Tiskane izdaje
Rock'n'roll ima dve vrsti zvezd: ene zvezde pojejo, druge igrajo kitaro. Baskitaristi so manj vidni. A hkrati rock'n'roll držijo pokonci. Nikola Sekulović je kot basist začel leta 1983 pri skupini Gast'r'bajtr's, nadaljeval z Demolition Group in Borghesio, v devetdesetih letih je skrbel za basovske ritme skupine Laibach. Danes je basist skupine Dan D.
Nikolo Sekulovića sem spoznala v Pekingu. Zdelo se mi je povsem normalno, da je nekdanji »laibachovec« in eden najboljših baskitaristov današnje Slovenije tam. Kje pa bi lahko sploh bil? Ko je bila zasedba Laibach na poti v Severno Korejo, je zaprosila za dovoljenje, da po nastopu v Pjongjangu odigra koncert tudi v Pekingu. Kitajski cenzorji ji tega niso dovolili.
(Nikola Sekulović. Foto: Jože Suhadolnik/Delo)
V tistem trenutku sem pomislila na Nikolo. Poiskala sem ga na facebooku in mu poslala vprašanja. Odgovoril je takole.
Začniva z vašim odhodom v Peking. Kako se je to zgodilo? Zakaj ste odšli prav tja?
Z leti sem se zdresiral: ko začnem delati neumnosti, je čas za daljši dopust. Leta 2010 je kriza začela delovati kot nekaj resničnega, politika je zamegljevala dejansko stanje in ostrila retoriko, med ljudmi so se širili črni scenariji za prihodnost in stopnjevali konflikti, v sebi pa sem zaznal strup, ki mi je vsako jutro povzročal nemir in paniko. Razloga nisem razvozlal – moj osebni koordinatni sistem je kazal drugačno sliko: ljubezen – štima, glasba – štima, posel – štima! Od kod potem panika? Emanuela je ravno peljala h koncu študij sinologije in ob svežih informacijah o Kitajski sem si ustvaril sliko precej drugačnega okolja: »A ni danes bolje kot včeraj? Da! A ni bilo včeraj bolje kot predvčerajšnjim? Da! A bo jutri boljši kot danes? Seveda!«
Iz lokalne depresije me je vonj militantnega optimizma zvabil v Peking. Neposredno soočenje je razkrilo tudi druge plati napredka, vendar sem se vrnil domov potolažen: prepričal sem se, da lahko samostojno iz ničle začnem delovati tudi v okolju, v katerem povezave iz naše majhne plemenske skupnosti ne pomenijo nič.
Ali ni morda pomenljivo, da ste kot basist skupine Dan D v Pekingu naleteli na klub D-22? Lahko poveste malo več o tem, kaj je D-22, kdo ga vodi in kako ste v času bivanja v tem mestu sodelovali z njimi?
Dobra milijarda ljudi, pa tako malo vstopnih točk. Michael Pettis je takrat najbolj učinkovito komuniciral kitajsko sceno zunanjemu svetu. Zagotovil mi je hitro integracijo v alter sceno Pekinga, v zameno pa dobil nekaj našega zelo uporabnega tranzicijskega znanja. Pomagal sem mu redefinirati pogodbena razmerja s kitajskimi umetniki, malo pa tudi finančne plati poslovanja. Ob tem sem užival v presenečenjih, na primer: »Nikola, dovoli, tole je Seymour Stein.« Prosim?! Podpredsednik Warner Bros. v tej luknji?! Podobno inkognito vkorakanje legend tipa Jimmy Page ali Blixa Bargeld v D-22. Po drugi strani sem lahko samo ugibal, kako kombinira svoja glasbena nagnjenja z drugimi, bolj resnimi posli. Malce nenavadno, da druščina z Univerze Columbia sredi Pekinga brez večjih ovir širi krivo vero na generacije mladih kitajskih ustvarjalcev, se vam ne zdi?
Ste se kdaj srečali s Cui Jianom, ki še vedno velja za očeta kitajskega rocka?
Zadnje dni bivanja mi je menedžer sporočil termin skritega klubskega nastopa z vabilom na večerjo po koncertu, a je Cui Jian zaradi bolezni odpovedal nastop. Stika s številko ena ni bilo, zato pa sem dobil informacije »z vrha« pri številki dve: Kaiser Kuo, prilagodljivi lider največje kitajske rock atrakcije Tang Dynasty, zdaj eden od direktorjev brskalnika Baidu, mi je skozi posttiananmenske anekdote orisal svoje videnje popularne glasbe, predvsem pa zablode zahodnjakov, ki nekatere stvari dojemamo kot samoumevne. Predstavnik digitalnega giganta je kot zagovornik kitajske verzije svobode interneta tudi velik nasprotnik avtorskih pravic. Vsaj takrat je bil. Slišim namreč, da se pravila igre letos pričakovano obračajo v drugo smer. Imela sva zanimiv besedni dvoboj, v katerem sem izvedel veliko o Kitajcih, nekaj malega pa tudi o sebi.
Kako gledate na vlogo rock glasbe v družbah, kot je bila nekdanja jugoslovanska ali kot je današnja kitajska?
Oboji smo počepnili in vsak po svoje interpretirali zahodnjaški glasbeni slog, vendar je Kitajska – za razliko od našega režima – svojo sceno v osemdesetih res radikalno pacificirala. Prav Cui Jian je dober primer. Delovanje glasbenika je javno, zato je kakršnakoli konspiracija zelo težavna. Trdi režimi so lahko tarča sporočil, vendar so tudi lastniki »naše« infrastrukture: pri nas so bili na primer vsi klubi, založbe, mediji, festivali in podobno vsaj posredno pod državnim patronatom. Modro od naših, saj so lahko prek glasbenikov učinkovito tipali pulz državljanov in se temu najbrž tudi prilagajali. Na Kitajskem je manj zanimanja za to: še leta 2011 je vsak cede pred izdajo romal na odbor za cenzuro, kar od ustvarjalcev neizogibno zahteva veliko samocenzure.
Kako vplivajo na rock današnja družba, kolektivna depresija in čutenje krize?
Ah, groza, zelo kompleksno. Pred očmi imam 3D-sliko, bom skušal bolj matematično. Vrstni red pomembnosti si lahko zložite sami:
⚫ Tehnološki razvoj = hiperprodukcija in olajšane komunikacije = inflacija = padec vrednosti posamezne vsebine = večja vrednost forme = vtis izjemnosti = zajetje pozornosti vse bolj nezainteresiranih poslušalcev.
⚫ Redukcija poslušalca na potrošnika = okus, merjen z algoritmi, ki jih produkcija in distribucija uporabljata za nove in nove proizvode.
⚫ Redukcija glasbe na triminutni »komad« standardizirane in funkcionalne senzacije, pripravljene za merljive komunikacijske kanale.
⚫ Vse večja vloga posrednikov, ki selekcionirajo vsebine (od globalnih Googla, YouTuba, Spotifyja ipd. do lokalnih klubov, radijev, festivalov ipd.).
⚫ Reciklaža starih, varnih obrazcev = ustvarjanje novih, zavajajočih mikro trendov.
⚫ Izguba stikov s socialnimi gibanji (razumljivo, zaradi majhne teže glasbenih sporočil).
⚫ Stiki z drugimi umetnostmi in znanostjo = speljani na nivo načrtne inter-funkcionalnosti.
⚫ Otežen preboj mladih akterjev = ni mlade publike = realna grožnja izgubi množičnosti v prihodnje.
⚫ Nekoč zlata sredina ustvarjalcev se tanjša na račun večine, ki ne bo nikoli dosegla nivoja profesionalizacije, in manjšine, ki bo za preboj v majhen krog uspešnih dramatično nagrajena (v obliki klikov in denarja).
80 : 20 ali 99 : 1, oboje vidimo tudi v drugih branžah. Pa nič hudega: podobne zgodbe smo videli že kdaj prej, na primer pri tiskani knjigi. In vendar … Rock je obarval zelo kratko, 60-letno obdobje zgodovine – nič proti štirim tisočletjem evidentiranih človeških zgodb. Moč žanra so zaznamovali prav inovacija, stiki z drugimi umetnostmi, ne-tržno razmišljanje ter posledično vpliv na družbena gibanja (politična, rasna in razredna vprašanja, spolnost, feminizem, vojna in mir, individualizem, tehnologija, prehrana itd.). Če bo ta povezava res ugasnila, naj ugasne tudi rock. Nihče ga ne bo pogrešal.
S čim se trenutno ukvarjate?
Večino časa posvečam električnemu albumu Dan D, ki je zame – podobno kot zadnji album Tiho – del terapije, s katero se intimno soočamo z zgoraj navedenimi boleznimi. Zato smo ga tudi poimenovali DNA D, na ovitku pa razkrili tudi dejanske rezultate naših genetskih preiskav. V veliko stvareh smo si podobni – zanimivo, da nas le majhne stvari usodno razlikujejo. Prvi del albuma je 1. aprila evidentiral replikacije enostavnih vzorcev, ki smo jih prepoznali pri sebi. Sam snemalni proces je bil hiter, bistveno težje delo je bila odkrita identifikacija samih vzorcev ter njihovo razkritje. Priznanje grehov kot predpogoj za Odrešitev. Drugi del bo na dan mrtvih razkril drugo plat, mutacije, in zahteva precej več časa, energije in pozornosti. Bližamo se koncu procesa: vsak dan se iztirjamo in lovimo še zadnje rezultate eksperimentov. Pri tem pogosto ravno v napakah najdemo koščke resnice. Zanimivo početje.
Kako gledate na odhod Laibacha v Pjongjang? Ste že bili v Severni Koreji?
Ah, sem se kar rahlo spolno vzburil! Tovrstne poteze so tako zunaj šova in biznisa; iskreno obžalujem, da tega nisem več deležen. Vesel sem tako za Laibach kot za Korejce. Veste, Laibach ni nekakšen Apolo 11, ki bi na gluhem teritoriju pustil nekaj spominkov za nekakšne vesoljce: po mojem jim bodo tam prisluhnili zelo resno, z velikim zanimanjem in pozornostjo. Če bodo imeli srečo, jih bodo v DPRK mogoče celo obdržali. Ko bodo prišli nazaj, pa bodo s sabo najbrž prinesli precej zanimivih vzorcev.
Obstaja nevarnost, da jih ne bodo spustili iz države?
Ne, šala. Mislim, da je bilo precej bolj zapleteno priti ven po koncertu v Sarajevu leta 1995. Ko greš na neznan teritorij, kjer se močna čustva prepletajo s hladnokrvnostjo, je reakcije, tako tuje kot svoje, težko napovedati. Če ti domačin rutinsko svetuje, da se na določeni trasi, peš ali v oklepnem vozilu, zaradi ostrostrelcev skloniš čim bolj k tlom, problem ni več abstrakten, postane zelo otipljiv. Ali če ne veš, s katero vojsko ali milico imaš opravka na nadzornih točkah. Takšnih stvari se v DPRK najbrž ni bati. Takšne odprave so za akterja, ki je vajen normiranega zahodnega okolja, vedno malce adrenalinske – spodrsne ti namreč lahko kjerkoli, noben priročnik pa ti ne more dati natančnih navodil. Kdor se kljub temu odpravi tja, že ve, kaj in predvsem zakaj to počne.
Ali mislite, da je pri organiziranju turneje potrebna moralna komponenta? Je njihov odhod v Pjongjang stvar etike?
V Severni Koreji je to najbrž res vprašanje etike: dobili bodo lepo porcijo dobrega in kako seme zla. Tudi za Laibach ta tema ni nepomembna, saj se z vprašanjem njihovega odnosa do sveta in do sebe intenzivno ukvarjajo predvsem – drugi. Pri takih vprašanjih komentatorji razkrijejo več o sebi kakor o temi ali protagonistih samih. Pred-sodb je veliko na vseh straneh, ampak – si lahko predstavljamo boljšo terapijo, kot sta prav neposredni stik in komunikacija?
Kako ocenjujete stanje današnje slovenske glasbe?
Vnaprej se opravičujem za posploševanje in kakšno pikrost. Toliko besed o Združenih državah Evrope, na koncu pa fašemo razcefranost, v kateri sta Avstrija in Italija za nas še vedno tujina? Akterji svojega doma ne vidimo v Evropi, temveč na varnem, pri mami. Kljub temu o slovenski sceni ne moremo govoriti, saj smo se tudi interno razbili na majhne in nepovezane enote. Množica individualcev, ki v komuniciranju in povezovanju očitno ne najdemo učinkovitega modela. Skladna s tem je tudi sporočilna vrednost. A kdo od nas sporoča kaj pomembnega, na primer: »IMAM ZDRAVILO ZA RAKA!« Ne. Glasbeniki se z večnim »zakaj« (ki se lepo rima na maj, raj, nazaj ipd.) še vedno sprašujemo brez odgovora, pripovedujemo zanimive zgodbe mikro okolja, repliciramo mite ali predlagamo nemogoče, na primer da bi poletela v nebo. Pobožne želje.
Dvomilijonski trg je tudi ekonomsko podhranjen, zato je odločitev za profesionalizacijo, ki bi lahko omogočila presežke v rezultatih, pravzaprav redka. Pogumni se odpravijo v tujino in se iz daljave čudijo bitkam interesnih skupin ter debatam o kvotah slovenske glasbe. Pri slednjih je zanimiv predmet zaščite, ki se vrti okrog jezika in državljanstva, pozabljamo pa, da – z izjemo ljudske in narodno-zabavne glasbe – bolj ali manj vsi preigravamo anglo-ameriške glasbene vzorce. Slogan »Bravo, ne zveni tako slovensko!« je eden večjih komplimentov, ki si ga podeljujemo kolegi. Nenavadno.
Krivce za notranjo stagnacijo scene zlahka najdemo v zunanjem sovražniku (multinacionalke in Hrvati, seveda), lokalnem kapitalu (npr. programi RTV, ki jih hihitaje po desni prehitevajo precej bolj vplivni youtube, itunes in podobni) ter zastarelih poslovnih modelih (kjer so stare posrednike v resnici samo nadomestili novi, digitalno neotipljivi in neobčutljivi za nacionalni blagor). Spregledamo, da nacionalni sceni bolj kot protekcionizem lahko pomagajo mednarodno močni igralci: brata Dragić, Talking Tom, Tina Maze, Avsenik in DJ Umek naši, Novak Đoković in Goran Bregović svoji, Björk in Sigur Rós, Skype, Schwarzenegger, Nokia, Abba, Katarina Čas, Maksim Mrvica, Alexandra Stan, Spotify, Stefanovski, Bob Marley, pa tudi Kurt Cobain in podobni iz majhnih mest velikih ZDA – svoji.
Takšni ljudje bodo primarno sami vlagali čas, energijo, vztrajnost in denar, spotoma pa mogoče tudi spreminjali svet. Zdrava doza egoizma lahko povzroči veliko kolateralno korist za okolje in prav nič ne bi škodilo, če bi bili takšni akterji pri poskusih preboja deležni tudi kakšne podpore. Priznam, moje osebne ambicije so tukaj precej usahnile – bom raje pomagal kakemu brihtnemu in delovnemu mladcu. Naj se javi. Do takrat se bom skušal izogniti lokalnim polemikam in se raje posvetil delu z Dan D.
Torej tudi vi odklanjate povezovanje?
V sedmih letih krize se je slovenska glasbeno-ekonomska pokrajina precej spremenila: razen domišljenih fetiš izdelkov so fizični nosilci postali stvar preteklosti; digitalna prodaja se še ni vzpostavila; obisk koncertov je nepredvidljiv; prihodki od pravic so odvisni od splošnega stanja gospodarstva ter od učinkovitosti kolektivnih organizacij za uveljavljanje teh pravic (učinkovitost pa trpi zaradi dolgoletnih internih sporov); priložnosti za finančno učinkovite povezave s filmom, gledališčem oziroma drugimi kreativnimi industrijami je malo; vzročne zveze med pojavnostjo v tradicionalnih medijih in uspešnostjo se podirajo. Kaj lepšega?! V taki situaciji nimaš kaj izgubiti, zato se odpira polje nove Svobode, ki vključuje potrebo po povezovanju. Predvsem po takšnem, ne-funkcionalnem, ne-naravnanem neposredno na zamišljeni bližnji cilj. Sedanji čas je zame time-out, v katerem se dnevno pogovarjam z ljudmi iz raznih branž. S športnikom, finančnikom, filozofom, deratizerjem, novinarjem, gostilničarjem, avtomehanikom, računalničarjem, policajem, politikom, obrtnikom, pravnikom, razvijalcem aplikacij, slaščičarjem, z ljudmi torej, ki niso tako tesno povezani z glasbo.
Odpiramo različne teme in ugotavljamo stične in odmične točke. Inspirativne elemente debat marsikdaj spreobrnem in vgradim v razmišljanje o glasbi. Na glasbeni sceni imam za zdaj malo sogovornikov; nekatere stvari v življenju pač niso enostavne in nekatera moja stališča niso prijazna. Povezovanje zahteva nekaj poenotenja pri določanju problema, rešitve ter metod, poleg tega pa visoko stopnjo predanosti. Brez tega pač ne gre. Sem optimist, saj v zadnjem letu prepoznavam svojevrstno osvobojenost v delovanju nekaterih kolegov. Naslednje leto, ko bomo videli učinke letošnjih dejanj, pričakujem, da bo nastopilo obdobje povezav.
Še obstaja neobstoječa Juga? Hočem reči, ali s pomočjo glasbe, s katero se ukvarjate, še vedno živi komunikacija med republikami nekdanje Jugoslavije?
Komunikacija obstaja, deloma na starih, deloma pa se je vzpostavila na novih temeljih. Dominacija večinskih kultur se kaže skozi teritorialno vseprisotnost turbo folka (kontinent) in grško-rimskega stila (Jadran), oboje s posodobitvami programske opreme. Pri urbani glasbi je nekaj novejših ustvarjalcev zmožnih zaobseči celotno ozemlje, na primer Dubioza kolektiv, S.A.R.S. ipd., drugače pa v žanrih harajo starejše, ponarodele in preverjene zvezde. Pri mlajših ustvarjalcih obstajajo številne mrežne povezave, ki sicer dajejo videz kompaktnosti, a večje množičnosti oziroma vpliva na širša okolja ne zaznavam. Da ne bo pomote: nisem zagovornik množične kulture. Ta v danem sistemu le omogoča samofinanciranje – kaj lepšega, če človek živi od dela, ki ga ljubi. In obratno.
So Slovenci dovolj seznanjeni z azijskimi trendi? Je Azija sploh pomembna, ko gre za rock glasbo ali nove glasbene žanre?
Razen v posameznih nišah, kjer se lokalne identitete promovirajo skozi razvejane neposredne kanale (pri nas na primer festival Druga godba), se Azija pri nas pojavi le, če je integrirana v globalno glasbeno, filmsko ali igralno industrijo. Veliki izvajalci na primer klasične, jazz, etno ali pop glasbe so znani, kar najbrž ne velja za avtorje oziroma vsebine same. Jezik se pokaže kot prvi problem, četudi ga občasno preseže kak poletni hit, na primer korejski Psy, ali tehnološka atrakcija, kot na primer Hacune Miku. Azijski glasbeni vzorci so tudi drugačni od apetitov našega trga in (še) nimajo podpore matičnih industrij, ki bi teoretično lahko »kolonizirale« tudi kakšno ozemlje zunaj Azije oziroma zunaj območij svoje diaspore.
Pri alternativni glasbi je nekoliko lažje, saj si ustvarjalci olajšajo preboj in marsikdaj posežejo po angleščini. Kljub temu se nekateri ustvarjalci prebijejo tudi z glasbeno govorico ali sporočili v svojem jeziku, vendar pod pogojem, da tudi z drugimi orodji ciljajo na bolj zahtevno oziroma radovedno občinstvo. Veliko je še manevrskega prostora pri uporabi tradicionalnih glasbil, ki so več kot samo medij: v primerjavi z nekaterimi afriškimi, latinskoameriškimi in celo avstralskimi glasbili so – z izjemo sitarja – simbolni zvoki mnogih azijskih glasbil, predvsem kitajskih, še vedno precejšnja neznanka. Globalna industrija je prek izvajalcev, kot na primer The Beatles, Paul Simon, Sting, Peter Gabriel ipd., predstavila, pozneje pa prek integracije v razne glasbene žanre s številnimi novimi zvoki že velikokrat postregla z novimi impulzi za požrešna zahodnjaška ušesa. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo na vrsti zvoki Kitajske.
Ste se naučili kaj kitajščine? Bi lahko živeli na Kitajskem?
Jezik? Znam toliko, da se brez težav znajdem v trgovini, restavraciji in taksiju. Za kaj več bi se moral pa res potruditi. Pravila obnašanja? Prvi mesec sem se zaletaval v steno, drugi mesec prispel na rob obupa. Četudi nisem veren, sem naslednjih nekaj mesecev skozi stik s kitajskim vsakdanjikom pri sebi prepoznaval prepojenost z normami krščanske civilizacije, o kateri mi je postalo jasno, da res ni ne edina in sploh ne edina prava. Mnoge stvari, ki so se mi zdele narobe, se mi zdaj – četudi nesimpatične – zdijo bolj skladne z naravnim redom. Pa tega ne mislim mistificirati: čuti se tudi v urbanem okolju.
Moja prva asociacija je na videz kaotičen promet Pekinga, kjer sem v šestih mesecih videl petkrat manj prometnih nesreč kot v normirani in tridesetkrat manjši Ljubljani. Ne prav in ne narobe – drugače. Če bi lahko živel na Kitajskem? Brez kakršnihkoli pomislekov.
Potem se pa zopet vidiva tam!
