Tiskane izdaje
Prvega novembra bo v Kinodvoru projekcija filma Pasolini, v katerem je upodobil velikega režiserja, pesnika in intelektualca, ki je umrl nasilne smrti v noči s 1. na 2. november leta 1975.
»Pred leti ste me tolažili, da se s šestdesetim ne bo nič spremenilo, in imeli ste prav (smeh). Pa vi, ste torej začeli vaditi jogo, kot sem vam bil svetoval? Gre? Aštanga?« se zasmeje ne čakajoč na šepav odgovor. Pri Dafoeju se vse zgodi nenapovedano in mimogrede, ne glede na to, koliko časa traja pogovor za časopis. Vstane, se zavrti, odigra prizor iz filma, zapoje, zniža glas, kolikor je to pri njem sploh še mogoče, ga porine v višave … Vse pri njem je nekako naravno, nenarejeno, vedno podčrtano s pravšnjo mero poguma, ki je, če pogledamo njegovo filmografijo, del načina, kako vzeti življenje in sebe v njem za svoje. Samo naprej. Pravi, da je pri njem to tako zato, ker mu je dano, da je antimačo: »Sem ravno nekaj nasprotnega, rad imam eleganco gibov, ritem …« Zapleše. »Vidite, tako.«
Telesnost je zanj najbolj čisto in neposredno izražanje. Gre za kalejdoskop izražanj, mišic, gub, jamic, ki se bočijo in krčijo, včasih sejejo nemir, drugič strast, pričakovanje. Gre za nekakšno jedrsko orožje, ki ga Dafoe nikakor ne skriva in je pri njem pripeto neposredno na telo. Obenem ima videz rokerja, s tem obrazom, mešanico Louja Reeda, njegovega dragega prijatelja, Jaggerja, malce Becketta, Totòja – in, ja, Pasolinija. Ni veliko igralcev, ki bi imeli obraz, poln toliko zemljevidov: Klaus Kinski, Dafoe in Christopher Walken.
Pravi, da igralci večinoma igrajo od vratu navzgor, »jaz pa mislim, da moj obraz ni nič pomembnejši od mojih stopal ali riti«. Da nikoli ne počiva, pravi tudi njegova filmografija, ki navadno beleži tudi po pet filmskih produkcij na leto. Noro. In ob tem redko za več kot nekaj let pozabi na gledališče. Če v njem ne dela, ga je mogoče videti med občinstvom, najraje v Londonu.
Poročen je z italijansko umetnostno zgodovinarko in režiserko Giado Colagrande, s katero živita nekaj časa v Rimu, med gričema Celio in Esquilino, popolnim mirom in rimskim vrvežem, ter njujorškim West Willageem, na vrhu opečnate lepotice med ulicama Greenwich in Washington, s čudovitim pogledom na reko Hudson. Vsakokratno srečanje z njim je znak, da je življenje lepo. In da je za vsem trud, ki se je obrestoval. »Ne pozabite, ena redkih stvari, v katero se v življenju – poleg otrok, seveda – splača vlagati, je kreativnost.«
Pogovarjala sva se globoko sredi vročih dni, tudi o tem, da bi zadnje dni oktobra prišel v Ljubljano, predvsem, da bi se ob projekciji Pasolinija, ki bo 1. novembra zvečer v Kinodvoru, ob štirideseti obletnici njegove smrti, poklonil velikemu pesniku in poetu na platnu, Pieru Paolu Pasoliniju, ki ga je v filmu Abela Ferrare tudi interpretiral. A žal ne gre, ker skače od enega snemanja v Romuniji z Glenn Close do drugega z Alfredom Molino in Gerardom Butlerjem.
Pasolini je četrti film, poleg New Rose Hotel, Go Go Tales in 4.44 Last Day on Earth, ki ga je posnel s Ferraro. Obeta se tudi peti, Siberia. Lahko rečemo, da sta neuničljiv tandem, zelo različna, a v skupnih filmih najdemo trenutke na platnu, ki imajo moč eksorcizma.
Ko sva se prvič srečala – bilo je pred kakšnimi desetimi leti –, je na vprašanje, zakaj vendar so mu dolgo dajali samo vloge negativcev, dejal: »Ker menijo, da nisem romantičen ali lep.« Kakšna zmota.
Vaša igralska pot se je začela v neprijetnih okoliščinah; med snemanjem Nebeških vrat ste neke noči zaradi perfekcionizma režiserja Michaela Cimina, ki ni in ni hotel nehati ponavljanja skupinskih prizorov, bruhnili v neustavljiv krohot. Nagnal vas je s prizorišča. Sta se kasneje še kdaj srečala?
Enkrat, kar precej let po tistem. Segla sva si v roke. In nič več kot to, žal. Nebeška vrata so imela ogromen potencial, izjemni Cimino, direktor fotografije Vilmos Zsigmond, ampak nekaj ni bilo v redu, režiser je izgubljal tla pod nogami, kljub finančno dobro podprti produkciji je začelo zmanjkovati denarja. Resnična škoda.
Zakaj ste se tiste noči začeli smejati?
Ne vem, bilo je napeto ozračje, povedal sem štos, da bi razelektril napeto ozračje. Veliko nervoze. Pa se ni obneslo, nasprotno.
In potem vas je poklicala k sebi zdaj že oskarjevka Kathryn Bigelow za vlogo v filmu The Loveless. In Walter Hill (Streets of Fire, Ognjene ulice) pa še William Friedkin, ki vas je hotel za lik perverznega umetnika/ponarejevalca v kultnem Živeti in umreti v Los Angelesu (To Live and Die in L. A.) …
Ja, čeprav sem bil malce razočaran, da me ni vključil v nobeno sekvenco dirkanja in zasledovanja z avtomobili, po katerih je Friedkin znan. Ampak potem sem uvidel, da mi moj lik ponarejevalca ponuja paleto možnih odtenkov, ki jih lahko preigravam …
Prvo nominacijo za oskarja ste dobili za vlogo narednika Eliasa v Vodu smrti (Platoon), za ta žanr precej netipična, in potem je sledil še manj tipični Jezus v Scorsesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi. Vas kdaj obišče ta »preveč človeški« Kristus?
Ha, velikokrat. Najinih debat ni konca. Scorsese je bil takrat kot človek in umetnik pred svojim časom in nova evangelizacija še ni bila na pohodu tako silno, kot je danes, seveda je Marty hotel prikazati Kristusov evangelij, neposreden in brez komentarjev, ampak obenem je hotel povedati, da je človek mimo božjega dotika in nepredvidljivosti evolucije ves čas ujet v svojo nasilno naravo, neobvladljive strasti. Scorsese ima neverjetno lastnost, da igralcev, ki jih izbere za svoje filme, ne obremenjuje z informacijami o likih, ki jih bodo igrali. V tistem času sem bil pripravljen igrati kogarkoli, na to, da mi bo kdo ponudil vlogo Kristusa, pač nikakor ne …
Režiser Sergio Leone je kmalu po premieri izjavil, da vaš obraz Jezusa v filmu bolj spominja na obraz kakšnega gangsterja kot na karkoli drugega.
Žal mi je, da je tako mislil. Nikoli nisva dobila priložnosti, da bi govorila o tem. Moj obraz je pač to, kar je. Ne morem mu ubežati.
Po filmu Mississippi v plamenih (Mississippi Burning) ob Genu Hackmanu vas je hotel Lynch za Bobbyja Peruja v Divji v srcu (Wild at Heart) – grozljivo nepozaben. Kako je delati z Lynchem?
Ure in ure bi lahko govorila o tem, Lynch je namreč samo eden, lahko vam povem samo to, da zna ustvariti svet, ki je samo njegov, zapeljiv, a koherenten, tudi takrat, ko pripoveduje o največjih morah človeka …
V zadnjih petnajstih letih sta vaša režiserja predvsem Abel Ferrara in Lars von Trier. Ampak vi ste tako drugačni od njih, vedno dobrovoljni, prožni in nikdar od svetobolja poležani, tudi takrat, ko bi lahko bili …
Vedno pravim, da je delati z Abelom tako, kot da je vedno prvič. Larsov svet filma ima svoj stil, ki je res samo njegov, ampak najino prijateljstvo je več od kateregakoli skupnega projekta. Tako Lars kot Abel sta v resnici daleč od tega, kar o njiju pišejo mediji, raziskovalca filmskega jezika, človeške duše … Vizionarja.
Naj ne zveni oguljeno, ko gre za holivudsko industrijo, veljate za nekakšnega outsiderja, kljub temu pa tu in tam pristanete v filmih z ogromnimi budžeti.
Zagotovo nisem prvi na seznamu, ki ga holivudski studii pokličejo, ko začnejo razmišljati o naslednjem projektu. Nikoli namreč nisem delal na tem, da bi si ustvaril podobo zvezde. Med super zvezdami boste našli igralce z enormnim talentom, ampak za to plačujejo visoko ceno. Tako bom rekel, v Holivudu ne vedo natančno, kaj bi počeli z menoj. In zame je to najboljša izhodiščna točka.
Da igralec zavzame takšno držo, je najbrž prej ali slej ob kakšen privilegij?
Ja in ne. Odvisno, kaj imate v mislih. Meni takšen status popolnoma ustreza. Sedemindvajset let sem imel svojo gledališko skupino [Wooster Group] in gledališče je bilo v vseh pogledih moja prioriteta. Ker sem mu bil tako predan, je bil film ves čas v drugem planu oziroma služil mi/nam je samo kot vir zaslužka. Moje filmske honorarje smo v glavnem porabili za gledališke produkcije. Veste, v Holivudu živijo ljudje, ki misijo: Aha, glej ga, to je tip iz Hitrosti in Človeka pajka. Seveda sta ta filma del moje kariere, ampak še zdaleč nista vse.
Hočete reči, da se vam je izplačalo, da ste desetletja vzdrževali nekakšno umetniško neodvisnost in fleksibilnost?
Reciva temu tako. Delati na neodvisnih projektih in tu in tam skočiti v Holivud je najboljše, kar se igralcu lahko zgodi. Če se popolnoma oddaljiš od tega mesta, se je zelo težko vrniti. Seveda pa je treba preživeti. Treba je vzdrževati žene in otroke (smeh).
Z ženo Giado Colagrande ste posneli film Before It Had a Name, potem še A Woman.
Rad delam s svojo ženo in sploh jo podpiram v vsem, kar počne. Trenutno z Barryjem Giffordom razvijata idejo za scenarij in nekako jo imam na sumu, da mi bo spet ponudila glavno vlogo v filmu.
Gledališki režiser Bob Wilson, s katerim ste v zadnjih letih pripravili dva projekta, The Life And Death of Marina Abramović in The Old Woman, v katerem ste nastopili ob Mihailu Barišnikovu, o vas pravi, da ste odrska pošast: da imate vse, kar bi si režiser lahko želel od igralca, obenem pa še humor in neprevedljivost na odru, nevarnost. Da ste lahko najbolj teatraličen in najbolj introvertiran igralec, s katerimi je doslej sodeloval.
Enako bi lahko jaz rekel zanj, nori genij. Ne poznam človeka, ki bi lahko na odru stavek z najbolj kruto vsebino povedal s toliko humorja, in obratno. Hvaležen sem, da me je tega naučil in da sem v obeh predstavah to s polno mero izražal. Je zelo natančen, včasih je prišel iz parterja, se na odru postavil predme in mi enostavno kazal, kako naj se gibljem med glasbo, ponavljal sem za njim. Pri Wilsonu ni naturalizma pa tudi ne psihologiziranja ...
Redko je videti tako ljubko pihanje mehurčkov, kot ste to počeli v predstavi o jugoslovanski umetnici.
Sem nekakšen povezovalec, pripovedovalec Marininega življenja, tolmač biografije. Ni bilo vedno lahko; skupaj z nami je na odru podoživljala trenutke iz preteklosti, obdobja samote … Ampak Wilson je produkcijo zastavil tako, da ji gledalec, tudi če ne ve nič o Abramovićevi, lahko sledi, zadeva lahko biografijo kogarkoli.
Smo v letu, ki obhaja štirideseto obletnico smrti italijanskega pesnika, pisatelja, režiserja, polihistorja Piera Paola Pasolinija (PPP). Kdaj ste se prvič pobliže spoznali z njegovim likom in delom?
Preden smo začeli snemanje Zadnje Kristusove skušnjave, mi je Scorsese priporočil, naj si ogledam Pasolinijev Evangelij po Mateju. Od takrat sem začel namenoma in z veliko željo prebirati in gledati vse, kar je bilo povezano z njim. Bilo je torej desetletja, preden sem ga upodobil na platnu. Na najinem prvem zmenku mi je Giada prinesla zbirko njegovih pesmi.
Zakaj sta se z Abelom Ferraro odločila za ta projekt?
Oba sva zdaj pol Njujorčana, pol Rimljana in v Rimu je nemogoče zaobiti Pasolinija, nekatere četrti še vedno »dišijo« po njem, njegov duh je prisoten … Pasolini je najin idol, bil je prerok, vizionar, človek, ki je živel tako, kot je govoril. Imel je neverjetno ostrino uma, ki ni kritiziral zaradi kritike same, dejansko ni verjel v moč vladajočega razreda, šolski sistem, način vladanja, nekoruptivnost … Ni skrival svoje homoseksualnosti, slavil je življenje in telo, misel, ki rodi idejo napredka.
V Pasoliniju sta se osredotočila na zadnji dan njegovega življenja.
Morala sva se omejiti, kajti imel je tako polno, raznoliko življenje, deloval je z enako prodornostjo na toliko različnih področjih, da bi lahko začeli kjerkoli. Toda zdelo se nama je, da potrebujeva strukturo, ne nazadnje tudi v čisto praktičnem smislu začetka in konca filma. Pogovarjala sva se z njegovo družino in prijatelji, scenarij sva napisala na podlagi teh pogovorov in njegovih intervjujev. V resnici sva hotela precej natančno analizirati in izvedeti, kakšno je bilo njegovo zasebno, intelektualno, politično življenje tik pred smrtjo.
Ferrarov Pasolini ni film o Pasolinijevi smrti?
Ne, ni. S tem se nisva ukvarjala. Nič novega ne moreva povedati. S Pasolinijevo smrtjo je podobno kot s Kennedyjevo. Veliko teorij, nobena zares oprijemljiva. Vemo samo, da je bila nasilna. Zelo nasilna.
»Vsi smo v nevarnosti,« je v poslednjem intervjuju, na jutro svojega zadnjega dne, povedal pesnik.
Mar nismo? To bo naslov, kajne? Ja, tako je rekel. Govoril je o politični resničnosti Italije v tistem času, govoril je o levici, a tudi o evropski levici, predvidel je strahovit zasuk v politično elipso, ki ne vodi nikamor in v kateri smo se znašli od devetdesetih naprej.
Bil je izjemno artikuliran, poleg tega da je bil navdihujoč intelektualec, ko ta beseda še ni pomenila psovke. Zavzemal se je za spremembe šolskih sistemov, bil je proti ideologijam, indoktrinacijam vseh vrst, proti homogenizaciji in unitarizmom, materializmu, moralistom, zavzemal se je za ohranjanje in spoštovanje človekovega dostojanstva, možnosti, da je vsak tisto, kar si želi biti. Mislim, da je govoril o stvareh, ki so nam vsem precej dobro znane.
Bil je svoj boj. Čeprav včasih tudi samo po marksističnih salonih. Slavil je človečnost. Rad je imel preproste ljudi, v enem od intervjujev je povedal, da se je najraje družil z ljudmi, ki niso bili izobraženi, ki niso bili sprijeni od premetenega in zlaganega postavljanja besed v stavke tako, da nisi nič razumel ... in bil pretentan. Menil je, da so tisti, ki zelo elementarno čutijo svet, lahko bolj neposredni, neposrednost pa ni nikdar zlagana, ker ne more biti dvorljiva. Kot je demokracija, na primer.
Pasolini je imel neverjeten občutek za izzive pa tudi za to, kako sedanjost popeljati v prihodnost …
V svojem telesu ste naselili njegovo, neverjetno, kakšna podobnost je v vajinem videzu. Pasolini je telo pogosto uporabljal kot eksperiment; kako ste v tem smislu med snemanjem naseljevali vase njegove misli?
Počasi in ne na silo. Dojel sem, da je bil tudi v javnosti velikokrat namenoma transgresiven, ker je samo tako lahko senzibiliziral družbo. V to, da smo vsi morilci in dobri ljudje, je resnično verjel. Zdelo se mi je, da moram vase, če me že sprašujete o mislih, naseliti predvsem njegovo ambivalentnost. Če pomislim, da sem se vanj prvič poglobil pri triintridesetih pred snemanjem s Scorsesejem, da sem od takrat prebral vse njegove knjige, knjige o njem, videl njegove filme in filme o njem …
Spustiti se v pasolinijevski pekel ni najbolj enostavna reč.
Verjemite mi, da res ni. Med snemanjem mi je to dokončno postalo jasno. Da sem lahko kot Pasolini to dosegel, sem ga najprej moral razumeti kot človeka, potem kot pisatelja, režiserja in umetnika. In potem, čisto na koncu, sem razumel njegov pogum, njegovo moč izpostavljanja, popolno odsotnost strahu. Pred komerkoli in čimerkoli …
Ferrara pravi, da v filmu ni hotel raziskovati in prikazati, kdo naj bi ubil Pasolinija, ampak zdi se, da je vseeno upošteval tudi uradno verzijo Pasolinijeve smrti. Kako ste se glede tega dogovarjali z režiserjem in scenaristom Brauccijem še pred začetkom snemanja?
Veliko smo se pogovarjali o tem in Abel je dovolj inteligenten, da je v filmu nakazal obe možnosti, da je bil umor PPP politično motiviran, ne nazadnje je ravno končeval knjigo Petrolio (Nafta), v kateri opisuje vse, kar smo in so tudi v Italiji razkrinkali samo nekaj let po njegovi smrti, koruptivno politiko, mafijsko in politično sodelovanje z multinacionalkami. Zato se v filmu tudi pojavi lik iz romana, Carlo, pa Aldo Troya, skorumpirani podjetnik, s katerim je Pasolini v knjigi v resnici opisoval Eugenia Cefisa, šefa Enija, naftne družbe, skorumpirane člane takratne italijanske krščanske demokracije …
In obstaja tudi druga možnost, da ga je umorila skupina fantov, ki jih je poznal, in seveda tudi tretja, da ga je ubila mafija …
Abel Ferrara je imel – in ima – podobno kot Pasolini, a vendarle drugače, ves čas težave zaradi svoje »neposlušnosti«, »drugačnosti«. Zato ni nenavadno, da ga je tako pritegnil tudi Pasolini. Povedali ste, kako vidite PPP, kako ga razumete. Kako jasni ste si glede sebe in svojega življenja, dela?
Oh, ja, pa sva tam. Če se osredotočim na svoje delo, moram reči, da drži to, kar pravijo, da sem vedno igral mejne like. Drži tudi, da moraš biti vsaj malo nasilen, da lahko odigraš vlogo nasilneža, sicer ti ne bo uspelo … Moje zasebno življenje se močno zažira v profesionalno, ker obojega nikdar nisem pretirano ločeval. Potem so tu stvari, ki mi pomagajo, da se soočam z vsakim dnem posebej, joga.
Če se hočem resnično potopiti v vlogo, ki jo pripravljam, moram vanjo vložiti ne samo svoje približke tega, kar naj bi bila, nekaj, kar domisliš zvečer pred spanjem in zjutraj na vajah ali snemanjih preizkusiš, in tudi ne samo znanje, ki si ga dobil v tej ali oni igralski šoli ali na tečajih, in tudi ne samo znanje, ki si ga dobil od izkušenejših. Da vloga resnično zaživi in da ji verjamem tudi sam, se morajo vanjo preliti moje življenjske izkušnje. Tako, da ne vem, kako bi vam odgovoril na vprašanje glede sebe. Ves čas sem vse. In ves čas sem nič. Morda je edina stvar, ki jo načrtno počnem na obeh ravneh svojega življenja, ta, da skušam začutiti ta svet in te ljudi. Ni mi vseeno.
V čem je Pasolini drugačen od drugih igranih filmov o njem?
Pasolinijeve misli in kritike o svetu in stanju stvari so bile vedno brutalno neposredne, brez odvečnih polduhovitih puhlic in »popizmov«, s katerimi so opremljeni današnji filozofi, ki opletajo o vsem povprek – a o ničemer zares. Mislim, da je hotel Ferrara – in jaz tudi – s tem filmom poudariti, kako zares se je Pasolini šel življenje. Ni hotel ugajati za vsako ceno.
Lahko rečem, da si takega filma, kot si ga je drznil o PPP posneti Abel, nihče v Italiji ne bi drznil. Ponosen sem, da sem lahko bil zraven. In če sva iskrena, si doslej nihče tudi ni. Od Pasolinijeve smrti mineva letos štirideset let. Poleg tega, da mu ni bilo mar za vsesplošno všečnost, je PPP poznal nekaj, na kar je današnji politični svet popolnoma pozabil – tveganje.
Bil je obenem tako nežno naiven, da je menil, da nedolžnost in čistost duha živita med najbolj preprostimi ljudmi, na periferiji, na deželi. Govoril jim je, tem ljudem, »angeli čistosti«. Kako veličastno je verjel v to idejo. Obiskoval jih je, ne vedoč, kaj se mu bo zgodilo v noči s 1. na 2. november leta 1975. Pasolini se ni bal ne bližnjega ne tujca. In za to je drago plačal.
Ste vedeli, da je na naših prostorih, natančneje v Idriji, Pasolini preživel dve leti svojega otroštva?
To sem izvedel šele letos, ali ste mi povedali vi ali pa je pisalo v vabilu na projekcijo 1. novembra ob obletnici Pasolinijeve smrti v Sloveniji … Res mi je žal, da se to ne more zgoditi, urnik imam strašansko natrpan in čez poletje sem si vzel samo nekaj prostih dni, da sva z Giado skočila v morsko vodo na jugu Italije …
Sočasno delate na nekaj projektih, tudi v gledališču, in vedno dobivate ugodne kritike stroke. Razmišljate kdaj o tem?
Oh, ne. Ne vem, delam tako, kot najbolje znam.
Kako pa, da se nikdar ne ponavljate?
Mogoče ima s tem kaj opraviti dejstvo, da nisem in me nimajo za tako imenovanega tradicionalnega, klasičnega igralca. Kot igralec imam fluidno identiteto, če temu lahko tako rečeva, sem pretočen, nimam dokončno začrtane poti med delom – to pomeni, da sem na razpolago, da sem s svojim telesom in umom na razpolago, da se nalaga in da nalagajo vame … Vsakokrat, ko se znajdem na novem projektu, se znova spremenim v surov, neobdelan material. Kar še ne pomeni, da sem dober igralec.
Ne, ne pomeni. Ker ste izvrstni.
Biti na razpolago je moj način bivanja na tem svetu. Rad ustrežem, rad razveselim ljudi.
Mene razveseljujete z intervjuji. Kdaj ste se odločili, da izbira projektov, v katerih boste sodelovali, ne bo temeljila na grajenju kariere?
Nikoli nisem delal kariere. Sploh ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Velikokrat je bilo in je tako, da se odločim po instinktu, da se spustim v nekaj, ne da bi vedel točno, zakaj in kam bo to pripeljalo. Iščem izkušnje, izzive, raziskujem po sebi, ne bojim se nevarnosti … Ne morem govoriti, da imam kakšne posebne igralske veščine, ki naj jih moji kolegi ne bi imeli, vem pa, da imam voljo in zmožnost, da lahko svoje notranje občutke in senzacije delim in prenašam na druge. Lahko prenašam ideje. Lahko, pri teh letih, nekaj odigram tako, da boste slišali moje misli (smeh). To hrani mojo energijo, zaradi nje ostajam živ in pri življenju. Vedno me zanima, kaj je za obličjem, kaj je za formo, kaj je za senco … Zanima me – kaj je? Kaj je – vse to? (smeh)
Ne vem, ali sem že kdaj videla na platnu igralca, ki bi tako živo in usmerjeno prikazal telesno trpljenje.
Kot veste, imam za seboj nekaj deset let trajajoč »trening« performativnih praks, kot se danes temu reče. Tu mislim na delo v gledališču, ki je osnovano na akciji, ne toliko književnosti, psihologiji ali interpretaciji. Moja metoda je, da uporabljam telo, da najprej izpostavim in usmerim telo, um mu pa sledi.
Zveni kot kakšna načela pri jogi.
(smeh) Hej, hej, saj res, kako pa je z vašo jogo? Nazadnje sem vas navdušil, ste rekli, da hodite k tej vaditeljici, Nataši?
Ja, Rhind – Tutt. Učiteljica z ekipo, ki ima potrpljenje zame.
No, vidite, da gre.
Že, ampak vi s tem telesom ste res kot presta.
(krohot) Tudi vi boste kmalu presta.
Govorili ste o igranju.
Aha, intelekt, moč, voljo in namero … Vse, kar smo, pri igri vedno najprej nakažem s telesom. Vsi smo limitirani pri telesu, tudi jaz, čeprav najmanj dve uri na dan posvečam vadbi. Tako lahko v sebi sprožam impulze, včasih tudi atletske, in lahko jih, predvsem pri igri, pošiljam dalje. To je bila vedno moja ambicija. Ko je človek v gibanju, se hitreje poveže z nečim ali nekom. Hitreje zazna svoje mesto v prostoru in prostor sam.
Pravkar ste se vrnili iz Kitajske, kjer ste z Zhang Yimoujem snemali The Great Wall.
Zhang Yimou je zelo karizmatičen režiser. Snemanje je potekalo na lokacijah, ki niso enostavno dostopne, in precej se je zavleklo.
Kako gre s projektom Siberia, naslednjim projektom, ki ga pripravljate s Ferraro?
Nisva še zbrala dovolj finančnih sredstev (smeh).
Kako vendar, niti s pomočjo Kickstarterja ni šlo?
Petnajst tisoč dolarjev, kolikor sva zbrala, je premalo za zagon projekta, še za kritje začetnih stroškov ne zadošča. Mislim, da ta platforma Abelu ni pisana na kožo, vseeno bova morala ubrati bolj staromodno pot do financiranja.
Med poslušanjem vašega branja scenarija Siberie se zazdi, da bosta z Abelom spet šla zelo »daleč«, hočem reči, govoriti o lastnih sanjah, fobijah, prastrahovih ...?
Že, ampak gre za najbolj naravno stvar na svetu: ljudje si v vsakdanjem življenju pripovedujemo vsebino lastnih sanj …
Se kar strinjam s Paulom Bowelsom, da ni bolj napornega početja od poslušanja ljudi ob jutranji kavi, ki pripovedujejo, kaj so sanjali minulo noč.
(smeh) Spet odvisno od vsebine sanj. Zagotovo je bolj zanimivo, če jih povemo komu, ki je strokovnjak za njihovo interpretacijo, kajne?
Ja, to je pa že druga reč. Kot gre razumeti, sta se pri pisanju scenarija naslonila tudi na Jungovo Rdečo knjigo (Beletrina, 2015)?
Drži. Zanimivo pri sanjah je, da takrat, ko se nam jih uspe spomniti, v njih ni ne prihodnosti ne preteklosti, samo sedanjost. So nekakšen vezni člen med našim nezavednim in zavednim. To je skrivnosten in nedoumljiv svet, vesolje v človeku. Odrešujemo se s pomočjo junakov, simbolov, nisem še osvojil vsega iz knjige, vsekakor je zelo zelo zanimivo čtivo. In sploh ne preseneča, glede na vsebino, da Jung ni dovolil, da bi izšla za časa njegovega življenja. Tudi jaz zelo redko pripovedujem o svojih sanjah. Toda za Siberio je to bilo in bo potrebno.
Kako preživite čas med New Yorkom in Rimom?
Delovno (smeh). Vmes sem ali v Evropi ali v ZDA ali kod drugod. Letos sem kar nekaj časa prebil na Kitajskem, kjer smo snemali, New York je moj dom, je prostor frenezije, a hkrati mesto posebne humanosti in duše. V Rimu sem vedno bolj sproščen, včasih ga po pomoti doživljam kot prostor, kamor se pridem odpočit, pa ni vedno tako. New York in Rim sta dve postaji, kjer se ustavljam, vmes sem povsod.
Ko sva se nazadnje srečala, ste se navduševali nad italijansko kuhinjo, italijanskostjo, češ da tako kot Italijani tudi vi že med kosilom razmišljate, kaj bo za večerjo …
Res je. Postal sem pravi Italijan. Ampak, naj zveni še tako banalno, sem državljan sveta. Ko sem v Italiji primoran govoriti italijansko, v hipu postanem manj zapletena oseba – stvari je treba povedati preprosto in razumljivo. Takrat človek nehote – oziroma nepopolno znanje jezika nas prisili v to – odvrže nepotreben miselni balast pri snovanju misli, jezika. Zdi se mi, kot da se takrat umaknem v varno cono – črno-belo cono. Postanem otrok.
Ameriški Srednji zahod ste zapustili pri sedemnajstih in pravite tudi, da nikoli niste bili tipičen Američan. Kaj naj bi to pomenilo?
Odraščal sem v Wisconsinu v družini srednjega razreda. Nič posebnega.
Nič konfliktov, uporništva?
To že (smeh) ...
Ste tudi zato svoje ime William spremenili v Willem? Kaj ima drugi, česar prvi nima?
Mislim, da je odločilno, kako človek nosi svoje ime. Vi boste že vedeli …
Na prste ene roke lahko naštejem okoliščine in situacije, ko sem dejansko lahko bila in živela to, kar veleva moje ime.
Vidite, tudi jaz sem imel težave. Eno je, če ti starši dajo ime, nekaj povsem drugega je, če si ga izbereš sam. Rodil sem se kot William, med odraščanjem so me vsi klicali Billy. Ni mi bilo všeč, nobene moči ni imelo, to ime, pa še pomanjševalnica je za povrhu. Kot otrok sem tako čakal in delal v tej smeri, na veliko sem se »dokazoval«, da bi se me prijel kak drugačen, nov vzdevek. Skratka, ne potrebujeva psihologa, da ugotoviva, da sem potreboval neke vrste masko. Želel sem si je.
Ko sem se za nekaj časa preselil v Milwaukee, sem krajše obdobje živel v neki hiši s precej utrganimi ljudmi. Izkoristil sem priložnost za novo ime in Williamu odvzel i in a in družba me je začela klicati Willem. Ko sem postal igralec, sem razmišljal o tem, da bi spet postal William, ampak zvenelo je tako uradno in angleško. Tako sem obtičal z Willemom in zdaj svet teptam z lažnim imenom …
Otroštvo ste preživeli v Appletonu, v Wisconsinu, tako kot Harry Houdini desetletja pred vami. Igra in iluzionizem imata kakšno stično točko. Je kakorkoli vplival na vas?
Ne moreva reči, da je bil Houdini čarovnik v klasičnem smislu te besede. Vedno sem občudoval, da je imel tudi »praktično bazo«, kar pomeni, da je vadil svoje inteligentne poteze izginjanja in prikazovanja. Tako kot on verjamem, da je moč in prožnost inteligence lahko razviti, ampak za to sta potrebna trud in vaja. Tako kot pri jogi (smeh).
V enem od intervjujev ste nekoč rekli, da so nekateri junaki, ki ste jih igrali, v vas nanesli strah, ki ga prej niste poznali.
Strah je osrednji motivator naših dejanj ali nedejanj. Zato je pametno, da človek prisluhne strahu in poskuša razumeti, od katerih stvari je treba bežati daleč stran in za katere se je vredno boriti.
Katere stvari vas je najbolj strah?
O tem bova težko govorila za časopis, povedal bom kasneje (smeh). Zagotovo ne tiste, na katero človek najprej pomisli.
Potem ste kot Pasolini?
Nunzio iz nikoli končanega filma Porno-Teo-Kolossal Pasolinija pravi: »Ni konca. Torej, počakajmo. Nekaj se bo že zgodilo.« Ne, nisem kot Pasolini. Pasolini se je krčevito oklepal življenja, to počnejo ljudje, ki jih nekaj vleče proč. Hotel nas je zapustiti. Z mano ni tako.
