Z letalom naravnost v kravo

V vsakem bojkotu je nekaj predcivilizacijskega, če pa se ta ugotovitev komu zdi pretirana, bo vsekakor moral priznati, da je bojkot zelo daleč od omike, trdne in izpiljene moralne drže. Prepoved ukrajinskih oblasti ruski pevki Juliji Samojlovi, da nastopi na letošnjem Evrosongu v Kijevu, zagotovo sodi v širok spekter bojkota, ki je kot tak pri srcu predvsem robatim, nevzgojenim politikom. Kijev namreč Juliji očita, da je nastopala na (že anektiranem) Krimu, kar se seveda interpretira kot hujšo kršitev od vseh desetih božjih zapovedi skupaj.

Pojem bojkot je nastal z upokojenim kapetanom britanske armade Charlesom Cunninghamom Boycottom, ki se je kot upravitelj nekega veleposestva na Irskem hudo zameril tamkajšnjim ljudem, ker ni hotel popustiti pri višini zakupnine. Užaljeni Irci so pretrgali z njim vse stike, obnašali so se, kot da ga ni, gledali so skozenj. To je bilo popolno izobčenje, dosledno preziranje, hujše od izobčenja iz Cerkve, ki te je sežgala na grmadi ali strpala v temnico – in s tem vsaj posredno priznala tvoj obstoj.

Psihoanalitik Erich Fromm bi ravnanje irskih zakupnikov gotovo uvrstil nekam med benigno agresivnostjo, ker je pač le bila aktivna, organizirana sovražnost do upravitelja, četudi v še tako prosojnih pajčolanih. Druga stvar je seveda maligna agresija, o kateri je Fromm v znani knjigi (Anatomija človekove uničevalnosti) posvetil Hitlerju skoraj sto strani.

No, predvsem hočemo opozoriti, kako hitro lahko bojkot iz neke moralne, politične blamaže (zadeva Julija Samojlova) spolzi na rob človečnosti. Znan srbski pisec Antonije Isaković v romanu Hip 2 opisuje pošastno obliko bojkota, ki so ga uvedli na Golem otoku; če je sicer bojkot pasivna oblika obračunavanja oziroma spopadanja med posamezniki ali skupinami, pa je šlo na Golem otoku za surovo, sadistično dejavno obliko. Nekoga so preprosto »vrgli« V BOJKOT, saj je bila, piše Isaković, več kot strašna beseda. Samo še smrti se lahko bolj bojiš.

Med benignim in malignim je le tanka opna, ki lahko vsak trenutek poči. Isaković tako opisuje kordon, skozi katerega je moral vsak taboriščnik na Golem otoku in ki ni imel drugega namena kot zlomiti voljo.

»Posuši se človek, do včeraj tvoji tovariši prično obračati glavo proč – spremenijo te v drobtinico smrdljivega sira. Rad bi nekam, otepaš, ampak prehoda ni, riba v vrši si, zadevaš ob šibo, trdo in gladko: izvrgli so te, vsi proti enemu, gobavec si (…). Nekaterih se je pred sončnim zatonom polaščal nebrzdan strah. Cvilili so proti lastni volji, z jezika v brado se jim je cedil svež žolč. Šibo so delali iz nas; dvojna vrsta – po sto ljudi na tej in nasprotni strani. Obsodba pa je: priti skozi ta hodnik pesti in udarcev.«

»Pozneje si sam član šibe, gospodar,« piše Isaković. »Zavest je omračena, poln hudobne sile si, ne streljaš samo ti, naredil se je strelski stroj, čeprav žrtev nima bele rute; v materino – deluje načelo Toplega zajca. Drug drugemu izsesavamo mozeg … Največ se je udarjalo v glavo. Varovati oči in teme, drugo na tnalo. Pusti, naj derejo in oderejo, naj odrežejo, kolikor morejo. Stopiš v predor, narejen iz človeških teles, sklonjeni in potni sopihajo; v nekakšnem črevesu si, polziš kot iztrebek med zamahi.«

Gotovo boste pripomnili, da takšnih okrutnih in nesmiselnih oblik kaznovanja ne more biti več, vendar skoraj nič ne vemo, kar se ta hip dogaja na Bližnjem vzhodu, v Afriki in še kod po svetu. Najhuje je, da v svojem evropskem zapečku postajamo vse bolj trdosrčni, slabo vest pa pometamo pod preprogo. Množičnih demonstracij, kot so bile v času vietnamske vojne, ni več, v pozabo si hitro potlačimo razne ruande, srebrenice itd.

Na Balkanu smo bili vselej mojstri takšnega ali drugačnega bojkotiranja; spomnimo se samo kot v bunker utrjenih družinskih hiš zaradi krvnega maščevanja ali kake malenkosti. Ljudje, ženske in otroci so bili tam praktično povsem ekskomunicirani. Sicer pa je bilo bojkotiranje posebno v modi v času Miloševićevega vzpona, tarča pa je bila večinoma Slovenija. V Bosni so zaradi kloramfenikola bojkotirali mleko slovenskih krav, ki pa se niso prav nič vznemirjale; sicer pikolovska Avstrija in Italija sta to mleko hladnokrvno uvažali naprej, BiH pa je vztrajala pri svojih »visokih standardih«.

Sicer pa je bilo včasih tudi več omike. Na vrhuncu hladne vojne sta se ZDA in SZ gledali prek raketnih konic, kar pa ni bilo ovira, da se predsednika ne bi sestala. V oporišču Andrews je Hruščovu izrekel dobrodošlico Eisenhower, potem sta se z letališča odpeljala v odprtem avtomobilu v Washington. Ob robu ceste se je zbiralo vse več Američanov in ju pozdravljalo. Po kratkem postanku v Blair House je Hruščov odšel v Belo hišo, kjer mu je Eisenhower priredil kosilo, potem še večerjo.

Fidela Castra so washingtonski politiki tepli kot garjavega psa, na zasedanja OZN pa so mu le morali dovoliti. Tam bi si lahko še zdaj prižgal cigaro, saj palača Združenih narodov uživa status eksteritorialnosti; tam ne velja ameriška zakonodaja, kar učinkuje bolj osvežilno od vseh Kleopatrinih eksotičnih kopeli. Skratka, Fidel je bil v New Yorku in to je izkoristil za mojstrsko samopromocijo. Vsakokrat je zavil v Harlem in tam prespal in kajpak tudi »žuriral«, potem pa še v Bronx, kjer je zahajal v kavarno s pomenljivim imenom Jimmy.

Jimmy Carter je bil eden najbolj neodločnih ameriških predsednikov, toliko pa ga je le bilo v hlačah, da je Sovjetski zvezi zaradi invazije na Afganistan napovedal bojkot poletnih olimpijskih iger v Moskvi. Pisalo se je leto 1980, in kolikor je imel še pametnih sodelavcev, so mu vsi odsvetovali ta nenadni pospešek adrenalina – olimpijske igre so namreč le nekaj drugega kot kravje kupčije v mednarodni politiki, navzlic vsemu so še vedno visoko cenjena vrednota.

No, Jimmy se ni dal prepričati in »na suhem« so ostali tudi vsi ameriški športniki, štiri leta trdega dela so jim šla v nič. ZDA sta se pridružili Japonska in Nemčija, sicer pa je bilo v Moskvi 40 držav manj kot na predhodnih igrah. Če bi hoteli biti cinični, bi pripomnili, da bi lahko Isaković na Golem otoku iz teh reprezentanc sestavljal opisani kordon.

Potem so v Beli hiši štiri leta »upali in se bali«, da bo Sovjetska zveza na olimpijskih igrah v Los Angelesu vrnila udarec. Le kaj so si mislili? Da so celotnemu svetu tako pri srcu, da jim bo naposled vse oproščeno in bomo spet harmonična svetovna družina? In ker si bojkot in sankcije niso ravno vsaksebi, ne smemo pozabiti tudi na morda naivno vprašanje: kdo na tem svetu sme koga napasti, da ga ne bo dosegla šiba božja? Če Rusi vdrejo v Afganistan, je to nekaj nezaslišanega, če Američani napadejo Irak in povzročijo opustošenje Bližnjega vzhoda, je to kvečjemu »napaka«, napaka brez opravičila.

Julija Samojlova je seveda v tej zmedi samo kamenček, ki se bo, upajmo, ukrajinskim oblastnikom nekje zataknil – a stvar je za zdaj z moralnega vidika že nepopravljiva. Glede Eurosonga nismo ravno navdušenci, vendar bi tokrat kazalo kreniti v protiofenzivo, čeprav bo morala marsikatera julija potočiti kako solzico. Mednarodnim umetniškim in športnim prireditvam bi morali po potrebi podeliti nekakšen eksteritorialni status, kot ga imajo Združeni narodi, ne pa da se s tem vsaka lokalna politika sme igrati kot svinja z mehom.

Pred desetletjem se je v bližini Londona pokvarilo letalo in pilot je moral zasilno pristati. Kaj je v tem nenavadnega? Pravzaprav nič, le da se je letalo zaletelo naravnost v kravo in se močno poškodovalo. Kravi pa nič, hitro se je pobrala in se mirno pasla naprej. Nauk: bojkot je praviloma kot pokvarjeno letalo, zaletav je in nevaren sam sebi, krava pa uživa svoj duševni mir.