinska koalicija se bo želela zoperstaviti AfD in Merklova ima še vedno največje možnosti za njeno vodstvo. Nemška politična razmerja lahko spremeni že večji teroristični napad. Če bo obstala na oblasti, pa bo morala 62-letna krščanska demokratka pobirati razbitine povojne strateške ureditve prav v času, ko iste gospodarske sile, ki so v ZDA povzdignile Trumpa, pretrese nakazujejo tudi drugemu nemškemu gospodarskemu čudežu, ki je osrednjo evropsko državo pred poldrugim desetletjem povzdignil v dejansko voditeljico Evrope. Z istimi dilemami se bo soočal socialdemokratski prvak Martin Schulz, če bodo politično kariero sedanje kanclerke vendarle pokopali popotresni sunki njene begunske politike. Tako kot je globalizacija preprosta industrijska dela iz ameriškega rjastega pasu prenesla na Kitajsko, bo električni avto z veliko preprostejšo izdelavo izzival avtomobilsko industrijo, enega od stebrov nemške in v veliki meri tudi evropske blaginje.

Nemčija ima močno tudi drugo industrijo; strojni industriji napovedujejo nov vzpon prav zaradi Trumpove obljube ponovne industrializacije ZDA. A bi moral ameriški predsednik za takšen razvoj prenehati pobesnelo kritizirati vsepovprek ter svoje sile usmeriti na prilagoditev domačih delavcev galopirajoči avtomatizaciji proizvodnje, ki bo povsod obračunala s poceni delom. Svetovna trgovina že zdaj – prvič po desetletjih – raste počasneje od svetovne gospodarske rasti, kar lahko še bolj spremeni pravila mednarodne gospodarske in strateške igre. Že ameriški fracking (črpanje fosilnih goriv s hidravličnim lomljenjem kamnin) je skupaj z vojaškimi troti predsedniku Obami omogočil strateški umik na Bližnjem vzhodu in drugod in na izpraznjeni prostor je vstopila Rusija. Kaj šele bo, če bo Trump pretresel tudi druga zahodna zavezniška razmerja? Lahko si je predstavljati, da bodo zagovorniki tradicionalne »realpolitike« še napadalnejši, saj ruski in kitajski vladajoči s svojim novim nacionalizmom prikrivajo tudi meje gospodarskega razvoja brez političnega sistema liberalne demokracije.

Vsaj slovenski predsednik Borut Pahor upa, da je ruskega predsednika Putina mogoče vrniti v mednarodno partnerstvo in pred njegovo potjo v Rusijo in Ukrajino so ga vidno sprejeli tudi v nemški kanclerski palači. Poleg tega lahko ameriški predsednik še spremeni svojo usmeritev, saj slovi po nepredvidljivosti, njegove interesne enačbe pa ostro kritizirajo tudi doma. A evropske težave spet zaostruje tudi Grčija, negotovi so odnosi s Turčijo in vsi se bojijo ponovnega izbruha begunske krize. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble verjame, da se je Evropa vedno združevala v krizah, a je kanclerka Angela Merkel pričakovanja, da lahko sama na bolje spremeni položaj na domači celini in v svetu, že jeseni označila za groteskna in celo absurdna. A ji morda ne bo preostalo drugega. Mirovni projekt stare celine je na veliki preizkušnji in nihče se tega ne zaveda bolj kot država, ki si po drugi svetovni vojni ni želela nikoli več ostati sama v Evropi.