»Spreletaval me je srh in prežela so me močna čustva. In vse to so dosegli z lutkami.« Tako je mladenič židovskega rodu komentiral predstavo Taborišče nizozemskega gledališča Hotel Modern, ki je ta teden gostovalo na ljubljanskem lutkovnem festivalu. S 3000 miniaturnimi lutkami na odru in maketo Auschwitza so z animacijo, glasbo in kamero ustvarili pretresljivo vizualno izpoved o holokavstu z opominom za današnji čas.
Vojne grozote, genocid in razčlovečenje posameznika so teme, ki jih gledališče Hotel Modern iz Rotterdama postavlja v središče svojih predstav, namenjenih odraslim gledalcem. S predstavo o prvi svetovni vojni z naslovom The Great War in drugo – Kamp (Taborišče) – so gostovali povsod po svetu. Marsikje, denimo na Japonskem, se je za vabili skrivala želja njihovih gostiteljev, da bi sprožili javno refleksijo o tabu temah iz zgodovine nekaterih držav med drugo svetovno vojno in tudi po njenem koncu.
Vizualni arhiv holokavsta, ki zbira največje sodobne dosežke v filmu, fotografiji in nasploh v kulturi na temo holokavsta, je v svojo zbirko uvrstil tudi lutke v Auschwitzu, kar je velik poklon za ustvarjalce predstave.
Aktualnost vsebine Taborišča zaradi vojn v Siriji, Iraku in v nekaterih afriških državah ter množice beguncev v zadnjih letih spet narašča. Tega se zavedajo tudi avtorji predstave Pauline Kalker, Arlene Hornweg, Herman Helle in Ruud van der Pluijn. Begunski val prek Evrope, podobno kot v času pred drugo svetovno vojno, zdaj sproža različne reakcije. Razkrivajo se svetle in temne plati človeške narave, od ponujanja zatočišča begunskim družinam do popolnega odklanjanja in celo do oživljanja rasizma in ksenofobije.
Čeprav je predstava nastala že leta 2005, zanimanje zanjo ne usahne. Lutkovno gledališče Ljubljana je menda čakalo kar nekaj let nanjo, ker je skupina dolgo vnaprej zasedena z gostovanji.
»Ne moremo samo potovati po svetu,« pojasnjuje Pauline Kalker, »ker moramo pripravljati tudi nove predstave, vsako leto vsaj eno novo, včasih smo ustvarili celo dve.« Arlene Hornweg pa dodaja: »Za pripravo nove predstave potrebujemo približno pol leta.« Gledališko skupino Hotel Modern sta obe igralki ustanovili leta 1997 v Rotterdamu. Kasneje so se jima pridružili še vizualni umetnik Herman Helle, ki je tudi Paulinin soprog, ter skladatelja Arthur Sauer in Ruud van der Pluijn. Delo gledališkega kolektiva Hotel Modern financirata nizozemska država in mesto Rotterdam.
Ker skupina deluje kot kolektiv umetnikov, nimajo formalnega šefa. Prav zaradi tega so v intervjuju za Sobotno prilogo sodelovali vsi štirje ustvarjalci Taborišča, in sicer Pauline, Arlene, Herman in Ruud.
Moderni hotel je nenavadno ime za gledališko skupino. Kakšna je zgodba o nastanku?
Pauline: Z Arlene sva se med študijem igralstva zanimali tudi za druga področja ustvarjalnosti, kot je denimo vizualna umetnost. V predstave sva začeli vključevati še druge umetniške oblike in ustvarjalce. Tako sva se domislili, da se ideja o hotelu dobro ujema z najinimi vabili drugih ustvarjalcev. Če jih povabiš v hotel, lahko ostanejo pri tebi tudi dlje časa.
Arlene: Zakaj sva hotelu dodali še moderni? Tudi tu je zadaj preprosta zgodba. Na eni od gledaliških turnej smo spali v hotelu, ki se je imenoval Moderni hotel. Ironija pa je bila, da je bil to zelo star hotel z močnim nostalgičnim nabojem, nekoliko smešen in grozljiv.
Ste začeli kot lutkovno ali kot multidisciplinarno gledališče?
Pauline: V gledališču Hotel Modern smo začeli z nastopi igralcev, kasneje pa smo jih kombinirali z lutkami, glasbo in vizualno umetnostjo. Herman je že v 80. letih veliko fotografiral, denimo nenavadne prizore na ulici, različne napise, poroke, avtomobilske nesreče. Njegove fotografije so postale del zgodovine, zato imajo pogosto pomembno vlogo v naših zgodbah na odru.
Herman: Preden sem se pridružil gledališki skupini, sem se preživljal z izdelovanjem maket za arhitekte. Zakaj pa ne bi svojega znanja uporabil v gledališču, me je izzvala Pauline, ki je bila tedaj še moje dekle. Tako smo Pauline, Ruud in jaz skupaj pripravili predstavo City Now in zanjo smo izdelali veliko maketo mesta, v katerem so se premikali igralci.
Pauline: Od igralcev v prvih predstavah smo se premaknili k miniaturnim figuram. V predstavi o prvi svetovni vojni smo že v živo prenašali posnetke animacije lutk, ki jih je s kamero na odru snemal Herman. Podoben pristop smo uporabili tudi v Taborišču.
Arlene: Naše predstave so mešanica različnih umetniških izražanj, toda vedno je poudarek na vizualnosti in domišljiji.
Zakaj je vojna v središču vaših predstav?
Pauline: Zanimajo nas usode ljudi v vojni, genocid, sovraštvo ... Pokažemo, česa so zmožni ljudje v vojnem času in v ekstremnih razmerah. Moj ded je umrl v Auschwitzu, zato smo Kamp postavili na oder. Ker je bil moj oče židovski otrok, se je moral med vojno skrivati, tako kot Ana Frank.
Herman: Druga svetovna vojna je zaznamovala tudi moje starše tako, da sem bil na neki način vzgojen v duhu vojne. Moj oče je bil vojak med drugo svetovno vojno v Indoneziji, ki je bila tedaj nizozemska kolonija. Po vojni je bil ujetnik v japonskem vojnem taborišču v Singapurju, potem ko so Japonci zavzeli Indonezijo. Ko se je vrnil domov, mi je pripovedoval strašno zanimive zgodbe iz vojnega časa o domačinih, Japoncih in Nizozemcih. Očetove pripovedi so burile mojo otroško domišljijo.
Da vojska ni tako vznemirljiva, sem spoznal, ko sem v 70. letih prejšnjega stoletja moral odslužiti obvezno enoletno vojaščino na Nizozemskem. Dogajalo pa se mi ni nič posebnega, igral sem trobento in razmišljal, kako bi ravnal v takšnem položaju, kakršnem je bil moj oče. Zanimala me vloga vojaka med vojno, zato sem oziroma smo ustvarili predstavo o prvi svetovni vojni.
Kako ste se lotili priprav na odrsko postavitev Taborišča?
Pauline: Ogledali smo si veliko dokumentarcev o Auschwitzu in se pogovarjali s preživelimi nizozemskimi zaporniki iz tega taborišča. Iz pogovorov in pisnih spominov taboriščnikov smo izvedeli veliko dejstev. Neka ženska nam je povedala, da je lahko nosila svojo obleko, zato so v naši predstavi nekatere lutke oblečene v ženska oblačila in ne v črtasta zaporniška. Spoznali smo tudi taboriščnico, ki je bila tako imenovana pacientka zloglasnega doktorja Mengeleja. Povedala nam je veliko podrobnosti, med drugim tudi to, da je bil Mengele zelo čeden, hkrati pa okruten.
So si preživeli taboriščniki ogledali vašo predstavo?
Pauline: Da, in bila jim je všeč. Mengelejeva pacientka si jo je ogledala celo trikrat. »To je popolnoma resnično. Natančno tako je bilo v taborišču,« je komentirala.
Kako ste povezali lutke, animacijo, film in glasbo?
Pauline: Na oder smo postavili maketo celotnega taborišča Auschwitz s tisoči figur jetnikov in njihovih paznikov. Množične usmrtitve v plinskih celicah, sežigi trupel v krematoriju, mučenja zapornikov in njihovo suženjsko delo ter celo zabave esesovskih oficirjev prikazujemo brez besed, samo s figurami, ki so velike približno osem centimetrov. Igralci na odru premikamo figure, posnetke dogajanja pa v živo predvajamo občinstvu. Gledalci s pomočjo kamere spremljajo dogajanje od znotraj, skozi oči miniaturnih lutk, in tako postanejo priče taboriščnih grozot. Animacijski film v živo o življenju v taborišču je postal naš zaščitni znak.
Herman: Kombinacija vizualnih in zvočnih učinkov je tako zelo močna, da besede niso potrebne.
Lutke so zelo majhne. Kako jih animirate?
Arlene: Nekatere prestavljamo v celoti, drugim premikamo roke s paličico ali z roko. Recimo lutki, ki pometa, pomagamo premikati metlo.
Herman: Lutke so enostavne, toda močan vtis ustvarja njihovo veliko število na odru. Več kot tri tisoč! Večina lutk samo stoji in ne počne ničesar, samo nekatere premikamo zato, da pokažemo, kaj delajo. Za iluzijo, da je življenje v taborišču, zadošča že ena lutka, ki nekaj počne.
Pauline: Miniaturne lutke imajo veliko moč, in če jih je več tisoč, gledalci še bolj intenzivno dojamejo, kako je deloval morilski stroj v taborišču. Pokažemo tudi individualni izraz jetnikov, in sicer tako, da ima vsaka lutka drugačno glavo.
Kakšna je vloga glasbe v predstavi?
Ruud: Zvočni posnetki poglabljajo dojemanje predstave pri gledalcu. V lutkah so mikrofoni, ki snemajo zvoke dejanj, recimo pometanja. Zvok vlaka, ki vozi tisoče novih jetnikov v Auschwitz, smo spremenili tako, da spominja na prihod hude pošasti. Tako z zvočno in svetlobno tehniko ustvarjamo dogajanje. Nekaj zvočnih posnetkov je sicer posnetih vnaprej, denimo letenje lastovk. Posneli smo jih prav v Auschwitzu, zato ker so njihovi praprapravnuki med vojno letali nad tem zloveščim mestom.
Med nastajanjem predstave smo veliko eksperimentirali. Dodajali in odvzemali smo določene zvoke, recimo krike ali pasji lajež. Temu smo se potem odrekli zato, da smo se osredotočili na elemente življenja, kot je denimo dihanje jetnika med spanjem ali ko ga stlačijo v plinsko celico.
Herman: Ptice so sicer simbol svobode, res pa je tudi, da so preživeli zaporniki pogosto v svojih pričevanjih omenjali, kako so opazovali ptičje prelete nad taboriščem. Tudi slavni Primo Levi [kemik židovskega rodu, ki je preživel Auschwitz] jih omenja v svojih zapisih.
Pauline: Z zvoki smo želeli zagrabiti občutke taboriščnikov. Kaj so slišali, pa je bilo odvisno od letnega časa. Vemo, da so se tudi veliko pogovarjali, toda vse se je sukalo okrog hrane, ker so bili tako zelo sestradani. Pripovedovali so si recepte različnih jedi. To smo poskušali prenesti tudi na lutke, pa ni delovalo. Imamo pa prizor z zajemalko in delitvijo juhe, toda vse je brez besed. Tako smo se na abstrakten, toda poglobljen način približali ljudem.
Arlene: Skušali smo pokazati tudi osamljenost, zapuščenost in strašne bolečine ljudi v taborišču.
Ruud: Mislim, da smo ujeli ravnovesje med tem, kar smo pokazali in česar nismo. Osredotočili smo se na vsakodnevno življenje v taborišču, izpustili pa smo nekatere najbolj srhljive in spektakularne dogodke. No, del vsakdanjika so bila tudi mučenja ljudi, zastrupljanja s plinom in sežigi v krematoriju, zato vse to tudi prikažemo. Plinske celice so bile namreč dnevna rutina v taborišču.
Vaša predstava o Auschwitzu, čeprav je brez besed, sproža močna čustva med gledalci.
Pauline: »Ojoj, čisto zares sem bil v taborišču,« so nam govorili po predstavi. Njihova reakcija je vplivala tudi na nas, posebej name.
Ali Nizozemci reagirajo drugače na predstavo kot recimo Španci, Italijani in drugi narodi?
Ruud: Njihovi odzivi so odvisni od zgodovinskega konteksta posamezne države. Spomnim se, kako globoko je predstava pretresla Madžare, ko smo nastopili v Budimpešti. Številni so se z nami pogovarjali še dolgo po koncu predstave in nam pripovedovali o svojih družinskih izkušnjah v taborišču. V Španiji, recimo, pa ni bilo skoraj nikakršnega odziva med gledalci.
Pauline: Iz španskega odziva smo lahko razbrali, da v njihovi izobrazbi manjkajo informacije o tem poglavju zgodovine. Verjetno so jim ga v šoli zamolčali.
Herman: Šibko zavedanje o holokavstu med Španci je verjetno posledica tega, da je bil Franco Hitlerjev zaveznik. V tistem času je bila Španija varna država za Žide, ker jih niso preganjali. No, pa tudi nobenih Nemcev ni bilo v Španiji. Sicer so pa Španci svoje Žide izgnali že v 15. stoletju. Mnogi so se zato preselili na Nizozemsko ali v Nemčijo.
Arlene: Ko smo z Auschwitzem nastopili na Portugalskem, so ljudje reagirali izjemno čustveno. Ker so v času diktature imeli taborišča za politične zapornike, so predstavo dojeli kot prikaz njihovega sistema.
Kako pa so reagirali nemški gledalci?
Herman: Takoj po koncu predstave se je med gledalci razvila polemika o primernosti lutk za takšno vsebino. Nekaterim se je zdel naš umetniški pristop izjemen, drugi so mu nasprotovali.
Pauline: Nastopili smo v Bochumu, Essnu in Erlangnu. Izzvali smo različna mnenja, tudi takšna, da je vse o taborišču že zdavnaj znano, ker je ta tema stalno na televiziji. Nekateri mladi pa so dejali, da so je že siti in da se je holokavst dogajal v času njihovih dedkov, zato njih to ne zadeva.
Presenetilo pa nas je, kako čustveno so se odzvali v Kanadi. Zvedeli smo, da je veliko Židov našlo zatočišče v Torontu. Na našo predstavo je prišlo veliko ljudi druge in tretje generacije židovskih izseljencev, zato je bilo ozračje nabito z emocijami.
Ruud: Naša predstava je vznemirila celo Japonce tako, da so se po koncu enourne predstave pogovarjali z nami kar dve uri. Pokazali so izjemno spoštljivost in zanimanje. Različen odziv občinstva je najbolj zanimiv del naših gostovanj.
Kakšna sporočila prenašate na današnje generacije?
Pauline: Ker se rasizem in ksenofobija znova prebujata, želimo, da ljudje ne pozabijo, do česa lahko pripeljeta in kakšna množična ubijanja so se dogajala v koncentracijskih taboriščih.
Naj povem zgodbo mojega dedka. Njegova družina je nameravala pred začetkom druge svetovne vojne pobegniti iz Nizozemske, toda ni jim uspelo, ker jih je nekdo izdal. V tistem času je najbolj bolelo to, da so številne države zavrnile begunce, ker so nanje gledale kot na izobčence.
Arlene: Anglija je tedaj zavračala begunce, in če pogledamo, kako ravna danes z begunci, je precej podobno. Taborišče prikazuje razčlovečenje. Ko gledamo kolone beguncev po Evropi, vidimo, da so prav tako razčlovečeni. Prikazujejo jih kot statistične številke in veliko množico. To je podobna situacija kot pred drugo vojno.
Pauline: Predstava pomaga pri soočenju s temnimi lisami preteklosti, kot je genocid. Res je, da se Taborišče dogaja med drugo svetovno vojno, toda problem genocida je na žalost univerzalen. Tudi problem begunstva je danes aktualen. Družine so razbite med begom za življenje, podobno kot so bile med drugo svetovno vojno. Ljudje, ki so med drugo vojno skrivali židovske otroke, tako kot denimo mojega očeta in teto, so bili zelo pogumni, ker so tvegali svoje življenje, da bi rešili druge.
S tem ko pokažemo taborišče, spodbujamo danes razmislek, kakšni smo kot ljudje. Toda ljudje smo lahko tudi prijazni drug do drugega. Med vojno so se nekateri prijazni ljudje spremenili v morilce, čeprav morda tega niso hoteli. Res je, da se danes to ne dogaja več, toda podobni mehanizmi se lahko znova zaženejo.
Pripravljate novo predstavo iz serije o vojnah?
Pauline: Pripravljamo predstavo o malo znani nizozemski vojni v Indoneziji. Po koncu druge svetovne vojne so jo prevzeli Japonci, kmalu zatem pa so Indonezijci zahtevali zase neodvisnost. Zahtevi je nasprotovala Nizozemska, zato je izbruhnila vojna med indonezijskimi borci za svobodo in nizozemsko vojsko. Na Nizozemskem je ta vojna čuvana kot skrivnost.
Herman: Ni čuvana kot skrivnost, ampak se o njej govori kot o nekem zapletu, ki so ga zakuhali trouble makerji, težavniki torej. Dejansko pa je bila to velika vojna s tanki, vojaškimi letali in tako dalje. Izbruhnila je po končani drugi svetovni vojni in je trajala kar štiri leta, vse do leta 1949.
Pauline: V Auschwitzu so v ospredju predstave žrtve množičnega ubijanja, v novi predstavi pa bomo pokazali ravnanje nizozemskih vojakov in indonezijskih borcev. Izognili se ne bomo niti mučenjem, ki so jih izvajali nizozemski vojaki.
Koncentracijskih taborišč in nedolžnih žrtev se spominjamo tudi iz zadnje vojne na Balkanu. Ko govorimo o Srebrenici in pokolu 8000 Bošnjakov julija 1995, ki ga je izvedla srbska vojska Ratka Mladića, del krivde za pokol »obešamo« tudi nizozemski četi v okviru Združenih narodov, ki pokola ni preprečila. Nameravate ta genocid tudi osvetliti skozi umetniško refleksijo in ga postaviti na oder?
Pauline: Ko so se nizozemski vojaki vrnili domov na Nizozemsko, smo gledali njihove obraze po televiziji in razbrali, da se je v Srebrenici zgodilo nekaj strašnega, o čemer pa ne smejo spregovoriti niti besede. Od takrat razmišljamo o odrski postavitvi srebreniškega genocida, iščemo pa še dovolj močan umetniški izraz za to vsebino. Nikakor nismo pozabili na Srebrenico in ravnanje nizozemske vojske. Zavedamo se, da je ravnala narobe, hkrati pa vemo, da je prosila za pomoč Francijo in ZDA in da sta jo obe državi pustili na cedilu.