Tiskane izdaje
Da, že nekaj let to počne neprofitna mednarodna organizacija Climate Analytics s sedežem v Berlinu. Z njenim znanstvenim direktorjem in enim od njenih ustanoviteljev, dr. Michielijem Schaefferjem, smo se o tem pogovarjali prav v urah, ko so se v ozračju generalne skupščine Združenih narodov kopičile besede najvišjih predstavnikov držav o ukrepanju zoper posledice pretečih podnebnih sprememb.
Po izobrazbi biofizik, po delovnih izkušnjah pa po eni strani analitik sprememb v fizičnem okolju in po drugi analitik pogajanj v sferi podnebnih sprememb, se je na dan »velikega podnebno ozaveščevalnega dogodka« v ZN namesto v New Yorku znašel v majhni Ljubljani. Ne po naključju, temveč po svoji izbiri: v Ljubljani je na povabilo Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj, kot »insajder« seznanil udeležence podnebnega posveta na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti z vsebino najnovejšega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe o stanju podnebja (sodeloval je pri pripravi tretjega dela obsežnega V. poročila, ki bo uradno objavljeno konec oktobra). Naslednji dan je vodil delavnico za predstavnike nevladnih organizacij o izsledkih, ki jih je v projektu za Svetovno banko ugotovil o ostrini podnebne problematike na Zahodnem Balkanu. (Mimogrede: zakaj le zahodnem in ne celotnem? Ker Svetovna banka v Evropi namenja pozornost le državam zunaj EU.)
Ste eden od skoraj tisoč znanstvenikov, ki so sodelovali pri pripravi najnovejšega poročila IPCC o stanju našega podnebja, kot svetovalec pa ste sodelovali tudi pri organizaciji te dni potekajočega vrha v ZN o podnebju, ki naj bi prispeval k temu, da bi konec prihodnjega leta v Parizu vendarle imeli zavezujoč mednarodni dogovor, kako ublažiti učinke podnebnih sprememb. Dobro torej poznate zakulisje dogajanja na srečanju voditeljev v New Yorku. Kaj pričakujete od tega srečanja?
Najprej moram pojasniti, da že vse od leta 2009 na našem inštitutu poteka dolgoročni projekt o sledenju mednarodnim podnebnim pogajanjem. Izvaja ga skupina znanstvenikov skupaj z izvedenci za politična pogajanja. Ugotovitve naših raziskav uporabljamo za svetovanje posameznim državam, večinoma manjšim državam v Afriki in malim otoškim državam, ki jim je skupno, da jih posledice podnebnih sprememb močno ogrožajo, nimajo pa velikih raziskovalnih inštitutov, kot jih imajo evropske države, ZDA, Japonska in druge razvite države. Tem državam omogočamo dostop do podatkov IPCC in drugih podatkov, ki jih potrebujejo za pogajanja o ukrepih na mednarodni ravni.
Projekt sledenja mednarodnim pogajanjem poteka v dveh smereh: prva je sledenju odgovorov na vprašanje, kaj posamezne države na mednarodni ravni predlagajo ali izjavljajo v zvezi z ukrepi o podnebnih spremembah in ali to ustreza njihovi resnični politiki in dejanjem. Drugo je iskanje odgovora na vprašanje, ali vsi ti predlogi skupaj zadostujejo, da krenemo po poti, ki bo omogočala omejitev globalnega segrevanja na raven, ki ne bo nevarna. Vrh v New Yorku je le ena stopnja v seriji dogodkov.
Pred petimi leti smo imeli vrh v Københavnu, kjer je sodeloval tudi ameriški predsednik Obama in ki se je kljub velikim obetom končal katastrofalno – ker iz njega ni nič sledilo in je kazalo, da je propadla tudi mednarodna pripravljenost, da se kaj premakne. No, ta pripravljenost je znova zrasla naslednje leto na srečanju v Dohi, ki je bilo dokaj uspešno, in v Varšavi, kjer pa ni bilo ravno produktivno. Od vrha v New Yorku pa zdaj pričakujemo, da bodo nekatere pomembne države dale na pogajalno mizo nove predloge. Skupina naših ljudi tam spremlja in analizira dogajanje. Trenutno se mi še ni uspelo povezati z njimi, da bi vedel, kaj se je tam zgodilo. Naša skupina bo vključila nove predloge v našo bazo in poskusila izračunati učinke. Jutri (v sredo, op. p.) bomo imeli prve ocene, ali bo vrh v New Yorku prinesel spremembo v odnosu do podnebnih sprememb na globalni ravni. (Jih nima, je ob oddaji pogovora v tisk javil dr. Schaeffer). Toda tudi če vrh v New Yorku pri novih predlogih ne bo pomenil razlike zdaj, bo pomemben kot korak naprej k pogajanjem konec leta v Peruju in nato konec prihodnjega leta v Parizu, ko se bodo države morale opredeliti do novega mednarodnega sporazuma o obvladovanju posledic podnebnih sprememb.
Podnebna pogajanja so po dosedanjih učinkih podobna maratonu, saj se zdi, da se cilj nenehno odmika. Je to posledica dejstva, da vlade ne načrtujejo realistično svojih ukrepov? Ali dajejo njihovi predlogi, če jih povežemo v celoto, dovolj osnove za upanje, da bomo posledice podnebnih sprememb zadržali v varnih okvirih?
Obstajajo velike razlike med državami glede tega, kaj predlagajo in kaj so sposobne izpeljati. Predlogi EU kot celote so na primer na mednarodni ravni zelo previdni. Menimo, da niso dovolj, da bi lahko uresničili lastne zastavljene cilje, a slika se lahko bistveno popravi s politikami in predlogi v posameznih članicah. V tem je podnebna pozicija EU drugačna od pozicije ZDA.
Obama je na primer na podnebnem vrhu v Københavnu obljubil zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za 17 odstotkov glede na raven iz leta 1990. Žal pa je njegov predlog v kongresu propadel. V njegovem primeru je šlo za obljubo na mednarodni ravni, za katero pa ni imel političnega orodja, da bi jo lahko udejanjil. Vendar to ne pomeni, da v ZDA ne bodo omejili izpustov toplogrednih plinov za toliko, kot je obljubil Obama. Sprejeli so že nekaj predpisov, ki vodijo k temu: od ostrejših standardov za učinkovitost avtomobilov do predpisov glede termoelektrarn na premog in zmanjševanja izpustov industrijskih plinov z velikim potencialom globalnega ogrevanja. Kitajska, nasprotno, mednarodno obljublja malo, a veliko dosega doma. Problem je, kako doseči, da bi se tudi na mednarodni ravni zavezala k bolj ambicioznim ciljem, ki jih je očitno sposobna uresničiti.
Ali vaše analize kažejo, da so predlogi, s katerimi se pojavljajo države na mednarodni ravni, zadostni za globalni spopad s posledicami podnebnih sprememb? Na tabeli, ki ste jo pokazali na predavanju v SAZU, je med 13 izpostavljenimi razvitimi državami in EU zeleno obarvana kot država s primernimi ukrepi le Norveška, rumeni kot srednje pripravljeni sta Islandija in Švica, vse druge (Avstralija, Belorusija, Kanada, Hrvaška, EU, Japonska, Kazahstan, Nova Zelandija, Rusija, Ukrajina in ZDA) pa so označene z rdečo kot države z neustrezno politiko za omejevanje izpustov toplogrednih plinov. Na drugi strani pa je na tabeli, ki prikazuje predlagane ukrepe, več držav v zeleni skupini.
V prvi tabeli gre za izvajane ukrepe, kjer ocenjujemo, da bi marsikatera država glede na svoj položaj lahko storila več. Druga pa kaže pripravljenost za ukrepe. Ali jih bodo izvedli, je odvisno od vrste dejavnikov: od etike, denarja, tehnične zmogljivosti in podobnih.
Kako komentirate študijo znane ameriške klimatologinje Susan Solomon z ameriške uprave za ozračje in oceane, v kateri ugotavlja, da so posledice podnebnih sprememb že nespreobrnljive – da se jim torej ne moremo izogniti, četudi bi danes prenehali z vsemi toplogrednimi dejavnostmi?
Res je, podnebnih sprememb ne moremo spreobrniti. So že tu in smo že v težavah. Ustavimo lahko vse izpuste toplogrednih plinov, pa bomo še vedno v težavah. To je res. Ni pa prava interpretacija, da je vseeno, ali kaj naredimo ali ne. Pomembno se je zavedati, da povzročamo globalno ogrevanje in da če ustavimo izpuste toplogrednih plinov, bodo posledice podnebnih sprememb ostale na sedanji ravni še stoletja. Če pa bomo še deset let nadaljevali z izpusti, bodo posledice slabše. In če bomo nadaljevali z izpusti dvajset let, bodo posledice zelo hude.
Sodelovali ste pri pripravi najnovejšega poročila IPCC o stanju podnebja, ki drugače od dosedanjih poročil skoraj z gotovostjo izpostavlja človekove dejavnosti kot vzrok globalnemu segrevanju, obenem pa opozarja, da je stanje v mnogočem za nas bolj nevarno, kot so ocenjevali v predhodnih poročilih. Kaj bi v tem poročilu vi izpostavili?
Gre za šest tisoč strani obsegajoče poročilo in za zelo različne zadeve, zato je težko izpostaviti le nekaj točk. Splošno vidim kot zelo pomembno dejstvo, da so vplivi podnebnih sprememb zdaj merljivi. V sedmih letih po zadnjem poročilu IPCC smo naredili velik korak naprej v merljivosti pojavov. Tako zdaj ne samo, da lahko merimo določene zadeve ob pomoči satelitov, temveč lahko vidimo tudi prej neopažene premike, recimo premike rastišč dreves, pa tanjšanje mase morskega ledu na severnem tečaju in zmanjševanje ledenikov nasploh. Opažamo lahko posledice dogajanja v različnih ekosistemih, recimo migracije živalskih in rastlinskih vrst v hladnejše predele, posledice globalnega segrevanja v praktično vseh ekosistemih po svetu. Tega prej nismo bili sposobni opaziti in to je po mojem mnenju ena od glavnih sprememb. Druga velika sprememba je naša boljša sposobnost kvantificiranja ali ocenjevanja dolgoročnih tveganj. To pomeni, da zdaj bolj zanesljivo vemo, kakšno tveganje prinaša povišanje globalne povprečne temperature.
S kakšnimi tveganji se torej soočamo danes?
Tveganja so različna za različna področja. IPCC jih je v najnovejšem poročilu opredelil za pet različnih sklopov. Prvi so t. i. edinstveni sistemi, na primer gozdovi, koralni grebeni, ribe, rastlinstvo v določenih habitatih, recimo v tundri ... Za vse te je značilno, da podnebnim spremembam ne morejo ubežati, ne morejo na primer migrirati na hladnejša območja, kot lahko storijo razne rastlinske živalske vrste v Evropi. Ti edinstveni sistemi so zato prvi na listi morebitnih žrtev podnebnih sprememb. Druga skupina vplivov zadeva distribucijo otoplitve. Tu lahko naletimo na žrtve, pa tudi na take, ki jim bo segrevanje koristilo. Afrika utegne hitro pasti kot žrtev, Rusija nasprotno lahko z otoplitvijo pridobi, ker se ji podaljšajo rastne sezone v kmetijstvu.
Naslednja skupina tveganj so agregatni vplivi, ko lahko na primer zaradi več zaporednih suš propade globalni trg prehrane. Ta tveganja niso verjetna pri porastu globalne povprečne temperature za 2 stopinji Celzija, so pa lahko kritična pri dvigu za 3 ali 4 stopinje.
Smo kje že blizu ali smo celo presegli prag kritičnega tveganja, to je tveganja z nepopravljivim učinkom?
Ponekod smo blizu praga, nekje pa je že presežen, na primer pri taljenju ledenikov in propadanju koralnih grebenov. Obojega ne moremo ustaviti, lahko pa z zmanjševanjem izpustov toplogrednih plinov proces tega propadanja bistveno upočasnimo.
Je boljša sposobnost opazovanja in merjenja posledic podnebnih sprememb utišala še vedno precej glasne dvomljivce o podnebnih spremembah?
Nikakor ni utemeljeno označiti za skeptika vsakogar, ki izrazi dvom v razpravi o podnebnih spremembah. Dogajanje v podnebju je zelo kompleksno, v znanosti pa številni procesi še niso povsem pojasnjeni. Prav zato v naših napovedih pogosto ne rečemo, da se bo določena zadeva zgodila, temveč da obstaja velika verjetnost, da se bo zgodila. Številni, ki podvomijo, s svojim dvomom prispevajo k razvoju znanosti. Problem pa predstavljajo tisti, ki dvomijo o nečem, kar je bilo že ničkolikokrat pojasnjeno. Vztrajajo pri svojem dvomu, čeprav so ga dokazi ovrgli.
V klimatologiji danes marsikaj ni gotovo, a med to ne sodi prag, po katerem bi bil vsak nadaljnji porast globalne temperature nevaren. Ali ste optimist in verjamete, da nam bo uspelo ostati pod tem pragom?
Optimist sem po naravi, sem pa nekoliko žalosten zaradi stvari, ki jih ne moremo več obvarovati. Na primer koralne grebene. Vsaj polovico jih je izgubljenih. Zaskrbljen sem, ker še vedno odlašamo z raznimi ukrepi in tvegamo nadaljnje spremembe, čeprav ne vemo, kako bodo ekosistemi in s tem kmetijstvo in ljudje nanje reagirali. Tehnično in ekonomsko pa je vsekakor možno, da ostanemo pod nevarnim pragom dviga temperature. Iz zgodovine vidimo, da se utegnejo nekatere stvari dokaj hitro spremeniti, in ni izključeno, da se to ne bo zgodilo z našo naravnanostjo na izrabo fosilnih goriv. Obstaja veliko idej, potreben je le kritični zagon, ki bo sprožil tranzicijo. Sem torej previdni optimist.
Kaj doživljate kot največje tveganje
