Tiskane izdaje
Donald Tusk, novi presenetljivi predsednik evropskega sveta (funkcijo bo prevzel 1. decembra letos), je za Karolom Wojtylo, kasnejšim papežem Janezom Pavlom II., drugi Poljak v zgodovini, ki se mu je uspelo povzpeti tako visoko v evropski in svetovni politični hierarhiji.
Imenovanje Donalda Tuska, 57-letnega poljskega premiera, za naslednika Hermana van Rompuya je bilo za dobršen del Evrope v resnici svojevrstno presenečenje. In po svoje tudi za Poljsko. Evropski poslanec Ryszard Czarnecki iz največje poljske opozicijske stranke Pravo in pravica (PiS), ki jo vodi Jaroslaw Kaczynski, mi je sicer že pred dvema letoma v Strasbourgu vztrajno ponavljal, da Donalda Tuska zanima samo Bruselj. A vsi Poljaki vendarle niso bili takšnega mnenja. Veliko več možnosti za visok položaj v Evropski uniji so do letošnjega poletja denimo pripisovali zdajšnjemu zunanjemu ministru Radoslawu Sikorskemu, ki so ga mnogi še do nedavna videli kot naslednika lady Catherine Ashton.
Toda stvari so se potem obrnile drugače. Radoslaw Sikorski ostaja doma. Njegova evropska kariera je zaradi velikega domačega škandala, o katerem pišem v nadaljevanju, v glavnem končana, v Bruselj pa se seli njegov šef Donald Tusk. Tako evropsko kadrovsko politiko zdaj ureja nemška kanclerka Angela Merkel, velika zaveznica poljskega premiera, ki je s svojim vplivom tudi neposredno poskrbela za to, da bo Evropsko unijo v naslednjem mandatu prvič vodil politik z vzhoda celine.
Zaljubljena babica
Donald Tusk, sin tesarja in medicinske sestre, je pripadnik Kašubov, slovanske manjšine s severa države. Za svoje ime se ima zahvaliti babici Juliani, ki se je v mladosti odpravila v svet in se zaljubila v nekega lorda Donalda. Po mladostni ljubezni je najprej poimenovala svojega sina, ime pa je po njem nato dobil še njen vnuk.
Donald Tusk je soustanovitelj desnosredinske Državljanske platforme (PO). Ta se je na oblast zavihtela pred sedmimi leti. Tusk, po stroki sicer zgodovinar, je tako edini poljski premier, ki je po padcu komunizma na oblasti že drugi mandat. Stranka, ki se od opozicijske PiS Jaroslawa Kaczynskega razlikuje le v nekaterih sicer pomembnih detajlih (bistveno manj evroskepticizma, večja strpnost do istospolnih), se je na oblast povzpela z geslom: »Ne levo ne desno, ampak naravnost v Evropo!«
In tam je Donald Tusk zdaj tudi pristal. V času hude ekonomske in politične krize v Uniji, ki se ji je za povrh pridružila še kriza v Ukrajini. Tusku je domača opozicija dolgo očitala, da je premehak do Rusije. Premalo odločen da je bil zlasti po letalski tragediji pri Smolensku, ko se je na poti v usodni Katin smrtno ponesrečil malodane ves poljski državni vrh s predsednikom Lechom Kaczynskim na čelu. Toda ti očitki zdaj ne držijo več. Tusk je postal eden najostrejših kritikov ruske vojne proti Ukrajini in odločen zagovornik enotne evropske zunanje in tudi energetske politike do Moskve, ki v Evropski uniji po novem vidi samo še sovražnika in ne več zaveznika.
Donald Tusk ne skriva zadovoljstva ob imenovanju na visok položaj v Bruslju. Kakor da bi nekako hotel pobegniti iz Poljske. Slabe volje in resno zaskrbljeni so zato le v njegovi stranki Državljanska platforma, kjer je bil premier vsa zadnja leta nekakšna gonilna sila, motor partije. »V stranki ni zdaj nikogar, ki bi ga nadomestil,« pravi prof. dr. Tadeusz Iwinski, nekdanji minister v vladi Leszeka Millerja in dolgoletni poslanec združene levice v sejmu.
»V preteklih sedmih letih je v stranki eliminiral vse resnejše tekmece, tako da so v njej zdaj ostali samo še povprečneži. Po raziskavah javnega mnenja vladajočo stranko trenutno podpira le še 20 do 25 odstotkov Poljakov, medtem ko so rejtingi opozicijske PiS Jaroslawa Kaczynskega bistveno višji. Podpora njim se vrti med 30 in 35 odstotki. To ni nepomembno, kajti Poljsko v prihodnjem letu dni čakajo kar tri volitve: šestega novembra letos lokalne in regionalne volitve, prihodnje poletje bo Poljska volila novega predsednika, jeseni 2015 pa še nov parlament. Stranki se zaradi odhoda Donalda Tuska zato ne piše nič dobrega,« svari Tadeusz Iwinski. Pravzaprav je njegov odhod voda na mlin Jaroslava Kaczynskega, ki lepšega političnega darila iz Bruslja praktično ni mogel dobiti. Pot do zmage na parlamentarnih volitvah prihodnje leto mu je zdaj na široko odprta.
Kdo bi v Državljanski platformi lahko nadomestil Donalda Tuska? Najresnejša kandidatka za izpraznjeni sedež je morda Ewa Kopacz, zdajšnja predsednica sejma. Tadeusz Iwinski, ki v poljskem parlamentu sedi že več kot dve desetletji, ji ni posebej naklonjen. Med parlamentarno debato prejšnji teden, ko je v njej sodelovalo kar 17 ministrov, opoziciji namreč sploh ni dovolila do besede, zaradi česar jo je javno obtožil, da hoče opoziciji zapreti usta. Tako kot to počne Tusk v svoji stranki ...
Zarota natakarjev
Odločitev vodstva Evropske unije, da za naslednika Hermana van Rompuya imenuje prav Poljaka, je, milo rečeno, malce nenavadna. Bruselj se je za Donalda Tuska namreč odločil sredi škandala in posledično politične krize, kakršne nova Poljska v bistvu še ni doživela. In ki je Poljsko kompromitirala do konca. Tednik Wprost (ime je težko prevesti, po naše bi lahko rekli Kar naravnost, Kar direktno) je na začetku poletja objavil vrsto na skrivaj posnetih pogovorov med nekaterimi vodilnimi poljskimi politiki. Njihove izjave so bile za mnoge naravnost šokantne. Tudi zato, ker so bile zabeljene z izjemno prostaškim besednjakom, s katerim so, kot napol v šali, napol zares pravi Tadeusz Iwinski, posekali celo ruskega predsednika Vladimirja Putina, znanega po svojem vulgarnem uličnem žargonu.
Prav zato se je škandala, ki še zdaleč ni končan, saj se še vedno ne ve, kdo je zadaj in kdo bi zaradi škandala moral odleteti, že oprijel vzdevek poljski Wikileaks. Nekateri so ga po znani Nixonovi prisluškovalni drami razglasili celo za poljski Watergate. A ker so bili pogovori posneti v nekaterih najbolj znanih varšavskih restavracijah in kjer zato bržkone ni šlo brez sodelovanja natakarjev, so afero ironično prekrstili v »Waitergate« Donalda Tuska. Zaradi škandala je opozicijska stranka Kaczynskega premiera takrat brez oklevanja razglasila za »politično truplo, ki ga Visla počasi odnaša na sever, proti Baltiku« ...
Pri Wprostu pravijo, da na njihovih posnetkih nastopa kar 62 najbolj znanih poljskih politikov in gospodarstvenikov, posnetega materiala pa da je za kakšnih 900 ur. Objavo pogovorov, ki so bili posneti julija lani in aprila letos, so očitno skrbno tempirali. V javnost so jih namreč vrgli ravno v času, ko je Poljska praznovala 25. obletnico demokracije v državi in ko je na slavje ob tej priložnosti prihajala vrsta tujih državnikov, med njimi tudi predsednik ZDA Barack Obama.
Šok ob objavi posnetkov je bil seveda popoln. Predvsem zato, ker so Poljsko predstavili v popolnoma drugačni luči, kakor jo ves čas slika uradna vladna propaganda. Ta namreč nenehno govori o izjemno uspešni ekonomiji. Economist je denimo pisal celo o poljskem gospodarskem čudežu in novi zlati dobi v državi. Na Poljskem je po uradnih razlagah namreč res vse fantastično. Država, ki je kot prva na Vzhodu okusila demokracijo, postaja model za druge. Vse cveti in raste. Izjave tajno posnetih politikov pa dokazujejo ravno nasprotno. Predstavili so sliko Poljske, ki je vse dotedanje polakirane uradne izjave za javnost v hipu postavila na glavo ...
Najprej polkovnik Sienkiewicz
Wprost je najprej objavil posnetek pogovora med notranjim ministrom Bartlomiejem Sienkiewiczem, sicer pravnukom velikega poljskega pisatelja Henrika Sienkiewicza in nobelovca za literaturo, ter guvernerjem centralne banke Marekom Belko, ki je bil svojčas tudi predsednik vlade. Sienkiewicz, polkovnik tajne službe in mož, ki je v začetku devetdesetih let pogosto hodil v Rusijo in po moskovskih arhivih brskal za papirji, ki bi lahko kompromitirali poljsko levico, je Belki predlagal, naj centralna banka poljske finance prikaže v lepši luči, tudi ko gre za proračunski deficit. In s tem vladajoči Tuskovi stranki pomaga do ponovne zmage na volitvah prihodnje leto.
Marek Belka je privolil v kupčijo, a v zameno za to potezo je zahteval zamenjavo finančnega ministra. Svetoval je, naj vlada na ta položaj imenuje »tehničnega in apolitičnega« strokovnjaka. To se je tudi v resnici zgodilo. Novembra lani je finančni minister Jacek Rostowski tako rekoč čez noč ostal brez službe. Zamenjal ga je veliko mlajši Mateusz Szczurek, ekonomist brez pravih političnih izkušenj.
Marek Belka je po objavi pogovora v hipu izgubil vso kredibilnost. Bloomberg ga je pri priči razglasil za najslabšega guvernerja centralne banke v Evropi. Toda paradoks je, da ga je taisti Bloomberg še pred leti dobesedno koval v zvezde in mu prisodil naziv najboljšega bankirja na vzhajajočih trgih. A v past se je na tem pogovoru seveda ujel tudi notranji minister Bartlomiej Sienkiewicz, ki so mu na skrivaj prisluškovali, čeprav bi kot šef varnostnih služb moral prvi poskrbeti, da se to ne bi dogajalo. In ker je pogovor potekal v prijetni in dragi restavraciji Sova in prijatelji (Sowa & Przyjaciele), glavni kuhar je tam namreč prav Robert Sowa, je javnost zlobno predlagala, da bi bilo treba gostilno takoj preimenovati v Sovo in sovražnike ...
ZDA škodujejo Poljski
Za notranjim ministrom je potem prišel na vrsto še zunanji minister Radoslaw (Radek) Sikorski. Ujeli so ga, ko se je v nič manj razkošni restavraciji Amber Room (Jantarna soba), ta je nedaleč od srbskega veleposlaništva v Varšavi, pogovarjal z že omenjenim finančnim ministrom Jacekom Rostowskim, ki pa je potem odletel s položaja. Sikorski je bil tistega dne očitno zelo slabe volje. Zavezništvo med Poljsko in ZDA je namreč brez dlake na jeziku razglasil za navaden »drek«, saj da škodi Varšavi. Tudi zato, ker ustvarja vtis lažne varnosti, hkrati pa Poljsko peha v konflikt z Nemčijo in Rusijo. In napadel je tudi britanskega premiera Davida Camerona, ki da vodi nespametno, nepremišljeno in popolnoma nekompetentno evropsko politiko, katere cilj je populistično ugajati evroskeptikom.
Izjave Sikorskega, zapriseženega zagovornika vseh ameriških potez, zlasti republikanskih predsednikov, so zelo nenavadne. Njegova žena Anne Applebaum je namreč Američanka iz bogate židovske družine, kolumnistka v Washington Postu in Pulitzerjeva nagrajenka za knjigo Gulag, ki govori o zgodovini sovjetskih taborišč. Zato nihče ne ve natančno, kaj ga je tistega dne pičilo, da si je privoščil takšen »napad« na Washington in London. Tadeusz Iwinski, ki Sikorskega pozna že zelo dolgo, pravi, da gre za reakcionarnega desničarja in kompliciranega fanta. Že kot mladenič je odšel v Veliko Britanijo, kjer je študiral v Oxfordu. Nekaj časa je delal tudi kot novinar in med sovjetsko okupacijo Afganistana poročal o tej vojni. Po nekaterih virih naj bi se tedaj celo boril skupaj z mudžahidi proti Rdeči armadi.
V poljsko politiko je vstopil relativno mlad. Med drugim je Rupertu Murdochu svetoval pri investicijah na Poljskem ... In hitro postal obrambni minister. A takrat v stranki bratov Kaczynskih. Kasneje se je preselil k Donaldu Tusku (tovrstne selitve veliko povedo o značaju in morali politikov) in postal najostrejši kritik Jaroslawa Kaczynskega. »Tam so samo še baštardi. Ljudje, ki nimajo pojma o politiki. Jaz to vem najbolje, saj sem delal z njimi!« kriči na zdajšnje politične nasprotnike. Tadeusz Iwinski pravi, da je Sikorski po prestopu k Tusku, kjer je dobil zunanje ministrstvo, v resnici veliko obetal. Omenjali so ga kot resnega kandidata za novega generalnega sekretarja Nata in tudi kot možnega naslednika lady Catherine Ashton, toda njegova evropska kariera je po objavi na skrivaj posnetega pogovora v glavnem končana, je prepričan Iwinski.
Kdo bo moral oditi?
V Wprostu so po objavi prvih pogovorov izjavljali, da njihov cilj ni bil rušenje vlade, ampak javnosti – in kajpak volivcem – pokazati, kako bolni in zahojeni so pravzaprav politiki, ki so sicer vselej polni sladkih besed. Še zlasti v času pred volitvami. Javnost je naravnost ponorela, ko je izvedela, da je večerja Sikorskega denimo stala več, kakor znaša minimalna plača poljskega delavca (okrog 400 dolarjev).
Toda čeprav rušenje vlade ni bil glavni cilj, kot trdijo v Wprostu, se je ta takrat resno zamajala. Donald Tusk je predlagal glasovanje o zaupnici, ki jo je potem tudi dobil, saj ima skupaj s kmečko stranko večino v sejmu. Toda poljski »Waitergate« z glasovanjem o zaupnici še zdaleč ni končan. Preiskava se vrti v začaranem krogu. Odstopil ni še nihče, razen državnega tožilca. Toda kot prvi bi moral odleteti prav notranji minister Bartlomiej Sienkiewicz, ki je neposredno kriv za afero. Na Poljskem namreč deluje kar 11 različnih varnostnih služb, skorajda toliko kot v ZDA, a vsa ta strašna moč ni znala ustaviti nekaj spretnih natakarjev ...
Poljske varnostne službe so se v tej zgodbi kompromitirale kot že dolgo ne. Malodane vse televizijske hiše so prenašale dogodek, ko so agenti vdrli v Wprost in zahtevali posnetke. Urednik Sylwester Latkowski, ki je po besedah Tadeusza Iwinskega dokaj sporna osebnost, zaradi izsiljevanja je bil svojčas celo v zaporu, očitali pa so mu tudi povezave z mafijo, jim jih seveda ni izročil, saj da gre za varovanje novinarskih virov. Na njegovo stran so se takrat postavili tudi v mednarodnih organizacijah, kjer so postali resno zaskrbljeni zaradi omejevanja svobode in pritiskov na poljske novinarje.
Agenti so iz Wprosta tako odšli praznih rok in dolgih nosov. Tistih, ki so na skrivaj posneli nevarne pogovore, doslej še niso našli. Nekateri poljski politiki s prstom kažejo na Moskvo, ki da tudi zaradi Ukrajine poskuša destabilizirati položaj v državi, a tega ni še nikomur uspelo dokazati. Za zdaj so priprli in zaslišali le poljskega milijonarja Mareka Falento, skrivnostnega biznismena, ki uvaža premog iz Rusije. Prav on naj bi po nekaterih namigih Wprostu priskrbel posnetke pogovorov, kar pa v tedniku odločno zanikajo.
Mučenje v tajnih zaporih
Le kakšen mesec po izbruhu poljskega Wikileaksa je uradna Varšava nepričakovano doživela nov udarec, tokrat s strani Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Konec julija je namreč sodišče v zgodovinski sodbi Poljsko obsodilo sodelovanja z ameriško Cio pri mučenju dveh terorističnih osumljencev v tajnem zaporu na severovzhodu države. Poljska vlada, pravzaprav vse vlade zadnjega desetletja, tudi Tuskova, so doslej vztrajno zanikale obtožbe, toda sodba iz Strasbourga je dokazala, da so o tej temi na Poljskem doslej lagali vsi po vrsti: od predsednika države navzdol.
Poljsko in njeno voljno sodelovanje v nezakonitih operacijah Cie na evropskih tleh je v dveh sijajnih poročilih že pred sedmimi leti razkrinkal Dick Marty, nekdanji poročevalec Sveta Evrope. Odločitev sodišča zanj pomeni novo veliko zmago. V Cijinih tajnih operacijah namreč ni sodelovala samo Poljska, ampak tudi mnoge druge evropske države. Tudi članice Evropske unije. A v Bruslju kljub temu še vedno molčijo in s skrivanjem za zidovi državnih skrivnosti prikrivajo pravo stanje stvari.
Toda dinamika resnice ne pozna usmiljenja. »Sedim ob reki in čakam, da mimo priplavajo trupla ...« je v pogovoru v Strasbourgu z dobršno mero humorja pred časom dejal Dick Marty. Njegovi dve poročili, ki so ju napadali vsi po vrsti, najbolj pa seveda vlade, ki so sodelovale z ZDA, sta se že zdavnaj izkazali za točni. Britanci so mu, denimo, očitali, da je njegovo poročilo kot švicarski sir. Polno lukenj. A kot nekdanji tožilec je dobro vedel, kaj ima v rokah. Da je imel prav, je zdaj potrdilo tudi sodišče v Strasbourgu.
Poljske oblasti so leta 2008 sicer začele preiskavo o tajnem ameriškem zaporu na svojih tleh, a je do danes niso končale. Varšavo je prehitelo sodišče v Strasbourgu. A takšno obotavljanje poljskih preiskovalcev je po svoje razumljivo. Poljska je vodstvu Cie in njenim agentom v času po 11. septembru obljubila vse, kar potrebujejo. Ta ukaz je prišel z vrha, od takratnega predsednika države Aleksandra Kwašniewskega, je Martyju zaupal eden od poljskih obveščevalcev. Vse niti so bile v rokah predsednika države. Celo notranja in zunanja obveščevalna služba niso smele nič vedeti o operacijah Cie. Kwašniewski je stvar zaupal le Mareku Siwiecu, takratnemu šefu urada za nacionalno varnost, obrambnemu ministru Jerzyju Szmajdzinskemu in šefu vojaške obveščevalne službe Mareku Dukaczewskemu, ti pa so potem v ta tajni projekt z Američani vpletli svoje najbolj zanesljive ljudi. In prav Dukaczewski je po izbruhu afere »Waitergate« denimo izjavljal, da za njo stojijo tuje sile, ki hočejo škodovati Poljski ...
Čeprav so se z ujetimi »teroristi« na Poljskem ukvarjali izključno Američani, brez sodelovanja Poljakov seveda ni šlo. Eno ključnih vlog je denimo odigrala poljska agencija za nadzor zračnega prometa, ki je v bistvu prikrivala namen tovrstnih poletov in Eurocontrolu dajala lažne podatke o Cijinih letalih. In nadvse dragocena je bila seveda tudi pomoč Jerzyja Kosa, tedanjega direktorja letališča Szymany, kjer so pristajala ameriška letala, ki je bil zanesljivo sodelavec varnostnih služb. Vir iz poljske vojaške obveščevalne službe je namreč Dicku Martyju zaupal: »Vsakdo, ki ima opraviti z Američani, je naš človek! In direktor Kos je naš človek!«
Najmanj deset letal
Sodba iz Strasbourga se nanaša na Palestinca Abuja Zubajdo in Saudijca Abda al Rahima al Naširija, ki jima mora Poljska zdaj izplačati odškodnino po 100.000 evrov, Zubajdi pa še 30.000 evrov za stroške. Zubajda, 43, je bil v Cijinem tajnem zaporu s kodo Quartz pri naselju Stare Kiejkuty zaprt devet mesecev, Al Naširi pa šest. Oba so na Poljsko prepeljali leta 2002. Oba so grdo mučili. In oba sta zdaj že deset let zaprta v Guantanamu.
Dick Marty v svojem poročilu navaja, da so bili v omenjenem tajnem zaporu tudi drugi teroristični osumljenci. S pomočjo poljskih virov je dokazal, da so Cijina letala na letališču Szymany na severovzhodu Poljske, nedaleč od zapora pri naselju Stare Kiejkuty, med letoma 2002 in 2005 pristala najmanj desetkrat. V poročilu je naštel tudi številke letov in natančne ure pristankov na letališču, kjer je bilo nekoč tudi vojaško oporišče sil Varšavskega pakta. Na primer: 5. decembra 2002 je ob 14.56 tod pristalo letalo z oznako N63MU, ki je priletelo iz Dubaja. Sedmega marca 2003 je točno ob 16.00 pristalo letalo N379P iz Kabula (s Halidom Šejkom Muhamedom na krovu). To isto letalo, ki je last družbe Jeppesen, znane po svojem sodelovanju s Cio, je na Szymany iz Kabula priletelo še vsaj trikrat, enkrat pa tudi iz Rabata. Zadnje Cijino letalo, ki ga Marty omenja v svojem poročilu, je na Poljskem pristalo 28. julija 2005.
Poljska politika je bila po objavi sodbe v strašni zadregi. To je priznal tudi predsednik države Bronislav Komorowski. Toda kljub temu ni bilo iz uradnih krogov slišati nobenega obžalovanja, nobenega opravičila za grobo teptanje evropske konvencije za človekove pravice in tudi lastne zakonodaje. Znova zgolj molk. Tako kot v drugih državah, ki so si podobno kot Poljska umazale roke z nezakonitimi potezami. Med njimi tudi Litva in Romunija, pa še kakšna druga. Dick Marty denimo trdi, da je v takratnih operacijah, ugrabitvah in prevozih v glavnem nedolžnih terorističnih osumljencev v bistvu sodeloval ves Nato. In za vse to je kajpak vedel tudi Bruselj.
* * *
Takšna Poljska bo zdaj naslednjih pet let vodila Evropsko unijo. Združbo, kjer ni več morale, vladavine zakonov, spoštovanja človekovih pravic in kjer je vedno manj demokracije. Organizacijo, kjer so interesi elit, ki so si Evropsko unijo tudi omislile, in kapitala daleč nad interesi državljanov. Poljska je zgolj nekakšna zrcalna podoba zdajšnje evropske politične scene. In morda je bil prav zato Donald Tusk izbran za novega predsednika evropskega sveta. Za njegovim hrbtom bodo namreč tako in tako (že spet) odločali drugi. Tisti iz pravih centrov moči.
