Za pričo kličem pero

Po trdorokem umoru novinarjev tednika Charlie Hebdo sem si v preteklem tednu ogledal dokumentarni posnetek dogodka, ko se je Adolf Hitler srečal s svojimi ranjenimi vojaki. Postrojeni so bili v ravni vrsti, sedeli so na invalidskih vozičkih in za vsakim je stal spremljevalec. Postavil se je pred vsakega izmed njih, z roko stisnil njegovo roko, nato mu jo je položil na rame, ga s predirnim pogledom gledal v oči in se z vsakim izmed njih pogovarjal tako, kot bi bil pogovor z njim edina stvar, ki mu na svetu kaj pomeni. Nato je roko dal tudi spremljevalcu. Vojaki so bili uročeni in so natančno vedeli, zakaj bi bili še enkrat ranjeni, tudi za kaj bi na bojišču dali življenje.

Verujem vanj

Potem sem za potrebe Delovih Književnih listov prebiral Filologovo beležnico, Govorico tretjega rajha Victorja Klempererja in zasledil zgodbo Verujem vanj!, ki ponazarja stopnjevanje ideološke svetosti do neznansko preprostega misticizma, kot se je izrazil, gre pa takole: Klemperer, ki je bil Jud, je na ulici srečal svojega nekdanjega učenca L., tega pa je zadnjič pred tem videl, ko je obiskal deželno knjižnico. Takrat, pravi, mu je ta sočutno stisnil roko in bilo mu je neprijetno, ker je nosil kljukasti križ.

Veseli me, je rekel Klempererju zdaj – to pa je bilo že po koncu vojne –, da ste rešeni in spet v službi! In ta ga je nazaj vprašal, ali so ga nesrečnika že rehabilitirali, da bi lahko zaživel normalno življenje svobodnega človeka. Ponudil mu je, da bo zanj zastavil besedo, saj na vesti nima nikakega Hitlerjevega hudodelstva, kajti bil je le nepomemben pegejevec, in začudil se je, zakaj se ne poteguje za takšno rehabilitacijo. Gospod L. je odgovoril: »Ker se nisem potegoval za to in se tudi ne morem ... Ne morem tajiti, da sem veroval vanj.«

Prišli so argumenti, češ, saj ne morete še vedno verovati, zdaj ko vidite, kam nas je vse to pripeljalo in ko so znani zločini režima ... Sledil je premor, nato potihoma: »Vse to priznam. Drugi so ga narobe razumeli, izdali so ga. Toda vanj, VANJ še vedno verujem.«

To je bil epilog mladostne uročenosti v ideologiji arijske rase, ki se je levila iz strahu in kompleksov nemškega naroda na ruševinah prve svetovne vojne v tridesetih letih vse do druge svetovne vojne in Hitlerjevega samomora.

Potem sem v sredo bral pisatelja Abdelkaderja Benalija v International New York Timesu, točneje njegov članek z naslovom Od najstniškega strahu do džihada. Povedal je, kaj ga je klofnilo pri trinajstih, ko je še sanjal le o deklicah in knjigah. Bila je fatva zoper Salmana Rushdieja in sam se je hotel pogovarjati o žalitvi nad prerokom Mohamedom, kajti prijela ga je dotlej nepoznana identiteta, ki je v njem vzbudila jezo. Kako sošolci v razredu niso mogli razumeti, da je žaljenje preroka moralni zločin, se je vprašal in si priznal, da še nikoli v življenju dotlej ni bil tako jezen. Ni šlo za roman, je zapisal, šlo je zame, za nas, »zahteval sem maščevanje«, je rekel in sklenil: »Prvič v mojem življenju sem čutil, kaj pomeni biti musliman.« Izluščil je tudi poanto, ki jo je navezal na karikature Charlieja Hebdoja. Citiral je francoskega pisca Michela Houellebecqa: »Ljudje ne morejo živeti brez Boga. Življenje postane neznosno.« Nato je zaključil: Teroristi so našli svojega Boga v brezbožni družbi. Charlie Hebdo je zasramoval njihovega Boga, ko ga je razglasil za nič več kakor risanko. Prišli so, da bi rešili svojega Boga, in za seboj pustili 12 mrtvih. Za hudo zmoto so padale žrtve. Takšno zmoto je v sebi čutil, ko mu je bilo 13 let.

Kje so njene korenine

Mislil je, da bo s sprostitvijo jeze ta izginila, toda to se ne zgodi, zato, pravi, je edina pot za obvladovanje jeze ta, da spozna, kje so njene korenine. Zanj je bilo osvobajajoče dvomiti, ne izbrati strani v sporu, in čutiti empatijo do značajev in ljudi, s katerimi se ne strinja. Danes je v Franciji napačno vprašanje, ali muslimani pripadajo Voltairovemu Parizu ali Mohamedovi Meki. Prav tako, pravi, so evropski kot Romi, geji, intelektualci, kmetje ali tovarniški delavci. Že stoletja so v Evropi, zato se morajo politiki in mediji nehati obnašati, kot bi vanjo prispeli včeraj.

Potem sem v nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung prebiral članke o novem gibanju PEGIDA, ki v kratici pomeni Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes (patriotski Evropejci proti islamizaciji zahodnih dežel). V imenu protiterorizma, torej protinasilja, je gibanje oktobra 2014 v Dresdnu spočel Lutz Bachmann, ki naj bi bil sam sicer obtožen številnih kriminalnih dejanj, tatvin, trgovine s kokainom ipd. Gibanje se v doslej izjemno tolerantni Nemčiji vnema kot ogenj in je v domeni njegovih idej v različnih mestih Nemčije na ulice pripeljalo že prek 100.000 ljudi.

Zelo resno in utemeljeno lahko predpostavimo, da se v Evropi spet spočenja ideologija novega kužnega subjekta, terorističnega Muslimana, ki bo igral podobno vlogo, kot jo je v tridesetih letih v Nemčiji igral grešni Žid, ki je kradel premog in je bil kriv za vse, kar se sicer v nemški družbi ni izšlo. Zato sem se ozrl, kaj o tem misli nemška kanclerka Angela Merkel, in ta teden je povedala, da kaj takega ne pride v poštev, in ponovila besede nedavnega nemškega predsednika Christiana Wulffa, ki je 2010 rekel: »Islam pripada Nemčiji.«

Res je, gre prav za konfliktno vprašanje, ali islam pripada Nemčiji ali Nemčija pripada islamu. To je podobno kakor poziv Ulricha Becka, da morajo religije pripadati družbi tveganja in ne tveganju za družbo. Toda povejmo naravnost. Pegida se ne kaže za nič manj kakor ponovitev duha in okoliščin antisemitizma, čeprav se njeni ideologi sklicujejo na to, da morajo zahodne družbe temeljiti na judovsko-krščanski kulturi. Kanclerka bo morala prepoznati svoj delež v teh procesih. Ko je Angela Merkel stala v verigi s sodržavniki sveta na ulicah Pariza in je govorila o svobodi besede, je najmočnejša ženska na svetu zasedla mesto, ki ji ne pripada in bi moralo pripadati terorizmu nenaklonjenim ljudem brez moči teroristov in brez politične moči – in enako velja za njene moške kolege s predsednikom Francije vred. Pravzaprav se je zgodilo tisto, kar je Alain Badiou v svoji Ime česa je Sarkozy (slednji je bil tudi tam) zapisal 2008. Berem. Gre za obupno vprašanje, »Kaj storiti, moj bog, kaj storiti?« Z nemočjo, ki je z nanovo vzniklim terorizmom in po politiki kapitala potrjena v politični stvarnosti, se kaže luknjičavost volilne demokracije, ki že dolgo ni več prostor resnične izbire, »ampak nekaj, kar kot pasivni seizmograf beleži dispozicije, ki so razsvetljeni volji popolnoma tuje«.

Tu je roka

Razsvetljena volja je prišla na udar nove religije, ekonomizma, ki se je udaril z internetnim islamom kot črno senco vsega, kar je na Zahodu, po padcu berlinskega zidu, šlo narobe. Brata Said in Cherif Kouachi sta se rodila v Franciji, in ne v Siriji, in v Franciji sta doživela primarno socializacijo, s katero je bilo očitno nekaj narobe. Zdaj je zahodna demokracija stvar večine iz prepričanja, ki ga oblikujejo interesi denarja in moči. Tako je na oblast v tridesetih letih prišel Hitler, le da kot nekdo, ki je v imenu socializma in nacije saniral posledice imperialistične prve svetovne vojne, ki je bila, kot vemo, vojna kapitala. Človeka je pogledal v oči, dotaknil se ga je, dal mu je dostojanstvo, dal mu je občutek, da je nekdo, da je pripadnost nacionalni ideji več vredna kakor količine denarja, kapital in socialna hierarhija, ki izvira iz njega. Podobno je počel Stalin in podobno danes počnejo islamski demagogi bližnjevzhodnega kalifata, ki v Isis postavljajo alternativo zahodnemu kraljestvu svobode in demokracije, iluzije, ki se napaja iz svojega nasprotja. Charlie Hebdo je iz časopisa s prodajo trideset tisoč čez noč narasel na šestmilijonsko prodajo. Predsednik Hollande je čez noč politično oživel, potem ko je podiral rekorde nepopularnosti, Angela Merkel se je iz sovražnice Grčije in ljubiteljice kapitala prelevila v mirotvorko in braniteljico svobode govora. V taki »gospodarski rasti« je nekaj napačnega, in čeprav je vsem jasno, voljeni politik (in udomačeni državljan) v ideologijo takega ekonomizma (VANJ) še vedno verjame.

Islam se bo znašel na udaru, tudi pri nas, na Jesenicah so bili že prvi znaki sramotenja muslimanov. Ne bomo ponovili Hitlerjevega uroka in ponudili jim bomo roko zaščite in prijateljstva, kajti tako je prav in primitivni terorizem te resnice ne more spremeniti. Spet bomo citirali Mešo Selimovića, ki se je v svojih časih kot ateist razglasil za Srba muslimanske veroizpovedi. To je bil pogum in zapisal je: »V imenu Boga, usmiljenega dobrotnika vseh! Kličem za pričo črnilnik in pero ... kličem za pričo čas, začetek in konec vsega ...« Moto je vzel iz korana.