Wagnerjev festival v Bayreuthu: Katharina Wagner je obudila mrtvo Izoldo

Odločitev je padla: odslej bo slavni Wagnerjev festival v Bayreuthu vodila le Katharina Wagner, brez polsestre Ewe Wagner - Pasquier. Njena zmaga se zdi bolj prepričljiva in za prihodnost festivala pozitivnejša. Katharina ima prednost, ker je režiserka in s svojimi režijami napoveduje festivalu prihodnost. Letošnja opera Tristan in Izolda je na premieri povsem prevzela, kot je poročal tisk, nemško kanclerko Angelo Merkel.

Rivalstvo v Wagnerjevi rodbini, to je skladateljevih potomcev, pravnukov in pravnukinj, je splošno znano že vrsto let. So pač preveč sposobni, vsi na umetniškem in še posebej gledališkem ali teoretskem področju, a je v Bayreuthu očitno prostora le za enega voditelja.

Ta položaj si je po svoje izborila, uradno pa bila izvoljena, najmlajša izmed konkurentov, tako iz rodbine kot izmed zunanjih kandidatov, sedemintridesetletna Katharina Wagner. Bayreuth potrebuje drzne avtorje, režiserje, scenografe, dirigente, pevce, saj ima najboljši orkester in operni zbor (skupaj 330 glasbenikov) na svetu za interpretacijo Wagnerjevih oper.

Katharina Wagner je na pragu let, ko se njena samozavest in znanje, rodbinska, genska povezanost s pradedkom in ogromna tradicija od leta 1876 dalje soočajo z največjimi poustvarjalnimi umetniškimi zahtevami. Od vseh kandidatov jim je, kot kažejo razmere, ona še najbolj kos. To se vidi tako po organizaciji, ki letos niti najmanj ni bila lahka, kot po njeni režiji Tristana in Izolde, eni najboljših predstav z mnogimi inovacijami in novimi pogledi ter interpretacijami slavne opere od začetnih konceptov leta 1855 do premiere v Münchnu 10. junija 1865.

Burno dogajanje v zakulisju

Organizacijske težave so se pokazale kot največji problem ravno pri Tristanu in Izoldi, ker jo je pripravljal slavni nemški dirigent, pravzaprav najbolj priljubljen med vsemi nemškimi dirigenti, Christian Thielemann, v predstavi pa naj bi kot druga solistka – prva je bila mišljena Eva-Maria Westbroek, ki je že prej odpovedala svoj nastop – pela Anja Kampe, življenjska partnerica ruskega dirigenta Kirila Petrenka. Priprava na njen nastop je »padla« ravno v čas volitev in imenovanja novega šefa dirigenta in umetniškega vodje Berlinskih filharmonikov (z začetkom mandata leta 2018). Petrenko je premagal Thielemanna; oba pa sta angažirana v Bayreuthu, pri čemer Petrenko nadaljuje dirigiranje Prstana Nibelunga.

Po njegovi zmagi v Berlinu so se očitno stvari tako zaostrile, da se zvezdniška dirigenta v Bayreuthu ne bi ravno rada srečevala pred istim orkestrom iz dneva v dan, od 25. julija do 28. avgusta, Petrenkova ženska pa ne rada pela v predstavah, ki jih dirigira Thielemann. Petrenko je očitno »potegnil« svojo žensko iz zasedbe Tristana in Izolde, našli pa so še tretjo Izoldo, sopranistko Evelyn Herlitzius. Petrenko Prstana prihodnje leto ne bo več dirigiral; zanj so prav tako že našli novega dirigenta, kar kaže na iznajdljivost Katharine Wagner.

Bayreuth je tako verjetno kar za vedno izgubil dirigenta Petrenka, ali vse dotlej, dokler bo na programu Tristan in Izolda s Thielemannom. Vsaj pet let. Škoda, Petrenko je za dirigiranje Prstana predlanskim in lani dobil same odlične ocene. Thielemann pa seveda letos za Tristana in Izoldo. Ovacije so, ko pride sam na oder in pokaže na orkester, ki ga gledalci sicer ne vidijo, ker se stopničasto spušča pod odrom proti dnu, dobesedno huronske.

Brez dvoma je v Bayreuthu zmagovita režiserka Tristana in Izolde Katharina Wagner. Družabna kronika je na odprtju festivala ni pokazala, torej je ni bilo na vratih festivalske dvorane na Zelenem griču, da bi sprejela nemško kanclerko Angelo Merkel z možem Joachimom Sauerjem, o katerih trdijo, da sta velika wagnerjanca. Bayreuther Festspielezeitung med več kot štiridesetimi fotografijami uglednih gostov na rdeči preprogi pred dvorano ravno Katharine Wagner ne predstavlja, kar pomeni, da je ni bilo tam; pravzaprav gostov ni sprejel nihče od festivala (!); kot režiserka je bila nekje drugje. A pustimo zdaj zakulisje ob strani.

Največji pogum v interpretaciji Tristana in Izolde

Katharina Wagner je v svojem videnju in interpretaciji Tristana in Izolde pokazala morda celo največji pogum doslej; večji od slavnega francoskega režiserja Patricea Chéreauja v milanski Scali pod dirigentskim vodstvom Daniela Barenboima in z Waltraud Meier kot Izoldo leta 2007. V Wagnerjevi partituri je poiskala nove možnosti razlag in interpretacij, bolj na psihoanalitski podlagi, s poudarjanjem Wagnerja kot velikega psihoanalitika nekaj desetletij pred Sigmundom Freudom. Svoj koncept je radikalno in uspešno izpeljala do konca, s presenetljivimi potezami, ki pa se na koncu izkažejo ne le na moč izzivalne, ampak tudi vredne premisleka in sprejemljive po razmišljanju.

Edino ona je na koncu, po njeni slavni ljubezenski smrti, spet oživila mrtvo Izoldo. Nasploh je celotno tretje dejanje z na smrt ranjenim Tristanom sijajno že po njegovih halucinacijah in ob njih prikazovanjih Izolde na različnih mestih; v trikotnih odprtinah v ogromnih, osem metrov visokih stenah, ki so v drugem dejanju predstavljale opazovalnico umobolnice ali psihiatričnega zapora, od koder ni možnosti, da bi kdorkoli ušel, kot to zaman in vse bolj besno in panično poskuša Tristanov zaupnik Kurwenal, medtem ko se Izoldina družica Brangena hitreje vda v usodo, da bo pač tam, kjer sta Tristan in Izolda, torej v psihiatričnem zaporu. Tretje dejanje, Tristanov grad Kareol v Bretanji, kamor Kurwenal pripelje smrtno ranjenega junaka, ima skoraj isto scensko osnovo kot drugo.

Tristan tu še dočaka Izoldo, po vseh halucinacijah, pri katerih so se nekatere figure pokazale kot lutke, druge pa neme človeške figure; vse pa v oblačilih in podobi iste Izolde. O kom umirajoči Tristan še lahko halucinira, če ne o Izoldi? Katharina Wagner je to postavila na oder s tako prepričljivostjo in z interpretacijo ranjenega Tristana s tako silovito močjo, da je prevzelo gledalce. Razplet opere je prav tako presenetljiv; druga ladja po Izoldini, kralja Markeja s posadko, se sicer bliža, a se zdi, kot da je ni in da bo morda konec opere celo brez prizora s kraljem (da bo črtan).

Kralj s spremstvom čaka in opazuje umirajočega Tristana s komaj prispelo Izoldo povsem v temi, dokler ga luč ne osvetli, in potem se zgodi končni spopad; maščevanje Kurwenala Melotu, ker je Tristana zabodel v hrbet (mnogi ta prizor interpretirajo, kot da se je Tristan sam ranil, zavedajoč se svoje krivde pred kraljem Markejem), s čimer pa se Katharina Wagner ne strinja; Tristan je zahrbtno ubit, tako kot je zahrbtno uklenjen oziroma z Izoldo odgnan v zaporno-psihiatrično opazovalnico z uniformiranimi (nacističnimi?) stražniki na vrhu s svojimi reflektorji, ki spuščajo svetlobo na junake in jim, kot včasih pri vojaških zaslišanjih, parajo živce.

Kurwenal sicer v sklepnem prizoru drži nož na Markejevem grlu, a nima poguma, da bi mu ga prerezal, ker bi bil potem poseg Katharine Wagner v opero prevelik. Gesta je dovolj velika in pomensko opazna, da si lahko marsikaj mislimo: kralj nima pravice do ženske, ki si jo želi bolj oblastniško-birokratsko kot ljubezensko, bi lahko rekli. Potem ko Kurwenal porine nož v Melotov hrbet, sam na mig Markeja varnostnikom, naj pokončajo nasprotnike, prvi pade. Pravzaprav padejo vsi v vojaškem spremstvu (tu je spopad sicer bolj slabo režiran, brez bojevitosti in dramatike, ostaja bolj na simbolno-vsebinski ravni).

Tristan umira in ob Izoldi umre. Kralj Marke se približa na parah/postelji ležečemu junaku, sname klobuk (tu se zdi, kot da kralj aludira na Wotana) in čaka, da bo Izolda opravila svoje slovo, potem še pusti, da »umre«, in svojo glavo nasloni ob Tristanovo; slavno poveličanje v večnem posmrtnem življenju romantičnih junakov je doseženo, a traja le kakih deset, petnajst sekund. Kralj sunkovito zagrabi »mrtvo« Izoldo za roko, ta vstane in skoraj poveljujoče, češ, zdaj je tvoje ljubezenske tragedije vendar konec, hitro odkorakata proti skritim vratom v visoki steni brez oken in vrat.

Katharina Wagner je v Wagnerjevi partituri opazila orkestrski konec, ki daje možnost njeni interpretaciji in videnju zadnjih taktov opere; Izolda umre, a opere tu ali takoj ni konec; za režiserkin poseg je bilo ravno dovolj sekund ali taktov in možnosti razlage, kaj se pravzaprav zgodi, če kdo, ki ljubezensko umre, to lahko stori le v romantični ljubezni, ne pa v »realnosti«.

Ta njena interpretacija je bržkone zgodovinska in mimo nje ne bo mogel nihče več; ali Izolda ljubezensko umre; kar tako, da ji poči srce, kot v slovenski ljudski pesmi, ali pa je njena smrt bolj trpeča zamaknjenost, ki se bo sčasoma omilila in junakinja prebudila iz smrti. Lahko si predstavljamo pogum mlade Katharine Wagner, da je to storila! Verjetno se je v mislih posvetovala z očetom Wolfgangom Wagnerjem, dedkom Siegfriedom Wagnerjem in pradedkom Richardom Wagnerjem; vsi so bili za to! (Bi sklepal v oklepaju.)

Tristan in Izolda se iščeta že v prvem dejanju

Linijo razvoja svoje režije Tristana in Izolde je Katharina Wagner pokazala že v prvem dejanju, ko se junaka na ladji srečujeta bolj s pogledi kot fizično, ker ju vsakega na svoji strani vleče stran njuno spremstvo; vsi vedo, komu je Izolda namenjena, po koga je kralj Marke poslal nečaka, in malo manj, kaj se je dogajalo v predzgodbi, a se ve, da bo kralj Marke takoj vse izvedel.

Marke se sicer na koncu prvega dejanja na odru ne pokaže, čeprav mu posadka ob prihodu na obalo salutira in glasba govori o njegovem prihodu, kar morda ni najboljša režijska poteza, a po drugi strani ostaja skrivnost, kako je Marke sploh videti, in tako stopnjuje napetost pričakovanja, hkrati pa tu morda celo minimalizira njegov kraljevski pomen v operi.

Tristan in Izolda ne izpijeta ljubezenskega napoja oziroma strupa, da bi skupaj umrla, ampak zlijeta tekočino na svoji podani roki, tako da tekočina pada na tla. Ljubezen ne potrebuje ne strupa ne napoja, je taka po elementarni moči, brez »dodatkov«. S tem je vloga Brangene pri »mešanju« stekleničk zanemarljiva oziroma umaknjena, potisnjena bolj v ozadje omenjene konstrukcije.

Katharina Wagner iznajdljivo v drugem dejanju, psihiatričnem zaporu, daje Tristanu in Izoldi možnost ljubezenske izolacije tako, da si s pregrinjalom napravita zaslon pred vohunskimi reflektorji in psihiatričnimi pazniki; se skrijeta in tu zaužijeta svojo ljubezen. Storjena je bila napaka: morali bi ju zapreti narazen, ne pa skupaj, bi lahko rekli, a potem opere v taki vsebini ne bi bilo več. To je Katharina Wagner dobro vedela in še bolje izpeljala. Pokazala je, da je vnukinja svojih dedov, in to bo glasbeni svet sprejel.

Scenografija, kot je še ni bilo

Odličnega Tristana in Izolde kajpada ne bi bilo brez scenske zasnove Franka Philippa Schlößmanna in Matthiasa Lipperta, ki delata v tandemu, in kostumografa Thomasa Kaiserja (zelo je diferenciral zlasti Markeja in ga osmešil z lisičjim krznom okrog vratu, kot kakšno žensko, tako kot njegove ljudi v rumenih oblekah, medtem ko sta Tristan in Izolda v plemeniti modri, simbolni plemiško-kraljevski opravi, Brangena, Kurwenal in spremstvo pa v zelenorjavi) ...

Scensko je bil najzahtevnejši stopničasti labirint v prvem dejanju, tako kot ogromen »betonski« zapor v drugem in podobna osnova v tretjem; z omenjenimi trikotnimi velikimi odprtinami na različnih višinah s figurami prikazovanja Izolde. Katharina Wagner je izbrala in dobila ekipo, ki je najbolj ustrezala njenemu režijskemu konceptu in s tem ustvarila prepričljivo celoto.

Med pevci je bil markanten, igralsko prebujen, silovit, a dramatično ne čisto radikalen (kot nekoč Siegfried Jerusalem v tretjem dejanju) ameriški tenorist Stephen Gould. Ima izkušnje bayreuthskega odra in Wagnerjevih vlog. Izolda je bila, kot omenjeno, šele tretja pevka – Nemka Evelyn Herlitzius. Morda je bila ravno ona nekoliko problematična, ker njen glas ni enovit, zaokrožen in v vseh legah ne zveni lepo, ampak na posameznih mestih izpade preforsirano in s premalo finesami občutljivega fraziranja, a je po drugi strani ambientalna umestitev Tristana in Izolde tako močna, da se te pripombe relativizirajo.

Zelo močan je bil nemški basist Georg Zeppenfeld kot kralj Marke; ostaja birokratski oblastniški kralj, brez sočutja do Tristana; ni se vrnil, da bi mu razumevajoče odpustil, ampak prišel po svoj ženski plen. Zelo identificirana s svojima vlogama sta bila škotski basbaritonist Iain Paterson kot Kurwenal in nemški basbaritonist Raimund Nolte kot Melot, v tej režiji pa je bila nekoliko potisnjena na obrobje Brangena v interpretaciji nemške mezzosopranistke Christe Mayer.

Thielemann je v Bayreuthu kot doma

Dirigent Christian Thielemann je v Bayreuthu že dovolj let ter s toliko programi Wagnerjevih oper, da od njega ni mogoče pričakovati drugega kot samo najboljše. Njegova interpretacija je vseskozi celovita, napeta, jasna, orkester animira do skrajnosti, z dramatičnimi vrhunci v tretjem dejanju. Orkester je pod odrom skoncentriran od začetka do konca opere, napak ni, igra zlito tudi v tehnično najtežjih pasažah, ob katerih bi povprečen orkester prej kot ne razpadel, tu pa zveni vse jasno in lahkotno, z mavrico zvočnih barv in še posebej soli pihalcev (klarineti, oboe, angleški rog). Thielemann zna retardirati orkester in ga pripraviti na spremljajočo intimo prizorov na odru, morda v dinamiki ne gre do maksimuma, ki bi pripeljal do zvočne prezasičenosti ali celo grobosti.

Prav tako odličen je bil moški zbor, ki ga je pripravil Eberhard Friedrich. Na koncu je bilo blizu petnajst minut ovacij; minejo, kot bi trenil, najbolj za Tristana, Izoldo, Markeja in dirigenta Thielemanna s svojim orkestrom, sestavljenim iz posameznih članov najboljših nemških opernih in simfoničnih orkestrov.