Vstopamo v kapitalizem, v katerem bo premoženje v rokah rentne plutokracije

Soustanovitelj mednarodne organizacije za univerzalni temeljni dohodek (UTD) in britanski ekonomist je znan širšemu krogu bralcev od leta 2011, ko je izšla njegova knjiga Prekariat, ki je v kratkem času postala uspešnica, po kateri množično segajo tudi mladi bralci. V tej in naslednji knjigi, Poglavje o prekariatu (The Precarian Charter, 2014), piše o novem družbenem razredu, ki bo združil delavce v negotovih oblikah dela.

Standing (67), ki je svoje delo v celoti posvetil delavskemu vprašanju, je za prekariat­ podobno, kot je bil nekdaj Marx za proletariat. Za razliko od Marxa Standing izhaja iz delavske družine. Mati, ki se je preživljala kot strežnica, je zapustila šolo pri trinajstih letih, oče, priložnostni delavec, pri šestnajstih. Starša sta njegovemu študiju ekonomije odločno nasprotovala in ga silila, naj si čim prej poišče delo. Pravi, da so vsi, ki so bili rojeni v Evropi po drugi svetovni vojni in so izhajali iz delavskih družin, verjeli, da si bodo s pomočjo izobrazbe zagotovili lažje preživetje in manj negotovo prihodnost.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je na univerzi študiralo le okrog štiri odstotke Britancev. »Tisti, ki smo si izborili to priložnost, smo čutili veliko odgovornost, da v družbi aktivno sodelujemo v socialnem in političnem smislu,« se spominja Standing, ki se je udeležil velikih demonstracij v Parizu leta 1968, v Grčiji leta 1969 in Chicagu leta 1971. Seznanil se je z vrednotami francoske revolucije, z veliko trojico, kot imenuje enakost, svobodo in bratstvo. »Te vrednote me spremljajo vse življenje. Svojim študentom in aktivistom iz gibanja za prekariat nenehno ponavljam, da je naša odgovornost biti družbeno aktivni, namesto da smo cinični in distancirani od politike.«

V preteklosti se je spogledoval in bil član različnih političnih gibanj, tudi sindikatov, čeprav je v zadnjem času prepričan, da so izpolnili zgodovinsko vlogo in niso sposobni zastopati prekariata. Odkar mu je njegovo delo prineslo mednarodno prepoznavnost, ga snubijo številne politične stranke na levici. Javno je podprl le španski Podemos in grško Sirizo, ker sta se po njegovem najbolj približali ­prekariatu.

Z Guyem Standingom smo se pogovarjali med njegovim nedavnim bivanjem v Ljubljani, kjer je sodeloval na mednarodni konferenci o socialnem delu.



O čem boste govorili na konferenci?

Povezal bom mednarodni fenomen razvoja prekariata s socialnim delom, ki je povsod zelo pomembno. Ne le da zagotavlja pomoč hendikepiranim in ljudem s posebnimi potrebami, ampak v družbi zdravi tudi negotovosti in travme, kar je zelo povezano s prekariatom.

S čim se ukvarjate v svoji novi knjigi?

V knjigi, ki jo pravkar pišem, se ukvarjam s procesom globalne transformacije. To je koncept, ki ga omenja ekonomist Karl Polanyi v knjigi Velika preobrazba, v kateri vpeljuje pojem »tržne države«. Polanyi trdi, da tržne ekonomije in moderne države ne moremo ločevati, saj naj bi razvoj sodobne države potekal hkrati z razvojem moderne tržne ekonomije, pri čemer sta druga na drugo pomembno ­so­vplivali. Močna moderna država je bila potrebna za spremembe v družbi, ki je omogočila kapitalistično ekonomijo, kapitalistična ekonomija pa je potrebovala močno državo, da je ublažila njene učinke. Po Polanyijevem mnenju so te spremembe uničile temeljni družbeni red, ki je obstajal v obdobju pred preobrazbo, zato opozarja na potrebo po ločitvi ekonomskega sistema od družbe.

Leta 1980 smo bili v Evropi in Severni Ameriki priča začetku globalne transformacije in prvi fazi oblikovanja globalnega trga, ki je prinesel s seboj tudi globalizacijo trga dela. Danes je vseeno, kam greste, v ZDA, Veliko Britanijo, Slovenijo, povsod se srečujemo s podobnimi vprašanji. V zadnjih tridesetih letih, po soočenju s konkurenčno delovno silo iz Kitajske, Indije in Indonezije, kjer so plače bistveno nižje, smo bili priča močnemu pritisku na zniževanje plač. In kar je še pomembnejše: globalni sistem je ustvaril socialni razred, v katerem ljudje živijo od rent – od intelektualne ali kakšne druge vrste lastnine – in ne od svojega dela. V novi knjigi pišem o tem, da prehajamo v obdobje rentnega kapitalizma, v katerem bo velik del prihodkov pripadal rentni plutokraciji in oligarhom, ki imajo v svojih rokah ta rentni mehanizem.

Rentni kapitalizem vodi v kolaps sistemov, kakršne smo poznali v 20. stoletju, in pomeni konec distribucije dohodka. Zbudili se bomo v zelo boleči realnosti; plače v Evropi v prihodnjih desetih in več letih se bodo zniževale, namesto da bi se zviševale. Trendi, ki bodo spremljali politiko plač, bodo vplivali na varčevanje. Vlade v posameznih državah bodo še naprej klestile stroške socialne države. Če se ne bomo domislili alternativnih načinov distribucije dohodka, ne bomo priča le povečevanju števila prekarnih delavcev, temveč tudi ogromnemu številu ljudi, ki bodo izgubljali premoženje in postali del socialnega razreda, izločenega iz družbe.

Dohodek, ki bi ga morali deliti med ljudi, ki se preživljajo z delom, se krči. V takšnih okoliščinah bomo morali pokazati veliko več domišljije pri iskanju novih načinov razdeljevanja. Del tega razmisleka bo tudi možnost uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) in iskanje možnosti, kako bi nacionalni kapitalski skladi sodelovali pri rentnem dohodku.

Sporočilo moje nove knjige bo zelo jasno: če bomo šli v smeri rentnega kapitalizma, se bomo morali soočiti s še večjimi družbenimi neenakostmi, z naraščajočo negotovostjo in zelo verjetno tudi različnimi oblikami totalitarnih politik. Politiki bodo del prekariata krivili za probleme drugega dela prekariata. Ta grožnja postaja vedno bolj verjetna in jo moramo vzeti resno, saj se tako ustvarjajo razmere za nastanek skrajno desničarskih neofašističnih skupin.

V katerih državah je ta grožnja fašizma najbolj ­prisotna?

Gre za neofašizem, ker pomemben del fenomena predstavlja neoliberalna ideologija, ki promovira krčenje socialne države. Fašizem je prisoten v smislu nadzora nad luzerji, ki jih je treba kaznovati in razviti panoptično državo, ki bo nadzirala in kaznovala vsakršno obliko nekonformizma ter budno spremljala, kaj počnejo brezposelni, migranti, Romi in drugi pripadniki manjšin.

Ta oblika neofašizma je danes najbolj prisotna na Madžarskem, kjer gredo stvari v zastrašujočo smer. Podoben trend je opaziti tudi v drugih državah, v različnih pojavnih oblikah, kot denimo gibanje Zlata zora v Grčiji. Podobne skupine lahko najdete tudi v Nemčiji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, celo v skandinavskih državah. Gre za skupine kriminalcev, ki ne omahujejo pred napadi na migrante in pripadnike drugih manjšin. Zlovešča je tudi retorika ameriških čajankarjev. Teh norih desničarskih gibanj je že toliko, da lahko govorimo o mednarodnem trendu. Edino zdravilo proti temu je dovolj veliko ljudi v politični sredini, ki niso naklonjeni radikalnim političnim stališčem. Če bomo še naprej premikali celoten politični spekter na desno, se bojim, da vstopamo v zelo neprijetno obdobje.

Čemu pripisujete svojo veliko priljubljenost v Vzhodni Evropi?

Delno je to zato, ker se je prekariat po letu 1990 najhitreje razvijal v srednji in vzhodni Evropi, kjer je številnejši kot drugje. V nekaterih vzhodnoevropskih državah predstavlja že več kot polovico prebivalstva. Ko na Poljskem, kjer sem prodal zelo veliko knjig, govorim s tamkajšnjim prekariatom, vidim, da resnično razumejo, o čem govorim.

Delno je moja priljubljenost v vzhodni Evropi posledica tamkajšnje specifične situacije, povezane s socialistično preteklostjo in kulturnimi vrednotami. Ljudje v vzhodni Evropi se čutijo zelo povezane s svojo zgodovino in kulturo. Pri njih opažam veliko bolj zgrajen odnos do družbe, v kateri živijo.

Poleg tega problem prekariata v vzhodni Evropi ni le v tem, da dela v negotovih oblikah dela, da je brez profesionalne identitete in nadzora nad svojim življenjem, kar po­vzroča veliko frustracij. Ker so se negotove oblike dela razvijale v večini držav, je veliko ljudi izgubilo socialne pravice, vendar so te izgube v vzhodni Evropi mnogo večje kot na zahodu. V teh državah so ljudje izgubili pravico do pokojnine, do plačanih počitnic, zdrav­stvene oskrbe in drugih pravic, ki so bile v socializmu vsem dostopne in samoumevne.

Sodeč po vsebini vaše zadnje knjige Poglavje o prekariatu vas še posebej skrbi izguba državljanskih pravic?

To, kar me še posebej skrbi, je izguba pravic, ki posameznikom omogočajo, da v primeru ogroženosti lahko uporabijo pravni sistem. Ena od značilnosti, ki v zadnjem času najbolj zaznamuje prekariat, je, da izgublja pravico do pravnega varstva. Vedno več ljudi nima zagotovljene temeljne pravne varnosti, ki pomeni, da se jim ne more nič zgoditi, dokler niso pravnomočno obsojeni in dokler jim ni izrečena kazen glede na težo njihovega prestopka. Poleg tega se prekarci spreminjajo v ljudi, ki morajo nenehno nekoga prositi za uslugo ali pomoč, ker imajo zaradi krčenja pravic vedno bolj zvezane roke.

Današnje posledice erozije državljanskih pravic lahko primerjamo s srednjim vekom, v katerem so imeli prišleki ob prihodu v mesto dostop le do omejenega števila pravic v primerjavi z avtohtonim prebivalstvom. Postali so državljani drugega reda. Danes je v nekem smislu še veliko slabše. S temi problemi se ne soočajo le migranti, ki prihajajo in ostajajo brez pravic. Čedalje bolj ranljivi so tudi ljudje, ki imajo državljanstvo, pa vseeno izgubljajo pravice, ki so jih izborile že generacije pred njimi.

Krči se tudi dostop do kulturnih pravic, ki so del določene skupnosti in ustvarjajo občutek pripadnosti in solidarnosti. Za prekariat je značilno, da nima možnosti, da bi se definiral z vstopom v takšne skupnosti. Tuja jim je tudi vsakršna profesionalna identifikacija, kot so jo poznali pripadniki starih cehovskih sistemov in profesionalnih združenj, ki so vstopili v sistem kot vajenci in pomočniki ter se počasi vzpenjali po poklicni lestvici, si gradili poklicno identiteto in osvajali poklicne standarde. Prekariat te možnosti nima, ker opravlja različna dela pri različnih delodajalcih. Menjuje dela, delodajalce in poklice in nad tem nima nadzora. Ta nestanovitnost ljudem otežuje tudi vsakršno poklicno napredovanje.

Ste seznanjeni s položajem na trgu dela v Sloveniji?

Do neke mere. Vladna politika v Sloveniji prispeva k naraščanju prekariata s spreminjanjem delovnopravne zakonodaje. Politična retorika, ki oglašuje prožnost trga dela, je po­vsod enaka – narekujeta jo evropska komisija in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Osebno sicer nimam nič proti prožnejšemu trgu dela. Če se odločimo, da bomo peljali stvari v tej smeri, moramo na drugi strani poskrbeti za močan socialni sistem – ta pa vsako državo zelo veliko stane. Na žalost večina evropskih držav uvaja vse bolj prožen trg dela, na drugi strani pa oža socialne pravice. To je popolnoma nelogično. Če imajo ljudje zagotovljeno dohodkovno varnost in če imajo zagotovljen vir preživetja, bodo veliko lažje privolili v prožnejšo delovno zakonodajo.

Ko govorimo o teh stvareh: najprej je treba ovreči mit o uspešnih skandinavskih državah, ki jih omenjajo vse vlade, ko poskušajo razrahljati delovno zakonodajo, pri čemer ne povedo, da ima Švedska v zadnjem času najhitrejšo rast dohodkovne neenakosti v Evropi. Narašča tudi število ljudi, posebej med mladimi moškimi, ki so odvisni od socialne pomoči. Na Švedskem je brezposelna že četrtina mladih, narašča tudi švedski prekariat. Vse to kaže, da se je opevani skandinavski model izpel.

Francoski marksist Michel Husson v knjigi Čisti kapitalizem piše, da je lahko odgovor na današnje grobosti neoliberalnih politik le radikalen. Ali je možno, da bomo dočakali delavske revolucije, kot jih poznamo z začetka 20. stoletja?

Koncept revolucije je vezan na izkušnje prejšnjega stoletja. V tedanjih časih je bilo govoriti o revoluciji napredno in razumljivo dejanje. Če bi ta diskurz uporabljali danes, bi zlahka zgrešili bistvo. V današnjih časih moramo dati priložnost novim oblikam naprednega egalitarizma, ki spoštuje prizadevanja prekariata. Če bi razmišljali o revolucijah, kot jih poznamo z začetka 20. stoletja, bi bilo to infantilno. Namesto o revoluciji moramo razmišljati o evoluciji. Izmisliti si moramo nove načine, ki nas bodo opremili, da bomo lahko začeli na novo spreminjati družbo. Današnja avantgarda, če uporabim ta starinski izraz, je progresivno gibanje prekariata, ki nam edino lahko prinese želene spremembe. Če bomo zgrešili bistvo, bomo postali ujetniki bodisi socialnih bodisi krščanskih demokratov in njihovih številnih neoliberalnih preoblek. Kar zadeva prekariat, se mora ta združiti v samostojen družbeni ­razred.

Kaj imate v mislih, ko pravite, da so stranke­ na levici izgubile integriteto in sočutje ter postale politično manipulativne?

Druga polovica 20. stoletja je pomenila triumf socialne demokracije. Ob koncu druge svetovne vojne so si začeli prizadevati za državo blaginje, ki naj bi temeljila na principu dela. Zagovarjali so pravice v zameno za delo ali, še slabše, v zameno za to, da se poročite z nekom, ki dela. Do neke mere je bilo to sicer, vsaj na začetku, napredno razmišljanje, ker se je povečalo število ljudi, ki so pridobili širši krog pravic. Sčasoma se je pokazalo, da gre le za omejen obseg redistribucije, ki je vodil v zelo paternalistične socialne politike, ki so bile povrhu vsega še seksistične. Hranilci družine so bili moški, ki so delali, zato so pridobili veliko več kot ženske, ki so opravljale druge vrste del.

Socialna demokracija ni bila napredna in ni v zadostni meri razdelila dohodka. Ko je izgubila progresivni naboj, je postala rigidna, brez utopičnega etosa in želje po spreminjanju na bolje. Danes je to konservativna politična opcija z malo začetnico. S tem, ko so posvojili neoliberalne ekonomske modele, da bi zgradili­ državo blaginje, so popolnoma izgubili legitimnost. V zadnjih dvajsetih letih, še posebno v času ekonomske krize, je zapravila vse možnosti za zagovarjanje ­napredne politike.

Kaj bi morala narediti levica, da bi se spet našla?

Se bojim, da ne more storiti ničesar več in da smo priča koncu socialne demokracije. Upam, da ljudje, ki vstopajo v politiko, ne razmišljajo, da se morajo zgledovati po političnih modelih 20. stoletja, ampak naj raje ustvarijo nove modele, primerne za današnji čas. Prekariat ima največ možnosti, da postane nova družbena sila, ki bo narekovala spremembe, zavedajoč se vakuuma, ki je nastal na levici. Socialna demokracija se krči in postaja vse šibkejša, stare komunistične stranke so mrtve. Nastopil je čas za moderno levico, ki bo redefinirala veliko trojico – bratstvo, svobodo in enakost!

V Španiji se pod vodstvom Pabla Iglesiasa krepi nova politična stranka, ki se poleg odpisa dolga zavzema za višjo obdavčitev kapitala, minimalno plačo in pravice prekariata. Je kakršnakoli možnost, da Podemos v Španiji prevzame oblast?

To bi bilo fantastično, še posebej, ker grški Sirizi morda ne bo uspelo! Mislim, da je to, zaradi katastrofalne situacije v Španiji, zelo verjetna možnost. S Podemosom se v tej državi obetajo resnične spremembe. Lani za božič, ko so me povabili v Madrid, sem jim položil na srce, naj ne podležejo skušnjavi, da bi se začeli dobrikati srednjemu razredu. Zadržati morajo fokus na temah, ki so jih inspirirale. To bi definitivno pomenilo, da bi v Španiji uvedli univerzalni temeljni dohodek (UTD) in bi vsi Španci imeli zagotovljeno osnovno preživetje.

Lahko si predstavljam, kako se mnogi bralci­ držijo za glavo, ker se jim UTD v današnji Španiji zdi utopija ...

Današnja Španija se spopada z velikimi družbenimi neenakostmi, visoko, kar 50-odstotno brezposelnostjo med mladimi, velikimi dolgovi itd. V takšnih razmerah bi UTD samo pomagal oživiti gospodarstvo. Lahko bi začeli s skromno vsoto in sčasoma ta sistem ­nadgradili.

Lahko v Evropi pričakujemo kakšne ­spremembe glede odpisa dolga?

Upam, čeprav nisem optimist, da se bo Nemčija odrekla svojega stališča. Še posebej težka situacija v Grčiji je posledica sramotnega dolga. To je navadna prevara, saj so Nemci in Francozi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja namenoma posojali Grčiji denar, čeprav so vedeli, da ga Grki ne bodo mogli vrniti.

Drugo pa je nemško svetohlinstvo. Leta 1953 je Zahodna Nemčija trpela ekonomsko stagnacijo zaradi ogromnega dolga do zahodne Evrope, vključno z Grčijo. Odpis tega dolga je bil začetek nemškega gospodarskega čudeža. Naj torej Nemci ne pozabijo zgodovine.

Poleg levice so tarča vaših kritik tudi ­sindikati, do katerih ste v zadnjem času zelo neprizanesljivi. Zakaj?

Sindikati so  postali instrument v rokah laburizma in postavili delo na piedestal. Ne znajo drugega kot ponavljati: delo, delo, še več dela ... Polna zaposlenost je zanje ideal, pri čemer pozabljajo, da je v sužnjelastniških družbah ta ideal zlahka dosegljiv. Približamo se mu lahko tudi z vztrajnim zniževanjem plač.

Poleg tega so sindikati naredili napako, da so ostali na branikih proletarskega načina življenja. V začetku 20. stoletja je bilo takšno stališče napredno, ker je bilo pred tem veliko slabše, danes pa so se stvari bistveno ­spremenile.

Če na predavanjih prekariatu začnem govoriti o sindikatih, odidejo iz dvorane. Čeprav sem bil dolgo član sindikatov, jih danes ne vidim več kot napredno družbeno silo, ki nas bo popeljala v prihodnost. Osebno je zame takšno priznanje zelo boleče, vendar so izpolnili zgodovinsko vlogo. Preprosto niso zmožni ­zastopati prekariata.

Vendar se prekariat tudi sam, očitno, ni sposoben organizirati.

Delno je to zato, ker niso homogena skupina. Med njimi so kognitivni delavci, mladi izobraženci, migranti, industrijski delavci. Razvoj organiziranega delavskega gibanja je zahteval kakšnih petdeset let. Leta 1920 bi lahko isto vprašanje postavili za proletariat, ki na začetku prav tako ni imel svojega zastopnika. V primeru prekariata govorimo o zelo kratkem času od njegovega nastanka, pa že ima svoje družbeno gibanje, politične stranke in različna združenja. Če primerjate razvoj proletariata­ in razvoj prekariata, je slednji zelo hitro postavil obrise bodočih institucij. Zelo hitro so začeli oblikovati tudi nekaj, kar bi mirno lahko­ imenovali razredna zavest.

Za proletariat je glavni nasprotnik delodajalec, medtem ko je za prekariat bistveno večji nasprotnik država. Sintagma »moj delodajalec« je za prekariat smešna. Večina med njimi ima več delodajalcev, enega ta in drugega naslednji mesec. Ker ne odhajajo v isto tovarno vsak dan, leto za letom, se v tem smislu teže organizirajo. Zato je prekariat v posebnem, bistveno slabšem položaju od proletariata.

Delno je verjetno krivo tudi to, da večina prekariata pripada generaciji, ki je veliko bolj apolitična od generacij, ki so se pred njimi borile za pravice proletariata?

V začetku je to držalo. Mladi predstavniki prekariata so razmišljali o svojih političnih opcijah in izbirali med politiki in strankami. Ker jih nihče ni prepričal, niso hodili na volišča in so politično abstinirali. Vendar se iz te faze premikamo v naslednjo. Rojevajo se gibanja kot Podemos in Siriza, ki so prebudila prekariat. Mladi spoznavajo, da politična in volilna abstinenca vodita v zmago neoliberalizma. Neoliberalci so popolnoma zadovoljni, če ne volimo, saj jim s tem olajšamo, da lahko še naprej igrajo svojo igro. Iskreno upam, da se bo prekariat dokopal do zavedanja, da so se vsi znašli v istem čolnu. Od tam naprej je le še korak do političnega organiziranja.

V delovnem procesu je marsikje opaziti trenja med prekarci in vse bolj maloštevilnimi, ki še imajo bolj gotovo zaposlitev. Lahko predvidite, kako se bo razvijal ta antagonizem?

Najprej je treba te tenzije zaznati in jih priznati. Veliko ljudi še vedno vztraja, da obstaja enoten delavski razred. To ne drži in tisti, ki to vidijo, halucinirajo. Med prekariatom in proletariatom sta dve bistveni razliki: drugačni interesi in drugačna zavest. Proletariat se številčno krči in s tem se zmanjšuje tudi njegova politična moč. Mnogi med njimi prestopajo med prekariat, maloštevilni pripadniki selariata – tisti, ki so še zadržali varnost, ki jo zagotavlja redna zaposlitev – pa doživljajo usodo svojih otrok, ki so se pridružili prekariatu, čeprav jim je uspelo pridobiti solidno izobrazbo.

Pred dnevi sem imel intervju za kanadski radio. Ob koncu je znani kanadski novinar, ki se je pogovarjal z mano, z roko zakril mikrofon in mi šepnil: »Mislim, da se bom tudi sam zelo kmalu pridružil prekariatu.« Večina, ne le novinarjev, se danes ukvarja s podobnimi mislimi.