Z družino nisem prišla v Slovenijo nazaj, ampak bi rada šla naprej

Nekdanja smučarka Andreja Leskovšek McQuarrie sodi med najuspešnejše Slovenke v mednarodnem poslovnem svetu.

Objavljeno
19. februar 2016 16.47
Vito Divac
Vito Divac
Je med najuspešnejšimi Slovenkami v mednarodnem poslovnem svetu. Ima svojo svetovalno agencijo McQuarrie Consulting, prek katere posluje z organizatorji olimpijskih iger že skoraj 20 let. Začela je v Salt Lake Cityju 2002, zdaj sodeluje s korejskimi organizatorji iz Pjongčanga 2018. Odgovorna je za povezavo Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) z nacionalnimi komiteji.

Njena športna zgodba je zelo zanimiva, ker kaže obdobje slovenske smučarske evforije z drugega zornega kota. Pravzaprav razsvetljuje sivo plat »zlate zgodbe o uspehu«, v kateri so uspehi in navdušenje nad Bojanom Križajem, Matejo Svet, Rokom Petrovičem, Juretom Frankom in Borisom Strelom prikrili marsikatero jedko izkušnjo.

Bili ste mladinska svetovna prvakinja in eden največjih upov osemdesetih, a ste se »nekje na poti proti vrhu« izgubili. Pravite, da dvajset let niste razmišljali o svoji karieri, zdaj pa velikokrat premlevate, kaj se je zgodilo, da niste uresničili svojih želja.

Ko sem živela v tujini, ZDA, Kanadi in Italiji, se nisem ukvarjala s svojo smučarsko kariero. Najbrž zato, ker se nisem imela s kom pogovarjati o njej. Ljudje, s katerimi sem se družila in se še vedno družim, mojega prejšnjega življenja ne poznajo, razen tega, da sem bila smučarka svetovnega pokala. Zdaj, ko sem v domačem okolju, pa mi misli čedalje večkrat uidejo nazaj. Velikokrat razmišljam, kaj se je od osemdesetih prejšnjega tisočletja v slovenskem smučanju spremenilo. Še vedno se sprašujem, zakaj so se nekatere stvari zgodile prav meni. Ni mi namreč jasno, zakaj odgovorni ljudje v zvezi na določena tekmovanja niso pošiljali najboljših.

Vašo kariero je zaznamovala poškodba. To je vaša plat zgodbe. Kaj pa druga?

Moja plat je tudi to, da sem si želela odlično tekmovati, imeti vrhunsko opremo in razmere za delo. Ko sem se leto dni po poškodbi leta 1986 vrnila, so bili vsi smučarski velmožje prepričani, da ne bom nikoli več dobro smučala oziroma uresničila in izpolnila svojega talenta. Takrat je bilo vsesplošno prepričanje, da po tako hudi poškodbi in dolgi odsotnosti smučarji in še zlasti smučarke nimajo nobenih možnosti za uspešno vrnitev. Ko sem pri enaindvajsetih letih končala kariero v svetovnem pokalu, so me uvrstili med 'stare' smučarke, kar me je močno prizadelo. Kasneje sem tej neverjetni miselnosti sledila, na srečo pa se je z leti spremenila, tako da je bila denimo že Nataša Bokal tridesetletnica, ko je končala kariero. To, da so posameznika opredeljevali s starostjo oziroma leti, ne pa s tem, koliko je dober, je bilo tedaj in je še danes nesprejemljivo.

Premik na bolje se je zgodil tudi zato, ker slovenski športniki niso več služabniki sistema. Lahko bi rekli, da so se dvignili iz povprečja in si upajo zmagati.

Vsak rod je imel v svojem času seveda določene težave, ki so praviloma izvirale iz sistema. Zelo mi je všeč, da imajo športniki danes čedalje bolj glavno besedo, da se jih sliši, da niso več konji s plašnicami. V mojem času se nisem mogla na nikogar obrniti, nikomur pritožiti, če sem menila, da z menoj ne delajo dobro, da mi niso dali kakovostne opreme, da sem kdaj imela slabe smuči. Ko sem se vrnila po poškodbi, se mi je zgodilo, da sem na treningu pomotoma vzela smuči Mateje Svet. Presenetljivo sem bila za več kot sekundo hitrejša od vseh. Potem so iskali tiste Matejine hitre smuči. Ko sem dobila nazaj svoje, sem bila spet po­vsem v ozadju. Zanimivo je, da serviserju Slavu Muleju niso več dali v obdelavo in pripravo mojih smuči, ampak so mi določili nekoga, ki še nikoli prej ni delal s tekmovalnimi smučmi. Pol leta sem se nato trudila in se sprijaznila z mislijo, da po enoletnem premoru vendarle ne morem smučati tako, kot sem menila, da lahko.

Zgodba z Matejinimi smučmi se mi je zdela samo preblisk. A le, dokler nisem prosila Slava, ki je moje smuči pripravil tako, da sem bila spet hitrejša od moje siceršnje prijateljice Mateje. Ko mi je postalo jasno, da brez vrhunske opreme nimam nobenih možnosti, sem se spraševala, zakaj nisem dobila priložnosti, zakaj vse nismo imele enakih možnosti. Ne govorim o Mateji, ampak o svojih razlogih, zakaj sem nehala smučati. Smučanje mi je bilo življenje. Ko so me spraševali, kdo sem, sem ponosno odgovarjala: Jaz sem smučarka. Ko sem nehala, nekaj časa nisem vedela, kdo sem …

Pred svetovnim prvenstvom v Crans Montani ste bili pri 21 letih že povsem blizu koncu kariere. Tudi ta zgodba vam greni spomine. Zakaj?

To je bil še en kamenček v mozaiku čudnih okoliščin, o katerih ne vem, ali so bile namerne ali so se pač nesrečno spletle. Leta 1987 sem bila po poškodbi na stranskem tiru. Kakšnih dobrih rezultatov v svetovnem pokalu nisem mogla doseči, ker sem začela z ničle, z zadnjega mesta. Kot je obljubil veliki šef Tone Vogrinec, naj bi imeli v Podkorenu kvalifikacije za SP. Ko sem bila štirikrat najhitrejša, je ugotovil, da je to bil le trening. Enaka zgodba se je ponovila naslednji dan. Mateja in Mojca Dežman sta bili že v Švici. Namesto čestitk za uspešno vrnitev so bili vsi tiho. Čedalje bolj se mi je svitalo, zakaj so po medijih govorili, da sem prestara, da z menoj samo zapravljajo denar. Potem smo šli na evropski pokal na Koblo. Tam sem doživela še en šok. Nihče me ni prijavil. Pozabili so name. Potem so se dogovorili s tehničnim delegatom, da lahko štartam po prvi skupini. In sem bila spet najboljša. A so me nato diskvalificirali. Očetu sem rekla, da je to moja prelomna točka, da bom nehala, ker ne razumem ničesar, še najmanj pa sistem, ki naj bi mi omogočil razvoj talenta in znanja. Mislila sem, da me bo oče prepričeval, a me je razumel.

Na koncu ste vendarle nastopili v Crans Montani. Kaj se je zgodilo?

V bistvu sem že postavila smuči v kot in slekla reprezentančni dres, ko me je takratna tajnica zveze Slavica Korošec poklicala, da grem v Crans Montano. Dala mi je tudi svojo opremo, da sem bila oblečena v slovenske barve, ker obleke zame seveda niso imeli. Ob prihodu v Švico mi je Vogrinec pokazal razširjene prste, češ, takole smo ti pogledali skoznje. V spominu imam grenko sled na tiste čase, ker sem imela vodstvo reprezentance za sposobne in nezmotljive ljudi. Ni bilo jasno niti, zakaj nisem šla na olimpijske igre leta 1980, ker bi lahko zagotovo dobro nastopila. Takrat, pri šestnajstih, sem namreč dosegla normo, bila državna prvakinja, dobro smučala na tekmah svetovnega pokala.

Ko sem vprašala vodstvo reprezentance, zakaj ne grem na OI, so mi odgovorili, da sem premlada. Očetu so pojasnili, da so bili v Beogradu trije proti mojemu nastopu, dva pa za. Čez leta me je v Amsterdamu na sestanku olimpijskih komitejev Evrope, kjer sem predstavljala organizatorje olimpijskih iger v Salt Lake Cityju 2002, poiskal funkcionar iz Srbije in mi z veseljem povedal, da je bil on eden od tistih dveh, ki sta bila za to, da grem na OI v Lake Placid. Povedal mi je, da ga še vedno mori, kako nepravična je bila takratna odločitev.

Tudi poškodba leta 1985 je zgodba, ki ni v čast slovenskemu smučanju. Čeprav z Veroniko Šarec nikoli nisva trenirali smuka, so naju v Kanadi prisilili, da sva nastopili, da smo pač vsi imeli pokrito nastanitev. Če bi rekla ne, bi me zagotovo izključili iz reprezentance. Takrat nas je deset deklet končalo v bolnišnici, meni pa je na usodnem skoku dobesedno odtrgalo koleno. Domov sva se z Veroniko vračali sami in se – ona na berglah, jaz na vozičku – z vso prtljago prekladali po letališčih. Na koncu sva še ugotovili, da nisva bili zavarovani …

Podobno je bilo tudi na državnem prvenstvu na Popovi Šapki, kjer so odpovedali veleslalom za moške zaradi goste megle in so namesto njihove izpeljali žensko tekmo. Prva ekipa se je uprla, kazen pa je bila odvzem še tistih malo denarnih bonusov in prepoved nastopa v svetovnem pokalu. Vsem se je zdelo normalno, da punce nastopijo na tekmi, ki je bila za fante prenevarna. Veseli me, da se danes to ne more zgoditi, ker je ozaveščenost do ženskega športa drugačna. Danes gledam na to kot na kratkovidnost in neodgovornost vodstva reprezentance.

Kljub vsem »nevšečnostim« in grenkim epizodam imam vendarle v celoti izredno lepe spomine na smučarsko obdobje. Jemljem jih kot del tistih časov. Zaradi slabega občutka iz tekmovalne kariere nisem z nikomer skregana. Z vsemi dekleti se dobro razumem. Vogrinca sem denimo povabila na svojo poroko.

Tudi Mateja Svet je končala v primežu sistema?

Pravzaprav smo bili vsi športniki na istem. V težavah se nismo mogli na nikogar obrniti, ker so bili tisti, ki niso upoštevali naših pripomb, prav vsi vpeti v sistem. Mateji niso pustili, da bi šla svojo pot, da bi poskusila nekaj novega. Na žalost je njen poskus propadel. Zato tako cenim samostojno pot Tine Maze.

Tina Maze je uresničila tako rekoč vse sanje mnogih rodov slovenskih smučark. Postala je olimpijska in svetovna prvakinja, osvojila veliki in mala globusa, nanizala 24 zmag … Kako ste doživljali njene uspehe?

Alpskega smučanja nisem spremljala podrobno. Tudi danes ga ne, vendar pa Tininih uspehov ne moreš spregledati, kjerkoli v svetu si. Njeno ime je na vrhu športnega zemljevida. Kamorkoli sem prišla, so jo poznali. Osebno je sicer ne poznam, vendar sem zelo vesela, da ji je uspelo, da je osebnostno tako močna, da ni razmišljala, kaj si bodo drugi mislili o njej, ali jim bo všeč njen pristop. Verjamem pa, da ni bila obremenjena s tem, da bi razveseljevala druge. Bila je vse, kar smo si želele smučarke mojega rodu, a nismo zmogle.

Sprašujete se, zakaj, kljub določenim kriterijem, nekoč za najboljše ni bilo mesta v izbranih vrstah. Kot kaže, miselnost negativne selekcije, s katero posamezniki obvladujejo sisteme v Sloveniji, še ni izkoreninjena. Zdi se, da je, z izjemo športa, čedalje bolj prisotna in neusmiljena. Kako gledate na Slovenijo po četrt stoletja bivanja v tujini?

Paradoks Slovenije je, da je živeti v njej dobro, a gre vse v napačno smer. Če dvigneš glavo iz povprečja, ti jo hitro odrežejo. To nenehno siljenje v povprečnost je za napredne, izobražene in inovativne ljudi najbolj moreče. V poslovnem svetu ni pomembno, koliko si izobražen, ampak koliko si sposoben, koliko pripomoreš k dodani vrednosti podjetja, izdelka. Drugače si ne znam razložiti siljenja v povprečnost in uravnilovke, ki izhaja iz nje. Poslušam poročila in se čudim, kako so nekateri mediji nastrojeni proti tistim, ki več zaslužijo. Zame je normalno, da je nekdo, čigar delo in sposobnost sta vredna več, tudi bolje plačan. Ne vem sicer, ali je to pravi primer, pa vendarle: poslušam, kako ljudje tarnajo nad plačami in nekaterimi drugimi bonitetami poslancev, namesto da bi se borili, da bi imeli vsi dobre razmere. Če bi poslanci dobro delovali, zakaj ne bi imeli tudi bonitet? Težava je seveda v tem, da pri nas vse gledamo črno-belo, da ne znamo poiskati skupnih stvari, ki bi nas združevale. V državnem zboru tako poslušamo osebna in strankarska obračunavanja, namesto da bi poslanci reševali nakopičene težave. Čas je, da se dvignemo na višjo raven odnosov, kjer se dosegajo rezultati za dobro vseh državljanov in ne le posamezne stranke ali poslanca. Če bi bil državni zbor denimo podjetje, bi že zdavnaj propadel.

Zakaj ste se potemtakem vrnili v Slovenijo?

Z družino nisem prišla v Slovenijo nazaj, ampak bi rada šla naprej. Imamo izjemen intelektualni potencial na vseh področjih, a možgani bežijo drugam. Menim, da je glavna težava, ker nimajo pozitivnih zgledov in drugačnih informacij, s katerimi jih mediji bombardirajo, da živimo v družbi brez priložnosti. Dokler ne bodo prikazane drugačne vizije, ne bodo začeli­ drugače razmišljati.

Pravite, da nam manjka vodja, ki bi nas združil, nam dal zagona in nas popeljal v pravo smer razvoja.

Žal nimamo vzornika oziroma vzornice, nekoga, s katerim bi se poistovetili, ki bi nam dal navdih. Slovenija nikoli ne bo boljša, če bo imela tako zatohlo miselnost in politiko, ki nas tolče po glavi že pri osnovah – davkih. Ne moremo ali nočemo denimo zagotoviti razmer za delo, da bi uspešni Slovenci iz sveta prihajali domov in s seboj pripeljali sebi enake tujce. Naj bodo sposobni plačani toliko, kot bi bili v tujini, in celotna ekonomija bo dobila pogon, korupcije bo manj, uspešna podjetja bodo z majhnimi davki prinesla več v državno blagajno, ljudje bodo bolj zdravi, zdravstveni stroški se bodo znižali ...

Družina Leskovšek-McQuarrie je videti srečna. Kako ste se vživeli v slovensko okolje?

Čeprav smo v preteklih letih hodili v Slovenijo na počitnice, je naši družini druga država. Ker je mož Matthew uspešen arhitekt, se mi je zdelo nemogoče, da bo pustil službo v Ameriki, a je uresničil najino željo, da bi nekoč vendarle živeli v Sloveniji. Lahko bi se ustalili kjerkoli drugod po svetu, v Vancouvru denimo, a smo se odločili za Slovenijo, ker smo tako želeli, ker nam je lepo in uživamo v svojem delu in okolju.

Z možem imata zanimiv projekt razvoja novega mesta v Ameriki. Medtem ko je on projektiral in izdeloval urbanistične načrte, ste vi pisali koncept tega projekta, načrtovali razvoj in vizijo mesta, kako bo delovalo, kako bo aktivno, kaj je treba narediti, da bo proračun dober. Celotno Slovenijo v marsičem doživljate kot Vancouver. Je eno izmed najbolje urbanistično urejenih mest z visoko kakovostjo življenja, eno najboljših na svetu. Kako skozi to prizmo doživljate Ljubljano in njeno okolico?

Dvomilijonski Vancouver je sodobno in zelo uspešno mesto, ljudje večinoma dobro živijo in lahko tudi dobro zaslužijo. Imajo župana in mestno upravo ter menedžerja. S širšo okolico nimajo dveh stotnij občin in administracije, ki samo gleda, da drugi ne bi imel več, kot se to dogaja v Sloveniji. V Ljubljani je odličen projekt izposoje koles BicikeLJ. Želim pa si še posebej moderno in hitro železniško povezavo z okolico, da bi proga vodila prek Komende do letališča, Kranja. In seveda drugod po Sloveniji. Prepričana sem, da bi se kakovost življenja in varnost okolja bistveno izboljšali. Z možem imava že nekaj let en avtomobil, ker poskušava pripomoči k varstvu okolja. V Vancouvru je bilo čudovito. Vozili smo se z moderno mestno železnico, s kolesi in hodili peš. Zato nisem bila časovno nič prikrajšana, ravno nasprotno. Tudi v Komendi nisem. Z možem z enim avtom brez težav prepeljeva otroke v šolo in na druge obšolske obveznosti. Dvakrat na leto me zaradi obveznosti en avto doma sicer spravi ob živce, to pa je tudi vse. Tudi na letališče grem s taksijem, če ne gre drugače.

Komenda je s 5000 prebivalci zelo majhen kraj v primerjavi z milijonskimi Salt Lake Cityjem, Vancouvrom in Torinom, kjer ste živeli dalj časa. Prav tako tudi z Moskvo in Sočijem, ki sta bila vaš občasni dom. Kaj vas navdušuje v Sloveniji?

Ob vseh naravnih lepotah je v Sloveniji za bivanje najbolj pomembna varnost. Smo ena izmed desetih najbolj varnih držav na svetu. V Salt Lake Cityju ali Torinu si ne bi upala pustiti majhnega otroka, da gre po cesti sam, da gre sam s kolesom v šolo. Tudi pa uživam, da se lahko brezskrbno sprehajam po gozdovih. V Komendi uživam, ker sem lahko popolnoma sproščena in mi ni treba skrbeti za varnost otrok. Hči Nina gre lahko s kolesom v osnovno šolo, sin Tilen pa se vozi na bežigrajsko mednarodno gimnazijo. Spoznala sem veliko ljudi, ki jih zaradi načina življenja v večjih mestih ne bi. Otrokom je Slovenija, po življenju v Ameriki in Kanadi ter Italiji, zelo lepa izkušnja. Meni pa je pomembno, da poznata mojo zgodovino in korenine. Hčerka je že prava Slovenka, malo pa že tudi sin. Lani je postal gasilec, zdaj pa ob koncih tedna in med počitnicami dela kot prostovoljec pri Rdečem križu z begunci v Dobovi. Med seboj otroka že čebljata po slovensko, lahko bi, kot me sin draži, d'java , da obvladata komendščino.

Veliko je majhnih zgodb, dogodkov in doživljajev, ki slikovito orisujejo stanje duha družbe. Veliko stvari prenašamo v naše okolje nekritično. Ko človek potuje po svetu, še zlasti Ameriki, dobi občutek, da ponekod za vzori capljamo za kakšnih 20, 25 let.

Žal se velikokrat dogaja, da nekatere stvari začnemo uveljavljati, ko v Ameriki ugotovijo, da niso dobre, da jih je treba spremeniti oziroma se vrniti v stare dobre čase. Denimo velika nakupovalna središča. Ljubljana – in Slovenija v celoti – se je spremenila v izrazito potrošniško družbo, čeprav ji tega ne bi bilo treba. V Ameriki se že vrsto let trudijo prenesti življenje iz velikih nakupovalnih središč v ožje skupnosti, kjer bi se ljudje lahko preživljali s trgovanjem in drobnimi, za skupnost zelo pomembnimi deli, predvsem pa prispevali veliko za kakovostnejše življenje.

Vaša hči igra nogomet, a v Sloveniji za ženski nogomet ni posluha. Očitno se premalo zavedamo pomena ženskega nogometa.

V Ameriki in Kanadi je v mladostnih letih nogomet igra za vse, fante in dekleta. Ko smo prišli v Komendo, je na šolski oglasni tabli pisalo, da iščejo fante za nogomet. O dekletih pa nič, čeprav so pred šolo punce igrale nogomet. Ko je Nina vprašala, ali se lahko priključi nogometnemu krožku, so ji rekli, da se lahko, če si res želi. Čeprav je bila boljša od večine fantov, je večino časa na tekmah preživela na klopi. Zdaj jo vozimo v Radomlje, kjer imajo ženski klub. Verjamem, da je tako v vseh oziroma večini vaških okolij v Sloveniji, kjer prevladuje tradicionalno razmišljanje. V družbah, kjer razmišljajo, da ženske ne morejo igrati nogometa, je odnos do žensk podcenjujoč. Celo mnogo držav tretjega sveta ima nogometašice. Tukaj vidim nedotaknjen potencial za šport in našo celotno družbo.

Do Slovenije ste kritični, a kot kaže, se ne nameravate seliti ...

Če se ne bi dobro počutila, me zagotovo ne bi bilo v Sloveniji. Veliko je dobrih stvari, a če se bomo samo pogovarjali o njih, ne bomo nič spremenili. Kritična sem zato, ker želim ­izboljšati slabe stvari.

Vaše delovno področje so olimpijske igre. Začeli ste v Salt Lake Cityju 2002, zdaj sodelujete s Pjongčangom 2018. Prej ste bili neposredno vpeti v organizacijo iger, v Sočiju pa ste bili že svetovalka.

Če se ozrem na Salt Lake City in pogledam, kje smo v mojem poslu danes, s ponosom lahko rečem, da je sodelovanje med MOK in nacionalnimi olimpijskimi komiteji na precej višji profesionalni ravni, kot je bilo nekoč. Imamo ustaljen način dela, tako da vsi, od nacionalnih komitejev do športnikov, dobijo vse informacije, ki jih potrebujejo na igrah. V svojem delu neizmerno uživam. Še zlasti zdaj, ko nisem več zaposlena pri organizatorjih iger kot vodja ekipe, ampak sem svetovalka. MOK mi zaupa in me podpira, kar je zelo pomembno. Drugih ambicij, povezanih z mednarodnim olimpijskim komitejem, nimam.

Kako doživljate čiščenje že pošteno pokvarjenega svetovnega športa, v katerem ni bilo več nič sveto?

Doping, korupcija in goljufije so zelo temne stranpoti svetovnega športa. Zelo zadovoljna sem, da te slabe stvari končno prihajajo na dan, da se šport od znotraj čisti, da črni oblaki počasi izginjajo. Nisem pa si mislila, da je to tako razvejano. Prepričana sem, da se bodo stvari, čeprav boleče, izboljševale. Treba bo transparentno delati, predvsem pa spremeniti določeno miselnost. Všeč mi je nov pogled na boj proti dopingu, da ni več smisel kaznovati le tiste, ki jemljejo prepovedane učinkovine, ampak predvsem zaščititi tiste, ki jih ne jemljejo. Velike športne federacije, kot na primer atletika in nogomet, se morajo obnoviti, zdaj ko so nečedne stvari prišle na dan.

Menim, da je prihodnost dobra, če bomo spremenili stvari, ki so preživele, trdno pa stali­ na temeljih, da ne sme biti rasne in verske diskriminacije ter nestrpnosti do istospolno usmerjenih. Olimpijske vrednote so krasne; mislim, da je tudi izjemna priložnost, da se jih v svetu bolj uveljavi, da šport s svojimi principi odločno prispeva k razslojevanju družbe.